Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 29

Takšen je položaj

 

Ponovno je za nami teden, poln zanimivih dogodkov. V glavnem so se nadaljevali isti zapleti, ki zadnje čase pretresajo argentinsko življenje. In v tem znova ugotovimo, da se vrtimo okoli iste vrele kaše in včasih ne vemo, katero smer naj uberemo. Vendar nek dogodek je prerezal dolgočasje in pokazal, da so stvari res napete in nas čakajo še dolgotrajni premiki in burni politični spopadi. Vojna je šele na začetku

Ta torek je Vrhovno sodišče postavilo nek mejnik vladni ofenzivi na sodno ustanovo. Vseh pet članov je soglasno odločilo, da sprejme v obravnavo pritožbo prestavljenih sodnikov. V prejšnjih člankih smo precej podrobno opisali dogodke in položaj. Na predlog vlade je senat, pod vodstvom in po ukazih podpredsednice, prestavil dva člana sodne zbornice in enega izmed sodnikov prve instance. Nihče se ni čudil, da so vsi trije imeli v rokah sodne postopke proti bivši predsednici zaradi domnevne korupcije. Oba člana zbornice (Bruglia in Bertuzzi) sta že enkrat odločila proti interesom podpredsednice; sodnik (Castelli) pa ima v rokah drugega izmed postopkov, ki je znan kot »zadeva zvezkov«. Povejmo še enkrat, da je položaj Cristine izredno zapleten. Dokazi nepravilnosti so tako jasni in priče preveč zgovorne, da bi v normalnih okoliščinah lahko pričakovala ugoden izid. Edino, kar ji preostane (in to je njena strategija) je, da na mesta teh sodnikov postavi druge, njej prijazne.

 

Zopet se je zataknilo. Podpredsednica nima sreče z Vrhovnim sodiščem. Že za časa njene druge predsedniške dobe je postavilo mejo njeni ofenzivi na sodno ustanovo. Takrat je predlagala, da bi tožilce določali na splošnih volitvah. Sodni organ je to proglasil za neustavno. Enako je bilo z zakonom o medijih, s katerim je hotela doseči nadzorstvo nad mediji in podjetji. Tudi tam ji je spodletelo. V sedanji zadevi omenjenih sodnikov je bilo preveč jasno, da je celoten postopek usmerjen v cilj njene nekaznivosti. Vsi trije so se obrnili na vrhovno sodišče in prosili, naj ta odloči »per saltum«, to je, da preskočijo celotno pot nižjih sodnikov in zbornic in da direktno odloči vrhovni organ. To ni običajno. Le malokrat so sodniki dopustili ta postopek. A to pot, proti vsem pričakovanjem vlade, so sprejeli prošnjo in bodo odločili v tem sporu: v nevarnosti so bile ustanove.

Pozor. Pet članov vrhovnega sodišča še ni rešilo srčike vprašanja. Doslej so samo odločili, da prevzamejo sodni postopek in da se bodo o njem izrekli. Vendar, medtem ne senat ne Svet magistrature, ne smeta na njihova mesta imenovati drugih sodnikov. Tudi oni se medtem ne smejo vrniti na svoja mesta. Sodno besedilo tudi obljublja, da bodo dokončno odločbo objavili v najkrajšem času.

Kot je pandemija pokazala na obupno socialno in sanitarno stanje družbe, je ta sodni dogodek pokazal na porazen položaj argentinskega sodstva. Zaradi nesoglasij in osebnih ali strankarskih interesov, senat ne imenuje sodnikov. Prazna mesta se množijo in postopki prehajajo iz rok enega sodnika v roke drugega. Da vsaj delno rešijo najhujše zaplete, posamezne vlade prestavljajo sodnike iz enega sodišča v drugega, iz ene zbornice v drugo. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je (pod Menemom) ta praksa začela, so na tak način postavili 63 sodnikov. Kar 23 sta jih prestavila zakonca Kirchner, a vse brez soglasja senata.

