Iz življenja v Argentini

Ne moremo se zediniti

Današnji članek ima neko posebnost. Avtor mora opisovati položaj in posledice nekega dogodka, ki se še ni zgodil. Nič ne de: le čudež bi lahko spremenil položaj in posledice ne bi bile bistveno različne. Gre za zakon, ki naj bi ga to sredo, 30. maja, potrdil parlament. Torej, ko boste brali te vrstice, bo že vse znano, dovršeno in jasno. O čem govorim? O predlogu opozicije, da se prekliče povišica cen javnih storitev (plin, elektrika, voda) in se cene povrnejo na vrednost lanskega novembra.

Kljub vladnim prošnjam in pritiskom, je bil osnutek že potrjen v poslanski zbornici. Sedaj je bil na vrsti senat, ki je (razen če se zgodi prej omenjeni čudež) zakon izglasoval. Kaj ostane vladi? Enostavno: predsednik Macri je že napovedal, da bo vložil svoj veto. S tem bo državi prihranil kakih 130.000 milijonov pesov subvencij (kakih 5.200 milijonov dolarjev). V trenutku, ko je bistveno da znižamo stroške in prihranimo denar, ki ga država dejansko nima, je to temeljna poteza. Poleg tega je znižanje izdatkov (znižanje državnega deficita) ena glavnih zahtev, ki jih postavlja Mednarodni denarni sklad (FMI), da nam potrdi zaprošeno posojilo. Opozicija nima dovolj moči, da bi v parlamentu preglasovala predsednikov veto (potrebni sta dve tretjini obeh zbornic). A cena v ugledu in priljubljenosti, ki jo bo utrpel Macri, bo visoka in bo zopet zmanjšala njegovo možnost za ponovno izvolitev prihodnje leto.

Koliko časa bodo »trajali«. V vladnih krogih se je že dolgo govorilo o »načrtu trajanje« (plan perdurar). Besedo »perdurar« slovar prevede kot »(dolgo) trajati«. Bistvo tega načrta je bila ponovna izvolitev Macrija v letu 2019. To je tradicija v argentinski politiki: komaj se pojavi nek pozitiven dejavnik (v tem primeru zmaga na nadomestnih volitvah oktobra lanskega leta), že se najdejo navdušeni pristaši, ki sanjajo o dolgotrajnosti teh demokratičnih režimov.

Poglejmo malo v zgodovino. Alfonsín je imel nenehne težave in ni imel sreče na dopolnilnih volitvah. A kljub temu je, sredi neviht, sanjal o »tretjem zgodovinskem gibanju«. De la Rua dejansko niti ni imel časa, da bi do kakih sanj prišlo. Prej bi lahko govorili o mori. Kirchneristi so bili najbolj predrzni. Ko je gospa Cristina dosegla svoj drugi mandat s 54% glasov, so se rodile sanje o »večni Cristini« (Cristina eterna - se še spomnite?). Po volitvah sredi mandata, kjer je zmagal Massa, se je »večnost« skrčila samo na dodatni dve leti.

 Lahko bi rekli, da ta zadeva v argentinski politiki skoraj ni vprašanje politologov, temveč psihologov. Prezgodaj je tudi Macri zapadel tej bolezni. Sredi vseh težav, ko je vedel, da stanje še daleč ni idealno, je v srcu sprejel sanje o »trajnosti«. Dejstvo je, da je vladi delna volilna zmaga preteklega oktobra zmešala pojme. Kaj malo je pomagal politični pretres decembra, ko je pokojninski zakon povzročil hud potres, s cestnimi izgredi in hudim padcem priljubljenosti. Vlada je segla po upokojencih, kar v Argentini nikdar ne obrestuje. Nekaj podobnega je storil minister Ricardo López Murphy, za časa De la Rue, pa je tudi žalostno končal. Vsekakor, po napovedi povišanja cen javnih storitev in reakciji opozicije in družbe, so se v vladi zbudili in, vsaj začasno, sanje o trajnosti poslali v arhiv.

