Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7b

Nerazumljiva dežela

Včasih mi prijatelj omenja, da tudi v Sloveniji berejo te članke. Ob tem se vprašam, kako „doma” gledajo na argentinski politični položaj. Sploh, kako gleda svet na dogodke, ki jih opisujemo teden za tednom. Mi sami, ki dolga desetletja živimo v tem svetu, včasih ne moremo razumeti (verjeti), da se res dogaja, kar se dogaja. Naj omenim eno samo dejstvo: trdijo, da je naša država v stanju, da pridela hrano za 600 milijonov ljudi. Argentina ima nekaj nad 40 milijonov prebivalcev in več kot 30 odstotkov tega prebivalstva trpi revščino, skoraj 7 % pa skrajno bedo (indigencia), kar predpostavlja tudi lakoto. Kako je to mogoče?

Razne teorije. Dodatno lahko omenimo ogromna ležišča petroleja in plina, pa rude, pa vodovje. In še patagonski veter … Ko smo že pri tem: te dni smo zvedeli, da provinca Chubut pripravlja zakon o „davku na veter”. Res; podjetja, ki pridelujejo elektriko na podlagi vetrovnih turbin, bodo morala plačati ta poseben davek. Ko bomo imeli sončno energijo, bomo plačevali kak davek na sonce?

Ne bi rad zapadal teoriji skrajnega argentinskega nacionalizma (desnica, ki večkrat zavzema položaje skrajne levice), o zaroti svetovnega kapitala (seveda s sodelovanjem domačih izdajalcev), ki naj prepreči, da bi Argentina dvignila glavo. A včasih človek ne najde drugega razloga. Mnogi trdijo, da je tako, ker kljub vsemu naravnemu bogastvu, kljub vsej inteligenci posameznikov, že dolgo nimamo poštenih in sposobnih voditeljev. Ali pa, morda še bolje, če so sposobni niso pošteni, če pa so pošteni, niso sposobni.

Že pred leti mi je prišla v roke knjiga, ki jo je spisal argentinski mislec judovskih korenin Victor Massuh. Levica ga sovraži, ker je bil funkcionar (diplomat) pri vojaških vladah. A njegova opazovanja so izredno zanimiva in mnogokrat točna.  Naslov knjige, izdane leta 1982, je bil »La Argentina como sentimiento« (Argentina kot čustvo). Tam lahko najdemo odgovore na marsikatero vprašanje in nam pojasni mnoge sicer nerazumljive stvari argentinskega človeka, ki je zmes narodnosti, ras in mišljenj. In kot tak, mnogokrat nepredvidljiv. In taka je tudi država.

Zopet panika. Verbinčev slovar tujk razloži besedo „panika” kot „nenaden, nalezljiv strah, brez pravega vzroka”. Zelo zanimiva in točna oznaka. Taka panika prizadene vladne funkcionarje vsakokrat, ko se cena dolarja malo premika. Prejšnji teden je ameriška valuta nekoliko poskočila. Živčnost v vladni palači je bila tako vidna, da je bilo skoraj smešno. Vemo, da dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) omejuje vladne posege na dolarski trg. Centralna banka lahko kupuje dolarje le, če padejo pod prag dogovorjene vrednosti; in prodaja le, če preseže določen strop. Trenutno ni problem sklad, saj ima banka kar 67.000 milijonov dolarjev. Aprila pričakujejo kakih 30.000 dodatnih milijonov, kot sad poljedelskih izvozov.

Najbolj zanimivo ob tem je, da je razlika med pragom in stropom zelo široka. Spremeni se vsake tri mesece in številke narekuje sorazmerje inflacije. Za sedanje tromesečje je prag 38,61 pesov, strop pa 49,97 argentinske valute. V vladi so ponoreli že, ko je dolar dosegel 41 pesov, kar je bilo astronomsko daleč od stropa. Zakaj? Ker so prepričani, da le stabilen dolar zagotavlja Macrijevo zmago oktobra in novembra. Vsak nepredviden skok lahko pomeni nevarnost poraza.

Dolar lahko v Argentini istovetimo z inflacijo. Vsaka, še tako majhna porast cene dolarja predstavlja dodaten skok inflacije. Ta pa je neukrotljiva, saj je lansko leto dosegla 47,6%, kar nas postavi na četrto mesto na svetu. Januarja je dosegla 2,9% (več kot letna inflacija v normalni državi), februarja pa se bo sukala okoli 3,4%, kar je znatno več kot je pričakovala vlada.

