Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 8

Med ognjem in mečem

Nahajamo se na pragu dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) glede odplačevanja dolga 44.000 milijonov dolarjev. Lahko si mislimo, kako težak in zapleten je položaj in kako napeta so stališča ob podpisu, ki naj prinese nekaj miru in oddiha v naše gospodarsko delovanje. Vendar me ni presenetil naslov nekega članka v tukajšnjem časopisu. V njem je strokovnjak trdil, da »najbolj ostra pogajanja ne potekajo v Washingtonu, ampak v Buenos Airesu«. Trditev je resnična in jasna, ker v vladi sami niso edini, kaj naj sprejmejo in kaj odločno zavrnejo. Stanje je bilo zelo napeto že od prevzema oblasti pred več kot dvema letoma; danes pa je neznosno. Srčika težav je, da nas vodi povezava političnih struj, ki imajo različna in celo nasprotna si stališča glede urejanja države in družbe. Nemogoče je, da bi soglašali funkcionarji, katerih ideološki predsodki so bistveno nasprotni. Zagovorniki tradicionalnega populizma, z močno levičarsko sestavino, težko sprejmejo kakršnokoli navodilo, ki prihaja iz mednarodnih finančnih krogov. Drugi pa vidijo edini izhod v tem, da sprejmemo zahteve in navodila iz severa. Tako se nahajamo na pragu potrditve dogovora in še ne vemo, kdo ga bo podprl in kdo zavrnil med vladnimi parlamentarci. Opozicija ima lažje stališče in večina soglaša z rešitvijo stanja, po načrtih Mednarodnega denarnega sklada.

 

Vprašanje je energija. Energetsko področje je tisto, ki predstavlja največje, a ne edine težave. Cene javnih storitev so tako različne in kaotične, da jih normalni zemljan težko razume. Težava se vleče še od prejšnje krize leta 2000. Iz leta v leto je državna podpora rastla. Smer se je obrnila in cene podražile za časa vlade predsednika Macrija. Kmalu po nastopu peronizma, zlasti od začetka pandemije, pa je vlada zamrznila cene in ob podivjani inflaciji pričela večati državne subvencije. Tako danes potrošnik plača le 35% stroškov električne storitve, ostalih 65% prispeva država. Posledica tega je, da je lansko leto vsota, ki jo je doprinesla država, dosegla 11.000 milijonov dolarjev. Da pa je mera kaosa polna, so v nekaterih provincah subvencije znatno manjše in sledeča cena mnogo večja. Če pa gremo na področje goriv, so določene province, zlasti na jugu, kjer so cene znatno nižje kot v ostali državi. Še večji kaos je v potniškem transportu, kjer na področju prestolnice in velikega Buenos Airesa plačamo komaj 10% realnih stroškov, medtem ko večina ostale države plačuje realno ceno.

Kaj bistveno zahteva FMI? Da država neha tako kaotično zapravljati. Načrt, o katerem še tečejo pogajanja, predvideva postopno (a hitro) zmanjšanje državnega deficita. V letu 2025 naj bi bili računi prihodkov in izdatkov izenačeni. Od tam naprej pa naj bi država imela presežek. Temu populistični del vladne koalicije ostro nasprotuje. Dejansko je položaj tako zapleten, da resni strokovnjaki ne vidijo možnosti, da bi kaj takega dosegli. V samem vodstvu FMI nekateri funkcionarji dvomijo, da bi Argentina izpolnila pogoje, v katere se bo zavezala. Potem pa je tu še vprašanje, kaj naj storimo s 44% prebivalstva, ki se nahaja v revščini (na področju otrok in mladoletnikov revščina dosega 60%). Argentina je ena od držav, ki največ investira v socialne podpore. Edini način, da se to stanje preobrne, je s proizvodnimi investicijami, ki bi ustvarjale delovna mesta za ogromne količine brezposelnih.

Tu pa imamo znova drugačne težave: tuje podjetje je ponudilo ogromno investicijo v dolarjih za proizvodno delovanje na področju rudarskega izkoriščanja. Govorimo o tisočih milijonov dolarjev - prav to, kar Argentina krvavo potrebuje. A podjetje je vprašalo, če bo imelo prosto pot, da dobiček (seveda v dolarjih) pošlje v matično državo. Ah, to pa ne! V Argentini je v veljavi klada (cepo), ki ne dovoli prostega izvoza deviz. Seveda investicije ne bo, delovnih mest ne bo. Tudi gospodarske rasti ne bo. Kaj nas torej čaka? Ne bi rad zapadel pesimizmu. A Miguel Angel Broda, eden zelo upoštevanih ekonomistov, je te dni izjavil: »Pred nami sta dve mučni leti zelo nizke rasti in visoke inflacije«. Da, da, meč nam visi nad glavo.

