Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 25

Panika in posledice

Dva vzporedna pojava opažamo zadnje dni v argentinskem dogajanju. Istočasno, ko gospodarski dejavniki nenehno padajo, lahko vidimo tudi politični razkroj vladne povezave. Temu sledi, na raznih področjih, ojačena dejavnost podpredsednice, ki zavzema nove položaje. Ta notranji boj pa povzroča nove težave tudi v ekonomiji. Podjetniki in finančni krogi z rastočim nezaupanjem sledijo tem dogodkom. Zato je neizbežno, da to nezaupanje odmeva na področju trgov. Med raznimi opisi denarne lastnine je eden najbolj znanih rekov ta, da »kapital je strahopeten«. Kakor hitro lastniki ali privatniki zaslutijo težave ali vidijo politični razkroj, poiščejo razna zavetišča, ki naj jih branijo pred neurjem. In kaj je bolj tradicionalno v Argentini kot to, da se v takih primerih zatečemo k dolarju? Dolar je v Argentini neke vrste srednjeveški tabor (vključene obzidane cerkve), ki nas brani pred »Turki«, ki pustošijo deželo. Zakaj se torej čudimo, če je sredi neurja dolar postavil nove rekorde? Poglejmo: 239 pesov za en ameriški bankovec na črnem (sivem, modrem …) trgu. Finančni dolar pa, ki je znan kot »contado con liqui«, s katerim lahko legalno pošljete dolarje v inozemstvo, je skočil na 352 pesov. V tej paniki je bilo (in bo še) kar nekaj »ranjenih« in seveda tudi kaka »smrtna žrtev«.

Jaz uvažam, ti uvažaš, … Cena dolarja je tesno povezana s tržnim pravilom ponudbe in povpraševanja. Ni dolarjev? Cena raste. In zakaj jih ni? Ker več uvažamo kot izvažamo, ker hranimo samo v dolarjih (nihče ne hrani pesov v bančnem sefu), ker bi morala Centralna banka vsebovati določeno količino deviz … Devize v centralni banki je ena od točk dogovora med Argentino in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Ob koncu leta bo morala imeti najmanj 4.000 milijonov dolarjev devizne rezerve. Oboji, vlada in FMI pa vedo, da je to nemogoče. Podpredsednica je na zadnjem javnem nastopu govorila o »festivalu uvažanja«. Krivila je vlado (»njeno« vlado) da je popustljiva in ne izvaja kontrole, ki je potrebna, da dolarji ne bi uhajali iz sistema. Kako pa naj industrija proizvaja, če ne sme uvažati sestavnih delov? Kako pa naj nas plin pozimi greje, če ga ne smemo uvažati? Kako naj tovornjaki vozijo, ko ne uvažamo dizelskega goriva? Kje pa ta ženska živi? Vsekakor, vlada je uvedla nove omejitve za uvoz.

A glej ga spaka! Z novimi omejitvami uvoza in strožjim carinskim nadzorom je vlada uvedla izredno shemo za upravljanje dolarjev. Po navedbah vladnih uradov je cilj »preživeti zimo« z ukrepi, ki so bili sprejeti le teden dni po tem, ko je Cristina Kirchner kritizirala »festival uvoza« in »goljufive« manevre v zasebnem sektorju, da bi izkoristili tečajno vrzel. Če pa pogledamo drobne številke, ugotovimo presenetljivo dejstvo: glavne nakupe v tujini opravljajo državna podjetja. Ta sektor je lani za pokrivanje energetskih potreb uvozil 5.654 milijonov dolarjev, kar je predstavljalo nekaj manj kot 10 % uvoza v višini 63.184 milijonov v letu 2021, ki bo letos višji zaradi povišanja svetovnih cen.

Glede na tržne vire in uradne evidence je bila na vrhu seznama glavnih uvoznikov Energía Argentina (ENARSA), ki jo upravlja La Cámpora (Cristinini pretorijanci), z 2,57 milijarde USD v letu 2021. Letos bi lahko ta znesek podvojila: za 3 milijarde USD je že kupila 40 ladij za utekočinjen zemeljski plin, ki so namenjene oskrbi zimskih potreb, poleg tega pa je zadolžena tudi za nakup plina iz Bolivije. Na drugem mestu je še eno podjetje, ki je pod nadzorom kirchnerizma: upravljavec veleprodajnega trga z električno energijo CAMMESA z 1.758 milijona USD. Na četrtem mestu je državna naftna družba YPF z 1.326 milijonov dolarjev. Ko sem prej La Cámporo označil kot »Cristinine pretorijance«, naj omenim, da slovenska enciklopedija pove, da »Pretorijanci so imeli privilegiran položaj. Prejemali so 3,5 krat večjo plačo kot navadni legionarji in še visoka darila«. Vsaka podobnost z realnostjo je čisto naključje.

Jaz hranim, ti hraniš, … Težave okrog dolarja seveda niso povezane le z uvozom in izvozom. Argentinci, višji in srednji sloj, kot zasebniki, so zelo varčni. A težko je biti varčen v izrednih okoliščinah te države. Dolarizacija prihrankov in beg iz lokalnega sistema je težnja, ki že leta zaznamuje argentinsko gospodarstvo in ne razlikuje med vladami in upravami. Kopičenje zaporednih gospodarskih kriz, zasegi valut (cepo, ali po slovensko klada, čeprav tega pojava v Sloveniji ne poznajo), zaplemba vlog, inflacija, menjave valut, fiskalni primanjkljaj, izdajanje in izguba kupne moči so ustvarili scenarij nezaupanja v lokalni finančni sistem in nezaupanja v domačo valuto (peso) kot zatočišče za prihranke. Zaradi gospodarske nestabilnosti v Argentini, več kot 15 let trajajoče dvomestne inflacije in izgube zaupanja v valuto so številni Argentinci opustili peso in skušajo svoje prihranke zaščititi v drugih valutah. Posledica tega je, da se iz meseca v mesec povečuje skupni znesek denarja, ki ga državljani hranijo zunaj lokalnega sistema: po zadnjih uradnih ocenah ta znesek že presega 258.077 milijonov dolarjev.

Podatki so bili predstavljeni v najnovejši izdaji poročila o plačilni bilanci, stanju mednarodnih naložb in zunanjem dolgu, ki ga je pred kratkim objavil vladni statistični urad (INDEC) in se nanaša na prvo četrtletje leta 2022. Ta milijonski znesek, ki po ocenah INDEC-a iz četrtletja v četrtletje narašča, vključuje sredstva na bančnih računih, prijavljenih v tujini, denar, shranjen v varnostnih skrinjah, ali bankovce, ki jih hranijo »v žimnici«, tako v dolarjih kot v drugih valutah. Letno povečanje tega zneska kaže na pomanjkanje zaupanja Argentincev v peso in lokalni finančni sistem. Varnostne skrinjice so eden od virov, ki se uporabljajo za hrambo dolarjev zunaj bančnega sistema. Po najnovejših ocenah INDEC-a se je v zadnjem četrtletju prihranjeni denar zunaj sistema povečal za 1,2 %, v prvih treh mesecih leta 2022 pa se je povečal za skupno 3.145 milijonov dolarjev.

Preveč, Gospod … vse preveč je težav v tej državi. Nemogoče je vredno slediti in razčleniti množico zapletov. Naj jih vsaj na hitro omenim.

Zgrešeno letalo. Omenil sem že iransko-venezuelsko letalo, ki je zaradi megle namesto na Ezeizi pristalo v Cordobi in šele potem prišlo v Buenos Aires. Potniško, a prirejeno za tovorno, vozi po svetu v okviru letalske družbe, ki so jo ZDA postavile »na indeks«. Ker ji nobena petrolejska družba ni upala tankati goriva (sankcije so izredne), je skušalo poleteti v Urugvaj, nato v Paragvaj; obe državi sta ga zavrnili. Obtičalo je v Buenos Airesu in šele tedaj se je vlada začela zanimati zanj in za čudno posadko: 14 Venezuelcev in pet Irancev (dva sta pri nekem pristanku že prej »izginila«). Baje je glavni pilot povezan z iransko Revolucionarno gardo. Oblasti da so predhodno vedele za polet, pa nihče ni ničesar storil. Istočasno se je v Entre Ríosu pojavil drug Iranec, ki že ti leta »potuje« po Latinski Ameriki. Odkrili so ga popolnoma slučajno. Pred meseci so ga zadržali v provinci la Rioja. Tedaj je govoril angleško. Sedaj je pozabil na angleščino in uradni prevajalec iranščine ga tudi ne razume. Po dveh iranskih atentatih v Argentini se vprašam, če so tisti, ki bi morali skrbeti za zunanjo in notranjo varnost, pravi bedaki, se krivo sprenevedajo ali oboje. Obe zadevi (letalo in potnika) ima v rokah sodišče.