Ni bilo težko Centralni banki zbiti ceno dolarja in ga ukrotiti. Nekoliko je dvignila obresti novih bonov (Leliq), pa se je vrnil mir na devizni trg. A cena tega miru je kruta. Zagotavlja nov padec proizvodnje in potrošnje. Celo FMI je že napovedal, da bo argentinsko gospodarstvo letošnje leto nazadovalo za 1,7% in se bo rahla rast poznala šele leta 2020. Za letos v latinski Ameriki napoveduje rast proizvodnje v višini 1,1%. Torej bomo zopet med zadnjimi, celo na domačem kontinentu. To pa predstavlja rast brezposelnosti in seveda revščine.

Sodna fronta. A vlada nima težav samo z gospodarstvom. Nepričakovana fronta težav se je pojavila na sodnem področju. Pa ne gre le za malenkostne zadeve. Samo Vrhovno sodišče se je postavilo v središče dogajanja. Tradicionalno so argentinske vlade skušale imeti nadzorstvo nad sodišči. Menem je imel svojo „avtomatično večino”. Kirchnerizem je hotel kolonizirati celotno sodno ustanovo, s čimer bi si zagotovil neke vrste „demokratično diktaturo”. Ni prazno, kar je pred časom izjavila poslanka Graciela Ocaña, ki je bila celo ministrica v dobi kirchnerizma, dokler ni spoznala njihove gnilobe: „Če bi zmagal Scioli, bi bili danes kot je Venezuela”.

Sedanja zakonodaja predvideva, da Vrhovno sodišče (ki je v Argentini tudi Ustavno sodišče), tvori pet sodnikov. Od teh je senat na Macrijev predlog imenoval dva: Rosatti in Rozenkrantz. Ta zadnji je kmalu postal predsednik sodnega telesa. A Rosatti se je približal bivšemu predsedniku (Lorenzetti). Onadva in pa Maqueda tvorijo novo večino, ki ni poslušna vladi. Imenujejo jo „peronistična večina”, čeprav njihovo stališče ni strankarske narave. Zadnje razsodbe pa so Macrija zelo prizadele. Sem spada odločba o posodobljenju pokojnin in pa tožba province San Luis. Ta provinca namreč ni podpisala federalnega dogovora glede prenosa pokojninskega sklada. Zato ji bo morala vlada plačati napačno odvzetih 15.000 milijonov pesov.

Sedaj je Vrhovno sodišče objavilo seznam prihodnjih obravnav. Nekatere so nevšečne za vlado, vendar položaj bi lahko bil še slabši. Med kritične točke spada tudi razsodba, če upokojenci plačajo ali ne polemični davek na dobiček. Razsodbo čaka tudi tožba province Santa Fe, podobna kot San Luis, le da je vsota mnogo večja: 60.000 milijonov. V času, ko se vlada trudi, da bi dosegla „deficit 0”, so te številke hud udarec. Na vrsti je še eno vprašanje povezano s pokojninami. V vladi se prav tresejo.

Na pragu volitev. Če je kdo pričakoval, da se bo obzorje hitro zjasnilo, se je krepko zmotil.  Razen gotovosti, da bo Macri ponovno predsedniški kandidat (čeprav se najde kdo, ki dvomi tudi o tem), je vse ostalo še v megli. Bistveno vprašanje je, če bo peronizem nastopil povezan na eni sami volilni listini. Drugo pa je, v tem primeru, kdo bo kandidat enotne liste.

Te dni sta se po dolgih letih srečala bivša predsednica Cristina Fernández Kirchner in bivši guverner province Buenos Aires, Felipe Solá. Ta je do pred kratkim deloval v okviru peronizma, ki ga vodi Sergio Massa. Nato se je približal Federalni alternativi (Pichetto & Cia), sedaj pa gradi mostove, ki naj bi združili peronizem okoli gospe Cristine. Seveda zadeva ni enostavna. Res je, da je bivša predsednica potisnila nekoliko v ozadje skupino La Cámpora (vodi jo njen sin Máximo), ki je najbolj skrajna in levičarska. A ves federalni peronizem dvomi v te geste in sumi, da je le videz, za katerim se skriva njena diktatorska narava.