Sedanje tri polemične sodnike je prestavil Macri. A bil je dovolj pameten, da je za to dosegel dovoljenje senata in potem še potrditev Vrhovnega sodišča. S tem še ni rečeno, da jih bo sedaj vrhovni organ znova potrdil in jih pustil na svojih mestih. Bistvo sedanje odločitve je sporočilo vladi, da ne sme »pohoditi« sodne ustanove, ki je neodvisna oblast in ne v službi vlade, še manj pa v službi posameznih vladnih funkcionarjev, ki se jim računi ne iztekajo. Sedaj bo vsa javnost napeto čakala (tri, štiri tedne?), da bodo vrhovni sodniki odločili usodo trojice. Ni treba še posebej opisovati preplah in besnost vlade, pa vzhičenost opozicije: končno se je našel nekdo, ki si Cristini upa postaviti neko mejo.

 

Zeleni poganjki? Ta izraz je uporabljal Macri, ko je hotel ljudi prepričati, da gre gospodarski položaj na boljše. Poganjki so hitro usahnili, a ostala je skrb zaradi zelene barve, ki je v Argentini tradicionalno sinonim za ameriško valuto. Naj mi oprostijo bralci, ki so že naveličani, da pišem o dolarju, a ta je bistveni dejavnik argentinske gospodarske sedanjosti in prihodnosti. Pretekli teden je Centralna banka končno strogo omejila kupovanje tistih 200 dolarjev mesečno. Nihče, ki je prejel kakšno državno podporo, ali je zaposlen v podjetju, ki jo je prijelo, ali ima »na vesti« kako brezobrestno posojilo, nima pravice do ameriške valute. Tako jih je od pet milijonov državljanov, ki naj bi septembra kupili vsak po 200 dolarjev, ostalo samo en milijon. Pa še ti morajo na uradno ceno, nabiti 30% solidarnega davka in še 35% davka na domnevni dobiček. Tega jim bodo vrnili, ob koncu prihodnjega leta, če tako pripada. Koliko bo tedaj ta denar vreden, je drugo vprašanje. Seveda je vzporedni dolar dodatno poskočil in ima vlada nove skrbi.

Ker je bilo zapleteno ugotoviti, kdo sme in kdo ne sme kupiti dolarje, teden dni ta trg ni obratoval, dokler niso uskladili bančnega sistema in davčnih podatkov z novimi predpisi. To je seveda povzročilo nezadovoljstvo, pa tudi javno norčevanje. Trpel je vladni (in predsednikov) ugled. Seveda je Alberto nagovarjal in skušal prepričati narod, naj »varčuje v pesih«. Dolarji da morajo biti »v službi proizvodnje«. Časopisje mu je takoj postreglo z dejstvom, da imajo domala vsi njegovi ministri vsaj del prihrankov v dolarjih. Na čelu te vojske je predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner, za njim pa vsi ostali. Dodajmo še, da ko so odprli bančni sef Florencije Kirchner, hčerke tedanje predsednice, so našli štiri in pol milijona dolarjev, o katerih niti ni mogla razložiti, kje jih je dobila. Dolarji so bili tudi v ročnih torbah, ki jih je Lopez, tedanji sekretar za javna dela, metal čez zid domnevnega samostana. V dolarjih hranijo tudi poslanci in senatorji, saj tako piše v njihovih zapriseženih izjavah, ki jih morajo podati ob nastopu.

Ubogi Alberto; gotovo ga že malo zapušča spomin. Pozabil je, da je že marca 1989 tedanji gospodarski minister Pugliese tarnal, da je tržnim dejavnikom »govoril s srcem, pa so mi odgovorili z žepom«. Da je meja nesmisla polna, je Maria Eugenia Bielsa, ministrica za teritorialni razvoj in habitat (življenjski prostor) izjavila, da nima smisla, da zemljišča in stanovanja ocenjujejo v dolarjih. Omenimo še, da vedno več strokovnjakov soglaša z idejo, da peso ne more spadati v kategorijo denarja, da je neke vrste kvazi valuta. V sosednjem Urugvaju menjalnice prodajajo pesose, a jih ne kupujejo, oziroma postavljajo njegovo vrednost enako ničli.

Mimo tega, v državo prihaja misija Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki bo pregledala vladno delovanje z vidika pogajanj, ki jih morajo začeti o preureditvi argentinskega dolga s to ustanovo. Argentina je Skladu dolžna 46.000 milijonov dolarjev, posojilo, ki ga je prejel Macri. A mnenje strokovnjakov je, da jih v Washingtonu ne skrbi, kaj delajo v Buenos Airesu z dolarji, temveč kaj, kako in koliko zapravljajo v pesih. Državni deficit je nekaj tako groznega, da če ga ne uredijo, ni načina, da bi mogli vrniti ne FMI, ne drugim upnikom niti del dolga, ki ga imamo. Glede dolarjev: vladni namen je da, na kak način vzdržijo do marca, ko bo v državno blagajno pritekla reka tuje valute, kot sad prodaje soje in raznih žitaric, ki naj (znova) rešijo državne račune.

