sreda, 29. december 2021

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 51

Dolar in koronavirus

Verjetno je Mednarodni denarni sklad (FMI v španskih kraticah) ena najbolj osovraženih ustanov v Argentini. Čeprav je še vedno precej ljudi, ki mislijo z lastno glavo, jih je ogromno, ki se pustijo zapeljati, ker verjamejo v vladno propagando in vladne razlage naše nenehne krize. Zadnje mesece in sploh v zadnjih dneh z vladnih položajev nenehno poudarjajo, da je prejšnja vlada (Macri) kriva vseh križev in težav, ki jih prestajamo in jih bomo prihodnje leto (prihodnja leta in v nedogled) prestajali ubogi argentinski državljani. Nenehno se govori o 44.000 milijonih dolarjev, ki jih je Sklad posodil Macriju. Ne bom branil ne Macrija (njegova vlada je bila bistveno neuspešna), ne FMI (skupina birokratskih strokovnjakov, ki poznajo eno samo pesem: stiskanje pasu). A številke kažejo, da Argentina inozemskim skladom in ustanovam dolguje 269.158 milijonov dolarjev, s katerimi Macri (razen omenjenih 44.000) nima kaj opraviti. Dolga desetletja se že ta dolg nenehno veča in spreminja državo v to, kar že mnogi imenujejo: »tovarno revežev«. Argentina »proizvaja revne«. Njih število nenehno raste in nas postavlja na stopnjo nekaterih najbolj revnih držav, kljub temu, da je ta del sveta po naravi med najbolj bogatimi.

Se bomo dogovorili? Kaže, kot da je edino delo gospodarskega ministra urediti razmerje z Mednarodnim denarnim skladom. V tem soglaša celo podpredsednica, ki zadnje čase stresa svojo jezo nanj. Martin Guzmán je dovolj poznan v finančnih krogih v Washingtonu, da lahko vodi dialog o naših dolgovih z vodstvom FMI in raznimi severnoameriškimi funkcionarji. Seveda, poznanje je važno a ni odločilno. Glavni dvom v FMI je, če bosta vlada in država izpolnili, kar bosta v dogovoru obljubili. Zahteva, da so pogoji dogovora splošno sprejeti v vladi, je bistvena. Kdo še zaupa tistemu, ki vedno obljublja, a nikdar ne izpolni. Cristalina Giorgieva, ki trenutno vodi MDS (FMI), še kar dobro pozna argentinski politični položaj in prav zato ne dvomi o dogovoru, temveč o nadaljnjih korakih našega gospodarskega vodstva.

Položaj je tak: Argentina mora v prihodnjem leto odplačati vrsto dolgov. A bistveno: nima denarja. V Centralni banki ni razpoložljivih dolarjev. Če ne plača, je edini možen izhod, da se dogovori o novih pogojih odplačevanja. A kako naj se vlada (Cristina), ki nenehno obtožuje in psuje to svetovno ustanovo, z njo dogovori o stiskanju pasu, ki bo narodu prinesel nove težave. Tudi podpredsednica se zaveda, da je brez dogovora naše obzorje viharno. Tukaj tudi pravljica o uspehu ne pomaga. Naj se mladi Máximo Kirchner še tako širokousti, da ne bomo plačali »krivičnega« dolga, dogovor bomo morali podpisati. Rešitev naj bi bila enostavna: podpiše Guzmán in on (pa seveda predsednik Alberto) naj nosi vso krivdo. Čeprav mu skoraj nihče ne verjame, minister celo trdi, da bodo dogovor podpisali okoli 10. februarja. Bo to pot držal besedo? Kajti, v zadnjih dveh letih je že petkrat preložil napovedani datum. Verjetno potem ne bo ostal dolgo na svojem mestu. Kar vrsta kandidatov že čaka, da bi prevzeli vodstvo gospodarstva. Seveda, verjetno med njimi ni nikogar, ki bi vedel kaj potem storiti. Tipično argentinsko.

Da v sami Argentini finančni krogi (in navadni državljani) ne verjamejo vladnim obljubam stabilizacije in napredka, dokazuje dejstvo, da dolar nenehno raste (znova se bliža zgodovinskemu rekordu), množijo pa se tudi računi, da bo inflacija ponovno preskočila tri mesečne odstotke. Razni strokovnjaki celo že napovedujejo številke za prihodnje leto. Nobena od njih se ne uvrsti pod 50%. Kako vlada gleda na to nam kaže besedilo proračuna, ki ga je parlament že zavrnil: Guzmán je tam zapisal: 33%. Kaj naj potem pričakujemo? Miru ne bo, kljub temu, da so vsi prepričani, da bomo končno podpisali dogovor. A s tem se ne bomo odpovedali nobenemu od izvirnih grehov, ki porivajo Argentino po klancu navzdol.

Res ne vedo, kaj bi naredili. Da je mera težav še nekoliko povečana, se je vrnila pandemija. Ko v Evropi trpijo že četrti in peti val, smo tukaj upali, da se bomo rešili tretjega. A ta je neizbežno prišel v najmanj pričakovanem trenutku. Vemo, da višek pandemije sovpada z zimsko sezono. A kot je v Argentini vse narobe na raznih področjih, stoji na glavi tudi v tem. Na vratih poletja je nenadoma začelo rasti število okužb. Narod pa na to ni bil pripravljen. Da so volitve mirno potekale, so takrat odpravili še zadnje varnostne ukrepe. Vladno sporočilo je bilo: pandemije je konec. Celo televizijske propagande kažejo popolno sproščenost in veselo poletno življenje, kjer vsi praznujejo in nihče ne nosi zaščitne maske. A stvarnost je drugačna. V nekaj dneh smo se vrnili v težke čase naraščanja koronavirusa, prav v trenutku, ko se vsa dežela pripravlja na počitnice. Turistična dejavnost je z upanjem gledala, kako se ljudje pripravljajo na letni oddih. Po lanskem poletju, ko sta še prevladovala strah in zaprtost, so poskočile rezervacije brunaric, stanovanj in hotelskih sob. Kdo si bo v takem stanju upal odločiti kakšno omejitev? Notranji turizem je po krizi karantene v polnem razmahu tudi, ker so vladne določitve v zvezi z dolarjem in uporabo kreditnih kartic v inozemstvu, dejansko zaprle meje srednjemu sloju. Ta je preusmeril pogled v domače turistične cilje (v Sloveniji rečejo »destinacije«). Veselje na obali, veselje v gorskih predelih. A temu je sledila eksplozija pandemije. Sedaj je vse le skrb in dvomi. Vladni funkcionarji pa res ne vedo, kaj bi naredili.

Televizija nam množično kaže dolge, neskončne vrste ljudi, ki čakajo na testiranje. Znova se je zdravstveni sistem znašel v težavah. Nestrpnost ljudi pa je tudi dosegla nove špice, da je celo prišlo do napadov na zdravstveno osebje, češ, da je prepočasno, da ne dela dovolj ali pravilno. Morali so pomnožiti središča za testiranje in ojačiti akcijo za cepljenje. Nenadoma smo se znova znašli v stanju nepripravljenosti, ko mora položaj rešiti tradicionalna argentinska improvizacija. A ta mora imeti neko podlago. Vsaj strah pred okužbami bi pomagal. A hodimo po cestah in le malo pešcev uporablja zaščitne maske. Vidimo pocestne proteste, ženske z otroki v neznosni vročini: kdo si bo nadel karkoli na nos in usta? Prazniki so, po dolgem času, priložnost da se družina zbere. Kdo pazi na razdaljo in oddaljene pozdrave z dotikom pesti? Objemi so tipični argentinski izraz.

Končno le na kratko omenimo, da nekatere province, in po 1. januarju vsa država, zahtevajo »sanitarni potni list«. Ni še jasno, kakšen bo uspeh tega ukrepa. Vemo pa (ker je tukaj tudi tradicija) da po nekaj dneh vse odpove in še tako pozitiven korak zastane sredi poti. Enako je bilo (in je še) s cepljenjem. Najprej ni bilo cepiva (ker nismo hoteli cepiv »imperialističnih« laboratorijev), potem je cepljenje potekalo kaotično (predvsem v milijonskem  predmestju), sedaj pa ugotavljajo, da je prejela večina prvo dozo in, medtem ko imajo nekateri že tretjo, večina nima druge. In tega nihče ne nadzira. Razpasli pa so se kraji, kjer vam prodajo ponarejene sanitarne potne liste. Tudi tipično!

Kdaj se bo kaj spremenilo? Dve zadevi bi še rad omenil. Prva je povezana s pravkar potrjenim zakonom v provinci Buenos Aires, ki dovoljuje, da se župani znova (že v tretjič) predstavijo kot kandidati leta 2023. Nekoliko zgodovine: v predmestju prestolnice, ki upravno spada pod provinco Buenos Aires, vladajo »večni župani«. Taka je njihova moč in oblast, da jih enostavno imenujejo »baroni«, torej, graščaki. Ko je bila guvernerka María Eugenia Vidal, je z zakonom določila, da sta dovoljena le dva zaporedna mandata. Z dekretom je potem to malo omilila (ali bolje, zamešala). A večina sedanjih županov se ne bi mogla ponovno predstaviti. To so včeraj »popravili« z novim zakonom, ki vsaj do nadaljnjega dovoli, da se še enkrat predstavijo. To je bila cena, ki jo je obljubil Kicillof za pomoč županov na volitvah, ki je znatno zvišala peronistične glasove v provinci. Škandal je bil, ker je tudi del opozicije glasoval za ta zakon. Po drugi strani pa je to neke vrste sprenevedanje. So guvernerji (Gildo Insfran, Formosa), ki že 26 let sedijo na svojem prestolu. Posledica »vsemogočne politike«.

Druga. V sodnem postopku proti podpredsednici Cristini, zaradi pranja denarja v primeru hotelov Hotesur in Los Sauces, ki jo je zbornica brez sojenja oprostila (neveljaven postopek in proti kupu dokazov) je seda prišlo do spremembe. Pritožba tožilca na višjo stopnjo je uspela. Kasacijska zbornica je sprejela pritožbo in bo odločila, če je bila oprostitev zakonita, ali da mora zbornica izpeljati polemično sodbo. V letu treh oprostitev se je končno nekje zataknilo. Kaj pa ima s tem opraviti vladni poraz na volitvah, še ni popolnoma jasno. In nikdar ne bo!