Zanimivo je tudi, da se na njen poziv v vseh provincah odpirajo podružnice stranke Unidad Ciudadana, s katero se je predstavila na zadnjih parlamentarnih volitvah v provinci Buenos Aires, da ji ni bilo treba nastopiti na primarnih volitvah v okviru peronizma. Drug znak kam pes taco moli je, da v Mendozi podpira levi peronizem. Tam prodira La Cámpora in kandidatinja skupine je Anabel Fernáandez Sagasti. Kot trdi argentinski pregovor: lisica lahko menja dlako, a ostane lisica.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7a

Kamni spotike

Najprej komentar ob robu, za boljše razumevanje teh člankov. Potem, ko sem zapustil tednik Svobodna Slovenija, sem nenehno prejemal prošnje, naj na kak način nadaljujem s svojimi članki o argentinskem političnem življenju. V odgovor na te prošnje sem začel pisati ta razmišljanja in jih objavljati na blogu. Ker pa večina tistih, ki so si najbolj želeli teh člankov, ni navajena na branje po internetu, smo začeli „tiskati” (fotokopirati) tedenske opise. Tako se že skoraj leti dni razpečavajo po mreži tednika Oznanilo. Ker prihodnje tri tedne Oznanilo ne bo izšlo, pa avtor teh vrstic vseeno ni hotel prekiniti svojih komentarjev. Z alternativnim oštevilčenjem (kot nadaljevanje številke 7) jih bomo objavljali, in članki „Iz življenja …” bodo razpoložljivi na internetu in po prijateljski mreži. Marca se vrnemo v normalni tek.

Tri tedne je namreč v Argentini dolga doba. V tem času se lahko pojavi lučka na koncu rova, ali pa se vse zruši in nam ostanejo le razvaline. Seveda ni ne tako optimistično (lučke še ne vidimo), ne tako pesimistično (zgradba se maje, a še stoji). Dogajanja pa je vedno dovolj, da bi tedensko lahko napisali knjigo, ne le en par listov. V preteklih dneh je nemir pretresel vladne vrste, ko se je dolar, ki je spal „spanje pravičnega” (denar je redkokdaj pravičen), začel prebujati in kar naenkrat prekoračil ceno 40 pesov. To je rekord v zadnjih štirih mesecih. Da je pa mera polna, je poskočilo še deželno tveganje in doseglo 700 točk, kar je odmevalo tudi na domači borzi.

Ko „ne-načrt” poka. Veliko število resni ekonomistov in seveda tudi opozicija trdijo, da vlada dejansko nima resnega gospodarskega načrta. Vse je kratkoročno, vse pripeto z bucikami, kot je tipičen argentinski izraz. Načrta torej ni. Po aprilski dolarski krizi je vlada dosegla nadzor nad finančnim trgom tako, da je neskončno dvignila obresti na posojila v domači valuti. Nikomur se ni splačalo kupovati dolarjev, ki so obnemogli skoraj na robu praga. A s tem se je grozno podražila tudi cena denarja in ne privatniki, ne mala ali srednja podjetja, niso imeli dostopa do kredita. Padla je proizvodnja, kar je za gospodarstvo prava tragedija.

Potem pa je Centralna banka postopoma, a vedno hitreje, začela nižati obresti. Namen je bil, da bi spravili denarni trg v normalno stanje. Nekaj časa je to delovalo; a nenadoma so se pojavile težave. Na primer, analize kažejo nov padec predsednikove priljubljenosti. To pa pomeni isto kot padec zaupanja v stabilnost gospodarskega „načrta”. Pojav je sovpadal z obiskom delegacije Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki je prišel v državo, da preveri, če vlada izpolnjuje podpisani dogovor.

Poleg pregleda računov in pogovorov z raznimi vladnimi  osebnostmi, je to pot delegacija opravila vrsto srečanj s predstavniki opozicije. Zanimivo; vsa opozicija je surovo kritizirala FMI ob vladnem dogovoru, sedaj so pa kar v procesiji šli na pogovore s predstavniki Sklada. Celo bivši kirchneristični minister Axel Kiciloff je pohitel na srečanje in potem razlagal, kako da jim je pojasnil gospodarski položaj Argentine in svoj načrt. Seveda je izrabil priložnost, da je kritiziral vlado in zatrdil, da  je nemogoče plačati zunanji dolg in se je treba o celoti denarnih obveznosti ponovno dogovoriti. Na pogovor z delegacijo pa je šel tudi Roberto Lavagna, baje kandidat peronistične (federalne) Alternative (in morda celo  združenega peronizma). A on ni govoril o sedanjem položaju, temveč o svojem dolgoročnem gospodarskem načrtu z državo.

