Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 18

Za narodov blagor

Te dni prisostvujemo izredno čudnim prizorom, ko kirchnerizem izvaja najbolj ostre in celo krute napade na predsednika. Ni prvič, saj se pritisk izvaja že dolgo, vodi ga podpredsednica države in cilj je uničiti predsednika. Lahko govori Cristina sama, ali pa katerikoli izmed njenih zvestih »polkovnikov«. Predolgo bi bilo naštevati podobne dogodke od samega nastopa sedanje vlade in tudi ni na mestu preučevanje besed in smisla teh napadov. Zadnje čase smo omenjali, da je gospodarski minister Guzmán tarča kirchnerizma. Lahko pa sta še Kulfas ali Zabaleta.

V bistvu pa ne gre za ministre. Gre za predsednika in oblast, ki jo predstavlja. Andrés Larroque (imenujejo ga »el cuervo« - vran), minister za razvoj družbe v provinci Buenos Aires, ki je tudi glavni tajnik organizacije La Cámpora, je te dni jasno povedal: »Mi smo oblikovali to politično silo, poklicali Alberta in zmagali na volitvah. … Vlada je naša.« Torej, predsednik naj bo samo okrasen pojav na čelu države, oblast pa je v njihovih rokah. Prefinjeno je temu dodala svojo misel Cristina: »Možno je biti legitimen in zakonit po izvoru, ne pa tudi po upravljanju.« Ničesar, kar ne bi bilo mišljeno kot dopolnitev tega, kar je povedal Larroque. Kot da bi hotela reči: »predsednik ni legitimen, tukaj sem legitimna samo jaz«.

Kdaj se je Argentina izničila? Sedaj pa prosim bralca, da za trenutek pozabi na te dnevne spopade, boje v vladi in razkole v opoziciji. Sredi teh malih viharjev se je dežela znašla brez moči, brez cilja in brez smisla. Že pred časom sem bral razmišljanje neznanega avtorja in bi rad danes te misli (v lastnem prevodu) posredoval vsem, ki jih Argentina skrbi. Takole piše:

Neki predsednik je pred leti dejal, da je Argentina »obsojena na uspeh«. Govorili so nam, da smo žitnica sveta. Že leta 1500 so nam dali velikansko ime: »Argentum« (kar pomeni srebro). Z drugimi besedami, smo dežela srebra. Zdi se, da so staroselci španskim osvajalcem podarili srebrne predmete, ti pa so se odpravili v Evropo in povedali, da smo regija, bogata s to dragoceno kovino. Zato smo Argentina, država Srebra, regija Srebra, reka Srebra ...

Po zaslugi predsednika Dominga Sarmienta, ki je ustanovil 800 osnovnih šol in v desetih letih štirikrat povečal število učencev s 30.000 na 110.000, smo bili najbolj pismeni v Latinski Ameriki. Bili smo prva država, ki je demokratizirala univerzo ter vzpostavila javni, odprti in demokratični sistem. Bili smo in smo država z največjim številom Nobelovih nagrajencev v Latinski Ameriki. Bili smo država, ki je imela prvi sistem podzemskih železnic. Bili smo država z najboljšimi individualnimi športniki v regiji.

Buenos Aires je bil država srebra. Bariloche je bil patagonska Švica. Imeli smo najboljše meso in najbolj cenjeno vino. Bili smo veliki izvozniki kulture. Tango, folklora, Charly, Fito, Spinetta, Mercedes Sosa, María Elena Walsh ... Bili smo tretja država na svetu in prva v Latinski Ameriki, ki je oddajala preko radia. V Argentini je bila prvič predstavljena radijska postaja leta 1920. Naše izobraževanje je bilo daleč najboljše. Imeli smo najmočnejši srednji razred na celini. In kaj se je zgodilo potem?

Pred kratkim so bili objavljeni rezultati testov Pisa, ki jih vsake tri leta izvaja OECD. Mi smo slabši:

1- Med 77 ocenjevanimi državami je Argentina na 16. mestu pri branju, 71. pri matematiki in 65. pri naravoslovju.

2- Več kot polovica 15-letnih učencev ne razume osnovnih besedil.

3 - Sedem od desetih otrok ne zna rešiti preprostega računa.

4- Pri branju so nas prehiteli: Čile, Urugvaj, Kostarika, Mehika, Brazilija in Kolumbija.

5 - Pri matematiki so nas prehiteli: Urugvaj, Čile, Mehika, Kostarika, Peru, Kolumbija in Brazilija.

Presenetljivo? Sploh ne. Zaskrbljujoče? Izredno. Javno in zasebno izobraževanje argentinskih otrok je iz leta v leto slabše. Kdaj so čilski otroci začeli brati bolje kot argentinski? Kdaj je Kolumbija dosegla gospodarsko stabilnost in zelo nizko inflacijo? Kdaj je mesto Mehika doseglo modernejšo infrastrukturo kot Buenos Aires? Kdaj je Peru začel graditi modernejše nogometne stadione kot Argentina? Kdaj je Dominikanska republika postala svetovni glasbeni epicenter, tango pa je osamljen pojav?