Tone Mizerit


sreda, 22. december 2021

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 50

Tako se piše zgodovina

Slovar slovenskega knjižnega jezika razloži besedo »proračun« kot »letni načrt prihodkov in odhodkov družbenopolitičnih skupnosti; denarna sredstva, določena v tem načrtu.« Tako enostavno je to, a v Argentini je tako zapleteno. Saj se argentinska država in vlada zavedata, kako važno je, da imamo proračun, da vemo, kaj načrtujemo storiti in denarna sredstva, ki jih bomo za to uporabili. Prav zato že tradicionalno zakon o proračunu imenujejo »ley de leyes« (zakon zakonov), prvi in najbolj važen. Pravila vestno predvidevajo, da mora vlada zadevni osnutek za naslednje leto parlamentu predložiti pravočasno (15. septembra) in naj ga ta potrdi pred koncem leta. Tak postopek je bil v teku tudi letos. A nekje se je zataknilo. Najprej smo zamudili tri mesece, medtem ko je potekal volilni postopek in v parlamentu ni bilo žive duše. Ko so bile volitve mimo (z zmernim vladnim porazom) in so v zbornici že sedeli novi poslanci, je potekala huda debata. Saj to tudi ni nič novega in vedno so številke nejasne in zapletene. A razlika je bila ta, da je bilo letos vse še bolj fantastično ali, v okviru argentinskega političnega žargona, »narisano«. Morda bi ob kaki drugi priložnosti vse steklo mirno, besedilo bi bilo potrjeno (kot vedno) in potem ga ne bi imeli v mar niti spoštovali (kot vedno). A v letošnjih okoliščinah rastočega nasprotja med vlado in opozicijo se je vse zataknilo. Glasovali so in vladno besedilo je bilo zavrnjeno.

Zastava strta, skrhan meč … Tako poje naš Gregorčič v Hajdukovi oporoki. Prispodoba bi se lahko nanašala na kirchneristične vrste, ki so brez moči gledale varljivo srečo. A Hajduk je vedel, kaj hoče in s čim razpolaga, ubogi Máximo Kirchner, vodja vladne poslanske skupine, pa nima jasnega pogleda. Ko je bilo že vidno, da se vse zapleta, je predsednik poslanske zbornice opoziciji ponudil prekinitev zasedanja, ki naj bi ga nadaljevali v torek 21., medtem pa uskladili pereče točke. V tem stanju, ko je opozicija že soglašala z odlogom, je mladi Kirchner prijel za mikrofon, napadel opozicijo, zmerjal njene glavne predstavnike, krivdo na težko stanje metal na prejšnjo vlado in zahteva, da naj se glasuje »za ali proti. Končajmo s to burko.« In so končali. Besedilo proračuna je bilo zavrnjeno s 132 proti 121. To je bil prvi hud poraz v dveh letih peronistične vlade. Sledilo je seveda iskanje krivca (zakoreninjena argentinska tradicija), oponašanje nasprotnih položajev in jadikovanje zaradi zamujene priložnosti in razlitega mleka.

A poglejmo stvar resno. Kirchnerizem ne more zahtevati, da bi opozicija glasovala za njihov proračun. V štirih letih prejšnje vlade ni glasoval zadevnih proračunskih besedil ne v avtonomnem mestu, ne v provinci Buenos Aires, ne v državnem parlamentu. Milo za drago. Po drugi strani pa sedanje besedilo resnično »ni bilo voljivo«. Številke niso sovpadale, prihodki in izdatki so bili daleč od realnosti. Proračun je napovedoval 33% letne inflacije, ko jo vsi resni strokovnjaki postavljajo okoli 50%. In, kar je najhujše: zadevna parlamentarna komisija je potrdila besedilo proračuna. A med potrditvijo v komisiji in predstavitvijo besedila v zbornici, so »neznane roke« dodale 56 členov, v glavnem draga javna dela, ki v originalu niso bila predvidena in nikjer ni pisalo kje bodo dobili denarna sredstva, da omenjena dela izvedejo.

Debata je bila ostrejša kot običajno. Minister Guzmán ni našel pravih argumentov, da bi razložil izvedbo proračuna. Vodja parlamentarne komisije za proračun (Heller) se je lovil in ni pravilno odgovarjal. Ko je poslanec opozicije vprašal, od kje bo prišel denar za kritje dodanih stroškov, ga je Heller zavrnil češ, da omenjeni poslanec ni neka raziskovalna komisija in nima pravice spraševati. In seveda odgovor: »Jaz sem narodni poslanec, sprašujem kar hočem in vi mi morate stvarno odgovoriti«. Tako je bilo stanje, ko je predsednik posegel v polemiko. Alberto Fernández je prosil, naj se vendar pobotajo, vzamejo čas (premor do torka) in potrdijo proračun. Vse je kazalo, da se bodo stvari uredile, ko je mladega Kirchnerja pograbila sveta jeza. Ni navajen, da mu kdo ugovarja (njemu ali materi podpredsednici) in postavil je izbiro: ali - ali. Izid že poznamo in vlada si sedaj beli glavo, kako naj premosti nastali prepad. Meč je vsekakor skrhan.

Z dežja pod kap. Težave vlade z zadevo proračuna niso toliko notranje, kot zunanje. Saj ni prvič, da zakonski osnutek propade. Kot sem že zadnjič omenil, se to uredi s predsedniškim dekretom, ki »podaljša« proračun letošnjega leta. Celo Cristina, kot predsednica, je to storila leta 2010 in 2011. Težava je, ker ravno sedaj poteka pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), ki bistveno zahteva soglasje, ne toliko z opozicijo, kot znotraj vladne povezave. Da je prav Máximo Kirchner povzročil padec proračuna ni najboljše priporočilo. Medtem se dogovor zavlačuje. Sedaj ga napovedujejo za marca. Ravno danes mora država plačati Skladu 18.000 milijonov dolarjev. Treba bo pohiteti, da se ustavi to krvavenje. A v Washingtonu ne zaupajo našim obljubam. Hočejo stvaren gospodarski načrt. Guzmán je skušal proračun prikazati kot svoj načrt, pa je padel v vodo še preden je bil dokončan.

A gornjo omembo »iz dežja pod kap« navezujem na dejstvo, da je vlada kar v dveh zaporednih dneh doživela dva huda udarca. V četrtek 16. decembra, dan preden je propadel proračun, je Vrhovno sodišče proglasilo spremembo sestave Sveta magistrature za »protiustavno«. Ta Svet imenuje, nadzira, sodi in odstavlja sodnike. Sprememba iz leta 2015 je imela namen, da poveča vpliv politike (vlade in strank) na račun predstavnikov sodnikov, odvetnikov in akademikov. Ustava iz leta 1994 jasno zahteva, da mora prevladati ravnotežje med različnimi sestavnimi skupinami. To pa je bilo, po mnenju Vrhovnega sodišča, uničeno z omenjeno reformo, ki je število 20 članov znižala na 13 in povečala vpliv politikov in vlade. Reforma je bila del strategije tedanje predsednice Cristine, ki je hotela na vsak način imeti nadzorstvo nad sodno oblastjo. Zakon, ki ga je pripravila, je propadel prav tako zaradi neustavnosti. Sedaj se bo vrnil red v sodstvo. Sodišče je odločilo, da se v roku 120 tekočih dni Svet vrne v staro sestavo 20 članov.

Zanimiva je podobnost razpleta tako v parlamentu kot na sodišču. V poslanski zbornici je skrajni položaj in izzivanje mladega Kirchnerja povzročil odpor celotne opozicije. Na sodnem polju pa je podobno vlogo igral minister za pravosodje Martin Soria. Nastopil je letos 29. marca. A šele 7. decembra je zaprosil avdienco pri Vrhovnem sodišču. Šel pa je tja le zato, da je sodnikom »bral levite«, kako da so počasni in nenaklonjeni vladi. Potem je v časnikarskih izjavah še dobesedno zatrdil, da si »reformo Sveta magistrature ne bodo upali proglasiti za neustavno«. Če to ni izzivanje, ne vem kaj je. Deset dni za tem je Vrhovno sodišče soglasno razveljavilo reformo.

V deveti deželi? Stvarnost ni pravljica in naše (ali vladne) želje se le malokdaj uresničijo. Zanimivo pa je, kako se ponavljajo sanje in kako vladni možje pozabijo na stvarnost in upajo na srečo usode. Že prejšnji teden sem opisal predsednikovo željo, da bi prestolnico države preselil (baje) na sever. Omenjal sem predsednika Alfonsina, ki je že zakonsko odločil preselitev prestolnice v Patagonijo, v mesto Viedma. Vse tisto je padlo v vodo. Vendar Alfonsín, pošten in dobronameren, je imel še drugačne sanje. Ko se je, kot sem opisal, okoli njega vse rušilo, je govoril o »tretjem zgodovinskem gibanju«. On naj bi bil začetnik nove dobe, kot je bil Yrigoyen začetnik radikalizma in je Perón začel novo socialno dobo, naj bi on sprožil novo gibanje, ki bi preusmerilo tek dogodkov v Argentini. Sedaj pa Alberto Fernández, poleg selitve prestolnice, govori o namenu, da se leta 2023 znova predstavi kot predsedniški kandidat. Tudi sanja o novi dobi »Fernandizma«?

Vse to se dogaja medtem, ko se spominjamo dvajsetletnice najhujše argentinske krize. Predsednik De la Rua je pobegnil s helikopterjem, ko je gorelo po vsej državi. A – pozor. Tiste ognje je zanetil, ali jim vsaj prilival goriva peronizem, ki ni prenesel, da bi živel v opoziciji. Socialno stanje je bilo grozno. Finančno smo doživeli slavni »corralito«, ko je vlada blokirala vse bančne račune in prepovedala devizno menjavo. Sledila je doba, ko smo v enajstih dneh imeli pet predsednikov. Potem se je položaj nekoliko uredil, a mnogi tiste dogodke omenjajo kot »Big Bang« serije argentinskih kriz. Kirchnerizem je potem zapravil še priložnost ugodnih mednarodnih cen in sprožil rastoče zadolževanje.

Še fantastična zgodbica. Ko je leta pozneje prišla na obisk v Argentino delegacija slovenskih parlamentarcev, jih je sprejel tudi Eduardo Camaño, predsednik komisije za zunanje zadeve poslanske zbornice. Kot zanimivo anekdoto je baje omenil, da je bil »dve leti argentinski predsednik«. Slovenci niso razumeli, a je bilo res. Camaño je kot predsednik nastopil 31. decembra 2001 in odstopil 2. januarja 2002, ko je nastopil Eduardo Duhalde. Tako se piše zgodovina.