Če predsednik na rajžo gre. Medtem je Macri pohitel na daljno azijsko celino. Obiskal je Indijo in Vietnam. Vzrok potovanja je enostaven: predsednikova ideja je, da se mora Argentina odpreti svetu. In to področje je skoraj edino, na katerem je sedanja vlada uspešna. Poglejmo. Res presenetljivo dobra je bila organizacija zborovanja dvajsetih, ki se je koncem lanskega leta izvedla v Buenos Airesu. Izredno je razumevanje med Argentino in ZDA, posebno med Macrijem in Trumpom. Pozitiven je odziv mednarodnega trga na razne poizkuse argentinskih proizvodnih krogov, da ojačijo izvoz tako v Severno Ameriko, kot v Evropo in Azijo. V tem je bil predsednik jasen, ko je pozval podjetnike, naj se potrudijo da „prodajo argentinsko delo”.

Skoraj obvezna je primerjava delovanja na tem področju med sedanjim predsednikom in gospo Cristino. Kašno je bilo zadržanje tedanjega tajnika za trgovino (Guillermo Moreno) dobro vemo. Dejansko je prepovedal izvoz mesa, da bi s tem zbil cene na domačem trgu. Izid je znan: cene mesa doma niso padle, pač pa je skoraj uničil živinorejo. Mali sosednji Urugvaj in celo revni Paragvaj sta zasedla izpraznjene zunanje trge in imela večji izvoz kot Argentina, tradicionalna „klavnica sveta”. Le soja in njene tedanje rekordne cene so rešile izvoz pred celotnim propadom. Sedaj se je, vsaj na tem področju, vrnil mir, in red, in uspešnost.

Seveda, ena lastovka še ne prinese pomladi. Nekateri uspehi zunanje trgovine še ne prinesejo rešitve argentinskim problemom. Po pravici povedano, smo zamudili tri odločilna leta in sedaj, sredi poti, moramo znova začeti. Okoliščine pa niso sedaj nič manj težke kot leta 2015. Razlika je le, da so takrat ljudje upali in zaupali. Sedaj pa z dvomom v srcu gledajo na razvoj in ne vedo, kam naj se obrnejo.

Se gospa vrača? Govorili smo o vzrokih gospodarskega (in dolarskega) nemira. Gotovo je dodatna razlaga ta, da se mnogi resno bojijo izida predsedniških volitev oktobra in novembra. Da ne bi prišli iz dežja pod kap mnogi razmišljajo o tem, kam naj vložijo svoj kapital, svoje prihranke, za primer, da bi se vrnila prejšnja vlada. Gledajo po raznih „dežnikih”, ki naj jih varujejo v nalivu težav. Saj morda dolar ni najboljši „dežnik”, a normalni Argentinec ima že v krvi zapisano, da se je treba v nevihti zateči pod okrilje ameriške valute. V tem je nevarnost nove dolarske krize.

Je resna možnost, da na prihodnjih volitvah zmaga Cristina Kirchner? Politični opazovalci soglašajo, da je možnost majhna, a nihče je ne izključuje. Večkrat smo že zapisali, da vlada gotovo propade, če peronizem nastopi enotno. To bi bilo skoraj nemogoče, če bi kandidirala bivša predsednica. A vemo, da se peronisti tako hitro skregajo, kot se poravnajo. Prav te dni smo doživeli sicer pričakovan dogovor med federalno Alternativo in kirchneristi. Bilo je v zadevni parlamentarni komisiji, ki je obravnavala predsednikov dekret o prevzemu lastnine, ki je sad korupcije.

V letošnji četrti številki smo pisali o tem. Snov ni drugotnega pomena, ker zadeva središča Macrijevih volivcev. Mnogi od njih zaprepadeni gledajo počasnost pravosodja. Ne morejo verjeti, da se nekdo mirno ozira na krajo in ne soglaša s „popravo krivic‟. Vlada se tega zaveda, zato je pred mesecem predsednik izdal dekret, ki predvideva odvzem vsake lastnine, ki je sad korupcije. Tak dekret, ki ga ustava predvideva, lahko parlament zavrne. V zadevni parlamentarni komisiji so glasovali. Zedinili so se kirchneristi in alternativni peronisti ter glasovali proti dekretu. To mora po rednem postopku potrditi parlament, ki bo začel delovati marca. Zavrnitev dekreta bi predstavlja poraz za vlado, a Macri bi pritegnil marsikateri glas, ki ga je že zapustil.

