Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 25

Panika in posledice

Dva vzporedna pojava opažamo zadnje dni v argentinskem dogajanju. Istočasno, ko gospodarski dejavniki nenehno padajo, lahko vidimo tudi politični razkroj vladne povezave. Temu sledi, na raznih področjih, ojačena dejavnost podpredsednice, ki zavzema nove položaje. Ta notranji boj pa povzroča nove težave tudi v ekonomiji. Podjetniki in finančni krogi z rastočim nezaupanjem sledijo tem dogodkom. Zato je neizbežno, da to nezaupanje odmeva na področju trgov. Med raznimi opisi denarne lastnine je eden najbolj znanih rekov ta, da »kapital je strahopeten«. Kakor hitro lastniki ali privatniki zaslutijo težave ali vidijo politični razkroj, poiščejo razna zavetišča, ki naj jih branijo pred neurjem. In kaj je bolj tradicionalno v Argentini kot to, da se v takih primerih zatečemo k dolarju? Dolar je v Argentini neke vrste srednjeveški tabor (vključene obzidane cerkve), ki nas brani pred »Turki«, ki pustošijo deželo. Zakaj se torej čudimo, če je sredi neurja dolar postavil nove rekorde? Poglejmo: 239 pesov za en ameriški bankovec na črnem (sivem, modrem …) trgu. Finančni dolar pa, ki je znan kot »contado con liqui«, s katerim lahko legalno pošljete dolarje v inozemstvo, je skočil na 352 pesov. V tej paniki je bilo (in bo še) kar nekaj »ranjenih« in seveda tudi kaka »smrtna žrtev«.

Jaz uvažam, ti uvažaš, … Cena dolarja je tesno povezana s tržnim pravilom ponudbe in povpraševanja. Ni dolarjev? Cena raste. In zakaj jih ni? Ker več uvažamo kot izvažamo, ker hranimo samo v dolarjih (nihče ne hrani pesov v bančnem sefu), ker bi morala Centralna banka vsebovati določeno količino deviz … Devize v centralni banki je ena od točk dogovora med Argentino in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Ob koncu leta bo morala imeti najmanj 4.000 milijonov dolarjev devizne rezerve. Oboji, vlada in FMI pa vedo, da je to nemogoče. Podpredsednica je na zadnjem javnem nastopu govorila o »festivalu uvažanja«. Krivila je vlado (»njeno« vlado) da je popustljiva in ne izvaja kontrole, ki je potrebna, da dolarji ne bi uhajali iz sistema. Kako pa naj industrija proizvaja, če ne sme uvažati sestavnih delov? Kako pa naj nas plin pozimi greje, če ga ne smemo uvažati? Kako naj tovornjaki vozijo, ko ne uvažamo dizelskega goriva? Kje pa ta ženska živi? Vsekakor, vlada je uvedla nove omejitve za uvoz.

A glej ga spaka! Z novimi omejitvami uvoza in strožjim carinskim nadzorom je vlada uvedla izredno shemo za upravljanje dolarjev. Po navedbah vladnih uradov je cilj »preživeti zimo« z ukrepi, ki so bili sprejeti le teden dni po tem, ko je Cristina Kirchner kritizirala »festival uvoza« in »goljufive« manevre v zasebnem sektorju, da bi izkoristili tečajno vrzel. Če pa pogledamo drobne številke, ugotovimo presenetljivo dejstvo: glavne nakupe v tujini opravljajo državna podjetja. Ta sektor je lani za pokrivanje energetskih potreb uvozil 5.654 milijonov dolarjev, kar je predstavljalo nekaj manj kot 10 % uvoza v višini 63.184 milijonov v letu 2021, ki bo letos višji zaradi povišanja svetovnih cen.