Tone Mizerit

sreda, 15. december 2021

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 49

                                         Kruh in cirkus               

Ponovno je gospodarstvo glavna snov javne debate. Več dogodkov sovpada in buri duhove tako v vladnih vrstah, med opozicijo, pa seveda tudi med ljudstvom, ki že dolgo brez moči gleda na vladne manevre (pa tudi na zadržanje opozicije). Eni in drugi prežvekujejo neke teorije, kar pa povzroča, da široke množice vedno bolj drsijo navzdol po družbeni lestvici. Ravno ta torek,14. decembra, je uradna ustanova za statistike (INDEC) objavila, da je novembra inflacija dosegla 2,5%. Dejansko so vsi pričakovali višjo številko. Oktobra je bila 3,5%, pa je presenetljivo, proti pričakovanju enih in drugih,  nazadovala. A ni vzroka za kakšna praznovanja. V zadnjih 12 mesecih se je življenje v Argentini podražilo za 51,2% in v prvih 11 mesecih letošnjega leta za 45,4%. Kako daleč smo od cilja, ki si ga je vlada zastavila v proračunu za letošnje leto: 29%. Res je že v drugi polovici leta minister Guzmán priznal, da se je zmotil, in kot novo številko zapisal 35%. Vsi strokovnjaki so govorili o 50 odstotni inflaciji in končno bo ta številka še najbolj prava.

Prazne besede. In prav v teh dneh, ko prisostvujemo vladnemu dokazovanju, da se je inflacija (malo) omilila, ker je vlada zamrznila vrsto cen, v parlamentu preučujejo zakon o proračunu za prihodnje leto. Seveda je vse ena sama zamuda. Zakon bi moral biti potrjen predhodno in pravočasno. A v Argentini je že tradicija, da vse počaka do zadnjih decembrskih dni. Ni pa izjemno, da se potrdi šele v teku naslednjega leta, ko bi moralo biti vse že zakonsko urejeno. Večkrat pa se je dogodilo tudi, da parlament zakona o proračuni ni mogel pravočasno izglasovati. V takih primerih predsednik enostavno z dekretom »podaljša« proračunske postavke preteklega leta. To bi morda lahko delovalo v normalni državi, a v Argentini, kjer je vse v zraku, nima smisla. Saj tudi nima smisla zakonsko potrjeno besedilo, ki se ga vlada nikdar ne drži.

Po zakonu bi morala vlada poslati besedilo proračuna v  parlament pred 15. septembrom. Trije meseci naj bi zadostovali, da stranke in strokovnjaki pregledajo račune in namene vladnega delovanja in nato, na stvarni podlagi, odločijo, potrdijo ali spremenijo vladne načrte. Tudi letos je zadevni projekt prispel v parlament 15. septembra, na robu ustavnega roka. Razumljivo: med primarnimi volitvami in volilno kampanjo za splošne volitve parlament ni deloval. Ni bilo ne poslancev, ne senatorje, niti strokovnjakov. Ves zakonodajni svet je sodeloval v volilni kampanji. Sedaj, v zadnjem hipu, v dobi izrednega zasedanja, s polno paro površno pregledujejo proračune, ki jih je vlada tudi površno pripravila. Minister Guzmán je pohitel v parlament, da razloži potankosti svojega načrta. A povejmo jasno: kot vedno je vse »narisano«. Ni stvarnih postavk, ni soglasja z realnostjo. Za leto 2022 vlada računa na inflacijo v višini 33%. Jim kdo verjame? Uradni dolar da bo ob koncu prihodnjega leta dosegel ceno 131,10 pesov, državni deficit pa da se bo sukal okoli 3,5% bruto domače proizvodnje.

Kako si sploh upajo govoriti o teh številkah, če je v teku ostro pogajanje z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), ki bo vsilil svoje pogoje, svoje številke, svoje cilje. Res je, da bo vse predmet pogajanja, in da bo Argentina postavila svoje pogoje, ki bodo (morda delno) spremenili zahteve vodstva mednarodne ustanove. A če je res, da je vlada namenjena, da pride do soglasja in se dogovor podpiše, so številke, ki jih parlament v tem trenutku premleva, brezsmiselne. Pa poglejmo celotno zadevo še z drugega zornega kota. Pred dnevi, ko je kirchnerizem proslavljal »dan demokracije«, je podpredsednica napadala zahteve FMI, predsednik pa ji je zatrjeval naj »bo mirna«, ker da ne bo podpisal ničesar, kar bi ogrožalo socialno stanje v državi. Ob tem dve točki: zakaj mora predsednik kaj zatrjevati podpredsednici? Kdo torej vodi državo? In druga: Dejstvo, da napada zahteve mednarodne ustanove, medtem ko se minister pogaja o dogovorih, ni bojkotiranje lastnih funkcionarjev? Pred kratkim je Cristina zatrdila, da ima v zadevi zunanjega dolga samo Alberto »pero v roki«, kar v žargonu pomeni, da je edini, ki odloča. Ni manjkalo komentarjev, da ima Alberto pero, a Cristina si prihrani črnilo, brez katerega predsednik ne more ničesar podpisati. Cristina je namenjena, da se dogovor o dolgu podpiše, a je tudi namenjena, da ga ne bo izpolnila.

Zatirana inflacija. Ostanimo to pot pri gospodarskem stanju. Povedal sem že, da je vlada skoraj slavila, da je mesečna inflacija dosegla »samo« 2,5%. A moram omeniti, da je nek sestavni del teh številk, ki zavaja in kaže lažno stanje. Res so (doslej) računi v redu. A ne vsebujejo tako imenovane »zatirane inflacije«. Govorim o javnih storitvah (elektrika, voda, plin, prevoz …) ki imajo že mesece in mesece kontrolirane cene. Začelo se je še pred pojavom pandemije. To je posledica uradne odločitve, da se tarife za elektriko in plin, avtobusne vozovnice, cene bencina in druge regulirane storitve zadržijo. V prvih enajstih mesecih letošnjega leta je akumulativna inflacija dosegla 45,4 %, čeprav rast še zdaleč ni enakomerna. Največja zamuda v cenah je zabeležena pri tarifah za elektriko in plin. Po uradnih podatkih se je v zadnjih dvanajstih mesecih postavka »elektrika, plin in druga goriva« v glavnem mestu in okolici (AMBA) povečala le za 11 %, kar kaže na stopnjo izkrivljanja relativnih cen. Razlika je le nekoliko manjša pri javnem prevozu, ki se je v enem letu povečal za 29,3 %, čeprav ta številka prikriva dejstvo, da so cene avtobusnih vozovnic zamrznjene že več kot dve leti. A te ugodnosti uživajo le potniki iz Buenos Airesa, saj se je v dvanajstih mesecih javni prevoz v Patagoniji v povprečju povečal za 54,9 %, v provincah regije Cuyo pa za 46,3 %. To je tudi ena od točk, na katero kažejo pri FMI. Te subvencije izpodkopavajo vsako stvarno gospodarstvo in postajajo rastoč glavobol za vsakega, ki bi hotel resnično urediti zavoženo argentinsko gospodarstvo.

Ob ugotavljanju teh dejstev ni čudno, da gospodarske težave in predvsem inflacija zavzemajo prvo mesto v skrbi argentinskega državljana. Več kot 34 odstotkov ljudi postavlja ta problem na prvo mesto. Ankete, ki so med nami na dnevnem redu, ugotavljajo, da je skoraj 35% anketiranih zadolženih. Kateri je vzrok dolgov? Izposodili so si denar za plačevanje davkov, storitev, celo za prehrano in družinske stroške. Samo 19% prebivalstva prizna, da lahko kaj prihrani; večina (34%) to vloži v dolarje. A je neka točka, ki vzbuja pozornost. Ko se ljudi sprašuje njihovo mnenje o državnih ustanovah, kar 85,6% malo ali nič zaupa sodnim ustanovam. To pa nas znova pripelje do točke, ki zadnje dni polni prostor in čas v medijih: sodišča. Omenil sem že, da se bo v kratkem Vrhovno sodišče (verjetno negativno) izreklo o ustavnosti zakona o Svetu magistrature. To je ustanova ki nastavlja, nadzira, sodi in odstavlja sodnike. V teku let je kirchnerizem »koloniziral« ta organ in preko njega nastavil vrsto »prijaznih« sodnikov. Res so grozni nekateri primeri sodnikov, ki so dokazano zapleteni v razne korupcije, pa mirno sedijo na svojih mestih, ker jih vlada brani. Zato je še bolj razumljiv pritisk, ki ga zadnje čase s strani kirchnerizma izvajajo na vrhovno sodišče in na sodnike, ki še mislijo (in sodijo) s svojo glavo.

Zanimivosti.  Za konec še dva zanimiva pojava. Te dni bo sin podpredsednice, Máximo Kirchner, zasedel mesto predsednika peronistične stranke province Buenos Aires. Ta namen je imel že za v sredo lanskega leta. Potem so napovedali nastop za december 2020, pa še za marca in julija letošnjega leta. Dejansko Máximo ni izpolnjeval vrste pogojev, ki jih stavi pravilnik in dovolj je bilo, da se je par peronističnih županov resno zavzelo za stvar in zahtevalo izpolnjevanje pravil. Celo sedaj, ko je že odločeno da nastopi, se v najvišjih sodnih krogih razpravlja o pravilnosti ali nepravilnosti njegovega mandata. Kaže, da bo zadeva prišla do Vrhovnega sodišča.

Druga zanimivost pa je, da se je predsedniku porodila ideja, da prestolnica države ne bi smela biti v Buenos Airesu, temveč nekje v notranjosti države. To seveda ni nič novega. Že prvi predsednik nove demokratične dobe, Raúl Alfonsín, je sredi leta 1986 sklenil nekaj podobnega in parlament je 27. maja 1987 zakonsko potrdil selitev prestolnice v Patagonijo, v mesto Viedma. Vse je potem padlo v vodo. Sedaj pa Alberto sanja o prestolnici na severu. Socialni voditelj Grabois je celo že predlagal referendum o tej zadevi. Spominja me na dobo Alfonsina: ko se je vse rušilo je on sanjal o blestečih selitvah. Sedaj je rastoča revščina, 65 % otrok je lačnih ali podhranjenih, polovica dijakov ne dokonča srednje šole … Seveda, če ni kruha pride prav malo cirkusa.