Ta dogodek ni toliko važen sam po sebi, temveč kot dokaz, da je koncem koncev sprava med peronisti možna. Odvisno je od okoliščin, pa tudi od volje, koliko so pripravljeni odstopiti od lastnih interesov na oltarju skupnega (peronističnega) blagra.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7

Nekaj zgodovine

Teden za tednom v teh vrsticah komentirano politični razvoj v Argentini. Redno pa tudi navajamo potankosti gospodarskega in celo podjetniškega delovanja. Eno in drugo je zelo povezano in prihodnost političnih skupin in voditeljev je mnogokrat odvisna od uspehov ali porazov gospodarskih dejavnosti. Avtor ter člankov se večkrat sprašuje, kakšno bi bilo danes politično stanje, če bi v preteklosti kateri izmed vojaških režimov ali katera izmed civilnih vlad uspela na gospodarskem področju. Saj vemo, da skoraj povsod po svetu ljudje volijo z žepom, ne z glavo ali srcem.

Porazno stanje političnega vodstva. Drugo vprašanje, ki večkrat kroži med opazovalci argentinske stvarnosti je, kako da Argentina, ki ima neizmerna naravna bogastva in prebivalce, ki so vsak na svojem področju izredno uspešni, v preteklem stoletju ni mogla najti, vzgojiti, zgraditi političnega kadra, ki bi resno, pošteno in uspešno vodil to državo. In težava ni v eni sami stranki ali skupini. Pomanjkanje jasnih idej, strokovne sposobnosti in resnega nacionalnega duha je skupna celotni politični srenji.

Peronizem je eden glavnih dejavnikov razvoja argentinskega političnega življenja. Prav v peronizmu, ki je skrajno populistične narave, pa je težko najti stvarne in uspešne voditelje. Ideološko pada iz ene skrajnosti v drugo in vse opravičuje s praznimi frazami o ljudskem blagostanju. Poje o edinosti, a ni bolj sprte skupine kot so ravno peronisti. Dodatno pa voditelji radi zapadajo iskanju osebnih koristi in korupcija je mnogokrat prisotna.

Radikali so druga stranka, ki je po svoje zaznamovala preteklo stoletje. Ideološko so bolj stvarni kot peronizem, a kar zadeva stroke in uspešnosti, so v teku zgodovine skrajno zvodeneli. Prisotni so v nekaterih provincah, močni so v določenih okrajih, a na ravni celotne države so izgubili težo tako, da so danes eni komaj privesek vladne koalicije Cambiemos, drugi (bolj levi) pa rinejo pod peto kirchnerizma. Nobena njihovih vlad, po pojavi peronizma, ni dopolnila svojega ustavnega mandata.

Med peronisti in radikali je ljudstvo večkrat iskalo neko tretjo alternativo. A ta v preteklem stoletju ni uspela. Starejši bralci se gotovo spomnijo, kako je Manrique organiziral neko federalno povezavo naprednih demokratov in provincijskih strank. Vojaški udar ga je odplavil in politična struktura je razpadla. Pa UCeDe in njen ustanovitelj Alvaro Alsogaray? Mogočno se je pojavila na političnem odru, pa jo je sla po hitrem uspehu in oblasti ponesla v naročje Menema in peronizma. Kdo jih danes še pozna?

Pojava Macrija in koalicije Cambiemos je bila kot svež zrak za bolna pljuča usahle argentinske politike. Uspešno vodenje stranke Pro v prestolnem mestu in skok na državno raven je mnoge navdal z upanjem, da smo končno našli pot do lepše prihodnosti. Kako je potekal razvoj tega obdobja in kako še poteka pač vsi vemo. „Najboljša vladna ekipa” se je izkazala kot precej slaba. Dve leti sta potekli v senci mednarodnih posojil in hudega zadolževanja. Po volilnem uspehu oktobra 2017 se je začela pot navzdol. Danes je jasno, da vladni strokovnjaki niso imeli resnega in stvarnega gospodarskega načrta (in ga še vedno nimajo). Znova se je izkazalo, da je odpovedalo politično vodstvo. Po dolarski krizi lanskega aprila Macriju ni preostalo drugega, kot da se je zatekel pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada, ki pač skrbi za zdravje mednarodnih financ in ne za blagor argentinskega naroda.

Iz dežja pod kap? Sredi vročega južnega poletja vlada brezupno išče nekaj sence, da bi mirno zasnovala volilno kampanjo letošnjega leta. Položaj vsekakor ni enostaven. Gospodarski dejavniki nevarno kažejo, da je kriza še vedno prisotna in grobo odmeva v vsakdanjem življenju. Brezposelnost in revščina nenehno rasteta, proizvodnja pa pada iz meseca v mesec - že zaporednih devet mesecev. Gospodarske dejavnosti, ki so do pred kratkim poganjale ekonomijo (gradnja in avtomobilska industrija), se nahajajo v hudi krizi. Kdo bo v takem položaju volil stranko, ki ni izpolnila svojih obljub in se izkazala za popolnoma neuspešno?