Glede na tržne vire in uradne evidence je bila na vrhu seznama glavnih uvoznikov Energía Argentina (ENARSA), ki jo upravlja La Cámpora (Cristinini pretorijanci), z 2,57 milijarde USD v letu 2021. Letos bi lahko ta znesek podvojila: za 3 milijarde USD je že kupila 40 ladij za utekočinjen zemeljski plin, ki so namenjene oskrbi zimskih potreb, poleg tega pa je zadolžena tudi za nakup plina iz Bolivije. Na drugem mestu je še eno podjetje, ki je pod nadzorom kirchnerizma: upravljavec veleprodajnega trga z električno energijo CAMMESA z 1.758 milijona USD. Na četrtem mestu je državna naftna družba YPF z 1.326 milijonov dolarjev. Ko sem prej La Cámporo označil kot »Cristinine pretorijance«, naj omenim, da slovenska enciklopedija pove, da »Pretorijanci so imeli privilegiran položaj. Prejemali so 3,5 krat večjo plačo kot navadni legionarji in še visoka darila«. Vsaka podobnost z realnostjo je čisto naključje.

Jaz hranim, ti hraniš, … Težave okrog dolarja seveda niso povezane le z uvozom in izvozom. Argentinci, višji in srednji sloj, kot zasebniki, so zelo varčni. A težko je biti varčen v izrednih okoliščinah te države. Dolarizacija prihrankov in beg iz lokalnega sistema je težnja, ki že leta zaznamuje argentinsko gospodarstvo in ne razlikuje med vladami in upravami. Kopičenje zaporednih gospodarskih kriz, zasegi valut (cepo, ali po slovensko klada, čeprav tega pojava v Sloveniji ne poznajo), zaplemba vlog, inflacija, menjave valut, fiskalni primanjkljaj, izdajanje in izguba kupne moči so ustvarili scenarij nezaupanja v lokalni finančni sistem in nezaupanja v domačo valuto (peso) kot zatočišče za prihranke. Zaradi gospodarske nestabilnosti v Argentini, več kot 15 let trajajoče dvomestne inflacije in izgube zaupanja v valuto so številni Argentinci opustili peso in skušajo svoje prihranke zaščititi v drugih valutah. Posledica tega je, da se iz meseca v mesec povečuje skupni znesek denarja, ki ga državljani hranijo zunaj lokalnega sistema: po zadnjih uradnih ocenah ta znesek že presega 258.077 milijonov dolarjev.

Podatki so bili predstavljeni v najnovejši izdaji poročila o plačilni bilanci, stanju mednarodnih naložb in zunanjem dolgu, ki ga je pred kratkim objavil vladni statistični urad (INDEC) in se nanaša na prvo četrtletje leta 2022. Ta milijonski znesek, ki po ocenah INDEC-a iz četrtletja v četrtletje narašča, vključuje sredstva na bančnih računih, prijavljenih v tujini, denar, shranjen v varnostnih skrinjah, ali bankovce, ki jih hranijo »v žimnici«, tako v dolarjih kot v drugih valutah. Letno povečanje tega zneska kaže na pomanjkanje zaupanja Argentincev v peso in lokalni finančni sistem. Varnostne skrinjice so eden od virov, ki se uporabljajo za hrambo dolarjev zunaj bančnega sistema. Po najnovejših ocenah INDEC-a se je v zadnjem četrtletju prihranjeni denar zunaj sistema povečal za 1,2 %, v prvih treh mesecih leta 2022 pa se je povečal za skupno 3.145 milijonov dolarjev.

Preveč, Gospod … vse preveč je težav v tej državi. Nemogoče je vredno slediti in razčleniti množico zapletov. Naj jih vsaj na hitro omenim.

Zgrešeno letalo. Omenil sem že iransko-venezuelsko letalo, ki je zaradi megle namesto na Ezeizi pristalo v Cordobi in šele potem prišlo v Buenos Aires. Potniško, a prirejeno za tovorno, vozi po svetu v okviru letalske družbe, ki so jo ZDA postavile »na indeks«. Ker ji nobena petrolejska družba ni upala tankati goriva (sankcije so izredne), je skušalo poleteti v Urugvaj, nato v Paragvaj; obe državi sta ga zavrnili. Obtičalo je v Buenos Airesu in šele tedaj se je vlada začela zanimati zanj in za čudno posadko: 14 Venezuelcev in pet Irancev (dva sta pri nekem pristanku že prej »izginila«). Baje je glavni pilot povezan z iransko Revolucionarno gardo. Oblasti da so predhodno vedele za polet, pa nihče ni ničesar storil. Istočasno se je v Entre Ríosu pojavil drug Iranec, ki že ti leta »potuje« po Latinski Ameriki. Odkrili so ga popolnoma slučajno. Pred meseci so ga zadržali v provinci la Rioja. Tedaj je govoril angleško. Sedaj je pozabil na angleščino in uradni prevajalec iranščine ga tudi ne razume. Po dveh iranskih atentatih v Argentini se vprašam, če so tisti, ki bi morali skrbeti za zunanjo in notranjo varnost, pravi bedaki, se krivo sprenevedajo ali oboje. Obe zadevi (letalo in potnika) ima v rokah sodišče.