Blažene podpore. Cristina je sredi odločne ofenzive, da socialne podpore (subvencije in plane) preda v roke županov in guvernerjev. 23 milijonov državljanov na en ali drug način živi od države. Ogromno denarja in ogromna politična moč tistega, ki ta denar deli. Sedaj se peronistični veljaki znova bližajo Cristini in govori se o možnosti, da bi kandidirala za predsednico. Sanje ali mòra?

Preveč tveganja. Prej smo govorili o dolarju. Druga plat tega kovanca pa je deželno tveganje (riesgo país). Včeraj je preseglo 2500 točk, ko ima vendar dejansko država nadzirane vse zunanje variante. Povejmo, da je brazilsko tveganje 340 točk, Panama pa beleži 222 točk. Sem vprašal bistrega ekonomskega strokovnjaka, kako to razlaga. Zakaj so številke drugih normalne, naše pa so dejansko ponorele. Mirno mi je odgovoril: »Ne Brazilija, ne Panama nimata Cristine za (pod)predsednico, ne Alberta za 'predsednika'.« Kaj naj bi še spraševal?

Razni kandidati. Bo Cristina res kandidirala? Jaz bi rekel, da ni verjetno. V pero-kirchnerizmu ni enega, ki bi izstopal in nudil možnosti za zmago. Res pa je, da se dvigajo točke Kicillofu, ki ga Cristina vedno bolj upošteva in hvali. Zagotovljena je bila njegova ponovna kandidatura za guvernerja province Buenos Aires, kljub odporu peronističnih županov. A njegova bližina podpredsednici in njena nesrečna roka za izbiro kandidatov lahko pripravi kakšno presenečenje. Do volitev manjka skoraj poldrugo leto, a vse že skrbi, kaj bomo volili.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 24

Za dostojanstvo naj poskrbi država

Končno se jasni na sodnem področju. Vsa ta dolga leta se je javnost spraševala, če bo bivša predsednica, Cristina Fernández Kirchner sploh kdaj sedela na obtožnem stolčku. Mnogi opazovalci in politični strokovnjaki so sodni postopek o javnih delih smatrali za neke vrste ključni primer, da končno vidimo, ali je v Argentini sploh možno resno nastopati na sodnem področju, ali bo politika dosegla, da sodna oblast končno ne bo vredno izvrševala svojega dela. Saj ne gre le za obtožbe proti kirchnerizmu. Korupcija je med nami stara skoraj toliko kot država. Saj tudi zunanji dolg ni od včeraj. Prvi argentinski predsednik, Bernardino Rivadavia, je bil tudi prvi, ki je zaprosil zunanje posojilo. In tam se je začelo. Tudi prejšnje vlade so bile cilj obtožb; med njimi obdobje, ko je bil predsednik Menem. A on je umrl brez da bi izpolnil obsodbo, ker ga je nenehno branila parlamentarna nedotakljivost.

Javna dela? Tako se generično imenuje ta sodni postopek. Sedanja sodba proti podpredsednici poteka zaradi podelitve javnih del v provinci Santa Cruz, ki je rodna provinca pokojnega Nestorja in kjer se je začela politična pustolovščina družine Kirchner. Sodni postopek se je začel že leta 2008 (Macri pri tem ni imel nobene vloge, čeprav ga skušajo vmešati v to zadevo). Zahtevo sodnega postopka je vložila poslanka Elisa Carrió. Zelo važna oseba v celotni zadevi je Lázaro Báez. On je bil navaden bančni uradnik, ko je spoznal Kirchnerja. En mesec preden je Nestor zavzel predsedstvo države, pa je Báez iz navadnega uradnika postal lastnik gradbene družbe Austral Construcciones. V sedanjem sodnem postopku se obravnavajo domnevne nepravilnosti pri koncesiji za 52 javnih del, ki so jo podjetja Lázara Báeza prejela v Santa Cruz za časa vlad Néstorja in Cristine Kirchner. V obtožnici je navedeno, da so bile te nepravilnosti povezane s plačilom previsokih cen za dela, ki niso bila dokončana, in pomanjkanjem tehnične podlage za dostop do del. Sodijo trinajstim osebam: poleg Cristine Kirchner, Báeza in Lópeza tudi nekdanjemu zveznemu ministru za načrtovanje Juliu De Vidu.

Naši bralci se morda še spomnijo, ko je celo nekaj let pred začetkom sodnega postopka, torej, preden je Elisa Carrió vložila tožbo, časnikar Jorge Lanata v svojem programu kazal tista javna dela, ki nikdar niso bila končana, pa so bila v celoti plačana. Vrhunec nesmisla je bila dolga asfaltirana cesta, ki je vodila neskončne kilometre po patagonski pustinji – nikamor. V drugem sodnem postopku, ki ga imenujejo »postopek hotelov«, se odvija drugi del te tragikomedije. Zakonca Kirchner sta v kraju Calafate zgradila mogočne hotele, ki so jima nosili krepke denarce, a je dokazano, da dejansko niso delovali: ni bilo gostov, ni bilo izdatkov, samo dohodki, ki so služili – pranju denarja. Štirinajst let se pred sodiščem že vleče ta postopek. Razni prizivi in pritožbe advokatov sedanje podpredsednice so zavlačevale začetek sojenja.

A včeraj, torek 21. junija (verski praznik svetega Alojzija), je Vrhovno sodišče izreklo odločbo o izvedbi sodbe. Zavrnilo vse argumente podpredsednice Cristine Kirchner v ustnem sojenju za javna dela, v katerem je obtožena vodenja nezakonitega združenja. Odločitev so soglasno sprejeli štirje sodniki vrhovnega sodišča, Horacio Rosatti, Carlos Rosenkrantz, Juan Carlos Maqueda in Ricardo Lorenzetti, v odgovor na zahtevo obrambe nekdanje predsednice, da se sojenje enostavno razveljavi. Sojenje, ki je prvo nekdanjemu predsedniku, tako ostaja nespremenjeno. 11. julija pa bo Zvezno ustno sodišče št. 2 začelo procesno dejanje, v katerem stranke zahtevajo obsodilne ali oprostilne sodbe.

Ni miru. Pravzaprav je to prvi sodni postopek, ki ga je sodišče pripeljalo do sojenja podpredsednice. Ostaja jih še dvanajst, ki so v predhodni fazi, ki jih sodišče tudi lahko združi ali enostavno zavrne. A prav ta udarec Vrhovnega sodišča poteka v trenutku, ko je politični položaj najbolj napet. Sovpada z gospodarskimi težavami, ki se nenehno ponavljajo in stopnjujejo. In znova se vrnemo k našemu staremu prijatelju: ameriškemu dolarju. Zadnje dni je ponovno skakal in postavljal nove rekorde. Vsa težava je v tem, da Argentini primanjkuje ameriških bankovcev. Čudno, saj prav sedaj, kot posledica vojne v Ukrajini, cena poljskih pridelkov tudi postavlja nove rekorde. A uvoz pobira vse kar izvoz prinaša. Kajti ruska invazija nenehno dviga tudi cene goriv. Petrolej in plin požirata vse, kar prinašajo soja in koruza. Tukaj pa moramo zopet ponoviti našo staro pesem: Argentina ima na pretek petroleja in plina, a nima plinovodov, ki bi ju dostavili v pristanišča za izvoz. Poleg tega, energetsko politiko ima v rokah La Cámpora. Mladi voditelji so spregledali, da v jeseni tovornjaki iz notranjosti vozijo poljske pridelke v pristanišča. Pozimi pa je mrzlo in ljudje za kurjavo uporabljajo predvsem plin. Za plin je še čas, dizel goriva pa primanjkujejo kar v enajstih provincah. Tovornjaki stojijo.

Pretekli teden se je na zadevo dolarjev spravila podpredsednica. Cristina je govorila o »festivalu uvažanja«. Kot da bi živela v drugem svetu. Danes je vse tako povezano, da ni države, ki bi sama lahko zadovoljila vsem potrebam industrijske proizvodnje. To je tudi primer plinovoda, ki naj nas reši vseh težav. Cristina je besnela, zakaj morajo uvažati plošče, da izdelajo cevi. Res je, da bi plošče lahko proizvajali tudi v Argentini. A nakupiti stroje, zgraditi obrate in pognati v tek takega velikana stane ogromno, ogromno ameriških dolarjev. Država jih nima, argentinski podjetniki tudi ne. Na svetu pa ni podjetnika, ki bi v Argentino vložil take vsote, ker nikdar ne ve, če bo vlogo lahko koristil, če bo dobiček lahko vzel iz države, če ne bodo med gradnjo ali delovanjem spremenili zakone in bo »obvisel na čopiču«, kot trdi iznajdljivi ljudski izraz. Poleg tega, bi morala država izvesti najprej delavsko reformo, kot večina sveta, ker je zakonodaja, lahko bi rekli, predpotopna. Je naša pravična in so druge krivične? Ne vem. Vem pa, da toliko revščine, kot jo je v Argentini, ni v nobeni vsaj delno napredni državi.