V nekem trenutku se je v Argentini nekaj zalomilo, a se tega nismo zavedali. Rešitev, ki jo slišimo danes, je »dajmo ljudem denar v žepe« ali »moramo čim hitreje tiskati bankovce«. Kakšen smisel ima potrošnja ljudi, če je kultura dela in, še pomembneje, kultura študija in, še pomembneje, kultura truda močno okrnjena? Ali v Argentini obstaja socialna mobilnost navzgor?

Vsak dan poslušamo: »Blokirajte ulico in dali vam bodo socialno podporo. Blokirajte avtocesto in dali vam bodo 10 podpor. Taborite na aveniji 9 de Julio in dali vam bodo 100 podpor.« Toda nihče noče govoriti o tem, ker bi to pomenilo priznati, da bo, ne glede na to, koliko denarja boste dali ljudem v žep, če ne boste spremenili lestvice vrednot, bo vse ostalo enako ali pa se bo še poslabšalo.

Nehajmo objokovati usodo in vrnimo se v kruti vsakdan. Med napadi kirchnerizma je predsednik ta torek vodil novo zasedanje zveznega kabineta v mestu General Pico v La Pampi. »Vlada ni last nikogar, ampak je v lasti ljudi,« je dejal v odgovoru na napade kirchnerizma. Torej, kdorkoli je na vladi, mora skrbeti za ljudi ali, po znanem slovenskem izrazu, »za narodov blagor«. In kaj narod misli o »svoji« vladi, o položaju, v katerem se nahaja, o gospodarskih okoliščinah, ki jih mora trpeti? Pred dnevi je ena izmed neštetih anket pokazala veliko zaskrbljenost. Večina ljudi ne le da kritično gleda na trenutne razmere, ampak tudi pesimistično gleda na prihodnost. 71,9% jih meni, da je gospodarski položaj v državi med »slabšim« in »veliko slabšim« kot pred enim letom. 62,7% jih napoveduje, da bo v prihodnjih mesecih še slabše. V obeh primerih so najbolj rdeče številke med anketiranci iz srednjega in višjega razreda.

Kar zadeva glavne težave, je v skladu z drugimi študijami na prvem mestu inflacija. V tem primeru s 43,4%, kar je skoraj 10 odstotnih točk več kot decembra. Na drugem mestu je s 23% korupcija. Zanimivo dejstvo (ki je bilo že večkrat omenjeno) je, da ni političnega razkoraka, v gledanju zaradi naraščajočih cen. Volivci vlade in opozicije so enako zaskrbljeni. Drugo vprašanje postavlja vlado v še bolj neprijeten položaj: ali je sposobna nadzorovati inflacijo? 68,7% jih meni, da je med »ne zelo« in »sploh ne«. Na podlagi teh mnenj ni težko razumeti padca odobravanja vlade Alberta Fernándeza. 68,3% vprašanih ne odobrava njegovega načina vodenja države, pri čemer je največ neodobravanja med moškimi (72%), mlajšimi od 40 let (70,7%) in pripadniki srednjega razreda (76,1%). To pomeni, da imajo La Cámpora in Cristina prav? Seveda, a so oni na prvem mestu vzrok teh težav in nimajo, ne le načrta, niti ene same ideje, kako bi zavoženi položaj uravnali. Poleg tega, bojkotirajo vsak resen poizkus vlade, da bi storila kaj pozitivnega.

»Naj vsi izginejo!« Tega se politiki najbolj bojijo. Stanje se hitro bliža položaju, ki je pripeljal do krize leta 2000. Takrat je iz ljudstva vstala soglasna zahteva: »Que se vayan todos!« A, na žalost, so vsi ostali in še novi so se jim pridružili. Ljudje pa iščejo. S tega vidika je razumljiv pojav liberalca Mileia, ki pobira simpatije celo med mladino, in na anketah nenehno raste. Kdo pa pada? Opozicija Juntos, kjer se prepirajo Macrijev PRO in radikali. Kirchnerizmu ne gre bolje, a potrebna je enotnost v opoziciji. Zanimive so bile volitve odvetnikov v Buenos Airesu, kjer je lista radikalov in macristov z Gilom Lavedro na čelu po poldrugem desetletju iz odvetniške zbornice izrinila Jorgeja Rizza, ki ga je tokrat podprl kirchnerizem. Potrjuje kar je očitno: umik ali zaton La Cámpore, ki je zaporedoma izgubila tudi univerzitetne volitve na domala vseh fakultetah buenosaireške univerze. Prav tako je kirchnerizem propadel na volitvah sodnikov in odvetnikov za imenovanje svetnikov v sodstvu. Še ni vse izgubljeno.

Tone Mizerit