Sprenevedanje. To je ena hudih bolezni argentinske politike. Eden izmed značilnih pojavov tega je, da kak politik skupina ali stranka zanika lastne napake, lastno stvarnost, a prav isto kritizira pri nasprotniku. Najbolj značilen primer je vprašanje revščine. Kirchneristi so, kljub dolgim letom »debelih krav« in razsipanju z denarjem, revščino pripeljali v bližino 30% prebivalstva. Zadnje čase vladanja sploh niso objavljali statistik in vztrajno zanikali številke, ki jih je objavljal socialni inštitut Katoliške univerze. Bili so na vladi dvanajst let, sedaj pa nastopajo, kot da je revščine v državi kriv Macri.

Nekaj podobnega se dogaja z vprašanjem povišanja cen javnih storitev. Ves peronizem sedaj temu nasprotuje. A povišice so bile predvidene in potrjene v zakonu o proračunu. Torej so isti poslanci in senatorji, ki jim sedaj nasprotujejo in kritizirajo vlado, povišice že potrdili. Tega se nihče ne spomni.

Gospa Cristina povzema gesla o Macrijevi »diktaturi«, ki jih njeni pristaši ponavljajo v javnih izgredih. Joj, kako slab spomin! Tako ona kot njen pokojni mož sta vladala z železno roko. Spomnimo se, da je Nestor zahteval, da se zakonskim osnutkom, ki jih je vlada poslala v parlament, ne spremeni »niti ena vejica«. Gorje tistemu, ki bi si upal predlagati kak popravek, spremembo ali dopolnilo. In podobnih primerov je nešteto.

Po tudi sedanja vlada ni izvzeta tej bolezni. Toliko čislana guvernerka province Buenos Aires, María Eugenia Vidal, je te dni trdila, da Macri ni mogel povedati v kako poraznem stanju se nahaja država, ker sicer ne bi mogel prositi posojil zunanjim upnikom. Kaj še; zunanji upniki so presneto dobro poznali naše stanje; bolje kot mi. Prav tako je zagrozila, da bo javno razkrinkala podjetnike, ki bodo zaradi skoka dolarja neupravičeno podražili cene. To je pozitivno. A ona je grozno povišala provincijske davke na lastnino. Zamenjala je ocenitev in tako podvojila, ali celo potrojila vsoto davkov. Res je bila prej davčna ocena izredno nizka. A nova ni vedno v skladu s tržno ceno, torej tudi ni upravičena. In še bi lahko naštevali.

Veliko narodno soglasje. Pisec je večkrat v preteklosti, še na straneh našega tednika, poudarjal dejstvo, da država in družba nimata nekega skupnega narodnega načrta. Ni treba še posebej poudarjati, kako potrebno je v vsaki družbi (družini, ustanovah, podjetjih) soglašati na nekih temeljnih točkah, katerih se držimo tudi kadar se vlade spremenijo. To lahko vidimo v vseh uspešnih državah. Zadnji tak primer v Argentini je bilo soglasje, ki so ga sklenili vodilni možje okoli leta 1880. Bila je slavna, opevana, a kmalu pozabljena »generación del 80« (rod leta 80). Po njih se je Argentina povzpela na prva mesta in postala ena velikih držav v mednarodnem območju.

Nekajkrat se o tem javno govori in od časa do časa pametni možje zahtevajo, naj se družba vendar enkrat odloči za tak dogovor. Da ne bi vsaka vlada podrla, kar je zgradila prejšnja, in začela znova, v nasprotno smer. Kot vzor postavljajo Monklovski pakt (Pacto de la Moncloa), ki je leta 1977 Španijo potegnil iz močvirja in gospodarske krize. Pri njem so sodelovali politiki vseh strank, podjetniki in sindikati. V Argentini je doslej tak dogovor - utopija. Kadar z vladne strani pade kakšen predlog je le, da opozicija in družba potrdita že utrjen vladni načrt.