 

Obvaruj nas peklenskega ognja … Čeprav je stavek iz molitve rožnega venca, ga lahko uporabimo v konkretnem primeru sedanjosti: požari v provinci Corrientes. Ogenj je po argentinskih planjavah nekaj precej običajnega. Težava se pojavi, kadar njegov obseg preseže meje normalnosti in so okoliščine negativne. V sedanjem primeru je dolgotrajna suša ustvarila pogoj za katastrofo. Ogenj je uničil že milijon hektarjev, kar predstavlja 10% površine province. Težko je preračunati škodo, a govori se o 40.000 milijonov pesov. Težko je gledati uničena naselja, požgana polja, poginjene živali. Vlada sicer že napoveduje pomoč (vedno je obljuba lahka), a v bistvu doslej ni ničesar naredila. Medtem ko se tisoče gasilcev iz raznih provinc bori proti ognju, se je razbesnela polemika kako vlada upravlja problem požarov širom države. Pojav se ponavlja leto za letom in povzroča prave katastrofe. A državna vlada, ki ima pristojnost na tem področju v večini primerov odpove. Saj je v vladi celo minister za okolje, ki pa ni ničesar storil, dokler se požar ni razbesnil in postal neukrotljiv. Guverner province, Carlos Espínola, je takoj prosil zvezno vlado za pomoč, a zaman. Je bil vzrok nezanimanja dejstvo, da v provinci vlada opozicija? Predsednik Alberto Fernández je priznal, da je treba »izboljšati usklajevanje nacionalne službe za upravljanje požarov«. Vedno zvonijo po toči!

A pustimo požar kot naravni pojav in poglejmo politično ozadje, ki v Argentini vedno grozi normalnemu razvoju življenja. Res je morda v tem primeru vplivalo dejstvo, da provinco vodi opozicija. A minister za okolje je 43-letni Juan Cabandié. Ne bi mogli reči, da je strokovnjak. Je sin pogrešanih staršev (rojen v ječi) in poklicni politik. Izšel je iz skupine La Cámpora. Ministrstvo je organizirano kot mnoga druga in mnoge državne ustanove: vodijo jih člani političnega kroga, ki običajno nimajo pojma o zadevah, o katerih odločajo. Guverner province je od novembra opozarjal na nevarnost: suša, upadle vode, pomanjkanje sredstev … Ko je ministra prosil za pomoč, mu je odgovoril le, da naj reče Macriju, »naj me neha napadati«. Požare je gledal iz zraka. Sedaj je proti njemu celo vpeljan sodni postopek zaradi »zanemarjenja dolžnosti javnega funkcionarja«. Polemični minister za varnost province Buenos Aires, Sergio Berni je izjavil, da je bil nastop vlade v tem primeru »neučinkovit, mizeren in neobčutljiv«. V senatu pa je opozicija zahtevala, naj Cabandié razloži, kaj je sploh naredil v tem primeru.

 

Uboge province. Medtem, ko Corrientes gori, imajo druge province drugačne težave. Dejstvo je, da je precej jasna ljudska modrost, ki trdi da »Bog je povsod, a uraduje v Buenos Airesu«. Važna določila, ki prizadevajo vso državo, se pišejo v prestolnici, a ne upoštevajo posameznih značilnosti in potreb, ali jih ne poznajo, ali jih ne brigajo. Na primer: v provincah Cordoba in La Rioja imajo težave, ker ni delavcev za trgatev oliv. Tiste, ki se uporabljajo za pridobivanje olivnega olja, nabirajo stroji. A za gastronomsko uporabo so potrebni nabiralci. Potrebovali bi do 12.000 delavcev, a jih je samo pet tisoč. Prav tako imajo v Mendozi težave z trgatvijo. Primanjkuje delavne moči, čeprav je vlada končno odločila, da sezonskim delavcem ne bodo odvzeli socialnih podpor, kot doslej. A delavcev ni. Prav tako ne prihajajo več iz Bolivije, ki so tudi pripomogli pri teh opravkih. Sorazmerje dolarja povzroča, da se jim »ne izplačajo« dolga pot, stroški in trud.

Vso Mezopotamijo pa prizadeva upadanje vodovja v rekah Paraná in Urugvaj. Ta pojav je sicer precej pogost, a kadar močno pada nivo vode, prizadene plovbo, ki je bistvena tudi v izvoznem delovanju. Kot je bilo včasih pristanišče v Buenos Airesu skoraj izključna točka izvoza, je sedaj Rosario v tem pogledu pridobil na važnosti. Sploh je ves severovzhod močno prizadet.  Kmetje province Entre Ríos pa so v težavah, ker je zaradi suše grobo prizadeta letina raznih žitaric. Pritožujejo se pa tudi zaradi davkov, ki ne upoštevajo nižjega pridelka. Provinca Misiones je dodatno utrpela ukinitev električnega toka. Kot drugod je tudi tam celotna struktura ostarela. Če govorimo o ostarelosti, omenimo, da so gasilci v Corrientesu imeli za prevoz džip še iz druge svetovne vojne.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 7