Blažene podpore. Cristina je sredi odločne ofenzive, da socialne podpore (subvencije in plane) preda v roke županov in guvernerjev. 23 milijonov državljanov na en ali drug način živi od države. Ogromno denarja in ogromna politična moč tistega, ki ta denar deli. Sedaj se peronistični veljaki znova bližajo Cristini in govori se o možnosti, da bi kandidirala za predsednico. Sanje ali mòra?

Preveč tveganja. Prej smo govorili o dolarju. Druga plat tega kovanca pa je deželno tveganje (riesgo país). Včeraj je preseglo 2500 točk, ko ima vendar dejansko država nadzirane vse zunanje variante. Povejmo, da je brazilsko tveganje 340 točk, Panama pa beleži 222 točk. Sem vprašal bistrega ekonomskega strokovnjaka, kako to razlaga. Zakaj so številke drugih normalne, naše pa so dejansko ponorele. Mirno mi je odgovoril: »Ne Brazilija, ne Panama nimata Cristine za (pod)predsednico, ne Alberta za 'predsednika'.« Kaj naj bi še spraševal?

Razni kandidati. Bo Cristina res kandidirala? Jaz bi rekel, da ni verjetno. V pero-kirchnerizmu ni enega, ki bi izstopal in nudil možnosti za zmago. Res pa je, da se dvigajo točke Kicillofu, ki ga Cristina vedno bolj upošteva in hvali. Zagotovljena je bila njegova ponovna kandidatura za guvernerja province Buenos Aires, kljub odporu peronističnih županov. A njegova bližina podpredsednici in njena nesrečna roka za izbiro kandidatov lahko pripravi kakšno presenečenje. Do volitev manjka skoraj poldrugo leto, a vse že skrbi, kaj bomo volili.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 24

Za dostojanstvo naj poskrbi država

Končno se jasni na sodnem področju. Vsa ta dolga leta se je javnost spraševala, če bo bivša predsednica, Cristina Fernández Kirchner sploh kdaj sedela na obtožnem stolčku. Mnogi opazovalci in politični strokovnjaki so sodni postopek o javnih delih smatrali za neke vrste ključni primer, da končno vidimo, ali je v Argentini sploh možno resno nastopati na sodnem področju, ali bo politika dosegla, da sodna oblast končno ne bo vredno izvrševala svojega dela. Saj ne gre le za obtožbe proti kirchnerizmu. Korupcija je med nami stara skoraj toliko kot država. Saj tudi zunanji dolg ni od včeraj. Prvi argentinski predsednik, Bernardino Rivadavia, je bil tudi prvi, ki je zaprosil zunanje posojilo. In tam se je začelo. Tudi prejšnje vlade so bile cilj obtožb; med njimi obdobje, ko je bil predsednik Menem. A on je umrl brez da bi izpolnil obsodbo, ker ga je nenehno branila parlamentarna nedotakljivost.

Javna dela? Tako se generično imenuje ta sodni postopek. Sedanja sodba proti podpredsednici poteka zaradi podelitve javnih del v provinci Santa Cruz, ki je rodna provinca pokojnega Nestorja in kjer se je začela politična pustolovščina družine Kirchner. Sodni postopek se je začel že leta 2008 (Macri pri tem ni imel nobene vloge, čeprav ga skušajo vmešati v to zadevo). Zahtevo sodnega postopka je vložila poslanka Elisa Carrió. Zelo važna oseba v celotni zadevi je Lázaro Báez. On je bil navaden bančni uradnik, ko je spoznal Kirchnerja. En mesec preden je Nestor zavzel predsedstvo države, pa je Báez iz navadnega uradnika postal lastnik gradbene družbe Austral Construcciones. V sedanjem sodnem postopku se obravnavajo domnevne nepravilnosti pri koncesiji za 52 javnih del, ki so jo podjetja Lázara Báeza prejela v Santa Cruz za časa vlad Néstorja in Cristine Kirchner. V obtožnici je navedeno, da so bile te nepravilnosti povezane s plačilom previsokih cen za dela, ki niso bila dokončana, in pomanjkanjem tehnične podlage za dostop do del. Sodijo trinajstim osebam: poleg Cristine Kirchner, Báeza in Lópeza tudi nekdanjemu zveznemu ministru za načrtovanje Juliu De Vidu.