 

Preveč zapletov. Medtem v senatu napreduje predlog, da se prestolnemu mestu odtrga še del dohodkov iz zveznega proračuna. Opazovalci soglašajo, da problem ni denarne narave, temveč politične. Vodja mestne vlade Rodríguez Larreta nenehno raste v anketah, medtem ko predsednik pada. To najbolj skrbi (in jezi) podpredsednico, ki je vzrojila, ko ga je Alberto imenoval »moj prijatelj«. Od tedaj je njegov sovražnik in tako postopa z njim. Omenili smo že, da se je Larreta obrnil na Vrhovno sodišče, a v tej zadevi bo postopek zelo počasen. Omenil pa bi še neko podrobnost. V vseh anketah vlada pada in opozicija raste. A večina teh anket je telefonskih ali jih izvajajo po internetu. Nihče ne gre osebno vprašati v bedna naselja v okolici Buenos Airesa, kjer se milijoni borijo z revščino, a so kot obsedeni s Cristino in svojimi peronističnimi župani. To raznim strokovnjakom javnega mnenja običajno zmeša štrene!

Pa še zadeva zasedenih zemljišč v kraju Guernica. Danes, 30. septembra, bi se morala izvesti prisilna izselitev. Tako je odločilo sodišče. Naseljeni in razne socialne in levičarske skupine, so že napovedali, da se bodo temu uprli. Provincijska vlada je brez moči, saj ta teden celo ni mogla preprečiti, da bi mafijske skupine ustavile socialno pomoč in dostavo živil revnim naseljencem. Vlada hoče pomagati, mafija ne pusti. Tak je položaj v tej deželi.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 28

V tej deželi

 

Ena izmed značilnosti argentinskega življenja je, da z izredno hitrostjo menja težave in središča pozornosti, druga pa je, da se ta središča (in težave) nenehno ponavljajo. Še pred kratkim smo na dolgo in široko pisali o dolarju, potem pa kot da je izginil iz področja javnega zanimanja. To je trajalo komaj par tednov. Prejšnje dni se je ponovno pojavil in že nekaj časa vse govori le o dolarju. Do kdaj nas bo zanimal? Verjetno do prihodnjega tedna, ko se bo Vrhovno sodišče izreklo glede prestavitve sodnikov, in bo dolar znova padel v pozabo - za nekaj dni.

Bralec iz Slovenije, ki se je pred kratkim pritoževal, da pišem vedno o istem (na seznamu »vedno istih snovi« je na prvih mestih dolar), in še marsikdo drugi, težko razume pomembnost dolarja v argentinskem gospodarskem življenju. Zadnjič sem bral strokovnjaka, ki je trdil, da Argentina nima lastnega denarja, lastne valute. Kaj pa peso? Po njegovem, to ni denar. Da je neke vrste »quasi valuta«. Da moremo nek vrednostni papir smatrati kot »denar« sta potrebna dva pogoja: da z njim lahko kupujemo in pa, da nam služi za varčevanje. Prvi pogoj je izpolnjen. Mož pa se je spraševal, če kdo v bančnem sefu dve leti hrani pesose in je prepričan odgovoril da nihče. Prehitro izgubi vrednost. Zato normalni Argentinec hrani dolarje. Teh pa je v državi malo. Ker tudi država potrebuje dolarje, se sproži neka tekma, v katero poseže vlada, ki prepreči kupovanje dolarjev. Tako se je pojavil slavni »cepo« - klada, ki onemogoča gibanje in pretakanje dolarjev.