Od nastopa Macrijeve vlade so družbeni referenti nekajkrat predlagali tak dogovor. Nasvet je vedno naletel na gluha ušesa. Zadnji poziv je bil po vladni zmagi lanskega oktobra. Ojačena vlada je zamudila priložnost, ki bi preprečila današnjo krizo. Sedanji pozivi na soglasje in zedinjenje zvenijo prazni, ne prepričajo nikogar in govorijo o novi, zamujeni priložnosti. Bomo kdaj dozoreli?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini

Presneta politika

Dva članka smo doslej že objavili na tem blogu, a obakrat pretežno o gospodarstvu. Saj je umestno. Star slovenski pregovor pove, da »Denar je sveta vladar«. Zajkaj torej ne bi bil tudi vladar Argentine? Tudi s praktičnega vidika to popolnoma drži. Kdo verjame, da Macri res vlada? Kaj še. Vlada denar! Predsednik bi vsekakor državo vodil popolnoma dugače, če ne bi imel vseh gospodarskih težav, s katerimi se mora dan za dnem soočati. Menjalna kriza, ki smo jo ravnokar prestali, je imela vzrok v denarju. Domači in svetovni kapital sta tista, ki gradita okoliščine, v katerih se odvija življenje države in ki pogojujeta delovanje vlade.

Vendar je tudi politika, strankarska politika, važen dejavnik žilvjenja in dogajanja v naši družbi. To je enako v vseh državah. Le da je v normalni družbi pretežno stranka orodje gradnje boljših pogojev življenja ljudi, v Argentini pa se nikdar ne ve, kam se politika suče. Včasih zgleda, da je iskanje skupnega blagra zadnja skrb, medtem ko je na prvem mestu težnja po dosegu oblasti, potem pa je vse usmerjeno v ohranjanje tega položaja. Vse sile so v službi uničenja nasprotnika in ohranitve oblasti na veke.

Iščemo nekoga, ki naj nas vodi. Kar zadeva strukture argentinske politike, je ta bila doslej kar nekam dolgočasna. Z različnimi imeni, v različnih okoliščinah, so bili dejavniki podobni. A v drugi polovici prejšnjega stoletja, kot tudi v novem tisočletju, se je zgodovina razvijala pod isto zvezdo. Od leta 1945, ko se je na političnem odru pojavil peronizem, je vse potekalo po istem kopitu. Pokojni general je zgradil gibanje, ki je bistveno pogojilo politično življenje od tedaj pa do danes, in ga bo pogajalo še mnogo, mnogo let.

Zapisali smo »gibanje«. Da, peronizem ni stranka. Od samega začetka je zmes raznih, včasih popolnoma različnih (celo nasprotnih) skupin in ideologij. Nima neke temeljne ideološke usmeritve, ker njen glavni cilj je oblast in obstanek na oblasti. Zato so v teku zgodovine v njem sobivali skrajna (celo revolucionarna) levica, kot so bili Montoneros, pa skrajna desnica (AAA, Kelly, Guardia de Hierro ...). Zato so vladali v soglasju z liberalizmom (Menem) ali pa z nekim socializmom (Kirchner & vdova).

Še drug dejavnik moramo zapisati: vsa argentinska politika, od maja 1810 pa do danes, se razvija pod zvezdo kaudižizma (caudillo = vodja). To je bila stvarnost v prvih desetletjih do državne ustave leta 1853 (dotlej smo bili pravzaprav »Združene južne province«, kot opevamo v himni). To je stvarnost še danes. Iskanje kaudiža in slepa pokorščina njemu (včasih tudi sveti strah), sta del argentinskega političnega človeka.

Nemogoče je v kratkih vrsticah obrazložiti bistvo in delovanje peronizma. Gibanje se je spreminjalo in prilagajalo v teku let in desetletij. Gibanje danes ni več isto, kot je bilo ob nastanku, a nekaj značilnosti ohranja. Ni se razblinilo po smrti generala, a se je zelo spremenilo. Morda je prav v tem razlog njegovega preživetja.