Naši bralci se morda še spomnijo, ko je celo nekaj let pred začetkom sodnega postopka, torej, preden je Elisa Carrió vložila tožbo, časnikar Jorge Lanata v svojem programu kazal tista javna dela, ki nikdar niso bila končana, pa so bila v celoti plačana. Vrhunec nesmisla je bila dolga asfaltirana cesta, ki je vodila neskončne kilometre po patagonski pustinji – nikamor. V drugem sodnem postopku, ki ga imenujejo »postopek hotelov«, se odvija drugi del te tragikomedije. Zakonca Kirchner sta v kraju Calafate zgradila mogočne hotele, ki so jima nosili krepke denarce, a je dokazano, da dejansko niso delovali: ni bilo gostov, ni bilo izdatkov, samo dohodki, ki so služili – pranju denarja. Štirinajst let se pred sodiščem že vleče ta postopek. Razni prizivi in pritožbe advokatov sedanje podpredsednice so zavlačevale začetek sojenja.

A včeraj, torek 21. junija (verski praznik svetega Alojzija), je Vrhovno sodišče izreklo odločbo o izvedbi sodbe. Zavrnilo vse argumente podpredsednice Cristine Kirchner v ustnem sojenju za javna dela, v katerem je obtožena vodenja nezakonitega združenja. Odločitev so soglasno sprejeli štirje sodniki vrhovnega sodišča, Horacio Rosatti, Carlos Rosenkrantz, Juan Carlos Maqueda in Ricardo Lorenzetti, v odgovor na zahtevo obrambe nekdanje predsednice, da se sojenje enostavno razveljavi. Sojenje, ki je prvo nekdanjemu predsedniku, tako ostaja nespremenjeno. 11. julija pa bo Zvezno ustno sodišče št. 2 začelo procesno dejanje, v katerem stranke zahtevajo obsodilne ali oprostilne sodbe.

Ni miru. Pravzaprav je to prvi sodni postopek, ki ga je sodišče pripeljalo do sojenja podpredsednice. Ostaja jih še dvanajst, ki so v predhodni fazi, ki jih sodišče tudi lahko združi ali enostavno zavrne. A prav ta udarec Vrhovnega sodišča poteka v trenutku, ko je politični položaj najbolj napet. Sovpada z gospodarskimi težavami, ki se nenehno ponavljajo in stopnjujejo. In znova se vrnemo k našemu staremu prijatelju: ameriškemu dolarju. Zadnje dni je ponovno skakal in postavljal nove rekorde. Vsa težava je v tem, da Argentini primanjkuje ameriških bankovcev. Čudno, saj prav sedaj, kot posledica vojne v Ukrajini, cena poljskih pridelkov tudi postavlja nove rekorde. A uvoz pobira vse kar izvoz prinaša. Kajti ruska invazija nenehno dviga tudi cene goriv. Petrolej in plin požirata vse, kar prinašajo soja in koruza. Tukaj pa moramo zopet ponoviti našo staro pesem: Argentina ima na pretek petroleja in plina, a nima plinovodov, ki bi ju dostavili v pristanišča za izvoz. Poleg tega, energetsko politiko ima v rokah La Cámpora. Mladi voditelji so spregledali, da v jeseni tovornjaki iz notranjosti vozijo poljske pridelke v pristanišča. Pozimi pa je mrzlo in ljudje za kurjavo uporabljajo predvsem plin. Za plin je še čas, dizel goriva pa primanjkujejo kar v enajstih provincah. Tovornjaki stojijo.