Pomanjkanje dolarjev je ključno tudi v zadevi odplačevanja zunanjega dolga. Svoj čas smo že omenili dolg, ki ga imamo s Pariškim klubom. O tem malo bolj podrobno kdaj pozneje. Dejstvo je, da rok odplačevanja vedno pade v trenutku, ko nimamo denarja. Sedaj vlada upa, da bo Mednarodni denarni sklad (FMI) potrdil prve tri mesece delovanja, ki je bilo sklenjeno ob dogovoru presnove dolga. Če bo red pozitiven, nam dostavijo 4.000 milijonov dolarjev in bomo vsaj za nekaj časa zadihali. Vendar, ni neke vrste burka, da nas mora reševati tako osovraženi FMI? A tako je in vsi molijo, da bi nas Sklad rešil.

Naj bo dostojno. Beseda »dostojno« (digno, po špansko), je vedno na ustih tistih, ki živijo od države. Kolikokrat slišimo, ko na protestih ali cestnih blokadah ženske (moških, kot da jih ni) zahtevajo »vivienda digna« dostojno bivališče. To ji mora preskrbeti država. Saj se nkateri ljudje trudijo. So tudi primeri, ko se trudijo, pa jih ogoljufajo. A če gledamo »socialne organizacije«, ki nenehno blokirajo ceste in zahtevajo podpor in prehrane, vidimo, da nekaj ne deluje kot bi moralo. V Argentini trenutno obstoja 141 različnih planov ali podpor. Od njih živi (če se temu lahko reče »življenje«), po številkah ob koncu lanskega leta, 22 milijonov ljudi. Dnevno v to delovanje vlada vloži več kot 800 milijonov pesov, kar predstavlja letno 288.000 milijonov. Koliko tega je potrebno, koliko je vredno, koliko je »dostojno«, je drugo vprašanje. Pa je tudi vprašanje, koliko »voditeljev« živi od te podpore, koliko izkoriščajo prejemnike podpor, in kdaj bo državi uspelo vzpostaviti red na tem področju, kjer vladata kaos in izkoriščanje.

Vprašanje je na mestu, ker prejšnji teden je Cristina iznašla novo kost, ki jo bodo glodali politiki in ni jasno, če bo ideja kaj rešila. Denar, ki se danes pretaka preko socialnih organizacij, naj bi upravljale province, oziroma provincijske vlade. Jaz bi iskreno rekel, da s tem pridemo iz dežja pod kap. Vsekakor, na sedanji ali drugačni način, ta državna podpora, ki se je rodila kot začasna rešitev (Alfonsin je organiziral hranilne podpore PAN, Rodríguez Saá pa »delavske plane«, ki smo jih celo Slovenci koristili), danes skrbi, da ljudje niso lačni, a ne reši nobenega drugega problema. Boli me, a premišljujem stavek, ki ga je pred kratkim zapisal neki strokovnjak: peronizem je tovarna revnih, proizvaja revne. Brez vzgoje, brez razvojnih načrtov, brez tako osovražene »meritokracije« ne bomo nikdar videli »dostojnega« obzorja.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 18

Za narodov blagor

Te dni prisostvujemo izredno čudnim prizorom, ko kirchnerizem izvaja najbolj ostre in celo krute napade na predsednika. Ni prvič, saj se pritisk izvaja že dolgo, vodi ga podpredsednica države in cilj je uničiti predsednika. Lahko govori Cristina sama, ali pa katerikoli izmed njenih zvestih »polkovnikov«. Predolgo bi bilo naštevati podobne dogodke od samega nastopa sedanje vlade in tudi ni na mestu preučevanje besed in smisla teh napadov. Zadnje čase smo omenjali, da je gospodarski minister Guzmán tarča kirchnerizma. Lahko pa sta še Kulfas ali Zabaleta.

V bistvu pa ne gre za ministre. Gre za predsednika in oblast, ki jo predstavlja. Andrés Larroque (imenujejo ga »el cuervo« - vran), minister za razvoj družbe v provinci Buenos Aires, ki je tudi glavni tajnik organizacije La Cámpora, je te dni jasno povedal: »Mi smo oblikovali to politično silo, poklicali Alberta in zmagali na volitvah. … Vlada je naša.« Torej, predsednik naj bo samo okrasen pojav na čelu države, oblast pa je v njihovih rokah. Prefinjeno je temu dodala svojo misel Cristina: »Možno je biti legitimen in zakonit po izvoru, ne pa tudi po upravljanju.« Ničesar, kar ne bi bilo mišljeno kot dopolnitev tega, kar je povedal Larroque. Kot da bi hotela reči: »predsednik ni legitimen, tukaj sem legitimna samo jaz«.

Kdaj se je Argentina izničila? Sedaj pa prosim bralca, da za trenutek pozabi na te dnevne spopade, boje v vladi in razkole v opoziciji. Sredi teh malih viharjev se je dežela znašla brez moči, brez cilja in brez smisla. Že pred časom sem bral razmišljanje neznanega avtorja in bi rad danes te misli (v lastnem prevodu) posredoval vsem, ki jih Argentina skrbi. Takole piše:

Neki predsednik je pred leti dejal, da je Argentina »obsojena na uspeh«. Govorili so nam, da smo žitnica sveta. Že leta 1500 so nam dali velikansko ime: »Argentum« (kar pomeni srebro). Z drugimi besedami, smo dežela srebra. Zdi se, da so staroselci španskim osvajalcem podarili srebrne predmete, ti pa so se odpravili v Evropo in povedali, da smo regija, bogata s to dragoceno kovino. Zato smo Argentina, država Srebra, regija Srebra, reka Srebra ...

Po zaslugi predsednika Dominga Sarmienta, ki je ustanovil 800 osnovnih šol in v desetih letih štirikrat povečal število učencev s 30.000 na 110.000, smo bili najbolj pismeni v Latinski Ameriki. Bili smo prva država, ki je demokratizirala univerzo ter vzpostavila javni, odprti in demokratični sistem. Bili smo in smo država z največjim številom Nobelovih nagrajencev v Latinski Ameriki. Bili smo država, ki je imela prvi sistem podzemskih železnic. Bili smo država z najboljšimi individualnimi športniki v regiji.

Buenos Aires je bil država srebra. Bariloche je bil patagonska Švica. Imeli smo najboljše meso in najbolj cenjeno vino. Bili smo veliki izvozniki kulture. Tango, folklora, Charly, Fito, Spinetta, Mercedes Sosa, María Elena Walsh ... Bili smo tretja država na svetu in prva v Latinski Ameriki, ki je oddajala preko radia. V Argentini je bila prvič predstavljena radijska postaja leta 1920. Naše izobraževanje je bilo daleč najboljše. Imeli smo najmočnejši srednji razred na celini. In kaj se je zgodilo potem?

Pred kratkim so bili objavljeni rezultati testov Pisa, ki jih vsake tri leta izvaja OECD. Mi smo slabši:

1- Med 77 ocenjevanimi državami je Argentina na 16. mestu pri branju, 71. pri matematiki in 65. pri naravoslovju.

2- Več kot polovica 15-letnih učencev ne razume osnovnih besedil.

3 - Sedem od desetih otrok ne zna rešiti preprostega računa.

4- Pri branju so nas prehiteli: Čile, Urugvaj, Kostarika, Mehika, Brazilija in Kolumbija.

5 - Pri matematiki so nas prehiteli: Urugvaj, Čile, Mehika, Kostarika, Peru, Kolumbija in Brazilija.

Presenetljivo? Sploh ne. Zaskrbljujoče? Izredno. Javno in zasebno izobraževanje argentinskih otrok je iz leta v leto slabše. Kdaj so čilski otroci začeli brati bolje kot argentinski? Kdaj je Kolumbija dosegla gospodarsko stabilnost in zelo nizko inflacijo? Kdaj je mesto Mehika doseglo modernejšo infrastrukturo kot Buenos Aires? Kdaj je Peru začel graditi modernejše nogometne stadione kot Argentina? Kdaj je Dominikanska republika postala svetovni glasbeni epicenter, tango pa je osamljen pojav?

V nekem trenutku se je v Argentini nekaj zalomilo, a se tega nismo zavedali. Rešitev, ki jo slišimo danes, je »dajmo ljudem denar v žepe« ali »moramo čim hitreje tiskati bankovce«. Kakšen smisel ima potrošnja ljudi, če je kultura dela in, še pomembneje, kultura študija in, še pomembneje, kultura truda močno okrnjena? Ali v Argentini obstaja socialna mobilnost navzgor?

Vsak dan poslušamo: »Blokirajte ulico in dali vam bodo socialno podporo. Blokirajte avtocesto in dali vam bodo 10 podpor. Taborite na aveniji 9 de Julio in dali vam bodo 100 podpor.« Toda nihče noče govoriti o tem, ker bi to pomenilo priznati, da bo, ne glede na to, koliko denarja boste dali ljudem v žep, če ne boste spremenili lestvice vrednot, bo vse ostalo enako ali pa se bo še poslabšalo.