                                 Tako se piše zgodovina                      

Sedanji problem Argentine je, da se težave preveč kopičijo in mešajo med seboj. Lahko je reševati še tako težak problem, kadar je vprašanje jasno in so na razpolago orodja, da se zaplet odpravi. Skoraj nemogoče pa je voditi državo vsaj v relativnem miru, kadar se vprašanja kopičijo in ne moremo razločiti enega problema od drugega. A ena od značilnosti kirchnerizma (in predvsem osebno podpredsednice Cristine Kirchner) je, da kar množi težave, nobene dokončno ne reši in vedno, tudi kadar izgubi, zviša stavo z novimi tveganimi koraki. Skoraj ni področja, kjer danes vlada ne ni imela težav. A vzemimo le en primer za boljše razumevanje položaja: delovanje parlamenta.

Po lanskih novembrskih volitvah je vlada (prvič v zgodovini peronizma) izgubila lastno večino v senatu. Nima več na razpolago avtomatične sklepčnosti (quorum), kot do tedaj. Podobno je v poslanski zbornici, kjer brez pomoči sorodnih skupin ne more prodreti z zakonskimi osnutki. A kljub temu hoče delovati, kot da se novembra ne bi nič zgodilo. Noče priznati opoziciji vodstva določenih parlamentarnih komisij. To dejstvo in pa še odstop sina podpredsednice (Máximo Kirchner), ki je bil predsednik vladne poslanske skupine, je pripeljalo v zastoj celotnega delovanja parlamenta. Vlada je sklicala izredno zasedanje, da bi poslanci in senatorji potrdili manjše število zelo važnih zakonov. Doslej, zaradi notranjih prepirov, do tega ni prišlo, in težko je, da bi sploh kaj potrdili pred 1. marcem, ko se začne redno delovanje.

 

Trdi orehi. Gotovo je najbolj zapleteno vprašanje prihodnjega zasedanja argentinskega parlamenta potrditev dogovora med našo državo in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). O tem smo že preveč pisali in po dolgem, predolgem zavlačevanju, je pred vrati podpis dogovora. A predhodno mora parlament ta dogovor potrditi in to čim prej. Marca zapade plačilo novega obroka dolga, ki ga mora država izplačati Skladu. Enostavno, država nima dolarjev in ne more plačati. Nujno je torej soglasje, da ne zapademo neplačevanju (default), kar bi pomenilo skok v prepad. A, glej ga spaka, opozicija je pripravljena, tako v senatu kot v poslanski zbornici, da podpre ta dogovor, ali vsaj, da ga ne bo blokirala, vladni parlamentarci, predvsem iz ožje skupine kirchnerizma, pa plovejo v nejasnih vodah dvomov in notranjih prepirov.

Vse se je začelo, ko je odstopil Máximo Kirchner kot predsednik vladne poslanske skupine. Pismo, ki je spremljalo njegov odhod, je bilo besen napad na dogovor z FMI. In čeprav je prvotno podpredsednica izjavila, da ne soglaša z njegovim zadržanjem, se je izkazalo, da sta mati in sin skupaj in na isti poti. Cristina ve, da država potrebuje dogovor s Skladom, a noče, da bi jo potem kdo tožil, da se je »vdala imperializmu«. Zato njeni delegati zahtevajo, da so znane vse podrobnosti dogovora, preden ga potrdijo. Isto pa zahteva tudi opozicija. Kot je običajno pri gospodarskih pogodbah, da je nekaj napisano z velikimi črkami, dodatki pa so z manjšimi; tukaj je enako. A »manjše črke« po navadi vsebujejo podrobnosti, ki so težke, zapletene in lahko tudi nevarne. Vlada hoče, da parlament potrdi dogovor, a noče »razkriti vseh kart«, ker ve, da se lahko soglasje zatakne. Ni jasno, kako se bodo rešili iz te zagate. Med opozicijo prevladuje mnenje, ki ga je izrekel Macri sam, da oni ne bodo »porinili države v default«.

Kaj pa Cristina? Veliko izbire ni. Mednarodni denarni sklad namreč trenutno predstavlja edini vir svežih dolarjev, ki bi prišli v obliki novega posojila. Če pride do sporazuma, se državi odpro še druga vrata za dotok deviz; ta so Svetovna banka in Medameriška banka za razvoj. Celo kakšna privatna finančna skupina bi lahko prevzela riziko in priskočila s kakim posojilom. A pogoj za vse to je podpis sporazuma. Zakaj torej vladna skupina v parlamentu postavlja težave? Ker vlada ni enotna. Peronizem je razkosan, kot vedno, ko je na vladi. Združijo se, da zmagajo na volitvah, potem pa notranji prepiri onemogočajo, da bi vredno vladali in državo izpeljali in težav, ki se nenehno ponavljajo zadnja desetletja.