Tone Mizerit

sreda, 8. december 2021

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 48

Proti koncu leta

Vedno se rad spominjam ideje, ki jo je že pred leti podala bivša nemška kanclerka Angela Merkel v zvezi s položajem vlad, ki po volitvah prevzamejo vodstvo neke države. Menila je, da nima smisla nenehno jadikovati nad stanjem, v katerem je družbo pustila prejšnja vlada. »Stanje so poznali že, ko so se predstavili na volitvah. Njihovo poslanstvo ni iskati opravičila v prejšnjih grehih, ampak rešiti probleme, v katerih se nahaja država. Za to so bili izvoljeni.« Argentinske vlade te ideje ne poznajo, ali pa jo nočejo poznati. Že dve leti je na vladi peronistična povezava, pod vodstvom kirchnerizma, pa še vedno, ob vsaki težavi, ki se pojavi in ji ne najdejo rešitve, sežejo po izrabljenem geslu: »Ampak Macri …« To uporablja tudi v težavah, ki jih sama ustvarja, ali pa v drugih, ki se vlečejo že desetletja. Zadnje volitve so pokazale, da večina ljudi že ne verjame v te izgovore. Ta ljudska (neje)volja in pa prihodnost, ki je vedno bolj temna, sta prisilili vlado, da je končno uvidela, da mora pripraviti nek gospodarski program, po katerem naj reši vsaj delno in vsaj nekatere od problemov, ki tarejo našo družbo. Predsednik Alberto Fernández je pozabil na trditev, da ne verjame v programe in napovedal »večletni« načrt za nadaljnje delo.

Fige v žepu. Tipični slovenski izraz, da nekdo »drži fige v žepu« ko kaj obljublja, a tega ne misli izpolniti, mi je prišel na misel pretekli ponedeljek, ko so se v Washingtonu (končno) začela pogajanja med Argentini in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Doslej se je, v teku dveh let, vse omejilo na prazne izjave in neizpolnjene obljube. Potem, ko je leta 2019 Alberto zmagal na volitvah, so si druga drugi sledile napovedi skorajšnje ureditve »zunanje fronte«, kot tukaj imenujejo zadeve, ki so povezane z astronomskim zunanjim dolgom. Ob nastopu predsedniškega mesta je napovedal takojšnji dogovor s privatnimi upniki (65.000 milijonov dolarjev) in hitro poravnavo s FMI (44.000 milijonov USD). Z zunanjimi upniki so dosegli sklep šele 4. avgusta 2020 in napovedali sporazum s Skladom za december. Ta datum se je potem pomaknil na marec 2021, medtem ko je pandemija razsajala in nudila raznolike izgovore za nenehno odlašanje. Namen vlade (pod vplivom podpredsednice Cristine) je bil jasen: nobenega dogovora pred volitvami. Sporazum z osovraženo finančno ustanovo bi »gotovo« prizadel vladne možnosti za volilni uspeh. Dogovora ni bilo, vlada pa je bila na volitvah vseeno poražena.

Sedaj je minister Guzmán končno predstavil neke vrste ekonomski načrt, ki so ga že prej privatni upniki (za njimi pa denarni Sklad) vztrajno zahtevali. Ta načrt je podlaga za vsa nadaljnja pogajanja v Washingtonu. A že prvi odziv mednarodnih predstavnikov je bil negativen. Načrt, ki ga v Argentini niti še dobro ne poznamo, je preveč generičen, površen, manjka mu stvarnih podatkov in obljub. Ta večletni načrt pa bo prihodnjega 15. decembra vlada poslala v obravnavo parlamentu. Kakšen bo odziv opozicije je še vprašanje. Sploh mora predsednik najprej z  dekretom sklicati izredno zasedanje, poslati točke obravnave in zadevne zakonske osnutke. Ker bomo že na pragu praznikov je težko, da bi se v parlamentu kaj premaknilo v tem letu. V ZDA bo postopek hitrejši in mnogo bolj jasen. Sklad zahteva točne podatke in načrte, ki naj vsebujejo v glavnem sledeče točke: hitrost zmanjševanja fiskalnega primanjkljaja, pričakovana letna stopnja upočasnjevanja inflacije, razvoj deviznega tečaja, rast BDP (bruto domače proizvodnje) in še nekaj točnih podatkov. Vse to bo treba spraviti na papir z zadevnimi obljubami in podpisati. S tega vidika je večina argentinskih strokovnjakov prepričana, da bo vlada podpisala »s figo v žepu«.

A ustavimo se ob eni navedenih točk, ki tvori argentinsko posebnost in postavi našo državno znova na vrh zadevne lestvice. Gre za »razvoj deviznega tečaja«. FMI zahteva, da naj ima država samo dve dolarski različici; dejansko pa v Argentini poznamo – 16 različnih dolarjev. Eni so uradni, drugi poluradni, tretji neuradni … Sem spada uradni dolar, turistični, solidarni, veletrgovski, trije finančni, vrsta poljedelskih (na izvoz vlada nabije pridržke, ki so različni na sojo, koruzo, pšenico, meso … Ko kmet vladi (obvezno) proda dolarje izvoza, je cena odvisna od predmeta izvoza. Davčni pridržek na sojo je 33% na »uradno« ceno; na pšenico in koruzo 12%, itd. Seveda, ko mora kupiti v inozemstvu karkoli, povezano s dejavnostjo, mora to plačati po uradnem dolarju (108 pesov), brez ugodnosti. Če pa mu vlada noče posredovati potrebnih dolarjev, si jih mora oskrbeti na vzporednem trgu (199 pesov). A poleg raznih dolarjev, je druga velika skrb inflacija. Te dni bomo zvedeli uradne račune inflacije za mesec november. Vlada že priznava, da bo, kljub zamrznjenju cen, visoka. Kot podrobnost omenimo, da se je v mesecu novembru meso podražilo kar za 12,8%.

Mudi se jim. Omenili smo v teh komentarjih, da je sodna zbornica ukinila že tri različne sodne postopke proti podpredsednici. A Cristina Fernández Kirchner ima še štiri druge sobe v teku. Ves kirchnerizem napenja sile, da bi ji to zadevo uredil. Sedaj pa je padla na sodno polje strela, ki je vse postavila na glavo. Razvedelo se je (končno se vse zve), da bo v kratkem Vrhovno sodišče proglasilo za »neustaven« zakon o Svetu za pravosodje (Consejo de la Magistratura). Ta svet imenuje, obtožuje, sodi in odstavlja sodnike. Ko je leta 2006 kirchnerizem imel večino v obeh zbornicah, je potrdil nov zakon, ki je bistveno spremenil sestavo in delovanje tega sveta. Cilj je bil podjarmiti sodno ustanovo. Ni jim uspelo v celoti, ker so v lastnih vrstah vstajali pomisleki in strah pred »demokratično diktaturo«. A Svetu so članstvo znižali od 20 na 13 članov in dosegli »politično prevlado«, ki je v mnogem spremenila sestavo in delovanje sodstva. Če sedaj Vrhovno sodišče (ki je v Argentini obenem tudi Ustavno sodišče) razveljavi zakon, se lahko podpredsednici in njenim pajdašem ves načrt »nedolžnosti« izjalovi. Da prehiti negativne učinke je vlada že pripravila nov zakon, ki naj vsaj delno reši njihov sodni sistem. Število članov sveta magistrature poveča s 13 na 17 in povrne veljavnost zastopstvu sodnikov, advokatov in akademikov. Zadeva je zapletena in bomo zašli v neko »meddobje«, iz katerega še ni jasno, kako bomo izšli.

Napovedujejo, da bo novi zakon precej podoben tistemu, ki ga je pripravljal Macri, pa ni uspel, ker v parlamentu ni imel lastne večine. Kirchnerizem upa, da bo zaradi te podobnosti opozicija podprla vladni načrt. S tem išče, da bi ohranila vsaj del vpliva na sodno ustanovo, ko že ne more preprečiti posega Vrhovnega sodišča. Te dni bodo, kot je zakonsko predvideno, tudi uvedli spremembe v sestavi Zveznega kazenskega senata (Cámara de Casación), ki je vmesno telo med sodno zbornico in Vrhovnim sodiščem. To je bistvene važnosti, ker je od sestave teh štirih sodnih senatov odvisna usoda podpredsednice ob prizivu tožilcev na dosedanje oprostitve. Omenimo pa, da bo, po odločitvah sodnega senata, priziv končno prišel do Vrhovnega sodišča. Ves ta postopek se lahko vleče še leta in, kot smo že omenili, je najbolj verjetno, da Cristina ne bo nikdar zaprta.

Če se malo oziramo po zgodovini vseh teh postopkov, poizkusov in zakonov, lahko ugotovimo, da je Argentina pravzaprav imela posebno srečo. Celoten razvoj »kolonizacije« sodne ustanove in podjarmljenja medijev, ki se je kirchnerizmu končno izjalovil, je skrajno podoben postopku v Venezueli in Nikaragvi. Ne vemo kateri svetnik je »posredoval«, da država ni zapadla v mreže diktature. A tisti »Hočemo vse« (Vamos por todo), ki ga je obelodanila Cristina februarja 2012, na vrhu svoje moči in slave, je že zapadel v pozabo, čeprav podpredsednica o njem še vedno sanja. Štirje sodni postopki, ki so še vedno v teku v prvi instanci, jasno kažejo na njeno nemoč.

Za konec leta. Vedno se spominjam, kako prepričano je predsednik razlagal, da on ni prijatelj načrtov, ker ti ne služijo ničemur: da jih vedno zavržemo. In vendar kirchnerizem živi od načrtov. Pred kratkim je bil v polnem razmahu »načrt denarček« (Plat Platita), ko je vlada razsipala denar in  stvari, da bi si med primarnimi in splošnimi volitvami pridobila naklonjenost volivcev. Sedaj pa je že v polnem teku »Plat Fin de Año« (načrt za konec leta). To je v Argentini že tradicija. Socialni nemiri se ojačijo proti koncu leta. Celo kak predsednik (De la Rua) je padel zaradi teh izgredov, ko najbolj zapuščeni (a uporni in organizirani) osvojijo ceste, povzročajo izgrede ter izsiljujejo ali ropajo veleblagovnice. Tudi letos je vlada zaznala to nevarnost. Da to prepreči je že napovedala bone za upokojence, dobitnike raznih podpor, skupine ki vodijo »javne jedilnice« ... Z pretokom denarja v žepe najbolj potrebnih (in njihovih voditeljev) vlada skuša preprečiti decembrsko nevarnost, obenem pa ojačiti potrošnjo ter s tem razgibati gospodarsko dejavnost.

A s sledečim tiskanjem  vedno manj vrednega denarja gospodarsko vodstvo le še pospešuje inflacijo. Ni čudno, da mnogi strokovnjaki že napovedujejo, da se bo porast cen v prihodnjih dveh letih sukal okoli 50%. Kaj nas še čaka?