Nehajmo objokovati usodo in vrnimo se v kruti vsakdan. Med napadi kirchnerizma je predsednik ta torek vodil novo zasedanje zveznega kabineta v mestu General Pico v La Pampi. »Vlada ni last nikogar, ampak je v lasti ljudi,« je dejal v odgovoru na napade kirchnerizma. Torej, kdorkoli je na vladi, mora skrbeti za ljudi ali, po znanem slovenskem izrazu, »za narodov blagor«. In kaj narod misli o »svoji« vladi, o položaju, v katerem se nahaja, o gospodarskih okoliščinah, ki jih mora trpeti? Pred dnevi je ena izmed neštetih anket pokazala veliko zaskrbljenost. Večina ljudi ne le da kritično gleda na trenutne razmere, ampak tudi pesimistično gleda na prihodnost. 71,9% jih meni, da je gospodarski položaj v državi med »slabšim« in »veliko slabšim« kot pred enim letom. 62,7% jih napoveduje, da bo v prihodnjih mesecih še slabše. V obeh primerih so najbolj rdeče številke med anketiranci iz srednjega in višjega razreda.

Kar zadeva glavne težave, je v skladu z drugimi študijami na prvem mestu inflacija. V tem primeru s 43,4%, kar je skoraj 10 odstotnih točk več kot decembra. Na drugem mestu je s 23% korupcija. Zanimivo dejstvo (ki je bilo že večkrat omenjeno) je, da ni političnega razkoraka, v gledanju zaradi naraščajočih cen. Volivci vlade in opozicije so enako zaskrbljeni. Drugo vprašanje postavlja vlado v še bolj neprijeten položaj: ali je sposobna nadzorovati inflacijo? 68,7% jih meni, da je med »ne zelo« in »sploh ne«. Na podlagi teh mnenj ni težko razumeti padca odobravanja vlade Alberta Fernándeza. 68,3% vprašanih ne odobrava njegovega načina vodenja države, pri čemer je največ neodobravanja med moškimi (72%), mlajšimi od 40 let (70,7%) in pripadniki srednjega razreda (76,1%). To pomeni, da imajo La Cámpora in Cristina prav? Seveda, a so oni na prvem mestu vzrok teh težav in nimajo, ne le načrta, niti ene same ideje, kako bi zavoženi položaj uravnali. Poleg tega, bojkotirajo vsak resen poizkus vlade, da bi storila kaj pozitivnega.

»Naj vsi izginejo!« Tega se politiki najbolj bojijo. Stanje se hitro bliža položaju, ki je pripeljal do krize leta 2000. Takrat je iz ljudstva vstala soglasna zahteva: »Que se vayan todos!« A, na žalost, so vsi ostali in še novi so se jim pridružili. Ljudje pa iščejo. S tega vidika je razumljiv pojav liberalca Mileia, ki pobira simpatije celo med mladino, in na anketah nenehno raste. Kdo pa pada? Opozicija Juntos, kjer se prepirajo Macrijev PRO in radikali. Kirchnerizmu ne gre bolje, a potrebna je enotnost v opoziciji. Zanimive so bile volitve odvetnikov v Buenos Airesu, kjer je lista radikalov in macristov z Gilom Lavedro na čelu po poldrugem desetletju iz odvetniške zbornice izrinila Jorgeja Rizza, ki ga je tokrat podprl kirchnerizem. Potrjuje kar je očitno: umik ali zaton La Cámpore, ki je zaporedoma izgubila tudi univerzitetne volitve na domala vseh fakultetah buenosaireške univerze. Prav tako je kirchnerizem propadel na volitvah sodnikov in odvetnikov za imenovanje svetnikov v sodstvu. Še ni vse izgubljeno.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 17

Zgodovina se ponavlja

Po nekaj mesecih se moramo vrniti k dejavniku, ki se stalno vrača na površje argentinskega gospodarstva. Vsi dobro vemo, da je v naši državi v veljavi »argentinski peso«. A prav tako jasno nam je, da imamo neko »vzporedno valuto«, ki se imenuje ameriški dolar. Nekateri ekonomisti, ki so zadnje čase govorili o »dolarizaciji« so pozabili na dve važni točki: prva, da smo vsaj delno že dolgo let »dolarizirani; in druga: tudi če v celoti zamenjamo argentinski peso za ameriški dolar, s tem ne bomo rešili nobenega od številnih argentinskih problemov. Težava naše države ni valuta, temveč enostavno dejstvo, da imamo grozno več izdatkov kot prihodkov. Vsaka resna gospodinja ve, da ne sme zapraviti več, kot so mesečni družinski dohodki. A, kot nenehno ugotavljamo, tega ne ve vladna gospodarska ekipa. Tako vsaj lahko sklepamo, če samo površno pogledamo stanje argentinskega gospodarstva. Zakaj znova pišemo o tem pojavu in o dolarju? Ker je zadnje dni cena vzporednih dolarjev blazno poskočila. Potem ko je dolgo časa vzporedni (plavi, sivi, črni, ali kakor ga želite imenovati) dolar miroval, to je, njegova cena se ni spremenila, je nenadoma zopet vstopil v tekmo in takoj zasedel prvo mesto. Včeraj, torek 26. aprila, je dosegel 212,50 pesov, ko je še prejšnji teden ležal pod 200 pesov. V šestih delavnih dneh je napredoval za 17 pesov.

Prišel je v zgodovino. V Argentini včasih gospodarski ministri zasedajo ta vladni položaj daljšo dobo, včasih komaj nekaj mesecev. A na večino izmed njih hitro pozabimo, razen, če zaradi kakega posebnega dogodka kateri ostane za vedno v zgodovini. To je primer ministra, ki je vodil argentinsko gospodarsko usodo leta 1981. Pravzaprav bolj kot on (Lorenzo Sigaut), je ostal v zgodovini stavek, s katerim je hotel prepričati ljudi, naj ne kupujejo dolarjev. »Tisti, ki stavi na  dolar, izgubi« (El que apuesta al dolar, pierde). Nekaj dni za tem je moral izvesti devalvacijo pesa v višini 30%. Od tedaj naprej je ta stavek nasprotno geslo vseh argentinskih varčevalcev, ki nabirajo dolarje kot eden najbolj priljubljenih načinov, da ne izgubijo svojih prihrankov. Saj se dogodi, da nekaj časa dolar miruje, ali celo nekoliko pade. A če gledamo zgodovinski razvoj jasno vidimo, da na dolgo roko, »kdor stavi na dolar, nikdar ne izgubi«.

Ob več kot 55-odstotni letni inflaciji je bilo za razne vzporedne dolarje nevzdržno, da bi predolgo mirovali. Zadnji zagon je bil dan pred nekaj dnevi z napovedjo, da bo vlada približno 8 milijonom ljudi, med katerimi so neformalno zaposleni, avtonomni delavci, ki plačujejo davek A in B, domači delavci in brezposelni, dodelila bonus v višini 18.000 pesov. In dodatnih 12.000 pesov bo prejelo do 6 milijonov upokojencev, ki prejemajo do dve minimalni pokojnini. Večja kot je javna poraba, večja je bojazen trga, da cilj, ki ga je država sklenila z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), da letos zmanjša primanjkljaj s 3,2 % na 2,5 % BDP, ne bo dosežen. Višek pa je bila napoved, da namerava vlada uvesti davek na »nepričakovani dohodek« (renta inesperada), za katerega še ni jasno, kako se bo izvajal in kakšne so možnosti, da bo sploh sprejet v parlamentu, vendar sporoča, da si bo vlada prizadevala povečati davčno breme zasebnega sektorja. To je tudi stalna argentinska napaka: ker ne morejo (nočejo, si ne upajo) zmanjšati stroškov, skušajo povečati dohodke. Vedno bolj stiskajo vedno bolj šibko gospodarstvo.

Številni davčni strokovnjaki socialnih podpor ne označujejo le kot obraz revščine v državi, temveč tudi kot odličen način za prikrivanje težav z brezposelnostjo, »preusmerjanjem javnih prihodkov« in nenehno naraščajočim davčnim bremenom zasebnega sektorja za njihovo financiranje. Zgodovina kaže, da so se pred več kot dvema desetletjema socialne podpore eksponentno povečale. Po podatkih Nacionalnega sveta za koordinacijo socialnih politik je danes v veljavi neverjetna številka 182 različnih socialnih programov, kar pomeni, da državno pomoč prejema približno 25 milijonov ljudi.