 

Iščite, a ne boste našli. Oktobra leta 2011 je tedanja predsednica Cristina Kirchner uvedla omejitev kupovanja dolarjev. Vsakdo, ki jih je hotel kupiti, tudi podjetja za plačevanje uvoza, ali državljan, za potovanje v inozemstvo, je moral dobiti dovoljenje s strani davčne ustanove. Tega običajno ni bilo. Zato so cveteli »brlogi« (cuevas - nelegalne menjalnice), kjer ste lahko kupili dolarje po črni (plavi, sivi …) ceni. To je trajalo do nastopa Macrija, ki je klado odpravil. Ker pa ni uredil nobenega izmed temeljnih gospodarskih problemov, je moral tudi on malo pred odhodom omejiti dostop do dolarja. Tedaj je postavil mejo za nakup v višini 10.000 dolarjev mesečno. Alberto je to mejo znižal na 200 dolarjev mesečno. Čeprav je gospodarski minister Guzmán zatrdil, da »klade« ne bodo ojačili, je dva dni za tem Centralna banka postavila ostrejše omejitve. Zakaj? Dolarjev ni, po tistih mesečnih 200 pa je v avgustu seglo 4 milijone državljanov, kar pomeni 800 milijonov mesečno, ki so iztekali iz deviznega sklada. Sedaj že teden dni ni dolarjev, ker čakajo, da bodo banke imele dostop do podatkov, komu lahko in komu ne smejo prodati tistih slavnih 200. In zakaj ni dolarjev? Ker nihče ne investira v Argentini in nihče več ne posoja Argentini.

Nekateri strokovnjaki zadnje čase trdijo, da težava ni v dejstvu, da primanjkuje dolarjev. Teh je po svetu preveč in iščejo kraje, kjer bi se lahko zasidrali. Argentinska težava je v tem, da manjka stvarnih vladnih ukrepov. »Kapital je strahopeten« je stara resnica, in zaradi tega razloga beži iz naše države. Celo dogovor z zunanjimi upniki ni prinesel zaželenega miru. Deželno tveganje, ki je ob dogovoru padlo na 1083 točk, je v tem kratkem obdobju ponovno zraslo in že preseglo mejo 1300 točk.

Lastniki kapitala pa ne gledajo samo na ta podatek. Za njih je važnejši »pravosodni, gospodarski in politični okvir« države. Kar se pa tega tiče, že vemo, da je Argentina pravi kaos. Zato je, od sklepa dogovora pa do tega tedna, cena argentinskih vrednostnih papirjev na newyorški borzi padla kar za 17%. Grozno. Štirinajst argentinskih podjetij kotira na tej ameriški borzi. Omenjeni padec vrednosti predstavlja izgubo skoraj 13.000 milijonov dolarjev v vrednosti teh podjetij. In vse to le zaradi napačnih korakov argentinske vlade. Se spomnite, ko smo pisali, da upniki zahtevajo stvaren gospodarski načrt, vlada pa je trdila, da ga bo predstavila, ko bo uredila vprašanje zunanjega dolga? Vprašanje je uredila, načrta pa ni in ne vemo, kdaj bo, če bo. 

Gospod, jaz nisem vreden. Samo za trenutek še ostanimo pri gospodarstvu in številkah. V tej zadevi je važno vprašanje domačega bruto proizvoda (DBP ali po špansko PBI - Pruducto bruto interno). To predstavlja vrednost vseh dokončanih proizvodov in storitev (productos y servicios), ki so bili ustvarjeni znotraj neke države v določenem obdobju. V prvih šestih mesecih letošnjega leta je BDP v Argentini padel kar za 19,1%, kar je največji padec v celotni zgodovini in presega krize leta 2002 in 2009. Seveda je v veliki meri tega kriva pandemija in način argentinske karantene. A v istem obdobju je v Čilu BDP padel za 14,1%, v Braziliji za 11,4% in v Urugvaju le za 10,6%.

Da v takih okoliščinah predsednik države trdi, da »ne verjame v načrte« je zapleteno. Pa je te dni izrekel še druge besede, ki so povzročile ostro debato. Ko je govoril v provinci San Juan in opravičeval odvzem denarnih sredstev prestolnemu mestu (glej prejšnje članke), se je znebil sledeče trditve: »Tisto, zaradi česar se razvijamo in rastemo ni zasluga (»mérito«), kot so nas prepričevali v zadnjih letih«. Nato je govoril o federalizmu in enakih priložnostih. Seveda so puščice letele na Macrija, ki je večkrat poveličeval »zasluge/méritos«. Dobro poznamo tudi izraz »meritokracija«, ki je vlada najboljših, najbolj sposobnih ali zaslužnih.

