Iz življenja v Argentini
Leto
V - Št. 18
Za
narodov blagor
Te dni prisostvujemo izredno čudnim
prizorom, ko kirchnerizem izvaja najbolj ostre in celo krute napade na
predsednika. Ni prvič, saj se pritisk izvaja že dolgo, vodi ga podpredsednica
države in cilj je uničiti predsednika. Lahko govori Cristina sama, ali pa
katerikoli izmed njenih zvestih »polkovnikov«. Predolgo bi bilo naštevati
podobne dogodke od samega nastopa sedanje vlade in tudi ni na mestu preučevanje
besed in smisla teh napadov. Zadnje čase smo omenjali, da je gospodarski
minister Guzmán tarča kirchnerizma. Lahko pa sta še Kulfas ali Zabaleta.
V bistvu pa ne gre za ministre. Gre za predsednika in oblast, ki jo predstavlja. Andrés Larroque (imenujejo ga »el cuervo« - vran), minister za razvoj družbe v provinci Buenos Aires, ki je tudi glavni tajnik organizacije La Cámpora, je te dni jasno povedal: »Mi smo oblikovali to politično silo, poklicali Alberta in zmagali na volitvah. … Vlada je naša.« Torej, predsednik naj bo samo okrasen pojav na čelu države, oblast pa je v njihovih rokah. Prefinjeno je temu dodala svojo misel Cristina: »Možno je biti legitimen in zakonit po izvoru, ne pa tudi po upravljanju.« Ničesar, kar ne bi bilo mišljeno kot dopolnitev tega, kar je povedal Larroque. Kot da bi hotela reči: »predsednik ni legitimen, tukaj sem legitimna samo jaz«.
Kdaj
se je Argentina izničila? Sedaj pa prosim bralca, da za trenutek pozabi na te
dnevne spopade, boje v vladi in razkole v opoziciji. Sredi teh malih viharjev
se je dežela znašla brez moči, brez cilja in brez smisla. Že pred časom sem
bral razmišljanje neznanega avtorja in bi rad danes te misli (v lastnem
prevodu) posredoval vsem, ki jih Argentina skrbi. Takole piše:
Neki
predsednik je pred leti dejal, da je Argentina »obsojena na uspeh«. Govorili so
nam, da smo žitnica sveta. Že leta 1500 so nam dali velikansko ime: »Argentum«
(kar pomeni srebro). Z drugimi besedami, smo dežela srebra. Zdi se, da so
staroselci španskim osvajalcem podarili srebrne predmete, ti pa so se odpravili
v Evropo in povedali, da smo regija, bogata s to dragoceno kovino. Zato smo
Argentina, država Srebra, regija Srebra, reka Srebra ...
Po
zaslugi predsednika Dominga Sarmienta, ki je ustanovil 800 osnovnih šol in v
desetih letih štirikrat povečal število učencev s 30.000 na 110.000, smo bili
najbolj pismeni v Latinski Ameriki. Bili smo prva država, ki je demokratizirala
univerzo ter vzpostavila javni, odprti in demokratični sistem. Bili smo in smo
država z največjim številom Nobelovih nagrajencev v Latinski Ameriki. Bili smo
država, ki je imela prvi sistem podzemskih železnic. Bili smo država z
najboljšimi individualnimi športniki v regiji.
Buenos
Aires je bil država srebra. Bariloche je bil patagonska Švica. Imeli smo
najboljše meso in najbolj cenjeno vino. Bili smo veliki izvozniki kulture.
Tango, folklora, Charly, Fito, Spinetta, Mercedes Sosa, María Elena Walsh ...
Bili smo tretja država na svetu in prva v Latinski Ameriki, ki je oddajala preko
radia. V Argentini je bila prvič predstavljena radijska postaja leta 1920. Naše
izobraževanje je bilo daleč najboljše. Imeli smo najmočnejši srednji razred na
celini. In kaj se je zgodilo potem?
Pred
kratkim so bili objavljeni rezultati testov Pisa, ki jih vsake tri leta izvaja
OECD. Mi smo slabši:
1-
Med 77 ocenjevanimi državami je Argentina na 16. mestu pri branju, 71. pri
matematiki in 65. pri naravoslovju.
2-
Več kot polovica 15-letnih učencev ne razume osnovnih besedil.
3
- Sedem od desetih otrok ne zna rešiti preprostega računa.
4-
Pri branju so nas prehiteli: Čile, Urugvaj, Kostarika, Mehika, Brazilija in
Kolumbija.
5
- Pri matematiki so nas prehiteli: Urugvaj, Čile, Mehika, Kostarika, Peru,
Kolumbija in Brazilija.
Presenetljivo?
Sploh ne. Zaskrbljujoče? Izredno. Javno in zasebno izobraževanje argentinskih
otrok je iz leta v leto slabše. Kdaj so čilski otroci začeli brati bolje kot
argentinski? Kdaj je Kolumbija dosegla gospodarsko stabilnost in zelo nizko
inflacijo? Kdaj je mesto Mehika doseglo modernejšo infrastrukturo kot Buenos
Aires? Kdaj je Peru začel graditi modernejše nogometne stadione kot Argentina?