V nobeni normalni državi vlada ne bi imela upanja na zmago. A to je Argentina. Odpor, ki ga mnogi državljani čutijo do Macrija, tudi tisti, ki so ga pred skoraj štirimi leti volili, premaga samo strah, da bi se gospa Cristina vrnila na oblast. Zato je za vlado nujno, da oktobra gospa tekmuje za predsedniško mesto. Vse ankete kažejo, da Macri samo v tem primeru lahko uspe. Običajno se v nevihti ljudje bojijo, da bi prišli iz dežja pod kap.

Položaj je res zapleten. Kot smo že nekajkrat zapisali, bivša predsednica ohranja kakih 30% zvestih glasov. Tam nekje se tudi suče sedanji predsednik. Dobrih 10% se razprši med raznimi bolj ali manj poznanimi strankami in kandidati. Ostalih 30% pa niha med raznimi peronističnimi alternativami, ki niso jasne, ker nihče ne ve, kdo bo končno alternativni kandidat. Jasno je le, da bo sedanji predsednik kandidiral. Vse ostalo so ugibanja, ki se bodo raztegnila do trenutka, ko bo junija zapadel rok za vpis volilnih seznamov.

Zakaj je večina opazovalcev prepričana, da se bo gospa Cristina predstavila? Ker je edini način, da z zmago prepreči nadaljnjo sodno zasledovanje. Zadnja leta so preiskovalni sodniki zbrali toliko močnih dokazov korupcije, da ji resno preti sodba in obsodba. Doslej jo varuje parlamentarna nedotakljivost. A to se lahko spremeni, če bi alternativni peronizem (Pichetto, Massa in družba) spoznal, da jim gospa bolj koristi v ječi kot na svobodi. Edini način, da ustavi poplavo je, da zmaga in ponovno zasede predsedniško mesto. Predvsem še, ker ne gre samo zanjo, temveč tudi za člane njene družine in zveste pajdaše, ki so že v ječi.

Nekaj se premika. Gospodarski položaj je res težak. Vendar vlada upa, da se bo izboljšanje vsaj počasi poznalo. Nahajamo se v stanju, ko se skoraj tragično mešajo dobre in slabe novice. Pretresljivo je odmevala ugotovitev, da je v Buenos Airesu v zadnjem času zaprlo kar 2500 trgovskih lokalov. Strokovnjaki trdijo, da bo brezposelnost rastla še v letošnjem letu; torej se revščina tudi ne bo ukrotila. A dolar je stabilen in deželno tveganje je umirjeno in ne raste. Dejavnosti, ki so povezane z izvozom, kažejo pozitivno težnjo. Vlada računa, da bo sredi leta, kot posledica izvoza dobre letine, prišlo v državo dodatnih 30.000 milijonov dolarjev. To je seveda pozitivno, a ni izhod iz krize. Poljedelstvo bistveno pomaga, a daleč so ostali časi, ko so Argentinci trdili, da „nas bodo rešili dve dobri letini”.

Politično tudi vidimo nekaj premikov. Niso vsi pozitivni za vlado. Federalni ali  alternativni peronizem počasi a vztrajno napreduje.  Pretekli ponedeljek sta se Sergio Massa in cordobski guverner Juan Schiaretti dogovorila, da bo njihova struja na volitvah v vseh provincah nastopila z enotno listo v poslancev v državni parlament. Možni predsedniški kandidat te skupine, Roberto Lavagna pa je povedal, da ga je delegacija FMI, ki je prišla nadzorovat potek gospodarstva, povabila na razgovor. Tudi oni vidijo možnosti alternative?

Vlado pa bistveno skrbi, da ne bi izgubila preveč lastnih volivcev. Ti bi se lahko preselili v Federalno alternativo. Tudi če se gospodarski položaj malenkostno izboljša, se mnogi sprašujejo po možnosti, da bi bil v drugem obdobju Macri bolj uspešen kot v prvem. Če je že enkrat propadel, zakaj bi mu sedaj verjeli?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 6

Igra se začenja

Volitve, ki so že pred vrati, ponovno dokazujejo kaos, v katerem se nahaja država. Vstopili smo v mesec februar. „Pol sveta” je še na počitnicah, volilna tekma pa se je že začela. Formalna kampanja je sicer omejena na provinco La Pampa, kjer bodo imeli v nedeljo 17. (torej čez 10 dni) primarne volitve. A že marca se nadaljuje: 10. bodo splošne volitve za guvernerja v provinci Neuquén; 31. pa primarne v provinci San Juan. To volilno pustovanje se bo raztegnilo do novembra, ko je za nedeljo 24. potrjen drugi krog predsedniških volitev.