 

Na robu prepada. Če opazujemo politične premike v vladnih vrstah, se nam zdi, kot da se ti ljudje igrajo na robu prepada. Gospodarski položaj je izredno zapleten. Država potrebuje razviti svoje gospodarstvo, pa okoliščine tega ne dopuščajo. Saj se vlada lahko ponaša, da je lansko leto gospodarska dejavnost narasla za 10%. Ne pove pa, da se to dogaja po pandemiji in neskončni karanteni, in da gospodarska dejavnost še sedaj ni dosegla delovanja v času pred pojavo koronavirusa. In napovedi ne vzbujajo optimizma. Svetovalno podjetje Ecolatina je ugotovilo, da bo v primerjavi z decembrom »gospodarski napredek v letu 2022 znašal manj kot 1 odstotek, kar kaže na dinamiko dejavnosti, ki še vedno ni zadostna, da bi glede Bruto domače proizvodnje na prebivalca dosegla raven pred krizo Covid-19«. Isto poročilo pa opozarja še na pojav inflacije. To je pa tisti drugi dejavnik, ki izpodkopava argentinske možnosti napredka.

Poglejmo. Prav ta torek, 15. februarja, je INDEC (uradni zavod za statistike) objavil 3,9% januarsko inflacijo. Torej prva letošnja številka je bila izredno negativna. Temu je treba dodati, da se je najbolj podražila prehrana: 5%. Če upoštevamo, da se nižje delavske plače in pokojnine, in vsi dohodki neformalne ekonomije namenijo prehrani, hitro vidimo, kako stanje najbolj prizadetih nenehno drsi po klancu navzdol. Povejmo še, da bi se lahko februarja ta odstotek ponovil ali celo presegel, zaradi povišanja cen goriva (9 %), ki neposredno vpliva na stroške prevoza blaga. Tu je tudi povišanje cene moke in mesa. To pa postavlja pod velik vprašaj vladne napovedi, ki predvidevajo za letos inflacijo v višini 33%. Zasebna svetovalna podjetja so v svojih računih ugotovila (in napovedala), da se bo porast cen v letu 2022 povzpela do 55%.

V meji teh številk in napovedi je lažje razumeti, da se vlada kar trese vsakokrat, ko se pojavi vprašanje delavskih plač. Pogajanja o plačah so še en ključni dejavnik stroškov za podjetja, saj želijo številni sindikati nadoknaditi nižja povišanja, ki so jih prejeli leta 2021 glede na inflacijo in izgube iz prejšnjih let. Plače leto za letom izgubljajo na kupni moči. »Od novembra 2017, ko je bila dosežena zgornja meja, so se plače v povprečju znižale za 21,6%. Zasebni registrirani prejemniki plač so v 'boljšem' položaju z 18-odstotnim zmanjšanjem, tisti v javnem sektorju so se prilagodili za 22 %, medtem ko se je kupna moč neformalnih prejemnikov plač od tega datuma zmanjšala za 31 %,« navaja svetovalno podjetje LCG. Vlada si za leto 2022 prizadeva, da bi se sindikati zadovoljili s 40% povišanjem. To dejstvo, in pa stanje socialnih gibanj, ki so že včeraj blokirala središče mesta, napoveduje vroč začetek jeseni.

Dvajset let ni nič, poje tango »vračanje« (Volver), ki ga je spisal genialni Le Pera in zapel Carlos Gardel. Lahko bi pa dodali, da je, obratno, šest let ogromno. Šest let je namreč poteklo, odkar je Alberto Fernández ostro kritiziral tedanjo predsednico zaradi domnevne korupcije. Včeraj pa je moral pričati v isti zadevi in govoril ravno obratno kot tedaj. Aprila 2016 je namreč Fernández v oddaji Nelsona Castra 'Juego Limpio' na TN dejal, da ga je primer »presenetil, vznemiril in razžalostil«. »Cristino bi prosil, naj kaj pojasni, naj kaj pove, saj je zelo težko videti toliko molka ob tem, kar se govori« je dejal, in napadal vladne položaje. Ko ga je tožilec vprašal po izjavah izpred šestih let, je izzivalno odgovoril, tako da ga je moral sodnik opozoriti, naj nastopa »spoštljivo«.

Podpredsednici se namreč položaj zapleta. Kasacijska zbornica je zavrnila odločbo nižjega sodišča, ki je enostavno ukinilo sodbo, češ, da ni predmeta za sojenje v tožbi pranja denarja »Hotesur«. Sodba se bo torej morala izvesti. Kakršenkoli bo izid, se bo nova pritožba zopet odločila v kasacijskem senatu in končno na Vrhovnem sodišču. Kakorkoli že, Cristina nikdar ne o zaprta, pa naj bo izid sodnih postopkov tak ali drugačen. Dala je že vedeti, da ne bo več kandidirala za predsednico, temveč le za senatorko v provinci Buenos Aires. Parlamentarni privilegiji nedotakljivosti jo bodo branili do smrti – enako kot bivšega in sedaj že pokojnega predsednika Menema. Tako se piše zgodovina.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 6