Da kirchnerizem ni prijatelj meritokracije nam jasno kaže sledeči primer. Oktobra 2012 se je Sebastián Casanello predstavil na izpitu za mesto federalnega sodnika. Med številnimi kolegi je (po izidu izpita) zasedel zadnje mesto. A vlada Cristine je prav njega predložila senatu, ki ga je imenoval sodnika. Upravljal je kar nekaj postopkov proti Cristini zaradi korupcije. Kako je to vodil jasno pove naziv, ki so mu ga zadali: »želva« (po slovensko bi rekli »polž«). Vse se je razvijalo skrajno počasi in končno je odločil, da je nedolžna. Zbornica je sodbo zavrnila!

Beseda »mérito« je kar nekaj dni polnila strani časopisov. Razburjala je ideja, da smo vsi enako zaslužni. V tem primeru ne bi smeli odločati po sposobnosti. Naj bi odločil žreb? Seveda vemo, da v Argentini odloča politično prijateljstvo in predanost neki ideji, kadar ne prevlada nepotizem, ki pomeni dajanje dobrih služb in družbenih položajev sorodnikom. Da je bila mera polemike polna, je prav v tistih dneh papež Frančišek, ko je razlagal evangeljski del kjer piše, da bodo zadnji prvi in prvi zadnji, kritično uporabil besedo »mérito«. Je podprl Fernándezovo idejo? Argentinski cerkveni krogi so pohiteli in obrazložili, da evangelij nima opravka z našo politiko.

In še zadnja in polemična pripomba: nekaj dni prej je o družbenem položaju govorila Elisa Carrió, ki je vedno izražala svoje občudovanje in prijateljstvo do papeža. Dejala je: »Papež je blagoslovil to vlado, blagoslovil pokvarjence, sprejel mafijske sindikaliste, storil vse, da je Fernández zmagal, za tiskovnega predstavnika pa ima Graboisa. Frančišek se je fotografiral z vsemi temi in omogočil sedanjo shemo oblasti. Danes mora ustaviti to nasilje. Vse,  kar govorim, govorim s krščansko vestjo. Ne prosite me, da bi bila hinavka.«

 

Trkajte in se vam bo (morda) odprlo. Na začetku članka sem omenil, da se bo Vrhovno sodišče izreklo v vprašanju prestavitve sodnikov. Vrhovni sodni organ ima v rokah dve goreči poleni: vprašanje sodnikov in odvzem proračunskih sredstev prestolnemu mestu. Senat je, na pobudo (po ukazu) podpredsednice Cristine Kirchner, prestavil tri sodnike, ki zavzemajo važna mesta v federalnem sodstvu in odločajo v številnih postopkih povezanih z korupcijo prejšnje vlade. Vsi trije so v teku teh postopkov že sodili proti obtoženki. Če jih prestavijo, na njihova sedanja mesta lahko imenujejo druge, seveda verjetno ne po kriteriju »zaslug«. Vsi trije prizadeti so se obrnili na Vrhovno sodišče, naj se izreče o ustavnosti teh premestitev.

Zgodba je seveda zapletena. Na sedanje mesto jih je postavil Macri, a imenovanje je tedaj potrdil senat in tudi Vrhovno sodišče. Bo sedaj požrlo tedanjo besedo? Kazalo je, da bodo stvar zavlačevali (glej prejšnji članek) a pritisk javnosti je tako oster, da je predsednik Rosenkrantz za prihodnji torek sklical posebno zasedanje, ki naj odloči, če sprejmejo predstavljeno pritožbo.

Glede pritožbe prestolnega mesta Buenos Aires glede neustavnosti odvzema sredstev pa je položaj drugačen. Predsednikov dekret je popolnoma neveljaven. Neustaven bo tudi predlagani dodatni zakon parlamenta, ki naj bi mestu odvzel še več sredstev. Ustava jasno določa, da vsaka sprememba v tej zadevi zahteva večino dveh tretjin v vsaki zbornici in soglasje prizadetih okrajev. To pa je absolutno nemogoče. Bo sodišče ukinilo predsednikov dekret? Moralo bi. A iz nenehnih izkušenj vemo, da »vse je mogoče v tej deželi«.

Glede zasedenih zemljišč v kraju Guernica pa povejmo le, da je sodišče preložilo datum izgona. Provincijska vlada načrtuje odkupiti predele in jih predati (prodati?) prisvojiteljem. Morda bo to rešilna pot za težko zablodo.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 27

Pirove zmage?