Tone Mizerit

sreda, 1. december 2021

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 47

Razne pravljice o uspehu

Dragim bralcem se opravičujem, ker pretekli teden ta običajni članek ni izšel. Okvara v dostavi internetnih storitev me je za tri dni odrezala od sveta in vsakdanjega delovanja. Saj bi lahko informacije poiskal kje drugje, celo na mobilnem telefonu, a kako napisati in dostaviti spis, kadar je človek izoliran v svojem »brlogu«? Zanašam se torej na razumevanje naših ljudi, ki vsak teden zvesto sledijo tem razmišljanjem, in mirno nadaljujem z opisovanjem življenja v Argentini. Vendar se mi ob tem dogodku porodi vprašanje: se je medtem kaj važnega zgodilo? Odgovor je protisloven. Po eni strani bi lahko zapisal vrsto »važnih« dogodkov, ki so pretresli življenje na tem delu sveta. Po drugi strani pa lahko mirno rečem, da je vse, kakor je bilo. Še več: že leta in desetletja se v Argentini vse ponavlja: srečujemo se z istimi težavami, trpimo iste nesmiselne vladne ukrepe in se spotikamo ob istih kamnih. S tega vidika lahko mirno trdim, da v tem tednu bralci, ob izostanku teh vrstic, niso ničesar zamudili.

Eni in drugi dolgovi. Vendar, tisti k z zanimanjem berejo »Iz življenja …«, radi sledijo dogajanju na tem koncu sveta in želijo vsak teden vedeti, kam plovemo, ali kam pes taco moli. S tega zornega kota ne moremo mimo dogodka, ki nas je razburil v začetku tega tedna. Vsi že vemo, da svet sedaj ogroža nova različica (ali sev) Covida 19, ki jo imenujejo »omikron«. Pojavila se je nekje v južnem predelu Afrike in je že prodrla do Evrope. Različne države so, po tej novici, že omejile letalske polete iz teh dežel, med njimi namenja isti korak tudi Argentina. A pretekli petek je v buenosaireškem pristanišču pristala luksuzna križarka »Hamburg«. Ladja je prihajala iz Zelenortskih otokov (portugalsko in špansko Cabo Verde« - na nekaterih slovenskih zemljevidih tudi piše »Kapverdski otoki«). Ni jasen celoten potek dogodkov, a mediji omenjajo (vlada zanika), da so v soboto posadka in potniki imeli prost dostop do mesta. Šele potem so prepovedali vsak stik s kopnem, ker da se je na ladji pojavil primer Covida. A to ni najbolj zanimivo. Prvotno dovoljenje za izstop (ki ga vlada tudi zanika) so dali funkcionarji, prepričani, da se Cabo Verde nahaja – v Aziji! Dogodek je sovpadal z objavami izidov pregledov znanja argentinski šolarjev, ki so znova poželi tragične izide. Nekoč na čelu lestvice znanja v Latinski Ameriki, smo padli na dno. In ni tolažba dejstvo, da tudi visoki funkcionarki ne znajo zemljepisa. Vse je posledica dejstva, da je država izgubila pravo pot in ne vidi cilja. Skoraj bi dejal, da ima to hujše posledice kot pa različni sevi Covida. Ni cepljenja proti rastočemu neznanju, ki preplavlja že vse plati prebivalstva.

Kadar govorimo o dolgovih pa se nam pred očmi takoj pojavi dolarski bankovec. V prejšnjih vrsticah smo ugotovili, da so dolgovi lahko različne narave. Tja spada dolg vzgojnega sistema, ki nas poriva v močvirje. A vlado najbolj skrbijo ameriški bankovci. Kolikokrat smo že omenili dolg 44.000 milijonov dolarjev, ki ga moramo vrniti Mednarodnemu denarnemu skladu (FMI). Še pred začetkom pandemije naj bi se dogovorili o novem programu plačevanja. Pa je vlada zavlačevala pogajanja v nedogled. Končno je bilo jasno, da dogovora ne bo pred volitvami. Podpredsednica (ki ima v Argentini zadnjo besedo) je smatrala, da bi tak dogovor škodil vladnim možnostim za uspeh. Dogovora ni bilo, vlada pa je bila vseeno poražena. Kaj pa sedaj? Gospodarski minister, ki ga z vseh strani napadajo in bojkotirajo, ima nalogo, da doseže sklep. »Alberto ima peró«, je zagotovila Cristina v novem pismu, kjer je govorila o zunanjem dolgu. S tem je pojasnila da, karkoli se dogovorimo glede dolga, bo odgovornost nosil predsednik. A poleg tega, in to nenehno ponavljajo, vso krivdo nosi Macri (bivši predsednik), ki je državo zadolžil za omenjenih 44.000 milijonov.

Kruta realnost. Ne bom zapadal v podrobnosti. A te dni je (končno eden!) bivši finančni minister Macrijeve vlade, Alfonso Prat-Gay jasno povedal, kako stvari stojijo. Dejal je: »Sedaj jokajo za teh 44 milijard. Primeren čas je, da se spomnimo: ko je 'imela pero' Cristina, je vladi Cambiemos (Macri) pustila obveznosti za plačilo 86 milijard USD v prvih dveh letih. … Poleg tega je nakopičila dolgove do provinc v višini 18.000 milijonov dolarjev za uskladitev pokojninskih skladov in povrnitev 15 % zvezne soudeležbe (odlok je podpisala nekaj ur pred odhodom). Vse te neregistrirane dolgove je vlada Cambiemos plačala v letih 2016-19.« Kirchnerizem računa na slab spomin prebivalstva in nenehno piše pravljice o uspehu. Prat-Gay pa je priložil kupe dokazov.

Kritike iz opozicije so medtem nenehno padale na vlado. Po volitvah je predsednik Alberto Fernández namreč povabil stranke in povezave (izrecno je izključil Macrija in Mileia) na sodelovanje v okviru »večletnega načrta«. A doslej ni predstavil še nikakršnega načrta, niti osnutka, niti kake osrednje ideje in smeri o nadaljnjem delovanju. Poleg tega so iz vseh opozicijskih strank poudarili, da mora vsaka debata o kateremkoli načrtu potekati v parlamentu. Preveč svež je še spomin, ko je po porazu na parlamentarnih volitvah leta 2009 tedanja predsednica Cristina prav tako povabila opozicijo na pogajanja in sodelovanje, pa iz vseh napovedi ni bilo nobenega praktičnega zaključka. V tem pogledu je jasno mnenje vse opozicije povedal Alfredo Cornejo, bivši guverner Mendoze, poslanec in izvoljeni senator ter predsednik radikalne stranke: »Prevzemite odgovornost, pustite pisma in začnite pisati predlog, ki nas bo izvlekel iz gospodarske katastrofe, ki ste jo povzročili.«

Mnogokrat smo že omenili v Argentini tako osovraženo »klado« (cepo), odredbo ki prepoveduje prosto prodajo in kupovanje dolarjev. Navaden državljan ima možnost, da mesečno kupi le 200 dolarjev. A tudi to je popolnoma omejeno, ker dotični ne sme kupovati ničesar v inozemstvu, ne prejemati kake podpore, ne biti vezan na socialne plane. Podjetja, ki uvažajo surovine ali nadomestne dele imajo rastoče težave, ker jim Centralna banka ne dostavlja potrebnih deviz. Velik del industrije ima s tem težave, kar dodatno omejuje proizvodnjo. Vzrok je enostaven: Centralna banka nima deviz. Vse, kar je zabeleženo (okoli 40.000 milijonov dolarjev), je le na papirju. Prosto razpoložljivih deviz je komaj 500 milijonov. Kako še bolj omejiti odtok dolarjev? Vlada je sedaj prepovedala, da bi ljudje plačevali letalske vozovnice in stroške v inozemstvu z kreditnimi karticami. S tem so prodaja vozovnic in potovanja po svetu padla za 50%. Toliko govora o boju proti bogatašem in delovanja za revne in srednji sloj, a danes lahko potuje le tisti, ki ima pod palcem dovolj denarja, da kupi v gotovini. Za plačevanje v obrokih se pa kar obrišite pod nosom.

Bo kdaj zaprta? To je vprašanje, ki buri domišljijo v vladnih in opozicijskih vrstah. A zanima predvsem navadnega državljana, ki je videl (in še vidi), kako gre  državni denar nezakonito v privatne roke, pa ne more ničesar storiti. Ob tem je tudi mnogo raziskovanj javnega mnenja, ko strokovnjaki sprašujejo ljudi, kaj mislijo o korupciji, zlasti povezani z osebo bivše predsednice in sedanje podpredsednice. Večina je prepričana o korupciji. Vrsto let že tečejo razni sodni postopki, povezani s tem vprašanjem. Najdemo celo opazovalce, ki trdijo, da je edina skrb, ki muči Cristino, kako se izmazati iz številnih postopkov, ki ji kot Damoklejev meč visijo nad glavo. V tem okviru lahko razumemo vse njene napore, povezane s stanjem v sodnem sistemu: spremembe postopkov, imenovanje sodnikov, premestitve teh iz ene zbornice v drugo, itd.

Sedem je bilo glavnih postopkov, naperjenih proti njeni osebi. Doslej se je rešila že treh. Zadnja od njih je potekala v teh dneh, pa jo je sodna zbornica oprostila še pred začetkom sojenja. »Ugotovila« je, da pravzaprav ni zločina, ker ni dokazano predhodno krivo dejanje. Šlo je za »pranje denarja« v njenih hotelih na področju kraja Calafate. Ogromne vsote denarja so prihajale v njeno last, ker so bili hoteli, luksuzni in dragi, vedno »polno zasedeni«. Na noben način ni bilo mogoče dokazati tiste »polne zasedbe«. Obratno, vse je kazalo na prazne prostore in polne blagajne. Nobena sodba ne bi mogla opravičiti ogromnih dohodkov. Zato je najbolj enostavno, da sodbe ni. To je že drug primer, ko je ne sodijo, ampak enostavno odstranijo tožbo, ker seveda ni zakonito. Pritožba gre na višjo instanco in končno na Vrhovno sodišče. Bo sodba kdaj izrečena?

Še štirje sodni postopki so v teku, a resni opazovalci so prepričani, da noben od teh ne bo prišel do konca. In če bi prišel, bo kot v primeru bivšega in že pokojnega predsednika Menema, ki je bil dokončno veljavno obsojen, a ga je na svobodi ohranila parlamentarna nedotakljivost.