Ene in druge pravljice

Težave se kopičijo in prihodnost se temni. Vedno bolj jasno postaja, da je vlada zamudila dve leti in je položaj danes slabši kot ob nastopu. Stalno se vračamo k ugotovitvi, da so vladna ušesa gluha, oziroma, da v vladi nočejo slišati pametnih nasvetov ali pa ostrih zahtev, ki kar dežujejo na vodilne može. Kmalu po prevzemu oblasti je gospodarski minister Martín Guzmán vodil pogajanja s privatnimi upniki, da bi uredil račune in dosegel dogovor v vprašanju zunanjega dolga. Tedaj sem večkrat pisal, da mednarodne finančne skupine, katerim je Argentina dolžna ogromne vsote denarja, zahtevajo stvaren in izvedljiv gospodarski načrt, ki naj zagotovi državi močno gospodarsko rast in seveda plačevanje. Pogovori so se vlekli v nedogled in končno so podpisali nek sporazum, a o kakem gospodarskem načrtu v Buenos Airesu ni bilo ne duha ne sluha. Vse se je odvijalo (in se še odvija) iz dneva v dan. Zelo tipično argentinsko.

 

Mednarodni denarni sklad. Tipično argentinsko je tudi, da ima za vse križe in težave vedno krivdo ta mednarodna finančna ustanova. FMI po špansko, MDS po slovensko. Ne bom zagovarjal strokovnjakov, ki vodijo ta svetovni sklad. Njihovi programi, kako države izpeljati iz močvirja težav, niso vedno človekoljubni (kar je razumljivo - gre za denar) niti uspešni, kar pa je grozljivo. Edino orodje proti krizam je vedno stiskanje pasu, običajno na račun nižje stoječih ljudi. Tudi posojila se mnogokrat dvomljiva. V argentinskem primeru je tistih 44.000 milijonov dolarjev, ki so jih posodili Macriju, bolj politične kot finančne narave. A nekaj moramo imeti na jasnem: FMI (ali MDS, kakor je komu bolj všeč) ni zapravljal denarja, ni razsipal sredstev, ni jemal neplačljivih posojil. A vse vlade, ki so v stiskah, tečejo po pomoč k tej ustanovi, kadar jim voda teče v grlo. Kot sem zadnjič omenil: tistih 44 milijard je komaj 13% argentinskega zunanjega dolga. In Macri je večji del posojila uporabil, da je plačal stare dolgove, večino od njih izza časa peronističnih vlad.

Pred dnevi sta Argentina in FMI dosegla neke vrste sporazum, kako naj bi začeli urejati vprašanje o odplačevanju dolga. Ta sporazum, ki še daleč ni dokončen, mora potrditi parlament. Ker kirchnerizem ne soglaša  (s čim soglaša kirchnerizem, razen s populističnim razsipanjem in oblačnimi računi?), je predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner (sin naše podpredsednice Cristine) odstopil in ostro napadel vsebino dogovora. A ni izstopil iz vlade ne on, ne njegovi priskledniki, ki vodijo vse ustanove kjer je kaj denarja. Vendar se kirchnerizem nahaja v hudem precepu. Če potrdi dogovor in ga zvesto izvede, bodo posledice stiskanja pasov hude in ni upanja, da bi čez dve leti uspeli na predsedniških volitvah. Če pa zavrže dogovor, zapade v neplačevanje dolgov (default) in stanje bo še hujše. Po domače povedano, bi prišli iz dežja pod kap. Ni vprašanje le, kako plačevati dolgove temveč, kako kupovati v inozemstvu vse, kar država potrebuje za normalno delovanje. Centralna banka nima razpoložljivih dolarjev. Govorijo o sto milijonih, kar je smešno in žalostno obenem. Vse ostalo je nedotakljivo, vključno »swap« s Kitajsko v višini 18.700 milijonov dolarjev (seveda v yuanih). Po domače povedano, smo prišli na beraško palico.

Sedaj se nahajamo v težkem položaju, ko vlada nujno potrebuje opozicijo, da potrdi dogovor s FMI, ker lepo število vladnih poslancev dogovora ne sprejme. A vse je le burka na vidnem odru javnega nastopanja. Tudi kirchnerizem potrebuje ta dogovor, a noče nositi »krivde« za pas, ki se bo vedno bolj stiskal okoli vratu argentinskega gospodarstva. Kmalu bomo čutili (v žepih) kako rastejo tarife javnih storitev, kako draga bo vsakdanja vožnja na delo, kako bo rastla inflacija, kako malo bodo zalegle obubožane pokojnine in razvrednotene plače.

