Iz življenja v Argentini                                                           

Kaj nam manjka

Pred časom  je bil najljubši izraz visokih vladnih funkcionarjev stavek „najhujše je že mimo‟. Danes si celo najbolj optimistični ne upajo tega javno povedati, čeprav nekje globoko v srcu želijo, da bi bilo tako. A jasno je, da nikdar ne vemo, kaj nam bo usoda še postavila na pot do visokih ciljev, ki si jih nenehno zastavljamo a malokrat dosežemo.

Da se usoda igra z Argentinci ni dvoma. Potem, ko je vladi uspelo, da je parlament potrdil zakon o proračunu, je bilo kar precej govora o „dejstvu‟, da ima vlada letos le še dve točki, ki jo skrbita in ju mora rešiti: srečanje predsednikov skupine G-20 in pa nevarnost decembrskih pocestnih izgredov. December vsako leto grozi s kaosom, ki je ob grozni krizi leta 2001 odplavil predsednika De la Rua. Nihče pa ni niti sanjal, da nas čaka še drugačna kriza: nogometna. Napad huliganov na avtobus, ki je prevažal igralce kluba Boca Juniors na stadion Riverja za finale ameriškega prvenstva, je preprečil odločilno tekmo. Sledeča afera je postala državniško vprašanje, ki je odneslo par funkcionarjev in se še vedno vleče.

Važne in manj važne stvari. Pravzaprav bi ta dogodek za vlado lahko predstavljaj nekak oddih. Medtem, ko se govori o nogometu, se pozabi na revščino, inflacijo, dolar, brezposelnost … Vendar afera postavlja resno vprašanje, česa je vlada sploh zmožna. Če ne more zagotoviti varnosti enega samega avtobusa, kako naj zagotovi varno pot družbe v lepše dni? Dogodek kaže tudi na naivnost funkcionarjev. Ne gre za nekaj skrajno fanatičnih navijačev; gre za prave mafije, povezane z prekupčevanjem mamil, s politiko in (kdo lahko zanika) s policijo. Pričakovati, da bodo mirno gledali, kako jih odrinejo od korita je isto, kot pričakovati, da bo kapital dobrohotno pomagal Argentini do lepših dni. Bodimo stvarni!

Za normalnega Argentinca je nogomet prava strast. Genialni pisatelj Jorge Luis Borges, ki je tudi razglabljal po človeški duši, pa je smatral, da je nogomet bedarija (estupidez). „Nogomet je popularen (je večkrat dejal), ker je bedarija popularna.‟ Nekaj takega je krožilo po mislih marsikaterega državljana, ko so se naslovnice časopisov in televizijska ter radijska poročila polnila z vprašanjem, kdo je kriv dogodku, kaj sedaj, kje in kako bo končno tekma (če sploh bo), medtem ko je dolar postal nemiren (pa ne zaradi nogometa) in je dvajset predsednikov najvažnejših držav na svetu bilo že na pragu države.

Marsikdo trdi, da je argentinski problem v bistvu to, da ne znamo ločiti kaj je važno in kaj ne. Ne znamo zastaviti ciljev in še manj določiti poti in se dogovoriti o načinu, kako priti do njih. Mešanica španske in italijanske krvi, ki se pretaka v veliki večini prebivalcev, opravi svoje. Ni treba našim bralcem tega še posebej razlagati. Pred kratkim je na knjižnem trgu začelo krožiti delo pod naslovom „Lahko bi bili Avstralija‟. Kak politični opazovalec je celo trdil, da ima predsednik Macri skrite sanje, spremeniti Argentino v Avstralijo. Doslej je naša stvarnost bolj podobna mori kot pa tem sanjam, ki nikdar ne bodo postale resnične.

Če bi hoteli biti Avstralija, bi se morali vrniti v začetek devetnajstega stoletja in pustiti, da bi nas Angleži premagali, ko so dvakrat hoteli zavzeti Buenos Aires in si osvojiti deželo. A ne bodimo krivični. Bog je gospodar zgodovine in njemu moramo zaupati. Če bi takrat zmagali Angleži, kam bi lahko pred 70 leti šle slovenske begunske družine, z otroki in starčki, ko so jih zavrnile ZDA, Kanada in - Avstralija? Sprejela jih je Argentina.