Deset provinc je že uradno potrdilo, da bodo ločeno in predhodno opravile okrajne volitve. Tudi o tem smo že pisali in omenjali, kako so ti datumi odvisni od koristi strank in guvernerjev, ki v ločitvi datumov vidijo večje možnosti za volilno zmago. Večina tistih pa, v katerih krajevni datumi sovpadajo z vsedržavnimi volitvami, se je za to odločila pod pritiskom ali sedanjega predsednika, ali bivše predsednice. Najbolj tipičen primer je provinca Buenos Aires, kjer je guvernerka Vidal sklenila, da bodo okrajne volitve skupaj z državnimi.

Primer province Buenos Aires je poseben.  S svojimi več kot 16 milijoni prebivalcev vsebuje več kot tretjino volilnih upravičencev vse države, s čimer usodno odloči izid predsedniških volitev. Odkar se je v Argentini pojavil peronizem, je vedno zmagal v tej provinci. Prav tako po povratku demokracije leta 1983. Tako je María Eugenia Vidal postala prva neperonistična voditeljica te največje argentinske province, ki je po površini nekoliko večja kot bivša Jugoslavija. Vidal je tudi najbolj upoštevana in najbolj spoštovana med argentinskimi politiki, celo po več kot treh letih težkega vladanja. Gotovo bo tudi letos za sabo potegnila milijone glasov v provinci, in tem glasovom se Macri noče odpovedati. Guvernerka pa je do njega izredno (preveč?) poslušna.

Igra se ponavlja. Zanimivo je, kako se je v skoraj štirih letih položaj malo spremenil. Slavna razpoka (grieta), ki je bila odločilna na volitvah leta 2015, je ostala vsa ta leta zdrava in močna. Razkola v narodu, ki ga je zasejala bivša predsednica, ni odpravil Macri; še več, izredno se je trudil, da ga ohrani, ker v spopadu z gospo Cristino vidi edino možnost zmage.

Tukaj pa zaznamo pojav, ki ga v teh člankih večkrat omenjamo: razprtost peronistov. Neverjetno in nerazumljivo, kako se je peronizem zakoreninil v duši argentinskih volivcev. Pri vsakih volitvah je peronizem večina. Lahko zmaga katera izmed drugih strank ali povezav le, ko skregani peronisti nastopajo ločeno. Kadar so enotni, so nepremagljivi. Saj pojejo v svoji himni: „Vsi združeni bomo zmagali”. A za njih je najtežja prav enotnost. Mesto vodje (kaudiža), ki ga je zapustil Perón, doslej ni mogel nihče trajno zasesti.

Z leti pa je razvoj nekoliko spremenil vsaj del peronizma. Zato se v tem gibanju, ki niha med skrajno levico in skrajno desnico in ima vidne diktatorske primesi, pojavljajo demokratični elementi. In zato se zadnje čase vedno bolj pogosto govori o „demokratičnem” peronizmu. Seveda je nemogoče odpraviti vse napake in slabe lastnosti argentinskih politikov. A jasno je, da smo prišli v stanje, kjer ni le težko, ampak je skoraj nemogoče misliti o enotnem nastopu. Živčno se govori o edinosti, vsi poudarjajo, da lahko le povezani premagajo Macrija. A nihče med njimi nima zdravila za bolezen razprtosti. Lahko bi celo rekli, da je razpoka v peronizmu hujša in bolj usodna kot razpoka v narodu.

Kaj danes loči peroniste? Bivša predsednica gospa Cristina Fernández Kirchner. Njena sla po oblasti bojkotira vsak poizkus skupnega nastopa. Lahko pa tudi govorimo o ločitvi duhov v gibanju. Peronizem končno išče svoje mesto na političnem (in ideološkem?) odru in upa, da bo nekoč nehal padati iz desničarskega liberalizma (Menem) v levičarski populizem (Kirchner). In argentinski rek trdi, da je upanje zadnje kar izgubimo.