Nov svet. Kar zadeva strankarske politike smo se v tem zadnjem času znašli v popolnoma novem položaju. Kot da bi se na tem področju v Argentini postavili na glavo. Obdaja nas nov svet. Od Peronove zmage leta 1945 smo se v politiki navadili na bipartidizem. Dve stranki sta se bistveno potegovali za oblast: peronisti in radikali (ki imajo kaj malo opraviti s pojmom, ki je za radikale bistven na primer v Evropi). Vmes pa so posegali razni državni udari in vojaške vlade. Nikdar ni neperonistična vlada dokončala svoje ustavne dobe. Vojaške vlade so klavrno zapustile oblast. Kako pa je bilo z radikali vemo: Illio so strmoglavili vojaki; Alfonsin se je predhodno umaknil potem, ko so bili radkali poraženi na volitvah; De la Rua je žalostno pobegnil z helikopterjem. To je pripeljalo do dejstva, da so celo severnoameriški politologi zatrdili, da je edino peronizem zmožen vladati Argentini.

Pa se je na argentinski politični pozornici pojavil Macri. Sin velepodjetnika je postal predsednik kluba Boca Juniors (in ga povedel do pokalov). Vstopil je politiko in, po nekaj neuspelih potezah, bil v dveh mandatih župan in (po ustavni spremembi) vodja »avtonomnega mesta« Buenos Aires. Leta 2015 je, na čelu Cambiemos, postal predsednik države, v povezavi z radikali in ključnim posegom »državljanske koalicije« (Coalición Cívica), ki jo vodi Elisa (Lilita) Carrió.

Poraz je bil krut, boleč za peronizem. Tako boleč, da je gibanje vrgel na bolniško posteljo. Macrijeva zmaga je bila odgovor na »demokratično diktaturo«, v katero je državo zapeljala gospa Cristina Fernández de Kirchner, in na splošno korupcijo, ki je postala sistem vladne tolpe. Prav omotica, ki je sledila porazu, bistveno pa tudi poraz na parlamentarnih volitvah leta 2017 (na katerih celo gospa Cristina ni dosegla zmage, čeprav je bila izvoljena za senatorko), je peronizem pripeljal do spoznanja nove stvarnosti. Kaže da bo prvič v argentinski zgodovini, od pojave peronizma, neperonostični predsednik (če ne bo kake katastrofe), zaključil svoj ustavni mandat!

Neznana prihodnost. Ne le, da so se peronisti sprijaznili z dejstvom, da bo Macri zaključil svoj mandat. Mnogi celo aktivno pomagajo, da bi ga dopolnil. Številni so se bali (in delno sprejeli dejstvo), da bo povezava Cambiemos zmagala tudi na predsedniških volitvah leta 2019. Le  iz dna srca se je boječe porodilo geslo »Še obstoja leto 2019«, češ, še ni vse izgubljeno.

In res ni bilo vse izgubljeno. Macri sam jim je pomagal. Neprijazni (potrebni?) koraki po oktobrski zmagi so spremenili položaj in sorazmerje moči. Najprej je bila pokojninska sprememba, ki je delno prizadela najbolj izpostavljeno prebivalstvo: upokojence. Nemiri in izgredi pred kongresno palačo so zelo negativno vplivali na ugled vlade. Ko se je preko poletja položaj nekoliko umiril, je prišla novica hudih povišic tarif javnih storitev: elektrike, plina, vode. Menjalna dirka, ki je pognala ceno dolarja v oblake in povzročila hudi krizo, je pomenila hud udarec na vladno priljubljenost. Prošnja posojila, naslovljena na osovraženi Mednarodni denarni sklad (FMI) je postopek le še utrdila. Res, za peronizem »še obstoja leto 2019«.

Katera je glavna šibka točka peronizma? Ni voditelja, ni kandidata, ni »caudilla«. Gospa Cristina ohranja del svoje volilne privlačnosti, predvsem v širnih predelih buenosaireškega milijonskega predmestja. A ohranja tudi še močnejši odpor in nenehne sodne postopke zaradi megakorupcije njene vlade. Kak drug možni kandidat? Kar nekaj jih je, a vsi so »drugorazredni«. V kakem možnem drugem krogu pa, bi združeni opoziciji morda uspelo, da premaga Macrija. Zato je upanje vlade, da se peronizem predstavi ločen (kar je popolnoma možno), in da na podlagi čudne argentinske volilne zakonodaje, z več kot 40% glasov, zmaga v prvem krogu.