               

Oklopljeno mesto, oklopljen december. Prej smo pisali o dveh dogodkih, ki skrbita vlado: srečanje G-20 in vroči december. Za oboje je prišel v poštev glagol „blindar‟, ki ga slovar prevede kot „oklopiti‟. Obdati, obložiti nek predmet s kovinskim povojem, da ga zavarujemo pred napadi in nevarnostmi. Tako imamo oklopni avto, oklopno ladjo in - oklopni december.

Kar zadeva srečanja predsednikov skupine 20, se država pripravlja že celo leto. Ukrepi, ki jih je zastavila, zagotavljajo uspešno izvedbo. Poleg tega, ima vsak predsednik svojo malo vojsko, ki skrbi za njegovo varnost. Vsak je tudi pripeljal svoj oklopni avtomobil in tako bomo lahko videli novo „zver‟, v kateri se vozi Donald Trump. Ozračje pa bo, poleg domačih letal, nadziralo letalstvo ZDA z bazo na letalonosilki, zasidrani sredi Srebrne reke.

A poleg problema varnosti predsednikov, gre tudi za varnost v mestu. Ni mogoč potek tega srečanja brez pouličnih izgredov. Dogajajo se povsod po svetu. Prav hudi so bili lani v Hamburgu. Tudi za to se je vlada pripravila. Skušala je proteste omejiti z dogovori, ki jih je vodil Nobelov nagrajenec Pérez Esquivel. Kaj večjega uspeha ni bilo a vlada upa, da bo vse pod nadzorom. Mesto je oklopljeno.

Kaj pa december? Tudi tega skuša vlada „oklopiti‟. Seveda ne z jeklom, temveč z denarjem. Predsednik je določil dodatni bon za konec leta, namenil večje vsote denarja za dostavo prehrane revnim predelom in skušal ublažiti napeto razmerje po bednih naseljih. Isto in še v večji meri, je storila guvernerka province Buenos Aires. Predmestje rado gori, zato je María Eugenia Vidal namenila dodatne vsote tako za Karitas, kot za evangeličanske ustanove. Ene in druge so edine dobrodelne organizacije, ki jim zaupa, da ne bodo denarja preusmerile v politične namene.

Vsi združeni? Peronizem se bori sam s seboj. Kakor potegne veter, tako se sučejo strankini veljaki in sami ne vedo, kam naj se obrnejo. Nekaj imajo na jasnem: le če bodo združeni, lahko upajo na zmago na prihodnjih volitvah. To je pa presneto težko, saj niti ne vedo, kako se pravzaprav imenujejo.

Zadnjič smo omenili namen bivše predsednice, da si pridobi „vse kar leze ino gre‟ pod zastavo peronizma. A stvar se zapleta. Koncem preteklega tedna so se srečali organizatorji tako imenovanega „federalnega‟ peronizma. Devet guvernerjev, pa še Pichetto in Massa, so na sedežu province Entre Ríos v Buenos Airesu sklenili, da bodo iskali skupen nastop na oktobrskih volitvah. Smatrajo, da je Cristina „preteklost‟, Macri pa „polom‟. Med ti dve skrajnosti se postavijo in računajo, da jim bodo ljudje zaupali in jih izbrali.

Družba „alternative‟ je kar številna. Podporo sta zagotovila vsaj še dva guvernerja in nekaj političnih skupnosti. Računajo tudi na zmerno levico. Trdijo, da so oni edini pravi peronisti, ker ima bivša predsednica drugo stranko, „Unidad ciudadana‟, s katero je nastopila (in bila poražena) na preteklih volitvah. Za ime skupine so si izbrali „Alternativa Federal‟. Začeli so tudi že postopek, da bi prevzeli formalno vodstvo (in denarna sredstva) peronistične stranke (PJ), ki plava v nekem limbu in je pod sodnim nadzorstvom. Na fronti ni miru.

Težava je tudi v tem, da s strani gospe Cristine grozno pritiskajo, da bi šli na volitve „vsi združeni‟, ne da bi koga izključili. A guvernerji so postavili kot pogoj, da se to opravi „brez Cristine‟. Dodatni problem je, da pogajanja v imenu bivše predsednice vodi njen sin, Maximo Kirchner, vodja „mladih Turkov‟ La Cámpore, ki ne uživa simpatij med guvernerji. Se bo gospa odpovedala predsedniški kandidaturi? Tisti, ki jo dobro poznajo, trdijo da ne. Torej, „združeni‟ lahko ostane le beseda v njihovi himni, ki jo bodo še naprej peli - ločeni.