Socialna tragedija podpor. Katerikrat smo že omenili težave, ki jih povzročajo socialne podpore na področju kulture dela. Priseljenci v času raznih kriz so utrdili mentaliteto, da je delo tisto, ki nas rešuje revščine in zastoja. A ko so se po krizi leta 2000 razpasle razne podpore, je začela plahneti kultura dela. Kdo bo šel delati, če z raznimi podporami družina normalno doseže vsoto dveh minimalnih plač? O tej težavi je pred dnevi govoril predstavnik enega izmed sektorjev, ki zaposluje največ delavcev: gradbena podjetja. Gustavo Weiss je predsednik gradbene zbornice od novembra 2021, vendar ni novinec: že tretjič vodi to združenje, ki povezuje več kot 1.300 podjetij in zaposluje skoraj 450.000 ljudi. Danes, v času rasti dejavnosti v sektorju, je na vprašanje, ali imajo težave pri iskanju osebja, kategoričen: »Da, primanjkuje delovne sile.«

Bolj kot vladne ustanove, sama podjetja skušajo po raznih poteh preusmeriti to težnjo in organizirajo razne načrte in dejavnosti. A uspeh je vse več kot dvomljiv. O tem je pred kratkim govoril Weis in razložil položaj. Kljub programu Priklop (Empalme), katerega cilj je pomagati upravičencem do socialne podpore pri iskanju uradne zaposlitve, saj podjetja spodbujajo, da znesek socialne podpore dve leti upoštevajo kot del plače, pa gradbena podjetja težko najdejo delovno silo, in to ne le za najbolj kvalificirana delovna mesta. Spomnimo, da je bila gradbena zbornica prva, ki se je pridružila temu programu, namenjenemu ustvarjanju formalnih delovnih mest. Načrt Priklop je predvideval usposabljanje upravičencev načrta s strani podjetij, da bi jih lahko zaposlila, vendar ta vidik predloga ni bil preveč uspešen, kot pojasnjuje Weiss: »Resnica je, da smo usposobili zelo malo ljudi, ker se niso prijavili. Od 1.400.000 ljudi, ki so prejeli podpore, smo jih usposobili le 180 in ne vemo, koliko ljudi je dejansko začelo delati.«

Ta položaj se razvija v okviru, ko nenehno raste spor v vladi. Ko bi bil najbolj potreben mir, skupen načrt in resno delo, se vse moči usmerjajo v notranji razkol. Popolnoma jasno je že, da ni rešitve prepiru med predsednikom in podpredsednico. Za Cristino je edini pogoj soglasja popolna predaja. Ena glavnih zahtev pa je odhod dosedanjega gospodarskega ministra. Martin Guzmán sicer ni najbolj blesteč strokovnjak za to mesto, a v stanju stalnih napadov s strani podpredsednice in njenih oprod ne more kaj veliko storiti Tako barka argentinskega gospodarstva pluje skoraj kot brez krmarja.

Sodna vojna - trete poglavje. Vsi v vladi in v opoziciji soglašajo, da je to edina točka argentinske sedanjosti, ki skrbi Cristino. A razdelitev vladne senatorske skupine na dva dela, da je s tem opoziciji odvzela enega senatorja v članstvu Sveta magistrature, je lahko dolgoročna politična poteza. Čas bo prinesel vse odgovore, a tega koraka ne smemo zanemariti, ne pozabiti nanj. V prejšnjem komentarju smo omenili, da je tudi predsednik poslanske zbornice (Sergio Massa), stopil na isto pot. A še isti dan se je premislil. S strani poslancev je imenoval (kot je pripadalo), zastopnico radikalne stranke, ki je v opozicijski poslanski skupini. Nastali položaj je že v rokah sodne zbornice in bo verjetno kmalu v obdelavi Vrhovnega sodišča. Medtem pa se že govori o nekem dogovoru med vlado in opozicijo.

A nekaj bi omenil ob tem spopadu med podpredsednico in Vrhovnim sodiščem. Cristina drsi na pot, ki jo je bila vajena že v provinci Santa Cruz: ne ubogati sodnih odlokov. Stališče podpredsednice je (kot običajno), podprl tudi predsednik Fernández. Vendar bi lahko povedal, kar določa ustava: sodbe Sodišča je treba spoštovati. Tako deluje ali bi moral delovati naš demokratični sistem. Temu pravimo neodvisnost oblasti. In to je tisto, kar je Alberto trdil, preden ga je Cristina imenovala za predsednika: »Če Cristina ne razume, zakaj je sodišče 'protioblast', bi morali ugotoviti, kdo jo je potrdil na izpitu predmeta Ustavno pravo.« A to je bilo, ko se mu ni niti sanjalo, da ga bo Cristina poklicala za predsednika, da bi ji pomagal v njenih težavah.

Sedaj se mnogo govori o povečanju števila članov Vrhovnega sodišča. Ona in Nestor sta število z devet znižala na pet. Sedaj se hoče ona vrniti na prvotno število: devet. A to ne bo rešilo nobene njenih težav. Število se res brez težave zviša z novim zakonom. A Ustava določa, da sodnike, na predlog predsednika, imenuje senat  z dvotretjinsko večino. Te pa ona nima in je še dolgo časa ne bo imela. Če jo bo še kdaj imela.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 16

Razne revščine

Včasih se resno vprašam, če svet sploh lahko razume Argentino. In to vprašanje pride do izraza dejansko na vseh področjih: gospodarskem, socialnem, političnem, institucionalnem … Vsi štirje zgoraj imenovani doživljajo zadnje čase hude pretrese, udarce, da se sprašujemo, koliko časa bo država še lahko mirno prenesla to stanje. In če se omejimo na politično ter institucionalno področje, do kdaj bo Argentina še »republika«, državna ureditev, v kateri so v veljavi tri neodvisne oblasti, ki delujejo na podlagi temeljnega zakona, ki ga običajno imenujemo »ustava«. Strah je utemeljen, ker gospodarsko država ne more iz globokega kaosa, ki že desetletja onemogoča gospodarsko rast, ko socialna pravica nima veljavnosti, spričo 40% prebivalstva, ki živi v revščini. Kar pa zadeva ustavnosti, prisostvujemo mnogim poizkusom, da bi vedno bolj šibko republikansko demokracijo spremenili v demokratično diktaturo. Ko najvišji funkcionarji države storijo vse, kar je mogoče ali kar ni mogoče, da ne bi spoštovali ustanov in njihovih odločitev, mirno lahko rečemo, da je celoten sistem v nevarnosti.

Rakova pot. Res je, da v sedanjem težkem času, ko ruska invazija Ukrajine postavlja svetu rastoče težave, ni mogoče pričakovati, da bi bila Argentina izjema. A številke gospodarstva, ki nam jih nudi realnost, nikakor ne vzbujajo optimizma. Pretekli teden sem  omenil, da bodo številke, ki jih mesečno objavlja državni zavod za statistike, zelo negativne. Isto sredo popoldan je inflacija meseca marca dobila okvir. Čeprav smo vsi pričakovali visoko inflacijo (okoli 6%), nas je končna številka presenetila: zvišala se je na 6,7 %, s čimer je indeks cen življenjskih potrebščin v prvih treh mesecih letošnjega leta dosegel 16,1 %, na letni ravni pa 55,1 %. Kar zadeva prehrane, kar normalnega državljana najbolj skrbi, je marčevska številka povišanja dosegla 7,2 %. Uradno gledano je to najvišja stopnja v skoraj dveh desetletjih. Presegla jo je le aprila 2002, ko smo zapuščali zadnjo največjo krizo; takrat je znašala 10,4 %.

Kmalu bo potekel mesec dni, odkar je predsednik napovedal »vojno inflaciji«. Vsaj začetni rezultati ne vzbujajo optimizma. Dejstvo je, da v tej nevarni tekmi med plačami, stroški in cenami, danes nihče ne ve kaj nas jutri čaka. Ta nejasnost je prvi vzrok gospodarske nestabilnosti. Pospešeno naraščanje cen na rekordno raven potrjuje neuspeh protiinflacijske politike, ki se osredotoča na nadzoru, posegih v trženje in grožnjah. To se vleče dejansko od nastopa vlade, torej več kot dve leti. Državni sekretar za notranjo trgovino (najprej Paula Español in sedaj Roberto Feletti) ne ve, kako se spoprijeti s povišanjem cen. Ker Feletti izhaja in območja podpredsednice in Cristina nikdar ne sme biti ničesar kriva, sedaj razlagajo, da je problem cen makroekonomske narave, torej je inflacije kriv gospodarski minister. Do neke mere to drži, a celotna gospodarska struktura je zgrajena na pesku in ni načina, da bi dosegli kak uspeh, dokler se ne zedinijo vlada in opozicija na skupnem načrtu, ki bi državi vrnil resnost in predvidljivost. Le tak načrt bi nas vrnil na pot rasti. Argentina pa že desetletja ne raste.