Tone Mizerit

sreda, 17. november 2021

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 46

O zmagah in porazih

Zanimivo; danes, sreda 17. novembra, bodo predsednik in njegovi zavezniki (in drugi, ki niso tako zavezniki), praznovali »zmago« na nedeljskih volitvah. Tako je napovedal Alberto Fernández v nedeljo zvečer, potem, ko so vse številke govorile o vladnem volilnem porazu. Kako je to mogoče? Ponavljam svoje najbolj priljubljeno geslo: »Vse je mogoče v tej deželi«. Vladno navdušenje je razumljivo. Res so bili poraženi na primarnih volitvah. A kot sad »načrta denarček« in ponovnega napora zlasti županov v buenosaireškem predmestju, poraz ni bil tako hud kot so se bali. Praznujejo torej, da povodenj ni odnesla vsega kar je zgrajenega in jim je pustila vsaj temelje in nekatere zgradbe. To je običajno, je že neka tradicija v peronizmu: da se spreneveda in praznuje celo poraze. Vedno najde kak izgovor, vedno majhen ogenjček spremeni v kres. Peronizem samega sebe prepričuje, da je črno pravzaprav sivo in temu verjame. Izid nedeljskih volitev moramo gledati v tej luči. Saj bo še čas, da se položaj spremeni, da se najde kakšna bližnjica in da se »vsi združeni« vrnejo na pot zmage, ki bolj blesteče zveni v španskem (latinskem) izrazoslovju: »triumf«.

Številke so številke. Zaenkrat sta dve in dve še vedno štiri. In v luči te matematike vlada ne more biti ravno vesela, ker je bil v izid preveč podoben porazu. Če seštejemo glasove, oddane v nedeljo v vsej državi, je prva opozicija (Juntos, ali kakor se že v vsaki posamezni provinci imenuje) dosegla 41,97%, vlada (Frente de Todos) pa 33,57%. O kakšni zmagi torej morejo govoriti v peronizmu? Res je, da se je razlika zmanjšala, če jo primerjamo s primarnimi volitvami. A tu moramo upoštevati več dejavnikov brezupne ofenzive, ki jo je vlada vložila v zadnjih dveh mesecih v volilno kampanjo. Nima smisla ponavljati razsipanje denarja in raznih potrebščin (hladilniki, štedilniki, pralni stroji, kolesa, potovanja abiturientov …). Povejmo le, da so strokovnjaki računali razdeljene vsote in povečano število glasov in prišli do zaključka, da je vsak pridobljen glas vlado stal 114.500 pesov (kakih 570 dolarjev po vzporedni ali sivi ceni).

Drug vzrok izboljšanja vladnih številk je bilo delovanje županov, predvsem v globokem predmestju prestolnice. Tam so pregledali, kdo je volil in kdo ne, šli od vrat do vrat, nagovarjali in prepričevali, v nedeljo pa vso to množico naložili na avtobuse in jo peljali na volišča. Seveda, vsak je dobil volilni list, da se ne bi »zmotil« in vložil v kuverto kak drugačen glas. Po televiziji smo lahko videli to dejavnost in tudi ugotavljali, da je verjetno kateri izmed teh državljanov na volišču izbral kako drugo politično varianto. Izid namreč, kljub vsemu, ni zadostoval za vladno zmago. Tudi v provinci Buenos Aires je zmagala opozicija: 39,81% proti 38,52%. Če upoštevamo, da je ta provinca »trdnjava peronizma«, je uspeh opozicije izreden.

A najbolj važno je dejstvo, da je od 24 provinc ali volilnih okrožij, opozicija zmagala v petnajstih, vlada pa osvojila samo devet. To pride do izraza predvsem kar zadeva sestave senata. Vsaki dve leti obnavljajo senatorje v osmih različnih provincah. To pot je bila vlada poražena v šestih, s čimer je izgubila lastno sklepčnost (quorum) in za potrdilo vsakega zakonskega osnutka se bo morala posebej pogajati. Ima 35 senatorjev, za sklepčnost (in potrditev) jih potrebuje 37. Tiste tri lahko pridobi v skupini »neodvisnih«; a ne bo tako lahko. Že doslej je Cristina, kot predsednica senata, imela težave, kadar je šlo za kočljive teme, kot je sprememba sodnega sistema. Sedaj bo to še težje. Poleg tega je po petdesetih letih prvič, da peronizem nima lastne sklepčnosti v senatu. To je zgodovinski dogodek, ki ga je težko označiti kot »zmago«.

Poleg tega so posebni primeri, ki jih je tudi težko prezreti ali prikriti. V rodni provinci kirchnerizma, v Santa Cruz, je prepričljivo zmagala povezava Juntos, čisti kirchnerizem pa je pristal komaj na tretjem mestu. Isto je bilo v provinci Cordoba, ki je drugo volilno okrožje. Tukaj je Juntos prejela 54%, Federalni peronizem (Schiaretti) 25%, vladna Fronta vseh pa komaj 10,5%. Vse večje province so v rokah opozicije: Mendoza, Santa Fe, Entre Ríos, Corrientes. Celo vedno peronistična La Pampa je zablestela v rumeni barvi Juntos. Vlada lahko beleži le najbolj tradicionalne province (Formosa, La Rioja, Chaco …), kjer prevladuje še srednjeveški graščinski sistem. To je povzročilo še drugo posledico. Vladi je sicer uspelo, da je v poslanski zbornici ohranila mesto prve manjšine (to mesto je načrtovala in pričakovala Juntos, pa ji je spodneslo), a opozicija je povečala število poslancev in jez proti določenim zakonom je zagotovljen. Predvsem je treba opozoriti, da se je velik del glasov opozicije preselil v bolj desničarske vode (Milei, Espert), kar je nov pojav v Argentini. Res je fenomen doslej omejen na prestolno mesto in provinco Buenos Aires. A tako zgodovina kot sociologija nam kažeta, da je kar nekaj prostora za rast desnice tudi po notranjosti. S temi volitvami je seveda skrajna Levičarska fronta postala tretja politična sila v državi. Treba bo slediti temu pojavu, predvsem v okrilju bednih naselij v okolici prestolnice.

»Pohod zmage«. Tako imenujejo nekateri vladni krogi današnji shod, ki se bo razvijal na majskem trgu. Datum in mesto so določili še pred volitvami. Ideja se je porodila v krogu sindikatov peronističnega izvora, ki od nekdaj slavijo 17. november kot »Día de la Militancia« (Dan aktivizma ali aktivistov). Ta dan se spominjajo prvega povratka Perona v Argentino, ki je potekal na ta datum leta 1972. To je že del peronistične folklore. Naši starejši bralci se gotovo spominjajo prizora, ko je Peron stopil iz letala v deževnem vremenu in mu je, visoko nad njegovo glavo, držal velik dežnik tedanji glavni tajnik CGT, José Ignacio Rucci. Tisti kratek »obisk« je bil predhodnik dokončnega povratka leta 1973, ki je s krvjo zalil okolico letališča Ezeiza. A praznovanje prvega povratka je ostalo in ga letos izkoristijo za »pohod zmage«.

Te volitve in to zborovanje predstavlja možnost spremembe strukture oblasti v sedanji vladi. Sindikati so še pred volitvami obiskali predsednika, mu izrazili svojo podporo in ga nagovarjali, naj (mimo Cristine), prevzame krmilo države in začne vladati z lastno politiko. Ker poraz ni bil tako hud, kot so se bali, so dobili še en vzrok za to podporo spremembi v ustroju oblasti. Tej manifestaciji so se pridružila tudi socialna gibanja, ki povezujejo brezposelne in člane delavskih zadrug, ki s strani vlade prejemajo izredno denarno podporo. Eni in drugi se bolj nagibajo k klasičnemu peronizmu kot h kirchnerizmu. Kot smo omenili je nastal tudi spor med temi socialnimi gibanji in La Cámporo, ki hoče prav tako obvladati to množico revnega prebivalstva. Zato je toliko bolj čudno (in sumljivo) da se je končno »pohodu« pridružila tudi La Cámpora.

Vprašanje, kaj bo nastalo iz vse te politične liturgije, še nima odgovora. A jaz bi opozoril na dve točki. Sindikalizem ostaja zvest svojim koreninam. Spominja se gesla »Luche y vuelve« (Borite se in se bo vrnil - Peron namreč), ki je res povzročil povratek Perona. Kaj pa ima pri tem opraviti La Cámpora? Večina njenih voditeljev in velik del vladnih funkcionarjev izhajajo iz gverilske skupine Montoneros, ki je naslednje leto (1973), dva dni po Peronovi volilni zmagi, v terorističnem napadu ubila Ruccija, kot je ubila vrsto drugih sindikalistov in povzročila toliko gorja. To je del argentinske zgodovine, ki še ni dobro obelodanjen. Prisotnost kirchnerizma skuša zamegliti pohod klasičnega peronizma (sindikati, guvernerji, župani), ki se je že naveličal, da ga Cristina zadnja leta vodi »od poraza do poraza«, pa čeprav potem vsi te dogodke našemijo z zmago.

Taki in drugačni dogovori. Po volitvah sta se pojavila dva Alberta. Prvi je mirno govoril po televiziji in povabil opozicijo na dogovor, ki naj zagotovi izhod Argentine iz sedanjih gospodarskih težav. Obljubil je celo »večletni načrt«, o katerem naj se dogovori s sindikati, podjetniki in opozicijo. Drugi Alberto pa je potem nastopil v volilnem središču vladne povezave, napadal opozicijo in »slavil zmago«. Kako lahko pričakuje, da bo kdo razpoložljiv za kakšne dogovore? Poleg tega je vprašanje, če podpredsednica soglaša s tem načrtom. Celo v besedilu zakona o proračunu, ki je že v parlamentu, so točke, za katere Cristina zahteva, da jih spremenijo.

Opozicija je že izjavila, da ne bo sprejela nobenega dogovora, ki ne bi bil jasen in »republikanski«. Zahteva zlasti, da se njeni možni predlogi upoštevajo in ne, da jo kličejo samo, da potrdi vladne načrte. Preveč blizu je še v spominu leto 2009, ko je bila Cristina poražena, je klicala opozicijo na soglasje a potem vse naredila po svoje. Peronizem vabi na dogovor le kadar je poražen. Alberto sicer tudi vztraja, da bo podprl dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), a da ne bo pristal na noben »ajuste« (stiskanje pasu), kar bi najbolj prizadelo revne sektorje in srednji sloj. A to je skoraj neizbežno. Ceno za take ukrepe noče nositi sam. Zato vabi opozicijo, ki te cene na noben način noče plačati. Ta mišmaš se bo nadaljeval v prihodnjih dneh in tednih. Vlada bo morala iskati nek stvaren izhod, medtem ko se bodo ojačili notranji boji o vprašanju, kdo bo sukal krmilo.