Iz življenja v Argentini                                                             

Igrajo se z ognjem

Dolar se že dva meseca obnaša resno; vladi je uspelo, da je parlament potrdil zelo zapleten zakon o državnem proračunu za prihodnje leto; po enem letu iskanja so končno na dnu oceana našli potopljeno podmornico. V vsaki normalni državi bi tak razvoj dogodkov pomenil uspeh in mir za vlado. A, kot vedno trdimo, Argentina ni normalna država.

Proračun in dolar sta res vnesla neke vrste stabilnost v gospodarsko delovanje. Vendar argentinski boni na mednarodnem trgu znova padajo in domače gospodarstvo še ni našlo dna. Na borzi so razlogi za padec zunanje narave: svetovno gospodarstvo tudi ni ustaljeno in najbolj prizadete so nestabilne države, na prvih mestih Argentina. Doma pa se nenehno pojavljajo nove težave. Poglejmo.

Neukrotljiv položaj. Vlada je javne tarife izredno podražila, da bi zmanjšala odtok denarnih sredstev na področje subvencij. Porast dolarja in huda inflacija pa sta to vprašanje znova postavili na prvo mesto. Znatno so se povišali proizvodni stroški tako na področju plina, elektrike, transporta ... Vladi je doslej uspelo prispevke znižati na 30% proizvodne cene (v najhujših mesecih kirchnerizma je subvencija dosegla 90% cene). Sedaj pa, kljub hudim povišicam, v nekaterih primerih podpora znova dosega 60%.

Kaj sedaj? Če bi znova povišali cene javnih storitev, kot bi bilo potrebno, bi to pognalo inflacijo v novo rast. Vlada pa obljublja, da bo iz meseca v mesec manjša. Močan padec inflacije je nujnost, ker smo na pragu volilnega leta in gospodarski ter socialni položaj prebivalstva je dejavnik, ki bistveno vpliva na volilni rezultat. Nove hude podražitve bi spodkopavale vladne možnosti uspeha. Subvencije na sedanji višini pa postavljajo pod vprašaj vladni načrt (in dogovor z Mednarodnim denarnim skladom), da bomo leto 2019 zaključili brez deficita. Dosega tega cilja je vedno težavnejša.

Vladna ekipa si beli glave, a doslej se še ni odločila. Skrbi jo tudi, da nenehno  pada potrošnja. Razne ankete dokazujejo, da so ljudje na robu zmogljivosti, da se veliki predeli prebivalstva komaj preživljajo, medtem ko zaupanje v vlado (in Macrijeva priljubljenost) nenehno pada. To pa veča možnosti, da bi na prihodnjih volitvah zmagala katera izmed variant peronizma. Najhujša blodnja vlade je, da bi zmagala gospa Cristina. To je tudi strah tujih investitorjev, ki z nezaupanjem gledajo prihodnost in, če le morejo, kapital počasi umikajo iz države, oziroma se znebijo argentinskih bonov.

Paradoks je, da se to dogaja, medtem ko nekatera področja kažejo pozitiven razvoj. Zadnjič smo omenili izvoz govedine. Povejmo danes, da je kljub hudi vremenski krizi, lansko leto polje obrodilo svoj sad in v prihodnjih mesecih računajo na dotok 3.000 milijonov dolarjev, zaradi izvoza poljskih pridelkov. Tekoča letina pa napoveduje nov rekord, tako za sojo, kot žito in koruzo. Bo ta obnova poljedelskega področja prišla pravočasno?

Politične težave. Peronizem je nepredvidljiv. Obrača se, kakor vleče veter njihovih koristi. Človek se ne more zanesti na besede, ki jih veljaki izrečejo mirno, ali pa v ognju raznih sporov. Tisti, ki danes prisegajo, da „s Cristino nikoli‟, se lahko že jutri objamejo z bivšo predsednico.

Že decembra, ko je prvič odpadlo poslansko zasedanje v debati pokojninskega zakona, smo lahko videli, kako so se objemali kirchneristi in masisti. Nerazumljivo. Niso bili do smrti skregani? Nekaj podobnega, a v večji meri, bolj prikrito a s težjimi posledicami, se je zgodilo ob koncu preteklega tedna. V parlamentu so volili nove člane Sodnega sveta (Concejo de la Magistratura). Ta ustanova deluje od leta 1998 in je sad ustavne spremembe, ki je bila posledica dogovora med Menemom in Alfonsinom. Nadzira, imenuje in odstavlja sodnike; torej je bistvena za delovanje sodnih ustanov. Ima 13 članov, ki v sorazmerju zastopajo parlament, vlado, sodnike, advokate in znanstvenike.