Ni lepo, če se človek zmoti, pa se ne opraviči. To pišem v zvezi z grobo napako, ki mi je ušla prejšnji teden, ko sem pisal o zasedbi zemljišč v kraju Guernica. Navedel sem, da je znano sliko o napadu na istoimensko baskovsko mestece (ne vas), naslikal Salvador Dalí. Prijatelj Franci iz Martineza in Brane iz Slovenije (eden direktno, drugi indirektno) sta me opozorila, da je avtor tistega dela Pablo Picasso. Torej se opravičujem in razložim: bil je spodrsljaj zaradi hitrega pisanja.

Omenjeno zasedanje zemljišč se je v teku tedna mirno nadaljevalo. A novi dejavniki so vnesli napetost. Sodna zbornica okraja je odločila, da mora oblast, »če je potrebno s pomočjo varnostnih organov«, zemljišče izprazniti. Ukaz je padel, ko je policija province Buenos Aires uprizorila neverjeten upor. Sedaj je sodišče tudi že določilo datum, kdaj naj se »izpraznitev« izvede: 23. septembra »ali v roku naslednjih dveh dni«. Na terenu so že advokati, tam so zasidrane levičarske organizacije, predvsem pa je tam 2.500 družin, z majhnimi otroki, ki jih zakon brani pred izselitvijo. Zanimivo bo videti, kako se bo vse to končalo. Medtem se po internetu zemljišča prodajajo za 30.000 pesov (manj kot 300 dolarjev na neuradnem trgu).

 

Uspešen punt. Medtem se je nadaljevala policijska vstaja. Okvirno smo jo zadnjič že predstavili. Zanimivo je, da je bil celoten dogodek popolnoma kaotičen. Odpovedala je disciplina; ni bilo s kom se pogajati, ker vstaja ni imela vodij. Da je bila mera nesmisla polna, so policijske patrulje obkolile provincijsko vladno palačo in guvernerjevo rezidenco. Brodovje policijskih avtomobilov je obkrožilo vhod v rezidenco predsednika države. In ko je ta »upornike« povabil na razgovor, so odklonili. Šefa policije so izgnali z zborovanja na Puente 12; minister za varnost (Sergio Berni) pa je začasno izginil s površja zemlje.

Čeprav je bil problem omejen na provinco Buenos Aires in bi ga moral rešiti guverner Axel Kicillof, je posegel vmes predsednik Alberto Fernández. Napovedal je povišico plač (manj kot so zahtevali) in nekaj drugih ugodnosti. Odločil pa je tudi, da denarna sredstva, ki so potrebna za ureditev delovanja policije, pridobi s tem, da mestu Buenos Aires odvzame 1,18% pri soudeležbi federalnih fondov. To letos pomeni 30.000 milijonov pesov. Prihodnje leto pa bo vsota narasla na 45.000 milijonov. To je storil z enostavnim dekretom. Vodja avtonomne mestne vlade (Rodríguez Larreta) se je proti temu odloku obrnil na Vrhovno sodišče s prošnjo »takojšnjega posega«, ki naj zavaruje mestu denarna sredstva medtem, ko odloči, če je odredba ustavna ali ne.

Zadnjikrat, ko se je razdelitev sredstev odločila po zakonu, je bilo pod Alfonsinom leta 1988. Od tedaj se vse spremembe opravljajo po predsedniškem dekretu, ki ga potem potrdi senat. Že samo to stanje je neustavno, ker ustavna sprememba iz leta 1994 izrecno določa, da mora parlament »v roku enega leta« izglasovati nov zakon soudeležbe zveznih denarnih sredstev. Eno leto? Preteklo jih je že 26, zakona pa še nimamo. Toliko v Argentini velja ustavno zapisana beseda.

Pa so še drugi odtenki. Do ustavne spremembe leta 1994 je prestolno mesto spadalo pod oblast države. Župana je določal predsednik. Nova ustava je določila, da mesto postane avtonomna enota (nekako nova provinca), ki nima župana temveč »vodjo mestne vlade«. Ustava tudi določa, da mora država predati mestu varnostne organe. Za varnost je namreč dotlej skrbela Federalna policija. S predajo policije je ustava določala tudi predajo sredstev. To se je zgodilo šele, ko je bil predsednik Macri. Dokler je bil on vodja mestne vlade, Cristina ni hotela nič slišati o predaji policije, še manj pa o denarnih sredstvih. Kot predsednik je Macri soudeležbo mesta pri zveznih denarnih sredstvih zvišal z 1,4% na končnih 3,5% kot »predajo« za stroške varnosti. To je sedaj Alberto znižal na 2,32%, a z namenom, da s prihodnjim korakom mestu nakloni prvotnih 1,5%.