A to je futurologija, ki ni znanost temveč hazardno ugibanje. Prihodnost je še vedno ena sama, velika neznanka.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini

Kdo se boji krize?

Prvi članek teh naših novih komentarjev smo zaključili z mislijo, da je vladi »... trenutno (le trenutno) uspelo, da je nadaljnjo paniko preprečila, a za hudo ceno rastočih obresti ...«. To je bilo res, a le, če dobesedno vzamemo izraz »trenutno«. Kajti, komaj so si v Rožnati palači nekoliko oddahnili, že se je pokazalo, da ves napor ni rodil zaželenih sadov. Dolar je nevzdržno rastel, Centralna banka je prodajala ameriško devizo na levo in desno, a vse ni nič pomagalo. Stavba se je začela majati, temelji so se tresli. Treba je bilo ukreniti nekaj, da se ukroti tega Brdavsa.

Sredi viharja je prišlo sporočilo iz vladne palače: Argentina je zaprosila posojilo pri Mednarodnem denarnem skladu (da da, pri tistem tako osovraženem FMI). Presenečenje je bilo splošno in izredno. Kritike so padale zunaj in tudi znotraj vlade. Strah se je polotil prijateljev in sovražnikov. »Kako si Macri upa ...«. In vendr: Macri si je upal. Čas bo povedal, če je bil obup, ko se utapljajoči prime vsake bilke, ki je pri roki, ali je bila genialna poteza. Dolar je sicer še nekaj časa rastel, a potem, ko so lastniki bona LEBAC (Letras del Banco Central) v torek 16. maja v celoti obnovili posojilo 616.000 milijonov pesov, in je vlada dodatno oddala še nove v višini 73.000 milijonov, se je začasno (poudarjamo, »začasno«) mir vrnil v Argentino.

Odpusti nam naše dolge ... Sedaj pa položaj razložimo z vsakdanjimi besedami. Vsak gospodar, predvsem pa vsaka gospodinja ve, da ne sme porabiti več denarja, kot ga pride v družinsko blagajno. Oče prinese deset, in to je največ, kar se sme zapraviti. Morda je včasih potrebno kako posojilo, a bistveno je, da se dolg čimprej in v celoti poravna. To pravilo pa seveda v Argentini nima domovinske pravice.

Tradicija zunanjih dolgov je na obali Srebrne reke dolga. Prvo posojilo pri mednarodnih bankah je zaprosil (in zapravil) že prvi argentinski predsednik Barnardino Rivadavia. Bilo je 28. novembra 1822. Dolg so plačali šele leta 1857. Dejansko ga niso plačali; vključen je bil kot »refinanciacija« v novem posojilu. Država se nikdar ni mogla iznebiti teže, ki v obliki teh dolgov sloni na njenih ramenih in nenehno raste.

A vrnimo se k gospodinji, ki ne zapravi več kot je vsota moževe plače. Kako pa je v tej deželi? Že leta 1913 je Rodolfo Rivarola (odvetnik, sodnik, filozof in univerzitetni profesor ter rektor univerze v La Plati) zapisal: »Proizvajati za dva in zapravljati za štiri; to kaže da je geslo Argentincev. Odgovorni so vlada in vladarji, v javnem delovanju in privatnem življenju. Pozabili so, da vlada vzgaja narod. Posnemanje gre od zgoraj navzdol.« Tako je bilo od začetka, tako je še danes.