Kirchnerizem je vedno skušal obvladati Sodni svet, ker bi s tem nadziral še tretjo oblast, saj je imel absolutno pod nadzorstvom izvršno in zakonodajno. Zadevni odlok Ustavnega sodišča je to preprečil. Macriju je uspelo, da ima v Svetu večino, a ne dvotretjinsko, ki je potrebna za imenovanje in obsodbe sodnikov. Te dni so svoje tri predstavnike (za prihodnja štiri leta) volili v poslanski zbornici. Doslej je vladna koalicija imela dva (en macrist, en radikal), peronizem pa enega.

Na zasedanju se je zgodilo nekaj „nepričakovanega‟: združili so se federalni peronizem, Massovi obnovitelji in kirchneristi in preglasovali vlado. Peronisti so torej dobili dva predstavnika; vlada enega. To sicer ni usodno, saj ima vlada še vedno večino, čeprav še bolj oddaljeno od dveh tretjin. A peronizem sedaj zastopa en predstavnik masistov (Graciela Camaño) in eden kirchneristov (camporist Eduardo De Pedro). Znova smo lahko bili priče prizora, ko so „sovražniki‟ prijateljsko slavili zmago. Na nek način je vse izpadlo po znanem Peronovem izreku: „Ko kaže, da se peronisti pretepamo, se dejansko plodimo‟. Je bil ta dogodek napoved prihodnje volilne povezave?

Kriza za vlado pa je v tem, da je odpadel predstavnik radikalov, ki so del vladne koalicije. Ogorčenje radikalne stranke je izredno. Obtožujejo vlado, da je stvar zastavila in vodila površno, neprevidno, nestrokovno. Odpovedali so celo udeležbo na seji vlade. Najbolj pa jih skrbi, ker sumijo, da je vlada za ta dogodek vedela; in celo, da je bila to cena tajnega dogovora, da je peronizem podprl zakon proračuna. Tega sicer javno ne povedo, a jih še bolj jezi. Če je to res, potem se fantje igrajo z ognjem.

Razne koalicije. Vlada je trenutno pozabila na domače politične težave in se osredotočila v organizacijo mednarodnega srečanja G 20.  Najvažnejši svetovni voditelji bodo prispeli v Buenos Aires, da načrtujejo smer svetovnega delovanja. Za Argentino je to čast, a tudi odgovornost. Vrsta atentatov in groženj, ki se je pomnožila zadnje dni, govori o težavah varnosti. A Macri je prepričan o uspehu in se že veseli, da bo med svetovnimi veljaki.

Mednarodno srečanje pa bo hitro minilo in vrnili se bomo v domačnost. Ta pa zadnje čase beleži obnovljena romanja predstavnikov vseh mogočih peronističnih, levičarskih in sorodnih skupin v bunker, kjer gospa Cristina načrtuje strategijo povratka na oblast. Ti obiski potrjujejo namen bivše predsednice, da se predstavi na volitvah na čelu široke fronte, kjer naj sovpadajo „vsi, ki so proti Macriju‟. Gospa pozablja (res pozablja?) na pretekle „žalitve in izdajstva‟. Vsi so dobrodošli. Kaže se umirjeno, prijazno, na nek način posnema Perona, ko se je vrnil iz Španije in izjavil, da je „travojedni lev‟ (león herbívoro).

V vladnih krogih se tega veselijo. To je celo bistveni del njihove strategije. Vse ankete namreč kažejo, da še vedno več kot polovica prebivalstva na noben način ne bi volila bivše predsednice. Torej: če bi se v drugem krogu srečala Macri in Cristina, bi zmagal Macri.

Na nek način vse to zveni kot „račun brez krčmarja‟. Preveč je vprašanj, ki jim še ne najdemo odgovora. Kaj pa, če gospa res uspe in organizira široko koalicijo, a kot kandidata postavi koga drugega? In kaj, če federalnemu peronizmu, ki tudi te dni pripravlja srečanja in povezave, uspe, da njihov kandidat pride v drugi krog? In seveda, kaj, če ohlapni vladni gospodarski načrt ne uspe in nova kriza odplavi Macrijeve sanje drugega mandata? Da, da, fantje se igrajo z ognjem.