Razni igralci. Glede ločitve okoli oseb je te dni senator Pichetto, eden vodij Federalne alternative, spričo naporov tistih, ki želijo, da bi peronizem res enotno nastopil, jasno povedal: „Če se bo Federalni peronizem približal Cristini, ga bom jaz zapustil”. Če upoštevamo, da je on dejansko začetnik in ideolog te skupine, ni treba kaj dodati. Glede ideoloških položajev pa se je razpoka jasno pokazala v primeru Venezuele. Vodje kirchnerizma z vso silo podpirajo režim, ki mu načeluje diktator Nicolás Maduro. Ves ostali peronizem pa podpira „začasnega predsednika”, vodjo parlamenta in opozicije (Juan Guaidó). Zanimivo pa je, da je neka anketa pokazala, da se celo med kirchneristi velik del loči od vodstva in v venezuelskem primeru zavzema bolj demokratične položaje.

Vrnimo se k igralcem-kandidatom. Macri je že jasno povedal, da se bo potegoval za drugi mandat. Cristina še vedno igra skrivalnice, a vsi opazovalci soglašajo, da bo gotovo kandidirala. Vendar imata oba senčne strani, ki jima valijo kamne na pot do zmage. Sedanji predsednik ni uspel v svojih namenih in obljubah: gospodarski in predvsem socialni položaj je kritičen. Cristino preganja korupcija in nasilno diktatorsko nastopanje. Slabosti Macrija in meje Cristine kažejo na možnost plodnega polja za gradnjo tretje alternative. Tukaj najdejo mesto uporni peronistični guvernerji, ki iščejo povezan nastop. Njihovo smer kažeta predvsem senator Miguel Angel Pichetto in Sergio Massa. A ta skupina mora premostiti vsaj tri težave: pomanjkanje močnega vodstva (in privlačnega kandidata); opredelitev identitete, ki jo včasih razredčijo, ko se bližajo kirchnerizmu; zvestobo volivcev, ki se jim bližajo le zaradi odpora tako do Macrija kot do Cristine, kar pa ni dovolj za vredno volilno zmago.

Kdo prednjači? Mnogi se resno bojijo, da bo decembra gospa Cristina znova zasedla predsedniški stolček. Naravnost trepetajo ob misli, da se bomo vrnili v tiransko dobo kilometrskih govorov in kratkotrajnih parlamentarnih debat, ko je bilo vse narekovano iz vladne palače in poslanci niso smeli spremeniti „niti vejice” v vladnih osnutkih zakonskih besedil. Del naroda pa upa na federalno alternativo, čeprav ta še nima kandidata.

A nekaj je te dni pritegnilo pozornost opazovalcev, čeprav ni množično prodrlo v javnost. Juan Grabois, samozvani papežev predstavnik in vodja socialnega gibanja CTEP, je javno opozarjal na „nevarnost”, da lahko zmaga Macri. „Nimamo enotne strategije; ne vemo, kaj storiti”, je tarnal in ugotavljal, da bodo mnogi volili sedanjega predsednika, čeprav jim gre slabše kot prej. Tako meni eden najbolj gorečih zagovornikov gospe Cristine.

Kaj torej manjka, da bi Macri prednjačil? Da se vsaj nekoliko uredi gospodarski položaj in da državljani zaznajo možnost, da se to izboljšanje lahko prenese tudi na socialno področje. Kdaj je Macri izgubil največ ugleda? Ob aprilski dolarski krizi, ki je vodila v eksplozijo inflacije? Kako danes stoji dolar? Miren in potlačen. Poleg tega je zelo padlo deželno tveganje (z 830 na 625 in še pada). Centralna banka kupuje po 75 milijonov dolarjev dnevno in zagotavlja razpoložljivost za primer nove krize. Veča se proizvodnja petroleja in plina. Drugi zaporedni mesec smo imeli presežek v zunanji trgovini z Brazilijo; od leta 2014 se to ni zgodilo. Obresti padajo, in ko bodo nekoliko bolj „človeške”, bodo podjetja lahko segla po kreditih. Nekaj optimizma se vrača v javno življenje, čeprav povišice cen javnih storitev tolčejo po žepih in razpoloženju državljanov. Pa inflacija se tudi še ni unesla.

Res je: vlada nima stvarnega gospodarskega načrta. A že samo dejstvo, da se je v finančno delovanje vrnil red, je izboljšalo položaj in navdalo vlado z optimizmom. Uspeh s tem seveda ni zagotovljen. Vemo, da to še daleč ni dovolj, a vsaj nekoliko izenači možnosti v tekmi, kjer trije glavni igralci skušajo doseči lovorjev venec zmage.

Tone Mizerit