Ne bodimo preveč kritični do te vlade. Vse dosedanje so delale isto. Izjema je bil morda Illia, ki je po malem, postopoma a brez prestanka, nižal zunanji dolg. So ga morda zato strmoglavili? Nekatere vlade pa so, poleg zapravljanja, zpadle še korupciji. Stalno odkrivajo nove dokaze, kako je kirchnerizem v svoj žep nasipal sredstva iz javne blagajne. Poleg tega je izkoriščal dobo desetih let »sedem debelih krav«, in tako rušil zgradbo argentinskega gospodarstva. Pisec teh vrstic je v teku dolgih, dolgih let plačeval mesečno le 10 pesov (tedaj 1 evro) za vodo, 25 pesov za plin in nekaj podobnega za elektriko. V javnem transportu smo se vozili skoraj zastonj. Da, da; za njimi je ostalo pogorišče, ki ga moramo plačevati vsi.

Oj, to ubogo (za)upanje. Treba je bilo nekaj storiti. Vlada se je odločila za »postopno urejevanje«, kar je označila z čudovito besedo »gradualizem«. Korak za korakom. A vsak korak nas stane »kri, pot in solze«, kot bi rekel Churchill. Ena glavnih napak vlade je, da položaja ni jasno razložila. Ni povedala, da je država na psu, da ni denarja, ni sredstev. Ljudi ni pripravila na veliki petek, ki nas je čakal, temveč le napovedovala, da je velika noč za vogalom. Obljubljani »drugi semester« je bil prav tako nesmiselen kot trditev, da je »najhujše že mimo«. Kako smo doslej skoraj normalno prestajali to kruto dobo? Država je zapravljala mnogo več kot pa kasirala. Letno je, za kritje finančne luknje, potrebovala 30.000 milijonov dolarjev. Tako je dolg rastel in zaupanje v vlado padalo.

Da nekoliko razbremeni pritisk je Macri odločil nekaj ukrepov, ki niso bili najboljši. Dejansko, nekateri od njih, čeprav finančno potrebni, politično naravnost škodljivi. Saj si lahko varčen gospodar, a moraš biti tako pameten, da prej družino prepričaš, in da odločiš manj boleče poteze. Sprememba sistema povišice upokojencem je kruto odmevala v priljubljenosti. Najbolj pa je udarila na zaupanje napovedana povišica tarif javnih storitev. Opozicija (peronizem v vseh mogočih variantah) je zavohala priložnost in skupno navalila na vlado. Osnutek zakona, da prepreči povišice, ceno javnih storitev pa povrne na mesec november, je krut izraz populizma in skrajno demagoški. Nič jih ne stane, saj uparav države ni nihova skrb, prinese pa jim priljubljenost s pogledom na prihodnje volitve. Macri se je iz skoraj gotovega ponovnega predsednika leta 2019 spremenil v dvomljivega kandidata, ki verjetno v drugem krogu ne bi bil kos kateremu izmed peronističnih veljakov.

Nekje se svetlika na koncu rova. Ko je položaj postal zapleten, je kapital izbral bolj privlačno barvo - zeleno barvo dolarja. Tukaj pa najprej vprašanje: katera je resnična protivrednost ameriške valute napram argentinskemu pesu? Vsekakor ne ta, ki je bila v veljavi do pred nekaj tedni. Upoštevajmo, da ko je vlada odpravila »klado« (cepo) in uvedla »svobodno« ceno dolarja, se je ta umiril in beležil 13,5 pesov. Od tedaj je inflacija dosegla kakih 100%; torej naj bi bil dolar vreden kakih 26 ali 27 pesov. Vlada se je sedaj odločila, da naj bo prag vrednosti $25, kar je bolj stvarno.

Ko je finančni trg v celoti obnovil bone LEBAC, se je položaj umiril. S finančnega področja se je pozornost preselila na politično. V ospredje je zopet stopilo vprašanje posojila, ki naj bi nam ga podelil osovraženi FMI. Argentinska delegacija se že pogaja s predstavniki Sklada o pogojih. Saj ni vsota posojila (med 20 in 40 tisoč milijonov dolarjev) tista, ki skrbi politične kroge. Gre za posojilo, poznano kot »stand-by« (denarja ne dobimo, le stalno nam je na razpolago, če bi ga potrebovali), žalostnega slovesa v argentinski polpretekli zgodovini. Alfonsín je segel po tem sredstvu in potem odstopil. De la Rua se ga je poslužil in kmalu odletel iz vladne palače s helikopterjem. Strah, da bi se Macriju dogodilo kaj takega, je prepričal politično srenjo, da naj neha demagoško spodkopavati vlado. Nikomur ne bi koristilo, da pade Macri. Nihče si ne bi upal države izpeljati iz kaosa.