Pretekli teden se je na zadevo dolarjev spravila podpredsednica. Cristina je govorila o »festivalu uvažanja«. Kot da bi živela v drugem svetu. Danes je vse tako povezano, da ni države, ki bi sama lahko zadovoljila vsem potrebam industrijske proizvodnje. To je tudi primer plinovoda, ki naj nas reši vseh težav. Cristina je besnela, zakaj morajo uvažati plošče, da izdelajo cevi. Res je, da bi plošče lahko proizvajali tudi v Argentini. A nakupiti stroje, zgraditi obrate in pognati v tek takega velikana stane ogromno, ogromno ameriških dolarjev. Država jih nima, argentinski podjetniki tudi ne. Na svetu pa ni podjetnika, ki bi v Argentino vložil take vsote, ker nikdar ne ve, če bo vlogo lahko koristil, če bo dobiček lahko vzel iz države, če ne bodo med gradnjo ali delovanjem spremenili zakone in bo »obvisel na čopiču«, kot trdi iznajdljivi ljudski izraz. Poleg tega, bi morala država izvesti najprej delavsko reformo, kot večina sveta, ker je zakonodaja, lahko bi rekli, predpotopna. Je naša pravična in so druge krivične? Ne vem. Vem pa, da toliko revščine, kot jo je v Argentini, ni v nobeni vsaj delno napredni državi.

Pomanjkanje dolarjev je ključno tudi v zadevi odplačevanja zunanjega dolga. Svoj čas smo že omenili dolg, ki ga imamo s Pariškim klubom. O tem malo bolj podrobno kdaj pozneje. Dejstvo je, da rok odplačevanja vedno pade v trenutku, ko nimamo denarja. Sedaj vlada upa, da bo Mednarodni denarni sklad (FMI) potrdil prve tri mesece delovanja, ki je bilo sklenjeno ob dogovoru presnove dolga. Če bo red pozitiven, nam dostavijo 4.000 milijonov dolarjev in bomo vsaj za nekaj časa zadihali. Vendar, ni neke vrste burka, da nas mora reševati tako osovraženi FMI? A tako je in vsi molijo, da bi nas Sklad rešil.

Naj bo dostojno. Beseda »dostojno« (digno, po špansko), je vedno na ustih tistih, ki živijo od države. Kolikokrat slišimo, ko na protestih ali cestnih blokadah ženske (moških, kot da jih ni) zahtevajo »vivienda digna« dostojno bivališče. To ji mora preskrbeti država. Saj se nkateri ljudje trudijo. So tudi primeri, ko se trudijo, pa jih ogoljufajo. A če gledamo »socialne organizacije«, ki nenehno blokirajo ceste in zahtevajo podpor in prehrane, vidimo, da nekaj ne deluje kot bi moralo. V Argentini trenutno obstoja 141 različnih planov ali podpor. Od njih živi (če se temu lahko reče »življenje«), po številkah ob koncu lanskega leta, 22 milijonov ljudi. Dnevno v to delovanje vlada vloži več kot 800 milijonov pesov, kar predstavlja letno 288.000 milijonov. Koliko tega je potrebno, koliko je vredno, koliko je »dostojno«, je drugo vprašanje. Pa je tudi vprašanje, koliko »voditeljev« živi od te podpore, koliko izkoriščajo prejemnike podpor, in kdaj bo državi uspelo vzpostaviti red na tem področju, kjer vladata kaos in izkoriščanje.

Vprašanje je na mestu, ker prejšnji teden je Cristina iznašla novo kost, ki jo bodo glodali politiki in ni jasno, če bo ideja kaj rešila. Denar, ki se danes pretaka preko socialnih organizacij, naj bi upravljale province, oziroma provincijske vlade. Jaz bi iskreno rekel, da s tem pridemo iz dežja pod kap. Vsekakor, na sedanji ali drugačni način, ta državna podpora, ki se je rodila kot začasna rešitev (Alfonsin je organiziral hranilne podpore PAN, Rodríguez Saá pa »delavske plane«, ki smo jih celo Slovenci koristili), danes skrbi, da ljudje niso lačni, a ne reši nobenega drugega problema. Boli me, a premišljujem stavek, ki ga je pred kratkim zapisal neki strokovnjak: peronizem je tovarna revnih, proizvaja revne. Brez vzgoje, brez razvojnih načrtov, brez tako osovražene »meritokracije« ne bomo nikdar videli »dostojnega« obzorja.

Tone Mizerit