Kdaj je Dominikanska republika postala svetovni glasbeni epicenter, tango pa je
osamljen pojav?
V
nekem trenutku se je v Argentini nekaj zalomilo, a se tega nismo zavedali.
Rešitev, ki jo slišimo danes, je »dajmo ljudem denar v žepe« ali »moramo čim
hitreje tiskati bankovce«. Kakšen smisel ima potrošnja ljudi, če je kultura
dela in, še pomembneje, kultura študija in, še pomembneje, kultura truda močno
okrnjena? Ali v Argentini obstaja socialna mobilnost navzgor?
Vsak dan poslušamo: »Blokirajte ulico in dali vam bodo socialno podporo. Blokirajte avtocesto in dali vam bodo 10 podpor. Taborite na aveniji 9 de Julio in dali vam bodo 100 podpor.« Toda nihče noče govoriti o tem, ker bi to pomenilo priznati, da bo, ne glede na to, koliko denarja boste dali ljudem v žep, če ne boste spremenili lestvice vrednot, bo vse ostalo enako ali pa se bo še poslabšalo.
Nehajmo
objokovati usodo
in vrnimo se v kruti vsakdan. Med napadi kirchnerizma je predsednik ta torek
vodil novo zasedanje zveznega kabineta v mestu General Pico v La Pampi. »Vlada
ni last nikogar, ampak je v lasti ljudi,« je dejal v odgovoru na napade
kirchnerizma. Torej, kdorkoli je na vladi, mora skrbeti za ljudi ali, po znanem
slovenskem izrazu, »za narodov blagor«. In kaj narod misli o »svoji« vladi, o
položaju, v katerem se nahaja, o gospodarskih okoliščinah, ki jih mora trpeti?
Pred dnevi je ena izmed neštetih anket pokazala veliko zaskrbljenost. Večina ljudi ne le da kritično gleda
na trenutne razmere, ampak tudi pesimistično gleda na prihodnost. 71,9% jih
meni, da je gospodarski položaj v državi med »slabšim« in »veliko slabšim« kot
pred enim letom. 62,7% jih napoveduje, da bo v prihodnjih mesecih še slabše. V
obeh primerih so najbolj rdeče številke med anketiranci iz srednjega in višjega
razreda.
Kar zadeva glavne težave, je v skladu z drugimi študijami na prvem mestu inflacija. V tem primeru s 43,4%, kar je skoraj 10 odstotnih točk več kot decembra. Na drugem mestu je s 23% korupcija. Zanimivo dejstvo (ki je bilo že večkrat omenjeno) je, da ni političnega razkoraka, v gledanju zaradi naraščajočih cen. Volivci vlade in opozicije so enako zaskrbljeni. Drugo vprašanje postavlja vlado v še bolj neprijeten položaj: ali je sposobna nadzorovati inflacijo? 68,7% jih meni, da je med »ne zelo« in »sploh ne«. Na podlagi teh mnenj ni težko razumeti padca odobravanja vlade Alberta Fernándeza. 68,3% vprašanih ne odobrava njegovega načina vodenja države, pri čemer je največ neodobravanja med moškimi (72%), mlajšimi od 40 let (70,7%) in pripadniki srednjega razreda (76,1%). To pomeni, da imajo La Cámpora in Cristina prav? Seveda, a so oni na prvem mestu vzrok teh težav in nimajo, ne le načrta, niti ene same ideje, kako bi zavoženi položaj uravnali. Poleg tega, bojkotirajo vsak resen poizkus vlade, da bi storila kaj pozitivnega.
»Naj vsi
izginejo!« Tega se
politiki najbolj bojijo. Stanje se hitro bliža položaju, ki je pripeljal do
krize leta 2000. Takrat je iz ljudstva vstala soglasna zahteva: »Que se vayan
todos!« A, na žalost, so vsi ostali in še novi so se jim pridružili. Ljudje pa
iščejo. S tega vidika je razumljiv pojav liberalca Mileia, ki pobira simpatije
celo med mladino, in na anketah nenehno raste. Kdo pa pada? Opozicija Juntos,
kjer se prepirajo Macrijev PRO in radikali. Kirchnerizmu ne gre bolje, a
potrebna je enotnost v opoziciji. Zanimive so bile volitve odvetnikov v
Buenos Airesu, kjer je lista radikalov in macristov z Gilom Lavedro na čelu po
poldrugem desetletju iz odvetniške zbornice izrinila Jorgeja Rizza, ki ga je tokrat
podprl kirchnerizem. Potrjuje kar je očitno: umik ali zaton La Cámpore, ki je
zaporedoma izgubila tudi univerzitetne volitve na domala vseh fakultetah
buenosaireške univerze. Prav tako je kirchnerizem propadel na volitvah sodnikov
in odvetnikov za imenovanje svetnikov v sodstvu. Še ni vse izgubljeno.
Tone Mizerit