Ukrep, da zaprosi posojilo pri FMI ni imelo toliko finančnih kot političnih posledic. Sedaj seveda teče debata, če je posojilo sploh potrebno, kako je z obrestmi, kakšne pogoje bo stavil Sklad ... Debatira se med opozicijo in vlado in tudi v vladi sami. To je tudi argentinska tradicija. Nikdar se ne moremo zediniti v neki temeljni točki, v nekem skupnem narodnem načrtu. Morda je to naša največja tragedija.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini

Zopet na stiku

Po dolgem času smo zopet na stiku. Ne več na straneh našega tednika. Danes nas povezuje internet in ta blog, ki sem ga pripravil za vse, ki so me v tem času prosili, naj nadaljujem s svojimi tedenskimi komentarji argentinske politike.

Vem, da ti opisi zanimajo predvsem starejše bralce. A mnogi od njih morda nimajo dostopa do interneta, ali s težavo najdejo določeno stran, ali celo niso navajeni brati na zaslonu. V takih primerih prosim njihove mlajše sorodnike, da stran poiščejo, članek posnamejo in ga odtisnejo, da ga bodo oče in mati, ali stric, ali starejši brat ali sestra lahko brali na papirju.

Vsekakor, od danes bomo preko te spletne strani tedensko opazovali politično življenje okoli nas. Saj ga sicer lahko zasledujemo po radijskih in televizijskih oddajah, argentinskih dnevnikih ali revijah, po internetu v španskem jeziku ... A izkušnja in komentarji bralcev kažejo, kako je priljubljen ta pogled na naš argentinski svet iz slovenskega zornega kota, v jeziku, ki je zlasti starejšim še najbolj pri srcu, in z izrazi, pregovori in reki, ki nam vzbujajo odmev na čutenje slovenske duše.

Tukaj torej začnemo in bomo nadaljevali, dokler bo Bog dopustil.

Uboga Argentina. Skoraj poldrugo leto avtor teh vrstic ni komentiral dnevnega dogajanja na obali srebrne reke, v širni pampi,v medrečju, pod mogočnimi Andi ali v patagonski puščavi. Težko je v kratkih vrsticah povzeti toliko časa in dogajanja. A skušajmo skupno postaviti stvari na svoje mesto.

Kako stoji položaj danes, ko povezava Cambiemos (Macrijev PRO, večinski del Radikalne stranke in Državljanka koalicija Lilite Carrió) vodi državo že kakih 30 mesecev? Vlada se zapleta. Mnogokrat, ker je položaj države in družbe res obupen. Mnogokrat, ker fantje (večina so mladi ali srednjih let) nimajo politične izkušnje, se ne znajo prav »obračati« in namesto naprej po težavni cesti zavozijo v jarek. V tenisu temu pravijo »error no forzado«, napaka, katere ni kriva nasprotnikova igra, temveč lastna nespretnost (ali neumnost).

Se še spominjate leta 2016, ko je Macri obljubljal, da se bo vse začelo urejati »v drugem semestru«? Nahajamo se maja 2018, pa nihče ne verjame v kak »drugi semester«. V tem je vsa tragedija. Tako družba kot gospodarski krogi so izgubili zaupanje v vlado. Brez (za)upanja pa ni prihodnosti. Zato dolar nenehno raste v primerjavi z ubogim argentinskim pesom in pritiska na politiko, zato inflacije ni mogoče ukrotiti in zato v družbi raste dvom nad uspehom in nezadovoljstvo nad delovanjem vlade.