Iz življenja v Argentini                                                           

Strategija revščine

Kako čas neznosno hiti, požira pretekle dogodke (skoraj v trenutku jih že pozabimo) in ustvarja nove, ne da bi se tega dobro zavedali. Komaj se še spomnimo, da je 25. oktobra poslanska zbornica obravnavala besedilo proračunskega zakona, medtem ko se je pred kongresno palačo množica protestnikov spopadala z mestno policijo. Prav danes, na dan naše objave, pa isto besedilo preučujejo senatorji. Sedim in pišem, medtem, ko se fantje že zbirajo, da znova pohitijo pred parlament na protestni shod in izgrede.

Vlada predvideva, da bo to pot potek dogodkov nekoliko bolj miren. Prav tako računa, da bodo senatorji, po običajni kilometrski debati, zakon potrdili. To je vse kar potrebuje, ker hoče ohraniti videz, da obvlada položaj, da je sposobna je voditi državo. To je tako opevana »gobernabilidad« (ne najdem točnega izraza v slovenščini). To je tista trdnjava, katero so ves ta čas napadali kirchneristi in levica. Pri Alfonsinu in še bolj pri De la Rui je opoziciji uspelo, da vlada ni bila več sposobna voditi države. Macri je dosegel, da je prebrodil vse predvidene in nepredvidene krize, a »stal in obstal« ob krmilu države in ga ni izpustil iz rok. Nekoliko sposobnosti, nekoliko sreče.

Vendar gospa Cristina in njeni privrženci ne vzamejo tega zgodovinskega dejstva kot končni poraz. Zakaj zgodovinski? Ker kaže, da bo Macri prvi neperonistični predsednik, ki bo zaključil svoj ustavni mandat. Zakaj to zanje ni končni poraz? Ker upajo (nekateri so prepričani), da bodo sedanjega predsednika potolkli na prihodnjih volitvah.

Stvarnost in upanje. Poglejmo nekoliko nazaj. Ali se kateri od bralcev še spomni, kaj smo pred leti pisali v tem zaglavju v našem tedniku? Da je bil tedaj namen gospe Cristine pustiti, da zmaga Macri, in se čez štiri leta zmagovito povrniti na oblast. Njeni mladi oboževalci (La Cámpora) so jo prepričali, da je zmaga mogoča in strateško bolj pozitivna. In šla je v volilni boj.

Poraz leta 2015 pa je, proti njenemu upanju in namenu, sprožil sodne postopke zaradi korupcije. Pokazal je vso gnilobo dvanajstih let njihove vlade in skoraj postavil vprašaj na sam obstoj gibanja. Ko je po dveh letih na dopolnilnih volitvah, kljub številnim zmotam in napakam, zmagal Macri, so gospa, pa tudi združeni peronizem, izgubili upanje, da se v doglednem času vrnejo na oblast.

Pa je prišla dolarska kriza. Vse se je treslo in vlada ni vedela ne kako ne kam. Med peronisti je vstalo geslo: še obstoja 2019. Takrat naj bi se vrnili na oblast, brez katere so izgubljen narod, ki tava po puščavi. Ko se je Macri zatekel pod krilo Mednarodnega denarnega sklada (hvala gospa Christine Lagarde), so se še bolj razveselili, Osovraženi FMI in namen stiskanja pasov je pomenil nov zagon levičarskemu upanju. Res je uvedba nepopularnih ukrepov prizadela ugled vlade. Tako je nastala »strategija revščine« pod geslom »čim slabše, tem boljše«. Upanje gospe je rastlo čim so rastle kriza, revščina in brezposelnost.

Istočasno so se začeli premiki na političnem odru. Marsikateri veljak, ki je še lanskega oktobra poklekal pred oltar pravovernega peronizma in prisegal, da je konec gospe Cristine, sedaj zapušča okope zmernosti in se zbira pod zastavo kirchnerizma. Ta pripravlja ofenzivo z pogledom obrnjenim na mesec oktober 2019. Tako se je, sredi izredno težke stvarnosti, ki jo resnično trpi narod, za ta del politične skupnosti rodilo upanje na zmagovit povratek in (morda?) maščevanje.