A kako se bodo zedinili vlada in razne opozicije, če je glavni vzrok težav notranji spor v vladi sami. Podpredsednica že dolge mesece rovari in skuša odstraniti gospodarskega ministra, ki ga predsednik trmasto brani. To je seveda le ena izmed neštetih točk spora na vrhu vlade. Nenehni spopadi med Albertom in Cristino povečujejo negotovost, saj udarci na samem vrhu oblasti spodbujajo inercialno inflacijo in preventivno povišanje cen. V podjetniških krogih in ustanovah so si na jasnem: nemogoče se je boriti proti cenam, ko patetični boj med predsednikom in podpredsednico ustvarja negotovost. Kmetijski sektor je izvozil že tretjino pridelka in predal devize državi, Centralna banka pa ni mogla povečati svojih rezerv s pravimi dolarji. Gre za približno 10.000 milijonov ameriških dolarjev, ki usahnejo kot sneg na poletnem soncu. Vsi vemo, da hoče Cristina Albertu odvzeti oblast. Mir bi se vrnil le, če bi predsednik podpisal popolno predajo. To pa je v sedanjem stanju skoraj nemogoče.

Sodna vojna - drugo poglavje. Prejšnji teden sem precej podrobno opisal stanje okoli Sveta magistrature. To ustanovo, katere namen je da imenuje, sodi in odstavlja sodnike, je v ustavo vključila ustavodajna skupščina leta 1994, ki je zadnjikrat spremenila besedilo temeljnega zakona, na podlagi dogovora med Menemom in Alfonsinom. Lahko bi rekli da je bilo takrat zadnjič, da sta se dve glavni politični skupnosti mirno dogovorili o temeljnih problemih Argentine. Tedaj ustanovljen Svet magistrature je vseboval 20 članov in strogo pazil, da je sestava ohranila politično in strokovno ravnovesje: sestavljajo ga predstavniki vlade, senata, poslanske zbornice, sodnikov, advokatov in akademikov. Sestavo sveta je spremenil poseben zakon, ki ga je leta 2006 pripravila tedanja senatorka Cristina Kirchner. Zmanjšala je število članov od 20 na 13, izločila predstavnika Vrhovnega sodišča (po prvotnem besedilu je ta predsedoval Svetu) in povečala moč politične skupnosti. Vrhovno sodišče je lani (16. decembra) omenjeni zakon proglasilo za neustavnega. V petek, 15. tega meseca, je zapadel rok, da parlament izglasuje nov zakon. Ker do tega ni prišlo (Cristina ni mogla prodreti s svojim besedilom) je stopil v veljavo prvotni zakon iz leta 1994.

Ne vem, če Cristino skrbi gospodarstvo, inflacija, revščina … Jasno pa je, da jo skrbi sodna ustanova, ker postopki proti njej so številni in resni. Zato je že marca 2013 izvedla »sodno reformo«, katere ena glavnih značilnosti je bila, da sodnike določajo na ljudskih volitvah. Že 13. junija tistega leta je Vrhovno sodišče to reformo proglasilo za protiustavno. V teku svojih dveh mandatov je Cristini uspelo imenovati nekaj »prijaznih« sodnikov in preprečiti, da bi odstavili druge, tudi »prijazne«, čeprav so bili obtoženi hudi prekrškov. Ko ji parlament ni potrdil novega zakonskega besedila, je »prijazen« sodnik iz mesta Paraná ukazal, naj parlament ne imenuje novih članov. Vrhovno sodišče je takoj preklicalo ta odlok in proti upornemu sodniku uvedlo pravni postopek. Noče, da bi zavlačevali uredbo delovanja Sveta.

Končno je včeraj, torek 19. aprila, Cristina sporočila vodstvu parlamenta, da se tako v senatu kot v poslanski zbornici peronistična skupina loči na dve neodvisni skupini. Kaj doseže s tem? Ker ustava določa, da parlament v Svetu zastopajo štirje poslanci in štirje senatorji, dva za večino in po eden za prvo in drugo manjšino, bo peronizem imel tri zastopnike iz senata. Kot predsednica senata je Cristina to potrdila. Sergio Massa, ki je predsednik poslanske zbornice, pa se zapleta, a v principu tudi zapada tej prevari. Omenimo le, da Massa še vedno sanja, da ga bo Cristina kdaj postavila (kot prej Alberta) na predsedniško mesto. Vendar voli narod in, vsaj sedaj, je to račun brez krčmarja. A v Svetu magistrature bi peronizem imel dva člana več, kot pa mu po duhu ustave pripada.

Tista druga revščina. Mislim, da je razumljivo, da nas položaj Argentine boli do srca. Ta dežela, ki je nam in  našim prednikom na široko odprla vrata in jih dobrohotno sprejela ter nudila vse možnosti, kot lastnim otrokom, je v teh 75 letih padla v globok prepad. Ko govorimo o »drugi revščini« mislimo predvsem na vzgojo. Z vrha vzgojnega sistema, kjer se je nahajala pred leti, je padla v brezno, ki se dan za dnem veča. A tudi v tem je vidna razlika med raznimi provincami, predvsem pa med prestolnico in notranjostjo. Poglejmo:

Le 5 od 100 otrok, ki začnejo obiskovati osnovno šolo v provincah Chaco, Formosa in Santiago del Estero, konča srednjo šolo v predvidenem teoretičnem roku (12 let pozneje) in z minimalnim znanjem jezika in matematike. V Misionesu jih je 6 na 100, v Catamarki in Corrientesu pa 7. Lahko tudi zaključijo pravočasno, vendar brez potrebnega znanja. Ti podatki kažejo na najhujše simptome izobraževalnega sistema v krizi, ki ne izpolnjuje svoje osrednje naloge: zagotoviti kakovostno šolanje in učenje za vse, kot je določeno v trenutno veljavnem zakonu o izobraževanju v državi.

Podatki so iz raziskave, ki jo je opravila organizacija Argentinski observatorij za vzgojo, ki je analizirala uradne statistične podatke o skupini učencev, ki so leta 2009 začeli obiskovati prvi razred in bi morali leta 2020 končati zadnji letnik srednje šole. Ugotovili so, da na državni ravni od 100 učencev, ki začnejo osnovno šolo, jih le 53 v predvidenem času zaključi zadnji letnik srednje šole, a od teh jih le 16 doseže zadovoljivo raven učenja v jeziku in matematiki.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 15

Kaj čakamo?

Pravzaprav je ta tedenski opis argentinskega političnega življenja nekaj posebnega. Desetletja je izhajal v tedniku Svobodna Slovenija, potem pa prenehal. Brali so ga predvsem starejši rojaki, ki težko sledijo dnevnim novicam. Ko je »Iz življenja …« nastopil samostojno pot po internetu, je ostal brez zaželenih poročil prav tisti del skupnosti, ki je najbolj zvesto bral te komentarje. Ni bilo težko internetnim objavam dodati tiskanega lista s priljubljenim besedilom, ki fotokopiran vsak teden spremlja izvode tednika Oznanilo. Tako pride v roke tistim rojakom, ki jih argentinska politika zanima in imajo raje papir v rokah kot zaslon pred očmi. A s tem obveže avtorja, da vsako sredo v zgodnjih urah zaključi članek in sproži delo razmnoževanja. V tem spopadu je zmagal papir, a za ceno zamujenih novic. Zakaj je to važno? Ker je že nekaj časa prav sreda tisti dan, ko politični koraki dobijo posebno jakost. Danes, na primer, ko je sreda 13. aprila, bo državni zavod za statistike objavil številke inflacije za mesec marec. Kar tukaj napišemo se lahko v nekaj urah spremeni. Naj nam bralci odpustijo. Vendar razlika v številkah ne more biti velika. Sam minister za gospodarstvo je priznal, da bo marčevska podražitev cen presegla 6% in postala najvišja po hiperinflaciji okoli leta 2000. Tako se nevarno približa in preseže številke, ki jih je trpel Macri.

Nekaj drugega je s kitaro … Tako trdi star argentinski izraz, ki enostavno pove, da je o neki stvari lahko govoriti, ko pa moraš prijeti bika za roge (vzeti kitaro v roke in zaigrati), so stvari drugačne. Macri je to spoznal na lastni koži. Leta 2015, ko je bil še vodja vlade mesta Buenos Aires, je dejal: »Inflacija je dokaz vaše nesposobnosti vladanja. V času mojega predsedovanja inflacija ne bo problem, ne bo izziv.« Že marca 2016, 100 dni po nastopu mandata, je predsednik dejal, da »če se inflacija ne bo znižala, bo to moja krivda, ne bom za to krivil nekoga drugega«. In dodal: »Prva stvar, ki jo moram povedati Argentincem je, da je za inflacijo kriva vlada, ki slabo upravlja, ki porablja več, kot ima, več, kot bi morala. Nato se zateče k denarnemu stroju in družbo napolni z bankovci.« Ni treba še posebej povedati, da je tudi pod Macrijem letna inflacija presegla 50%. A njegovih besed nihče ne more postaviti na laž.