Tone Mizerit

sreda, 10. november 2021

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 45

V pričakovanju ponedeljka

Gotovo bodo volitve, ki bodo potekale v nedeljo 14. novembra, ene najbolj čudnih v argentinski zgodovini. Gotovosti in dvomi se mešajo do neskončnosti in vtis imam, da bolj skrbi »naslednji dan« kot pa sam izid volitev. Argentina je na razpotju. Najbolj težavno ob tem je, da komaj vemo od kod prihajamo, a vsekakor ne vemo, kam gremo. Prav danes, 10. novembra, v Argentini praznujemo »Dan tradicije«. Posvečen naj bi bil gavčevski preteklosti te zemlje in tega naroda. Datum je izbran, ker je bil 10. novembra rojen pesnik José Hernández, avtor mogočnega epa Martín Fierro, ki ga je naš Tine Debeljak tako čudovito prevedel v slovenščino.

A današnja »tradicija« ima veliko, preveč stičnih točk z dogajanjem v tem epu, kjer je gavč (domačin, kmečki prebivalec) žrtev okoliščin in usode. Tam (in danes?) sodniki  odločajo kakor se jim zdi, zato je pametno, da si njihov »prijatelj«. Tam potekajo boji z Indijanci, ki pustošijo in požigajo; kaj drugega se danes dogaja v Patagoniji, kjer vlada mirno gleda kako Mapuči požigajo in zasedajo lastnino »belcev«? Argentinski prebivalec danes nemoč gleda, kako je prepuščen samemu sebi, ker oblast gleda le nase in se ne zanima za malega človeka. Ni čudno, da je na primarnih volitvah udeležba bila najnižja v moderni demokratični zgodovini, kot da bi bili državljani prepričani, da s svojim glasom ne bodo spremenili ničesar.

Brez cilja. Izid 14. novembra, ki naj bi odločil le kandidate raznih povezav, je postavil na glavo položaj argentinske politike. Če štejemo glasove v okviru različnih političnih skupin, je predstavljal hud poraz za vlado. Eni in drugi so se streznili in v teh dveh mesecih smo bili priče pravi povodnji »načrta denarček« (plan platita), ki so ga vladne skupine, pa guvernerji in župani uporabili kot edino sredstvo, da sprevržejo volilne številke. Kljub napovedim in željam, danes nihče ni gotov o izidu prihodnjih volitev. Priče smo bojaznim in strahovom, tihemu upanju in glasnemu širokoustenju. A vsi se bojijo, kaj bo v ponedeljek 15. novembra. Tako daleč je prišel ta čudni položaj, da se v vrstah opozicije bojijo, da bi »preveč zmagali«. Močna zmaga bi jih postavila na čelo parlamentarnega delovanja, in jim poverila dejansko odgovornost za zakonodajni razvoj države. A danes, kot vlada, tudi opozicija ne ve, kaj naj bi naredila, medtem ko se družba potaplja v močvirju. Mnogi veljaki, v opoziciji in tudi v nekaterih vrstah peronizma, so prepričani, da dejansko Argentina nima pravega izhoda. To je te dni dobesedno zapisal tudi newyorški Times.

Na nek način je rešitev tako težka, ker je odpovedal sistem. V Argentini (kot na primer v Franciji ali ZDA), je vodenje v rokah predsednika. A v teku desetletij so stranke izgubile na pomenu in se pojavljajo in izginjajo povezave. To je opazno v opoziciji Cambiemos (ali Juntos, odvisno od časa in kraja), kjer imamo radikale (najstarejša od današnjih strank v Argentini), mladi Macrijev PRO, Državljansko koalicijo (Cariió), razne zmerno liberalne skupine (Murphy) in še koga. Skoraj tradicija je že, da močnejši »požre« šibkejšega. Kadar pa to ni mogoče, notranja trenja onemogočijo uspešen nastop. Če je to nevarno v opoziciji, je še bolj usodno v vladi. Če sedanjo opozicijo sestavlja toliko skupin, je še hujše v vladi, ki je sicer »peronistična«, a notranje tako razprta, da je dejansko nemogoče vladati. Vsaka poteza zbodi notranjo reakcijo. Predsedniški sistem je uspešen, kadar je voditelj osebnost, ki ga njegovi spoštujejo in ubogajo. Sedanja vlada pa se je rodila v protislovju, ko je podpredsednica izbrala predsednika. Ker so vedeli, da je zmaga mogoča le, če nastopijo združeni, so se združili in zmagali. A kako naj deluje taka vlada, predvsem, ko za vsako težavo, za vsak spodrsljaj samo in izključno iščejo krivca in izkoriščajo položaj, da osvojijo večjo kvoto oblasti?

Sedanja vlada ima še to smolo, da jo vodi oseba (podpredsednica), ki samo sebe smatra za nezmotljivo, in ne more priznati, da se je zmotila, ali, da je česa kriva. Zato ni čudno, da se je podala na kirurški poseg nekaj dni pred volitvami. Niti ni gotovo, da bo prisotna na zaključnem  predvolilnem zborovanju. Če bodo poraženi, nje ni bilo zraven. Če bodo zmagali, bo to posledica njenih posegov v vlado po septembrskem propadu. Dejansko bi kot voditeljica morala načrtovati delovanje, a ne more, ker nima načrta. Njen edini načrt je ideološki, kar se izraža v zunanji politiki, ko se Argentina dejansko pajdaši z Venezuelo, Nikaragvo in Kubo. Cristina govori proti Mednarodnemu denarnemu skladu, vendar tudi ne mara pretrgati stika z njim in zapasti v nov default. Zato je ob gospodarskem krmilu še vedno minister Guzmán, ki ga vsa Cámpora iz srca sovraži. Tam ostaja, ker je edini, ki ohranja dobre stike z Bolgarko Giorgievo. A tudi to razmerje ne zagotavlja uspešnih pogajanj. Tudi v tem je ponedeljek 15. novembra ena sama velika neznanka.

Razni dogovori. Vsi so prepričani, da poleg slave zmage ali sramote poraza, te volitve ne bodo v ničemer spremenile kaotičnega stanja v Argentini.  Če vlada zgubi lastno večino v senatu, kar je za Cristino najbolj temno obzorje, to ne bo izboljšalo (ne poslabšalo) socialnega položaja, rastoče revščine, grozljive inflacije ne pomanjkanja varnosti. Tudi če opozicija postane prva manjšina v poslanski zbornici, sami niso prepričani, ali bi zahtevali ali ne predsedniško mesto tega doma, ki bi jim po tradiciji pripadalo. Mnogi menijo, da čim dalj od vladnih odgovornosti, tem bolje. Tako je zadržanje tudi spričo vladnega namena, da bi se po volitvah opozicija in vlada domenili o skupnem »narodnem programu«. Prvič, ker ne verjamejo v iskrenost vlade (najmanj v iskrenost Cristine); drugič, ker smatrajo, da jih vlada vabi le zato, da z njimi deli odgovornost za neprijazne odločitve gospodarskega programa, ki jim ga bo vsilil Mednarodni denarni sklad (FMI).

Znano je, da so v Washingtonu od vsega začetka zahtevali soglasje opozicije z dogovorom, ki naj bi ga podpisali. Vendar, sedaj so delno spremenili smer. Zahtevajo, da z dogovorom soglaša vsa vladna povezava (nemogoče!), pa še podjetniki in sindikati. Vendar vlada vztraja v nekem dogovoru z opozicijo. O tem je prav te dni govorila prva kandidatinja za poslanko prestolnega mesta, bivša guvernerka  province Buenos Aires, María Eugenia Vidal. Trdila je, da je tak dogovor skoraj nemogoč in navajala štiri razloge. Prvi, da v vladi sami ni potrebnega soglasja; vlada ne ve, kaj hoče. Druga, da vlada nima stvarnega načrta, resnih točk o katerih naj se dogovarjajo. Tretjič, da ni mogoče soglasja z vlado, ki nenehno napada opozicijo; te dni jih je namreč sam Guzmán označil kot »protiargentince«. In končno, da za ves ta čas ni bilo ne formalnih, ne drugačnih predlogov, sporočil ali dogovorov o kakem sodelovanju. Ni mogoče odgovoriti na predlog, ki ga ni.

Medtem, ko čakamo na volitve in povolilno dobo, se ponavljajo in večajo iste težave, ki jih Argentina prenaša de dolga leta. Spričo pomanjkanja varnosti, ki se izraža v dnevnih ropih, krajah in umorih, je guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof izjavil, da je to težava, »ki že dolga leta gnjavi argentinsko prebivalstvo«. To zveni kot izgovor, medtem, ko vlada ničesar ne stori, da bi stanje spremenila. V takem položaju so v mestu Ramos Mejía, na področju občine La Matanza (2 milijona, dvesto tisoč prebivalcev), ob umoru malega trgovca (lastnika kioska) prebivalci uprizorili pravo ljudsko vstajo. Naveličani so dnevnih ropov in umorov in smatrajo, da oblasti ničesar ne storijo, da bi položaj vsaj malo izboljšali. Pomanjkanje varnosti je, za inflacijo, druga skrb normalnega argentinskega prebivalca. Opazovalci menijo, da bo to močno vplivalo na volitve.

Razni pojavi. Medtem, ko čakamo na nedeljske volitve (in na ponedeljek), se v vladi čudijo, kako da toliko denarja, ki so ga raztrosili z raznimi boni, povišicami doklad in podpor, ni sprožilo zvišanja potrošnje. Ljudje so dobili denar; zakaj niso kupovali? Strokovnjaki so ugotovili, da je velik del teh sredstev šel v plačevanje dolgov. Neskončna pandemija je sprožila zadolževanje, ki ga sedaj ljudje skušajo poravnati. To velja za podjetja, velja pa tudi za navadnega državljana. Ob tem pa je zanimiva izjava državnega sekretarja za notranjo trgovino. Roberto Feletti je zatrdil, da kljub težkemu stanju, ne vidi »obzorja socialne katastrofe«. Morda je mislil na kak primer ljudske vstaje, kot v tragičnem letu 2001. A si stavim vprašanje: ali ni katastrofa že dejstvo, da revščina prizadeva skoraj polovico prebivalstva in da lakota osvaja nad dve tretjini otrok?