Vsi proti Macriju! To je sedaj novo geslo. Izšlo je iz kroga La Cámpore, ki pod vodstvom Máxima Kirchnerja predstavlja pretorijansko stražo bivše predsednice. Pod tem geslom se zbirajo vsi, ki smatrajo sedanjega predsednika kot sovražnika št. 1 »ljudskega področja«.  Zanimivo pa je, da se je to geslo porodilo, ko so se začeli pojavljati prvi znaki pomiritve krize. Dolar je vse zadnje tedne počasi a vztrajno padal, in sedaj nekoliko niha. To je pozitivno, ker je bila rekordna cena neznosna, a tudi prenizek dolar pomeni težave za izvoz številnih gospodarskih področij. Dejstvo je, da je prešla dolarska kriza, ki je vlado postavila na rob obupa. Inflacija res ne pojenja. December je običajno mesec, ko se cene dvigajo. A januar in februar sta vedno mirna in za takrat napovedujejo tudi začetek obnove.

December pa je tradicionalno tudi mesec, ko se socialna napetost poveča. Včasih zaradi težkega položaja, vedno pa, ker k izbruhom družbenih nemirov pomagajo agitatorji. Vlada se zadeva, da je torej treba prebroditi december. To je najboljša razlaga, zakaj je izdala dekret o bonusu 5.000 pesov za vse delavce in uslužbence privatnih podjetij in večji del državnih uradnikov. Izplačilo v dveh obrokih (december in februar) bo pomagalo, da ti meseci potečejo bolj mirno. S tem je Macri tudi dosegel, da je Glavna delavska konfederacija (CGT) opustila namen splošne stavke, ki bi pomenila velik zaplet ob koncu leta. Ta vsota denarja bo tudi pripomogla, da se vsaj nekoliko izboljša potrošnja, ki je zadnje mesece stalno padala in prizadevala tako industrijo kot trgovino.

Kaj pa, če se položaj res počasi izboljša in pridemo do volitev ob stabilnosti in prvih znakih reaktivacije? V tem primeru bi Macri imel obnovljeno upanje na zmago. To je bil vzrok, da se je pričela izvajati strategija »vsi proti Macriju«. Gospa si mora zagotoviti združen nastop vseh možnih strank in skupin, da ohrani upanje povratka. Zato sedaj kadi pipo miru z vsemi nekdanjimi sovražniki. Tam v krogu sedijo sindikalist Moyano in njegova dva sinova; bivši guverner province Buenos Aires Felipe Solá; socialni vodja Fernando Navarro in končno vodja socialnih gibanj Juan Grabois, ki  rohni proti kirchneristični korupciji a veruje, da je ob vsem tem Gospa nedolžna. Ali njegova prisotnost pomeni, da ta čudna fronta uživa blagoslov iz Vatikana?

Kam plujemo? Nekaj nam mora biti jasno: sedanja vlada je storila mnogo res težkih napak. Morala je graditi na pogorišču, ki je ostalo po dolgih dvanajstih letih kirchnerizma. A Macri ni imel pravega načrta, ni izbral prave smeri in (nedoumljivo) še do danes ni narodu razložil, kako blizu smo bili prepadu. Tudi po njegovi krivdi država (družba) plačuje in bo še plačevala hude račune. Ne govorimo tukaj samo o zunanjem dolgu. Grozne vsote najdemo tudi za notranji dolg, ki so ga predstavljali boni LEBAC in ga sedaj najdemo v bonih LELIC. To so kratkoročna posojila bank državi, za katere so obresti neznosne. Trenutno, potem ko Centralna banka počasi niža te obresti, se še vedno sučejo na neverjetni višini 65%. Koliko denarja se tako pretaka v skupine kapitala je nedoumljivo. In ves ta denar plačujemo vsi, a ob tem najbolj trpijo srednji in nižji sloji.

Ni bilo drugega izhoda? Gotovo je bila kakšna bolj mila pot. A vlada je ni našla. Ne pozabimo pa, kaj vse nam je zagodel kirchnerizem in kje bi bili, če ne bi zmagal Macri. In tudi, kaj se je spremenilo in nam daje upanje, da bo nekoč boljše. Le en primer: izvoz mesa. Argentina je bila tradicionalen izvoznik govedine. Argentinsko meso slavi po vsem svetu. Za časa kirchnerizma pa je državni sekretar Moreno prepovedal izvoz, da bi tako zbil ceno na domačen trgu. Izgubili smo tradicionalne trge, cena ni padla in živinoreja je zašla v krizo. Urugvaj in celo Paragvaj sta izvažala več kot mi. Po treh letih si je področje opomoglo. Argentina danes trdno stoji ne petem mestu med svetovnimi izvozniki in področje predstavlja 2.000 milijonov dolarjev, ki ob izvozu dotekajo v našo državo. Morda je, kljub težki in krivični ceni, ki jo mora plačevati vsa družba, smer to pot pravilna.