Ko je po primarnih volitvah lanskega leta kirchnerizem spoznal, da bo lahko bil na splošnih volitvah poražen, je uvedel znani »plan platita« (načrt denarček), tiskal ogromne milijone bankovcev in jih razsipal med volivce. Saj je precej napredoval, a bil končno premagan. Posledice tistega tiskarskega neurja pa trpimo danes, v trenutku, ko vlada prestaja najbolj zapleteno obdobje zaradi notranjih sporov.

Tista »vojna proti inflaciji«, ki jo je napovedal Alberto, je šele v povojih. A nekaj je res: predsednik in njegova skupina, ločeni od podpredsednice Cristine in kirchnerizma, vsaj skušajo vpeljati nek načrt in zastaviti uspešne korake v tem boju. To je potrebno tudi zato, ker bo v dveh mesecih priletela v Buenos Aires delegacija Mednarodnega denarnega sklada, da pregleda, koliko se argentinska vlada drži sklepov in koliko izvaja obljube, na podlagi katerih je prejela potrebne milijone dolarjev, da ni zapadla v default. A vladna bitka teče na dveh frontah. Ena je tehnične narave, ko mora začeti urejati gospodarski kaos, v katerem se Argentina nahaja že dolga, dolga desetletja. Druga bitka pa poteka na politični fronti, ko je vedno bolj jasen razkol med predsednikom in podpredsednico. Končno je Alberto Fernández uvidel, da ne more samo kimati in igrati vlogo lutke.  Odločil se je, da bo s svojimi zvestimi začel resno delo in skušal državo izpeljati iz tega zakletega položaja. Mu bo uspelo? Kaj bo sploh naredil? Bo iz vlade odstavil vse privržence skupine La Cámpora, ki jim načeluje Máximo Kirchner in ki zasedajo vsa mesta, kjer jim je denar na razpolago? Kaj takega si skoraj ne moremo misliti, a naj se bralci spomnijo našega gesla: »Vse je mogoče v tej deželi«. V tem primeru bi prišlo do ločitve klasičnega peronizma in levičarskega kirchnerizma. Nekaj skoraj neverjetnega.

Sodna vojna. V katerem izmed teh komentarjev sem že omenil težave, ki jih ima podpredsednica na sodiščih. Več kot deset sodnih postopkov je v teku in vsi se direktno ali posredno dotikajo prvih treh dob (dvanajst let) kirchneristične vlade, prepletene z grobimi primeri korupcije. Govorilo se je celo, da je bil dogovor med Cristino in Albertom, da jo on kot predsednik reši sodnih težav. Seveda, tudi v Argentini je to laže obljubiti kot pa izpolniti. Čas teče neizbežno, prihodnje leto bodo že ponovne predsedniške volitve ki peronizmu ne kažejo kaj pozitivno, nad glavo podpredsednice pa visi Damoklejev meč sodnih postopkov, ki jih ne more odstraniti. Njen načrt, da sodišča napolni s »prijaznimi« sodniki pa se vedno bolj zapleta.

V teh komentarjih smo omenili, da je Vrhovno sodišče proglasilo kot neustaven zakon, ki je leta 2006, na pobudo tedanje senatorke Cristine Kirchner, spremenil sestavo »Sveta magistrature«, zmanjšal število članov od 20 na 13 in izločil predstavnika Vrhovnega sodišča.  Najvišja sodna ustanova je vladi dala rok do 15. aprila, da izda nov zakon; v nasprotnem primeru ponovno stopi v veljavo prvotni zakon s prvotno sestavo. Novega zakona vlada ni mogla izpeljati. Je pa z odlokom enega »prijaznih« sodnikov skušala preprečiti prihod zastopnika Vrhovnega sodišča in skuša tudi spremeniti delovanje Sveta. Vse to je nelegalno in neustavno. A to Cristine (in kirchnerizma) ne briga.

Pa to ni od danes. Da je Cristina zmožna delovati v odprtem nasprotju s sodnimi ustanovami je kirchnerizem dokazal že, ko je vladal v provinci Santa Cruz. Tam je odstavil vrhovnega tožilca (Eduardo Sosa), ko je ta zasumil vladno korupcijo in začel raziskovati vladne račune. Guverner (Nestor Kirchner) ga je z dekretom odstavil in imenoval drugega. To je bilo leta 1995. Sosa je sodno nastopil proti temu. Vse razsodbe so mu priznale pravico. Leta 2010, ko je bil kirchnerizem že na vodstvu države je Vrhovno sodišče ukazalo vladi province, naj Sosi vrne mesto vrhovnega tožilca. To se nikdar ni zgodilo in leta 2013 je naveličani Sosa zapustil sodno pravdo. Se sedaj lahko zgodi nekaj podobnega? Kirchnerizem hiti, da bi v zadnjem hipu imenoval pet ključnih sodnikov in spremenil delovanje Sveta. Najbolje je položaj ocenil vodja radikalne stranke Mario Negri, ki je izjavil: »Kirchnerizem išče vsakršno zvijačo, da ne bi upošteval sodbe Vrhovnega sodišča. Ta odločitev je jasna: če 15. aprila ne bo novega zakona, bo začel veljati zakon iz leta 1997. Vrhovno sodišče ima od davnega leta 1862 zadnjo besedo, ko je vprašljiva veljavnost zakona.« Bo ta teorija obveljala v praksi?

Blažene podpore. Sreda je običajno tudi dan, ki ga izberejo voditelji socialnih organizacij, da napolnijo središče mesta s svojimi privrženci in blokirajo vsako možnost prehoda in sploh premikanja. Namen je enostaven: doseči, da vlada poveča število subvencij (imenujejo jih 'planes'-načrti), katerih namen je nuditi najbolj prizadetim neko pot do preživetja. Te podpore so prišle v veljavo ob krizi leta 2001. Ha! Celo v slovenski skupnosti smo jih bili deležni in marsikaj bi se dalo o tem napisati. A potem se je (kot je navada v Argentini) vse izmaličilo. Danes so te podpore za nekatere res rešitev pred lakoto in skrajno revščino, a za mnoge »podpora« pomeni nedelavnost in lenobo. Te dni je eden voditeljev priznal: »Če družina dobi dve otroški podpori, žena družinsko doklado, mož pa subvencijo za brezposelnost in še eno podporo, presežejo 70.000 pesov, kar je dvakrat minimalna plača. Kdo bo tako hotel delati?«

A vsi, prav vsi (vlada, peronizem, celo trockisti) priznajo, da te podpore niso pozitivne. Poglejmo: »Subvencije so lahko le začasna pomoč. Od subvencij ne morete živeti ...«, papež Frančišek. / »Argentinci se morajo vrniti v formalno zaposlitev in opustiti socialne podpore.« Alberto Fernández. / »Kultura socialne podpore je stvar preteklosti«, Andrés Larroque, minister za razvoj province Buenos Aires in vodja skupine La Cámpora. / »Socialnih podpor ne sme biti več. Govorjenje o socialnih planih prihodnje vlade me demoralizira,« Eduardo Belliboni, vodja skupine Polo Obrero. / »Socialnih podpor ne bomo povečevali«, Juan Zabaleta, minister za socialni razvoj države. / »Subvencije niso rešitev. Prva stvar, ki pride na misel državi in politiki, je: 'Obstaja revščina, iznajdimo subvencije'. To ne rešuje težave«, Emilio Pérsico, vodja gibanja Movimiento Evita. / »S socialnimi podporami uničujemo proizvodno moč države«, Sergio Berni, deželni minister za varnost. Torej, če vsi enako mislimo, kaj čakamo da stvar pozitivno rešimo?

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 14

Vse je mogoče

Ni miru, niti premirja. Ne govorimo o Ukrajini in ruskem napadu na to državo; mislimo na notranji spor v argentinski vladi in na razkol v vladni Fronti vseh (Frente de Todos), ki je vedno manj fronta in jih je tudi vedno manj. Jasen a porazen dokaz razkola na samem vrhu vlade je gotovo nudila 40. obletnica Malvinske vojne. To je bil eden najbolj žalostnih dogodkov polpretekle argentinske zgodovine. Povzemimo: vojaška vlada je bila na koncu svoje moči. Glavna delavska konfederacija CGT (glavni sekretar Saul Ubaldini) je oklicala splošno stavko in s protestniki napolnil Majski trg. Tedaj je 2. aprila 1982 predsednik vojaške Junte general Galtieri ukazal zasedbo Malvinskih otokov. Akcija je bila lahka in rodila zaželen notranji sad: Majski trg se je napolnil z ljudstvom, ki je slavilo vojaško vlado. Konec je bil seveda drugačen. Anglija je poslala največje bojno ladjevje po drugi svetovni vojni. Skoraj najstniški argentinski vojaški naborniki so se borili proti moderno opremljenim angleških profesionalcem in 14. junija se je argentinska posadka na otokih predala. Ostalo je nekaj potopljenih ladij, sestreljenih letal pa 649 argentinskih in 255 britanskih smrtnih žrtev. Poraz je pomenil konec vojaškega režima in 10. decembra 1983 se je Argentina vrnila na demokratično pot.