Dve fronti. Pisec se spominja, ko je pred leti govoril na sestanku zveze mater v dragem San Martinu. Osrednja ideja je bila: ne skrbi me toliko sedanji položaj, kot čas, ko bodo kirchneristi odšli z vlade, ker bo za njimi ostalo pogorišče. In res, danes se sredi razvalin države vlada bori proti težavam političnega, zlasti pa socialnega in gospodarskega položaja na dveh frontah: zunanji in notranji. Moramo ji očitati naivnost. Macri je do nasitosti govoril o zunanjih investicijah, ki da bodo prišle, pognale razvoj in proizvodnjo. S tem da bomo nastopili pot obnove in vstopili v novo dobo blesteče prihodnosti. Težko je razumeti tako domnevo s strani človeka, ki je podjetnik. Kdo bo vlagal kapital v državo, kjer ni juridične stabilnosti, kjer so stroški proizvodnje med najvišjimi na svetu in kjer obstaja nenehna nevarnost, da se vlada spremeni in novi (ali pa stari) populistični voditelji znova primejo krmilo in voz usmerijo v močvirje?

Dejstvo je, da je kapital strahopeten. Dejstvo je, da podjetniki gledajo le na lastni dobiček. Macri govori z besedami, polnimi upanja in zagona. A poplave zunanjega kapitala ni in argentinski podjetniki kaj malo vladago v razmah svojih obratov. Se spominjate za časa predsednika Alfonsina, ko je gospodarski minister Juan Carlos Pugliese skušal preprečiti hiperinflacijo? Zbral je vodilne podjetnike države in jih spodbujal, da bi pomagali vladi v brezupnem položaju. Seveda je hiperinflacija poplavila državo in končno odplavila Alfonsina. Pugliese pa je takole komentiral svoje srečanje s podjetniki: »Govoril sem jim s srcem, a so mi odgovorili z žepom«. Isto se dogaja danes. Pričakovati kaj drugega je nevarna, včasih celo usodna zmota.

In zunanji svet? Če argentiski kapitalisti odgovarjajo z žepom, zakaj bi pričakovali, da bodo tuji investitorji odgovarjali s srcem? Kdo bo vlagal svoj denar v neko državo, če nima zagotovljene varnosti in primernega dobička? Zakaj bi kdorkoli iz sveta pošiljal svoj denar v Argentino, če imajo Argentinci (celo ministri in sekretarji vlade) ogromne vsote kapitala vloženega v bankah po vsem svetu. Če Argentinci ne zaupajo v svojo državo in njene vlade, zakaj naj bi zaupali tujci?

Tako smo bili priče močnega dotoka dolarjev, a večinoma v obliki posojil v argentinskih državnih bonov, ki so edinstven primer na svetu z ozirom na obresti, na dobiček, ki ga prinašajo. Seveda, tako raste državni zunanji dolg in povzroča nove nevarnosti. Te »vloge« imenujemo »capital golondrina«, denar, ki je kot lastovka: ko začuti, ali domneva, ali se boji, da se bliža zima - pobegne. Zato sedanji položaj. Ko je naša Centralna banka znižala obresti, in je prišlo do nejasnosti in nasprotij v vladi, se je kapital ustrašil. Hitro je zamenjal pese za dolarje, da pobegne v varnejše, toplejše kraje. To je povzročilo dirko za devizami in skok dolarja. Trenutno (le trenutno) je vladi uspelo, da je nadaljnjo paniko preprečila, a za hudo ceno rastočih obresti. Eno in drugo pa povzroča skok inflacije, trenje s sindikati in rastočo nejevoljo ljudstva - volilcev.

Ko že govorimo o volilcih. Hud udarec za priljubljenost vlade je bila povišica cen javnih storitev: elektrike, plina, vode, transporta ... Ker  vlada hoče (mora) znižati državni deficit, ne more več vzdrževati višino subvencij. Blazno smešne cene teh storitev je treba osodobiti. A to pomeni hud udarec za prebivalstvo, ki ima rastoče težave, kako naj preživi do konca meseca. A več o tem - prihodnji teden.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.