Iz življenja v Argentini                                                             

Težki računi

Včasih se stvari zapletejo v zadnjem trenutku. Ko smo prepričani v uspeh naših namenov in brezskrbno korakamo proti cilju, se nenadoma na poti pokaže - ne kamen, ogromna skala, ki nas zaustavi v napredovanju.

Nekaj takega se je dogodilo z vlado in njeno potrebo, da ji parlament čim prej potrdi zakon o proračunu za prihodnje leto. Le s težavo, in proti pocestnim izgredom in notranjim razprtijam, je Macriju uspelo, da je bil zakon izglasovan v poslanski zbornici. V senatu pa so si predstavljali miren sprehod, brez kakšnih zapletov. V komisiji je bilo besedilo sprejeto brez težav, a zapletlo se je med prehodom v zbornico.

Omenili smo že, da je bilo besedilo dogovorjeno s peronističnimi guvernerji (opozicija), ki so se seveda s sporazumom okoristili. Ves čas kirchneristične vlade so province trpele na pomanjkanju denarnih sredstev. Iz rožnate palače so jih stiskali in si tako zagotovili njihovo poslušnost. Macri nastopa podobno, a bolj diplomatsko: najprej pomaga, potem prosi in se pogaja. Tako se nahajamo v stanju, da večina provinc nima več starih dolgov in posluje urejeno. Pri zadnjih spremembah zaradi odprave podpor transportu in javnim tarifam (elektrika, plin, voda), je bila najbolj prizadeta provinca Buenos Aires, ki jo vodi vladna Maria Eugenia Vidal.

Preveč zahtevni. Večkrat se je v vladnih vrstah že sprožila debata, češ, da je predsednik preveč popustljiv do guvernerjev. Mnogi menijo, da je bila metoda gospe Cristine bolj uspešna. Če se preveč popušča, se nasprotnik razvadi in zahteva vedno več. To je bilo potrjeno sedaj, ko se je besedilo zakona o proračunu pojavilo v senatu. Senat je, mnogo bolj kot poslanska zbornica, izraz federalizma, torej prostor, kjer imajo guvernerji svojo moč. Ko je bilo že vse dogovorjeno, je skupina »manj ubogljivih« naenkrat postavila novo zahtevo: da se povrne sklad soje, to pomeni, naj se pridržki (davek) na izvoz soje (zvezda argentinskega poljedelstva) sorazmerno razdelijo na vse province, ne pa da gredo v zvezno blagajno.

Tu sta važni dve točki. Prva: res si je vlada prilastila celoto teh sredstev, a jih je nadomestila z drugimi prispevki provincam. Druga: vse to je bilo že dogovorjeno in sprejeto. Torej zahteva guvernerjev nima stvarne podlage. A to jih ne zanima in vlada sumi, da je poleg denarnih interesov zadaj tudi političen namen. Ni slučaj, da so zahtevo postavili guvernerji, ki so blizu gospe Cristine in storijo vse, da Macriju ne bi uspelo vzpostaviti red in urediti državo. To pot se je vlada trdno postavila in zanikala možnost dodatnih sredstev. Zakon je bil kljub temu potrjen v komisiji in bo, najbolj verjetno, izglasovan tudi v zbornici prihodnjo sredo. A peronistični senatorji bodo glasovali ločeno.

Je pa ta zahteva pokazala tudi položaj v peronizmu. Javno so se sprli v sami zbornici. Vedno večja je razpoka v samem »federalnem« (resnem?, zmernem?) peronizmu. Razumljivo je, da vlada skuša povečati to razpoko. Peronistični razdor je eden izmed pogojev, da upajo na uspeh na prihodnjih volitvah. A ta razpoka lahko povzroča tudi nevarnost, da se izjalovi strategija mirnega prehoda do konca sedanjega mandata.

Sumljivi premiki. Zadnje čase lahko opazujemo kar nekaj premikov, s pogledom obrnjenim proti volitvam prihodnjega leta. Lahko vidimo, kako se mnogi bližajo gospe Cristini, v upanju, da jim zagotovi vidno mesto na kakšni kandidatni listi. Pojav je razumljiv. Skupnost nekirchnerističnega peronizma je številna, politično močna in ima podporo številnih guvernerjev. A nima pravega, vrednega kandidata. Ni je osebnosti, ki bi pritegnila dovolj simpatije (in glasov) za upanje uspeha. Da bi pa nastopili skupno, je dejansko nemogoče. Večina guvernerjev in voditeljev tega političnega prostora ima na jasnem, da nočejo ničesar skupnega z bivšo predsednico. Kaj pa, če se ona odpove kandidaturi?