 

Potovanje upanja. Preden nadaljujemo omenimo le še, da je do tega delnega sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom prišlo le, ker se je ameriška vlada (ponovno) usmilila Argentine in pritisnila na vodstvo FMI, da naj na nek način reši ta problem. Takoj za tem (in potem, ko je izbral novega predsednika vladne poslanske skupine), je predsednik Alberto Fernández odšel na potovanje: Rusija, Kitajska in Barbados. Namen naj bi bil, da pospeši medsebojno trgovsko izmenjavo in (predvsem) izprosi investicije, brez katerih se država vedno bolj pogreza v negotovost. Saj je korak pozitiven. Ni pa tako pozitivno predsednikovo prilizovanje, ko se dobrika gostitelju, ne da bi pomislil, kaj reče.

V sklepnem delu srečanja s Putinom v Moskvi je Fernández poudaril, da je »Argentina zaradi svoje zadolženosti v izrednem položaju«, in izpostavil, da je »gospodarstvo zelo odvisno od dolga, ki ga ima pri Mednarodnem denarnem skladu, in vpliva, ki ga imajo Združene države v tej organizaciji«. »Prepričan sem - je zaključil -, da Argentina ne sme biti več tako odvisna od Mednarodnega denarnega sklada in Združenih držav Amerike. Odpreti mora pot do drugih krajev in zdi se mi, da ima Rusija tukaj zelo pomembno mesto.« Lahko si mislite, kako veseli so bili teh izjav v Washingtonu. Potem, ko so potegnili državo iz vrele vode, slišijo take kritike našega predsednika iz Moskve. Ni čudno, da je bilo slišati dobesedno, da »pljuvajo na roko, ki jih je rešila«.

Na Kitajskem je bilo tudi zanimivo. Najprej iz političnega zornega kota. Fernández je menil, da če bi bil kitajski vodja Xi Jinping Argentinec, »bi bil peronist«. A vse lovorike je pobral argentinski veleposlanik v Pekingu Sabino Vaca Narvaja, ki je pel slavo kitajskemu komunizmu in trdil, da bo kmalu Kitajska prvi družabnik Argentine. Kar osebe veleposlanika tiče, mimogrede omenimo, da je njegov oče Fernando Vaca Narvaja, eden ustanoviteljev gverilske skupine Montoneros. Seveda je večji del dogovorov potekal okoli gospodarskega vprašanja. Kitajska ima rastoče investicije, vloge ter interese v Latinski Ameriki, izredno tudi v Argentini. Resno trdijo opazovalci, da ima tukaj tudi že vojaško postojanko. Sedaj napovedujejo investicije v višini 23.000 milijonov dolarjev na raznih proizvodnih področjih. Tukaj pa bi jaz postavil vprašanje: koliko tega je res? Da ima interese celo v prašičereji je res. Da prodira s telefonskimi storitvami in hoče to razširiti (tehnologija G5), je tudi res. A ne pozabimo, da »lunfardo« (buenosaireški obrobni žargon) uporablja izraz »kitajska pravljica« (cuento chino) kot prispodobo za prevaro in sleparijo. Ne pozabimo, da je pokojni Nestor Kirchner, ko je bil predsednik, 7 novembra 2004 napovedal, da bo Kitajska investirala v Argentini v višini 20.000 milijonov dolarjev in še posodila 14.000 milijonov dolarjev »za plačilo dolga pri FMI«. Izkazalo se je, da je bilo vse skupaj res »kitajska pravljica«.

 

Notranji sovražnik. Ne morem pa mimo grozljivega dogodka, povezanega s prodajo in uživanjem mamil. Vsi vemo, kako se je zadnje čase razpasla prodaja mamil v Argentini. Najbolj zapleten položaj je gotovo v drugem argentinskem mestu, Rosario, kjer tudi teče vojna med raznimi skupinami prodajalcev. Umori so na dnevnem redu, kot tudi napadi na sodna poslopja potem, ko je bilo obsojenih in zaprtih več vodij prodajalcev. Zelo trpi na posledicah narkotikov tudi Buenos Aires, predvsem pa najrevnejša okolica. Primer zadnjih dni, ko je na posledicah pomešane droge umrlo 24 oseb, več kot 80 pa bilo interniranih v bolnišnicah, kaže na resnost položaja. Smrtni primeri so posledica mešanja raznih drog. To mešanje išče umetno povečati količino mamila, da je izkupiček večji. Ni bil to prvi tak primer, je pa seveda najbolj obsežen.