Ob tem le še en podatek: podpredsednica Cristina kot bivša predsednica prejema zadevno pokojnino. Prejema pa tudi pokojnino po možu, ki je bil tudi predsednik. Po predpisih, bi se morala odločiti za eno ali drugo, a ne prejemati obeh. Za dobo Macrijeve vlade so ji eno odvzeli (po predpisih). Sedaj ji pokojninski zavod znova plačuje obe in sodišče je to potrdilo. Mesečno prejema dva milijona in pol pesov, kar predstavlja sto minimalnih pokojnin, ki jih prejema vsaj polovica argentinskih upokojencev. A ona stoji na čelu »boja za socialne pravice«. Pač, kot trdi ljudski izraz, je tudi »Bog najprej sebi ustvaril brado …«.

Tone Mizerit

sreda, 3. november 2021

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 44

                                    Deset neskončnih dni

Deset dni je zelo kratek čas, a v Argentini je lahko cela večnost. V vladi nestrpno sledijo razvoju raznih napovedi. Nevarnost poraza, to je, da bi se 14. novembra ponovile številke izida 12. septembra, je vedno prisotna. Najbolj zanesljive ankete govorijo o neki premoči opozicije na državni ravni, a zelo zapletenem položaju v provinci Buenos Aires. To volilno območje vsebuje kar 40% celotnega argentinskega volilnega telesa in je od nekdaj znano kot trdnjava peronizma. Odločilne so občine v predmestju in položaj, ki ga bodo zavzeli župani v odnosu do volitev. Nek prijatelj je pred dvema letoma za opozicijo nadziral štetje v enem izmed teh okrožij. Priznal je, da so bile dobro varovane volilne skrinjice, v katerih pa ni bilo niti ene glasovnice za opozicijo. Taka je moč županov. Se v takem položaju lahko zanesemo na ankete, ki v mnogih primerih nimajo dostopa do zakotnih bednih naselij?

Vendar, kot smo že omenili, v samem peronizmu nekaj vre in v teh premikih je lahko kal drugačnih izidov. Ugled vlade nenehno pada. Pred dnevi je raziskovalni inštitut univerze Svetega Andreja, ena najbolj prestižnih ustanov, ugotavljal  priljubljenost petih vladnih voditeljev. Izid je bil porazen. Odpor proti tem veljakom zavzema tragične številke. Kar zadeva predsednika, negativno mnenje dosega 72%. Zelo podobne so številke ostalih: podpredsednica -75%; predsednik poslanske zbornice Sergio Massa -75%; guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof,  pada na -70%; vodja peronistične poslanske skupine, Máximo Kirchner, sin podpredsednice, -76%. Tu je razlaga, zakaj opozicija upa na ponovno zmago.

Politično življenje peronizma. Če so volilni izidi še vedno naklonjeni vladi, je le zaradi globoke ukoreninjenosti peronizma v ljudskih množicah. A v provincah, kjer kirchnerizem nastopa ločeno, krepko zmaga opozicija, peronizem dobi relativne izide, kirchnerizem pa komaj kje dosega tretje mesto. Za popolnost slike omenimo, da se mnenje o bivšem predsedniku Macriju suče okoli podobnih negativnih številk. Dejstvo pa je, da tako Cristina kot Macri ohranjata vsak svojo kar zanimivo skupino skrajno zvestih. V primeru podpredsednice se to suče okoli 25% volilnega telesa. Zato lahko razumemo razlago Albertove kandidature, ko je peronizem ugotovil, da »s Cristino ni dovolj, brez Cristina pa je nemogoče«. Peronizem je v svojem bistvu še vedno prepričan, da je zmagovit. Zanje ni hujšega kot poraz. A za zmago sta potrebna dva pogoja: da nastopa združeno, to je, da samo ena listina ali skupina predstavlja celoto gibanja (stranke, povezave), in pa, da ga vodi »lider« (načelnik, poveljnik, in če mogoče še diktator).

Če malo pogledamo zgodovino, lahko vidimo, da daljša obdobja peronističnih vlad v celoti izpolnjujejo ta dva pogoja. Dokler je bil živ Peron ni bilo dvoma, kdo je »lider« in že sam njegov nastop je zagotavljal enotno nastopanje. Za njim so se vrstila (in se še vrstijo) obdobja notranjih bojev za mesto voditelja. To je morda še bolj jasno vidno v provincah, kjer je v mnogih primerih ta vodja dejansko graščak, v vsej polnosti srednjeveških pojmov. Zunanjost je sicer na videz prilagojena pogojem demokracije, a dejansko ima v rokah vse tri oblasti: zakonodajno, izvršilno in sodno. Najboljši primer je Gildo Insfran, ki je od leta 1995 guverner province Formosa. Lahko bi omenili še brata Rodriguez Saa v San Luisu (čeprav sta sedaj »sprta«); pred časom Saadije v provinci Catamarca, ali Meneme v La Rioja. Kar pa se vodstva v državi tiče, je neizpodbitno, da je bil za Peronom naslednji lider Menem, nato pa Kirchner.

In danes? Prezgodnja smrt bivšega predsednika (Nestor Kirchner) je avtomatično na to mesto postavila njegovo vdovo. Dve predsedniški dobi pa sta bili dovolj, da je dejansko zapravila svoj politični kapital. Če, kljub vsemu, danes še vodi peronizem, je le zaradi njenih političnih spretnosti in (kot sem že kdaj omenil) psihološke odvisnosti. To gibanje ne more živeti brez voditelja, in če ni vrednega, postavi na to mesto kar pač ima pri roki. A to ga počasi pelje v poraz, česar pa, po svoji naravi, ne prenese. Dejansko je skoraj nerazumljivo, da ima Cristina stranko še vedno v oblasti (vsaj delni), ko pa jo je popeljala v toliko porazov. Opozicija ima lažji položaj. Pri njih zamenjava voditeljev ni tako travmatična. V ostalih strankah je, bolj ali manj, usidrano demokratično življenje. Peronizem pa je (po ugotovitvah številnih strokovnjakov) nemogoč pravega demokratičnega življenja. To je nekatere politologe pripeljalo do prepričanja, da je izraz »demokratični peronizem« dejansko oksimoron, to je, protislovje.

Ples v močvirju. Medtem, ko potekajo razni vladni predvolilni manevri, katerih cilj je, da obrnejo izid primarnih volitev, se gospodarstvo vedno bolj pogreza v močvirje. Nekateri časnikarji radi uporabljajo izraz, »ples na Titaniku«, a v sedanjem položaju Argentine je o kakem razkošju, ki je bil značilen za slavno ladjo, težko govoriti. Znaki počasnega pogrezanja so vidni vsak dan: rastoča revščina, zastoj gospodarske dejavnosti (če izvzamemo poljedelstvo) in nenehna rast vzporedne valute dolarja (suče se okoli dvesto pesov). Zadnje dni pa je presenetil nov skok deželnega tveganja, ki je zopet dosegel 1733 točk, kar je nov rekord od septembra 2020. Strokovnjaki razlagajo, da je temu novemu skoku krivo zavlačevanje dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), makroekonomska neuravnovešenost, državni posegi v privatno delovanje, visoka državna potrošnja in pa nenehno upadanje deviznega sklada.

Večkrat sem v teh člankih že omenil argentinske težave z deželnim tveganjem. A kaj pravzaprav ta izraz pomeni. Slovenski finančni slovar prozorno pojasni ta pojem: »Deželno tveganje je povezano z investiranjem v tujo državo. V največji meri je povezano z političnim sistemom in stabilnostjo dotične države. To so ekonomske politike, ki oblikujejo stopnjo tveganosti (fiskalna, monetarna, davčna politika, birokratski postopki itn.) ter posledično vplivajo na cene premoženja in vrednostnih papirjev iz te države. Vlagatelji morajo biti gotovi, da je njihov kapital (naložba) v tej državi varen in zaščiten z učinkovitim pravnim sistemom. Skratka, deželno tveganje je možnost izgube kapitala zaradi politike in ekonomije države v katero je vlagatelj plasiral svoj denar.« Na podlagi te definicije lahko jasno vidimo, zakaj že dolgo, dolgo, vlagatelji kažejo Argentini hrbet. Kdo bo vložil denar v državo, kjer je najbolj možno da ga izgubi?

Vse zadnje dni se je argentinsko politično in gospodarsko vodstvo širokoustilo z dejstvom, da bo Argentina Skladu vsilila svoje pogoje, ne obratno. Jasno je bila to politična poteza v bližini volitev. Namen je bil, da v svojih ideoloških vrstah ohrani mir. Navaden državljan ne bo vlade volil zaradi dejstva, da uredi (ali ne uredi) svojih dolgov s Skladom. Večina milijonskega prebivalstva v bednih naseljih niti ne ve, kaj je Mednarodni denarni sklad. Ve le, da mu plača vedno manj zaleže, da so življenjski pogoji vedno bolj neprijazni, medtem ko se v vladi kregajo, če bodo in kaj bodo plačali. Seveda bodo plačali. Niti Cristina si doslej ni upala, da bi državo znova popeljala v default, da ne bi plačala dolgov. Včeraj je minister Guzmán potrdil, da bodo decembra plačali 1.892 milijonov dolarjev. In odkar je nastopil Alberto, so Skladu že plačali 4.174 milijonov dolarjev. Če se zadeva dolga ne uredi, je kot bi skočili v prepad.

Če predsednik na rajžo gre … Alberto Fernández je te dni potoval v Evropo. V Rimu se je udeležil zasedanja »Skupine 20«, ki druži to število držav, razvitih in rastočih. Argentina ima privilegij, da je udeležena v tem mednarodnem forumu. Vendar se domači in tuji opazovalci ne izražajo preveč pozitivno o njegovi udeležbi in posegu v debatah. Neizkušen v mednarodnih zadevah, je prenesel v Rim domačo problematiko. Nenehno poudarjanje o zunanjih dolgovih ga je postavilo ob rob. Prav tako ni izstopal v zasedanju Združenih Narodov o klimatskih sprememba, ki je potekalo na Škotskem. Morda je najbolj odmevala napoved, da naj bi skupina avstralskih podjetnikov investirala v Argentini 8400 milijonov dolarjev v projekt zelenega vodika. Podpis soglasja za omejitev iztrebljanja gozdov je vsekakor pozitiven, a je vprašanje izvedbe, ker v Argentini je več pozitivnih klimatskih zakonov, ki jih nenehno kršijo razni provincijski posegi.

Verjetno pa je bil najbolj viden spodrsljaj, ko ga ni sprejel papež Frančišek. Na vso moč so se argentinske oblasti trudile. Fotografija z njim bi bila lepa propaganda na pragu volitev. A vatikanska diplomacija zelo pazi, da prepreči izkoriščanje svetega očeta v propagandne namene.

Tone Mizerit