 

Bogata prestolnica in počasno sodišče. Policijski punt je podpredsednici prinesel dvojno zmago: uspelo ji je rešiti Kicillofa (prihodnji predsedniški kandidat?) in mestu »ukrasti« del davčnih sredstev. Prestolnica je trn v peti bivše predsednice. Tradicionalno je bila v rokah radikalov; od leta 1983 je samo dva obdobja vladal peronizem. Od leta 2007 pa je v rokah Macrijeve stranke PRO. Na zadnjih volitvah je Rodríguez Larreta, z novo koalicijo, pogazil kirchnerizem in v prvem krogu prejel 52% glasov. Zadnjih trinajst let je uspešna administracija spremenila obraz mesta. Ni več zloglasnih poplav, javni transport uspešno deluje, čistoča je vidna, računi so prozorni ... V javnih anketah Larreta zavzema prvo mesto in njegov ugled presega tako predsednika kot guvernerja, celo v predmestju, ki je trdnjava peronizma. Cristina je jadikovala, da ima v mestu »celo praprot luč in vodo«, medtem ko v občini La Matanza ljudje nimajo ne luči ne vode. Pozabila je povedati, da Matanzo od leta 1983 nepretrgoma vodijo peronistični župani. Predsednik se je v notranjosti čutil »krivega« zaradi bogastva (»opulence«) prestolnega mesta. Ob tem samo omemba: Cristina živi v eni najbolj izključnih buenosaireških četrti (Recoleta), medtem ko je Alberto, predno se je preselil v predsedniško rezidenco, živel v Puerto Madero. V Ljubljani bi rekli, da stanujeta »v Murglah«. Poslušaj kaj govorim, ne glej kaj delam.

Bo pritožba na Vrhovno sodišče rodila sad? V sedanjem stanju je težko odgovoriti. Malo je verjetno, da bo poseg hiter. Medtem bodo mestna sredstva odtekala v provinco, ki je letos prejela že kup izrednih denarnih prispevkov. Cristina vse upe polaga na predmestje in njenih nad deset milijonov prebivalcev. Tam hoče prihodnje leto požeti dodatnih deset poslancev, ki ji manjkajo, da bi mirno nadzirala tudi poslansko zbornico. Vrhovno sodišče pa se (kot vse v Argentini) izživlja v notranjih razprtijah. So zadeve, kjer je hitrost posega bistvena. Prav te dni so se trije sodniki obrnili na sodni organ, ker jih hočejo z odločitvijo senata prestaviti. Vsi trije imajo na skrbi sodne postopke, ki zadevajo Cristino in obtožbe korupcije. Prosijo, da naj Vrhovno sodišče prepreči te prestavitve. Organ je sprejel njihovo pritožbo, a bo odločil »v primernem trenutku«.

To pa je v Argentini skrajno nevarno. Imamo zanimiv precedens. Leta 1995 je na pobudo tedanjega guvernerja (Nestor Kirchner) parlament province Santa Cruz nelegalno odstavil vrhovnega tožilca (Eduardo Sosa). Ta si je upal odločiti, da bo preiskoval guvernerja v zadevi petrolejskih sredstev (600 milijonov dolarjev in še 400 milijonov drugih fondov), ki so nekam izginili. Sosa se je pritožil na Vrhovno sodišče, ki je šele oktobra 2009 odločilo, da mora provinca tožilcu povrniti položaj in mu plačati zapadle plače. Nič tega se ni zgodilo. Tedanji guverner Peralta je bil celo s strani sodnega organa obtožen nepokorščine. Za njim je sedaj guvernerka Alicia Kirchner. Nič se ni zgodilo in Sosa se ni nikdar vrnil na svoj položaj. Bo sedaj nekaj podobnega?