Dogodek je pokazal, da je problem resen. Ni še dolgo tega, ko so Argentino smatrali za »prehodno področje«. Sedaj pa se je uživanje razpaslo. V višjih krogih so mamila bolj »čista«, v nižjih, vedno bolj »umazana« in nevarna. Uživanje mamil se je v zadnjih desetih letih podvojilo in računajo, da je odvisnosti zapadlo že 8% prebivalstva. Za nameček, oblasti kaj malo, ali bolje, nič ne storijo. Prav zadnji primer je pokazal še notranje spore med državnim vodstvom in provinco Buenos Aires. Omenimo le še, da je pred časom v tej zadevi tekla tožba proti sedanjemu ministru za varnost. A vse se je izgubilo v zakotnem predalu zadevnega sodišča.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 5

Zmage in porazi

Lahko bi rekli, da je v Argentini vse nepričakovano. Ali pa obratno, da vedno lahko pričakujemo karkoli. V tem pogledu je dogajanje preteklega tedna tipičen primer. Pa še en izraz ali celo pregovor moramo omeniti v zvezi s to ubogo državo. Pravijo da, če zapustiš Argentino in se vrneš čez dvajset dni, boš videl, da se je vse spremenilo. Če se pa vrneš čez dvajset let, boš videl, da je še vedno vse enako. To pride v poštev predvsem, če govorimo o novem dogovoru z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Od samega začetka sedanje vlade, ki je nastopila 10. decembra 2019, sledimo razvoju pravljice o zunanjem dolgu s FMI. Tedaj so napovedali, da bo država v roku nekaj mesecev prišla do soglasja s to mednarodno ustanovo in uredila svoje zunanje račune. Na splošno javnost, predvsem pa strokovnjaki, obtožujejo predsednika (Alberto Fernández), zlasti pa gospodarskega ministra (Martin Guzmán) »prokrastinacije«, oziroma kroničnega odlašanja. Zadeva, ki bi jo morali rešiti v nekaj mesecih, se je zavlekla več kot dve leti, z vsemi negativnimi posledicami, celo s plačevanjem dodatnih obresti. Šele pretekli petek, 28. januarja, je minister javno zatrdil, da je dosegel tako pričakovan dogovor. Izjavil je, da je »sporazum razumna alternativa« in da »je bil dosežen najboljši možni sporazum, predsednik države pa se je odločil, da Argentince pomiri«. Bil je res zadnji čas: vzporedni dolar je presegel 220 pesov (120% nad uradnim), deželno tveganje pa je skočilo nad 1900 točk.

 

Veselje in upanje. Da bomo razumeli važnost tega sporazuma je dovolj, da pogledamo celotni zunanji dolg naše države. Dandanes presega 350.000 milijonov dolarjev. Razumljivo je, da naj bodo dogovori še tako ugodni, Argentina tega dolga ne more plačati. Prvo, kar mora storiti katerakoli vlada, je obnoviti argentinsko gospodarstvo in urediti račune. A vsaka sprememba stane, za vsako posodobljenje industrije, za vsako izboljšanje proizvodnje je treba investicij. Te pa imajo predznak ameriške valute - dolarjev. Teh ni in jih ne bo, dokler tisti, ki vloži denar, ne bo imel zagotovila, da bo naložba varna in bo lahko dobiček podjetja mirno odnesel v izvorno državo. To pa je danes v Argentini utopija, in zato ni investicij. Danes je svet tako povezan, da nobena država ne more sama po sebi proizvajati vsega, kar potrebuje za normalno delovanje. Na primer: naša država ima še kar razvito avtomobilsko industrijo. A vsak avtomobil, ki ga izdelajo, ima vsaj polovico sestavnih delov uvoženih. Te pa je treba plačati v dolarjih, ki jih centralna banka nima. Dostavlja jih v majhnih količinah in z zamudo. Tako je stanje skoraj vse industrije.

Poljedelstvo je glavni vir deviz. Kmetje morajo dolarje izkupička za izvoz (kateremu vlada nabije znatne davke) prodati državi. Potem pa morajo od iste države prositi devize, da lahko kupujejo stroje in agrokemične izdelke. Vse napredne tehnološke izdelke moramo uvažati, in seveda plačati po ceni dolarja. Uvozniki potrebujejo devize, ki jih Centralna banka nima. Vse se zapleta. Normalna država, kadar potrebuje dolarje, se jih izposodi pri mednarodnih finančnih ustanovah. Kdo bo posodil državi, ki je znana, da ne plačuje svojih dolgov? In banka, ki nam kaj posodi, nabije obresti v sorazmerju z deželnim tveganjem. Enostavno: če je deželno tveganje Argentine 1800 točk, to pomeni, da na normalne obresti posojila po standardu ZDA, banka nabije še dodatnih 18% obresti. Nobeno gospodarstvo tega ne prenese. Zato je bilo tako važno, da smo uredili razmerje z Mednarodnim denarnim skladom. Brez tega bi se država sama izključila iz svetovnega trga in postala neke vrste mednarodni berač. Če pa enostavno dolgov ne bi plačevali (default) bi nas pa, kot zločince, mednarodno preganjali.