Zadnje čase se med političnimi opazovalci mnogo govori o tej možnosti. Čeprav vse kaže, da gospa Cristina želi ponovno kandidirati, je kar nekaj dejavnikov, ki dopuščajo drugačen izid. Poglejmo. Vrsta sodnih postopkov jo vedno bolj obkroža. Dokazi korupcije so tako jasni in močni, in njih število tolikšno, da praktično nima izhoda. Rešuje jo (in jo lahko tudi v prihodnje reši) samo njen parlamentarni privilegij, ki jo varuje aretacije in ječe. To je tudi primer njenega sina. Máximo Kirchner je poslanec, in kot tak nedotakljiv. Kaj pa hči Florencia?

Tukaj se pa zaplete, ker dekle nima politične funkcije in sledečih privilegijev. Bivša predsednica tudi ve, da bi bilo najboljše zdravilo za njene sodne težave, peronistična zmaga na prihodnjih volitvah. Bi bila pripravljena odpovedati se kandidaturi in s tem omogočiti skupni nastop peronizma? Bi dovolila, da se njeni najbolj zvesti pristaši odpovedo vidnejšim mestom na kandidatnih listah, v prid zmernejšim osebam, ki ne bi odbijale sredinskih glasov? To so vprašanja, na katera trenutno še ni odgovora. Vendar mora vlada računati tudi s to možnostjo. Presenečenja v zadnjem trenutku niso priporočljiva.

Kesanje? V neprijetnem položaju se nahaja tudi katoliška Cerkev. Te dni je zasedala škofovska konferenca. Bila je priložnost, da so cerkveni voditelji pregledali dogodke zadnjih tednov in vlogo Cerkve pri njih. Gre predvsem za sindikalno »romanje« k Marijinem svetišču v Lujanu, kjer je krajevni škof v pridigi napadal vladno gospodarsko politiko, po maši pa se prijazno rokoval z Moyanom, ki ima tudi hude sodne težave. Te dni se je msgr. Radrizzani opravičil do tistih, ki »so morda trpeli« zaradi prizorov in govora v Lujanu.

Zadeva ni lahka. Sploh se pri mnogih katoličanih pojavlja vprašanje, kakšno vlogo igra Cerkev (škofje, papež), v sedanjem političnem trenutku. Debata med zasedanjem škofovske konference gotovo ni bila preveč mirna. Uvodna pridiga msgr. Ojeda, predsednika škofovske konference, je bila sicer pomirjujoča, a je tudi izražala dvom nad prihodnostjo. Nekaj je jasno: Cerkev že dolga desetletja nenehno poudarja, da argentinska kriza ni gospodarska, ne politična, temveč moralna. Ne more se torej škof objemati z osebami, ki so dokazano zapadale (in še zapadajo) korupciji, in jih pred ječo rešuje le še pokvarjenost nekaterih sodnikov in počasnost argentinskega sodnega sistema.

Medtem pa vlada uživa mir na deviznem področju. Dolar je popustil v svojem pritisku, a cena je izredna: visoke obresti vsak dan prizadevajo industrijsko proizvodnjo in trgovsko obratovanje. Pasa notranja potrošnja, ker ni denarja. Ljudi moti tudi dejstvo blaznih povišic. Tipičen primer so goriva. Medtem ko cena petroleja pada na mednarodnem trgu in dolar pada na domačem, se cena bencina nenehno dviga. Cena je najvišja v južni Ameriki, plače pa ne.

Ko govorimo o industriji: meseca septembra je proizvodnja padla kar za 11,7% v primerjavi z istim mesecem lanskega leta. Padec skoraj enako prizadeva vsa področja. Posebej pa se pozna v avtomobilski industriji. Prodaja novih avtomobilov je padla kar za 40% in sektor se je že obrnil na vlado s prošnjo pomoči in podpore.

Sedaj čakamo, kakšne številke bo pokazal državni inštitut za statistike glede inflacije meseca oktobra. Vlada ve, da se ne obeta nič prijetnega. A to je le uradna potrditev tega, kar vsi vsak dan čutimo v žepih.