Kaj nas uči zgodovina. Najprej nekaj besed o Malvinah ali (po angleškem izrazu) Falklandskih otokih. Odkrili so jih Francozi (od tu ime îles Malouines). V teku zgodovine so imeli otoki razne lastnike in končno stoletja ostali španski. Ob oklicu neodvisnosti leta 1816 so prišli pod argentinsko oblast. 2. januarja 1833 so jih zasedli Angleži. Zapletena v notranje vojne jih Argentina ni mogla braniti, a nikdar jih ni nehala zahtevati kot del lastnega ozemlja. To je zadnja desetletja nenehno predlagala v sklopu Združenih narodov, ki so večkrat potrdili argentinske zahteve o »dekolonizaciji«. Argentina jih še vedno smatra kot del svojega ozemlja in jih vključuje v provinco »Ognjena zemlja, Malvine in otočje južnega Atlantika«. Mimogrede še ena zanimivost: Anglija je dosegla od Evropske Unije, da je ta priznala malvinsko otočje kot »evropsko čezmorsko ozemlje«. Takrat smo celo nekoliko zamerili Sloveniji, ki je, kot članica EU sprejela to oznako. Potem pa je prišel vmes Brexit, Anglija je zapustile Evropsko unijo in sedaj otočje ni več »evropsko čezmorsko ozemlje«. Tako se piše zgodovina.

Malvinska vojna je pomenila, kot smo že omenili, konec vojaških režimov v Argentini. A ni bilo konca državnih udarov, le da so bili ti civilne narave: Alfonsin in De la Rua, oba radikala, sta padla zaradi peronističnega rovarjenja. Proti De la Rui so uporne skupine celo uprizorile javne nastope, oropanje blagovnic, in splošno vstajo, ki jo je vodil peronizem. Šele Macri je postal prvi neperonistični predsednik, ki je dokončal svoj ustavni mandat. Obletnica 40 let začetka vojne pa je potekala v čudnem okolju. Vlada ni bila niti sposobna organizirati enotne spominske prireditve. Po eni strani je bil predsednik, na drugi je stala podpredsednica. In dodajmo še to, da je Cristina v svojem nagovoru komaj omenila vojno, argentinske pravice in tragedijo tolikih smrti in tolikega trpljenja. Njena razmišljanja so se vrtela bolj okoli sedanjega stanja in namigovanja na razmerje do Mednarodnega denarnega sklada in kritiko predsednika.

Ko že govorimo o Mednarodnem denarnem skladu in argentinskem položaju: poslovneži so zaskrbljeni zaradi boja med Cristino in Albertom. Nekateri - pomembni - v predsedniški rezidenci predlagajo, naj Alberto ponovno sklene zakonsko zvezo s Cristino in za to žrtvuje ministra Guzmana. Oni so tisti, ki spodbujajo vzpenjajočega se ekonomista, ki je Emmanuel Alvarez Agis. Drugi menijo, da je premlad in nima dovolj izkušenj. Zato so v zadnjih tednih neuradno trikrat omenjali Martina Redrada. A on zahteva jamstva. Alberto sam je močno potrdil Guzmana. Za zdaj se je odločil, da Cristini ne bo predal njegove glave. Zaveda se, da bi bil to politični samomor. Guzmán se je pogajal, da ne bilo negativnega glasovanja v Washingtonu. Na koncu mu je uspelo prelisičiti skeptike in doseči soglasno potrditev sporazuma z FMI.

Ko se potapljamo. Znova se moramo vrniti na isto snov. Cristina in Alberto se nenehno prepirata na krovu Titanika. Podpredsednica je pripravila »načrt predaje«, ki naj bi ga Alberto sprejel. Šele po njegovi uresničitvi bo pripravljena sprijazniti se s predsednikom. Kirchnerizem, ki ima svoj bunker v tako imenovanem »Inštitutu Domovina« (Instituto Patria) želi, da bi predsednik popustil v dveh občutljivih točkah. Cristina najprej zahteva, da Alberto odpusti gospodarsko trojko, ki jo sestavljajo ministra Martín Guzmán in Matías Kulfas ter predsednik Centralne banke Miguel Pesce; mesta naj zasedejo njeni pretorjanci. Druga zahteva pa je, da Alberto ob naslednjem pregledu, ko bo maja prišla nadzorna delegacija Mednarodnega denarnega sklada, zahteva spremembo pogojev, o katerih  se je Argentina dogovorila z FMI. Kar naj predsednik zahteva je Sklad že zavrnil, ker celo po predsednikovih besedah »nimajo stika z realnostjo«. A podpredsednica vztraja. Ne bo miru, ne bo »sprave«, dokler Alberto ne popusti.

Tako je odnos med obema dokončno prekinjen, saj je Alberto že potrdil gospodarsko ekipo. Javno je z osporavanimi funkcionarji šel na srečanje s sindikalisti (CGT) in podjetniki (UIA). Dejstvo je, da je vladna trojka oblikovala komisijo za pripravo dokumenta, ki ga je treba podpisati za zmanjšanje inflacijskih pričakovanj. A po pravici povedano nihče ne pričakuje kakih blestečih rezultatov tega dogovora. »Vojna proti inflaciji«, kot si jo je zamišljal Alberto, je bila rojena mrtva. V prihodnjih dneh bo uradna ustanova za statistike objavila podražitev cen meseca marca. Vsi vedo, da bodo številke grozne: sukale se bodo okoli 6 %.

Da je mera težav polna, so se ponovno pojavile cestne blokade. Brez dialoga z vlado so levičarski piqueteros prejšnji četrtek zgradili svoje »taborišče« na aveniji 9 de Julio, pred ministrstvom za socialno skrbstvo, ki ga vodi Juan Zabaleta. Več tisoč aktivistov iz 30 organizacij je v teku dveh dni zahtevalo več podpornih subvencij in pomoč v hrani. Središče Buenos Airesa je bilo ponovno neprevozno, neke vrste zasedeno ozemlje. A podobna »taborjenja« so se med drugim ponovila tudi v Cordobi, Mendozi, Jujuyu in Santa Fe. Levičarske skupine, ki ne pripadajo združenju provladnih »socialnih organizacij«, so postavile mesto na glavo in sedaj grozijo, da bodo s protesti in blokadami nadaljevale. Ta dodatna kriza pa je le še okrepila notranje spore v vladajoči fronti.

Vojna se nadaljuje. V krogu predsednikovih sodelavcev sumijo, da je za to ljudsko »vstajo« roka podpredsednice. A socialno stanje je res obupno, protestniki pa zahtevajo, naj jim vlada magično reši položaj. Vlada doslej ostaja nedostopna. Ne bo povišala števila podpor, ki jih imenuje Potenciar Trabajo, saj jih izplačuje že 1.200.000 upravičencem. Minister Zabaleta tudi noče sprejeti protestnikov, če se blokade cest nadaljujejo. V vladajoči stranki se razhajajo mnenja o tem, kako rešiti krizo, medtem ko se na televiziji predvaja razglednica množičnega 48-urnega tabora na glavni aveniji prestolnice, kjer protestniki postavljajo šotore in v njih prebijejo noč. A položaj se vedno bolj zapleta. Tako provladne kot opozicijske organizacije opozarjajo, da je v »nacionalni register delavcev v ljudskem gospodarstvu« vpisanih skoraj 3 milijone ljudi, kar je skoraj 2 milijona več od števila načrtov, ki jih je odobrila vlada. Kako dodati dva milijona »delavskih plač«, ko je v načrtu, da bo vlada izvedla varčevanje in omejila podpore?

A tako v vladi kot med ljudmi raste strah, ker mnogi gledajo vstajo v Peruju, kjer je levičarski predsednik Castillo postal žrtev ljudskega upora zaradi podražitve goriv. Tam je mesečna inflacija dosegla »grozno« številko 1,4% - v Argentini se suka okoli 6%. Sredi tega neurja pa stopa v ospredje vprašanje goriv. Nahajamo se na začetku žetve, ki naj državi prinese kup življenjsko potrebnih dolarjev, kosilnice pa stojijo in čakajo, da pride dizelsko gorivo in jih požene. Kmetje obupano zahtevajo, naj vlada vendar že uredi ta položaj. S strani državne petrolejske družbe YPF so zagotovili, da goriva ne bo manjkalo in bo žetev potekala normalno. A mnogi jim ne verjamejo, vendar nihče ne ve, kaj storiti če se vladne napovedi izjalovijo.

Da pa ovrednotimo naše geslo, ki trdi da »vse je mogoče v tej deželi«, povejmo, da dolar že štiri mesece miruje in je pretekli torek »dosegel« najnižjo vrednost v letošnjem letu. Vse raste, dolar pa pada. Noro! Strokovnjaki imajo vrsto teorij in razlag, a ljudska modrost trdi, da je le »počepnil«, ker se pripravlja na nov skok.

Tone Mizerit