Zakaj levičarski del vlade ni hotel doseči dogovora z FMI? Ker vsak tak dogovor pomeni pogoje, ki predstavljajo stiskanje pasu. To pa je za kirchnerizem nesprejemljivo, pomeni izdajo njihovih populističnih gesel in odstop od »boja za ljudstvo«. Kaj temu sledi, si lahko mislimo. Zelo jasno je to, po aferi okoli Máxima Kirchnerja, povedal cordobski guverner Sciaretti. Ko je napadel predsednika in podpredsednico Cristino zaradi nenehnih notranjih bojev, je dejal: »... tisti, ki smo bili preganjani ali zaprti, vemo, da vladanje s ponavljanjem psevdoprogresivnih gesel, medtem ko se ustanove degradirajo, dekadenca in revščina v državi pa poglabljata, v resnici kaže na fevdalno in avtoritarno držo, ki nima nič skupnega z napredkom, ki ga ponavljajo.« In ta »psevdoprogresivna gesla« so vzrok notranjega razkroja naše družbe.

 

Máximo zopet ruši. Omenili smo afero okoli sina podpredsednice in odgovor cordobskega guvernerja. Da razložim: čeprav je dogovor z Mednarodnim denarnim skladom edina rešila bilka, ki jo ima država še na razpolago, je vse skrajno krilo vlade od začetka ostro nasprotovalo kakršnemukoli dogovoru. Tako Cristina kot njen sin (bodoči kandidat za predsednika?) sta kritizirala pogajanja in ostro napadala ministra. Sedaj je nek princip dogovora, ki pa ga je treba še dopisati. Tudi opozicija zahteva, naj vlada obelodani »male črke dogovora«, predno o njem debatirajo v parlamentu. Položaj je sledeč: prav zaradi ogromnega posojila, ki ga je Macri najel pri FMI, so pod sedanjo vlado izglasovali zakon, da mora biti vsak zunanji dogovor potrjen s strani parlamenta. Torej bo moral parlament potrditi tudi prihodnji dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. Ker je Máximo Kirchner predsednik vladne poslanske skupine v zbornici, pa ne soglaša z dogovorom, bi moral (po vesti, kolikor jo ima) glasovati proti vladi. Da se izogne precepu je pisno odstopil od svojega mesta in obenem ostro kritiziral sporazum. To pa je bil hud udarec za predsednika. Čeprav je Alberto omenjal, da Cristina ne soglaša s potezo svojega sina, nihče ne more zakriti razpoke, ki je nastala v vladnih vrstah. To potezo sina podpredsednice opazovalci enačijo z napadom na opozicijo, ko so obravnavali državni proračun in je s tem dosegel le, da so ga zavrnili.

To pomeni, da je konec vladne povezave? Sploh ne. Cristina ve da, čeprav ima za sabo močno skupino privržencev (20 do 25%) to ni zadosti, da seže po oblasti. Oblast pa je tisti prvotni in izključni cilj, ki poganja vse njihovo delovanje. Bo Máximo zapustil vlado? Kaj še. On in njegovi priskledniki bi morali zapustiti vsa mesta, kjer je denarja dovolj, da financirajo svoje politične dejavnosti. Poleg tega se o dogovoru še kaj malo ve. Govorilo se je javno le o namenu, da se uredi energetsko področje in se postopoma odpravijo vladne subvencije. Edino pametno, da država začne varčevati. Ni mogoče, da mesečni račun za elektriko (vodo, plin) stane enako kot kilogram ali dva mesa. Nekdo mora napraviti red. Máximo je odstopil, a na njegovo mesto je predsednik že imenoval drugega (Germán Martínez), ki je tudi iz vrst La Cámpore. Ta je že izjavil, da je prepričan, da v parlamentu ne bo težav s potrditvijo dogovora z FMI. Kaj pa v senatu? To zakonodajno telo vodi Cristina. Kakšno stališče bo zavzela ona?

 

Vsi združeni? O tem poje peronistična himna. Res so vsi združeni zmagali na predsedniških volitvah leta 2019, a potem se je »združenje« končalo. Na lanskih dopolnilnih volitvah za v parlament je bila vlada poražena. Sicer so govorili (in slavili) o zmagi, a številke kažejo, da je mnogo stvari v parlamentu odvisnih od opozicije. Bo ta podprla dogovor s Skladom? Enkrat so že omenili, da ga bodo, a le, če tudi Cristina soglaša z njim. Nočejo, da bi samo oni nosili ceno (krivdo) neprijaznih varčevalnih ukrepov. A, po drugi strani, tudi ne morejo nasprotovati dogovoru, ki so ga ves ta čas zahtevali od vlade. Verjetno pa je, da bodo (tako z leve kot z desne) vnesli kako spremembo, o kateri bodo potem potekala dodatna pogajanja. Zgodba je dolga kot jara kača.

A nekaj je jasno. Medtem, ko je predsednik odšel na potovanje v Rusijo, na Kitajsko in v Barbados in je v doma samo kirchnerizem nastopil v manifestaciji proti Vrhovnemu sodišču, se vedno bolj jasno kaže razpoka v vladni koaliciji. Koliko časa jo bodo še lahko ohranili pri življenju zavisi od vladnih uspehov. Vsi so radi na soncu zmage a bežijo pred temo porazov. Še bo zanimivo v Buenos Airesu.

Tone Mizerit