 

Položaj se zapleta. Kicillof je slavil zmago nad policijo, a ni vse zlato kar se sveti. Sedaj povišice zahtevajo ostali sindikati javnih delavcev, uradnikov, učiteljev. Kje bo dobil denar, da ugodi njihovim zahtevam? Če jim pa ne ugodi, se bo znašel pred novimi upori. Poleg tega župani občin zahtevajo, da se jim prenese zadevni del sredstev, ki so jih odvzeli prestolnici. Ker so vzeti iz zveznih davkov, jim pripada določeni del. Guverner o tem noče ničesar slišati. Doživlja tudi upor v parlamentu. V provincijskem senatu ima opozicija večino. Doslej je potekalo prijazno sodelovanje. Po »zahrbtnem udarcu«, ki ga je predsednik zadal prestolnici, pa se je opozicija prebudila. Te dni je potrdila 41 sodnih funkcionarjev, ki jih je predlagala še bivša guvernerka Vidal, pa je bil Kicillof proti tem imenovanjem. To je bil njegov prvi poraz v parlamentu. Grozijo pa še drugi.

V Medameriški razvojni banki je bil končno potrjen novi predsednik. Trump je pogazil tradicijo, da to mesto pripada predstavniku Latinske Amerike. Argentinski kandidat Gustavo Beliz je propadel, ko ga je zapustila Mehika (levičarske parole, desničarski koraki) in potem še Evropska Unija. Sedaj banko vodi Mauricio Claver-Carone, ki je ob Albertovem nastopu zapustil ameriško delegacijo, ker je zaznal nenapovedane venezuelske funkcionarje. Ponoven Albertov poraz.

Gospodarski minister Guzmán je končno v parlament poslal osnutek proračuna za prihodnje leto. Tam za 2021 predvideva gospodarsko rast v višini 5,5% (letos bo padec nad 12%) in inflacijo za 29% (nekateri privatni računi jo postavljajo okoli 46%). Predvidena vrednost dolarja pa bo 102,40 pesov. Danes je uradna cena dolarja 79,25 pesov. Prav sedaj je oblast določila nove omejitve za nakup dolar. Tisti, ki kupi mesečno dovoljenih 200 dolarjev, mora plačati »solidarni davek« 30%, sedaj pa se mu pridrži še dodatnih 35% ko »predhodno plačilo davka na dobiček« (?). S tem je realna cena dolarja 131 pesov, podobno kot je na vzporednem trgu plavi (sivi, črni ….) dolar. Vedno nova velepodjetja pa napovedujejo, da bodo zapustila državo. Da, da, nekaj se zapleta.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 26

Oblačno vreme

Običajno se v teh opisih zgodi, da je snovi več kot prostora, format člankov pa je tak, da pisec ne preseže dve tipkani strani. »Svinec ni guma, ki se raztegne«, je bila ena prvih lekcij v časnikarski šoli. Takrat so v tiskarnah še kraljevali linotipi in so tipografi »lomili« svinčene vrstice. Potem je prišel sistem offset, vdrlo je računalništvo, a papir se tudi ni raztezal. Danes je vidno, da so na internetu članki daljši, včasih kilometrski, a niso enaki v tiskanih izvodih. Tudi naši opisi so v tem še vedno omejeni.

Zadnjih sedem dni je vrtiljak argentinske politike zapadel izredni hitrosti. Ni mogoče, kot sem imel navado, izbrati le najvažnejše in ostale pustiti ob strani. Danes so vsi dogodki bistvene narave, važni za razvoj položaja in odločilni za prihodnost. Vladajoča povezava se je nenadoma zavedla, da ima v rokah kup gorečih polen, v bližini pa je nekaj posod bencina. Za razumevanje položaja je važno, ta opišemo vsaj glavna polena in te posode. Zato bo struktura tega članka nekoliko drugačna kot običajno.

 

Razkol v parlamentu. V trenutku, ko sem pisal prejšnji komentar, se je končalo zasedanje poslanske zbornice. Bilo je tako presenetljivo in razburkano, da je dve uri kasneje predsednik Fernández omenil, da poslanci »niso mogli zasedati«. Seveda je pozneje moral razložiti, da je bilo drugače. Mu ni nihče sporočil novosti? V zbornici so imeli dogovor, da v teku enega meseca lahko zasedajo »virtualno«. A mesec je že pretekel in opozicija ni hotela obnoviti dovoljenja za »virtualnost«, da bi poslanci zasedali od doma, v parlamentu pa bi predsednik (Sergio Massa) vodil delo preko spleta. Obnoviti so morali dogovor, da bi bili sklepi veljavni. Opozicija je (kot že prej) zahtevala, da se voli le o nujnih zadevah, povezanih s pandemijo in socialnimi problemi. A zahtevala je, da se dogovor zapiše in podpiše. Primer v senatu, ko je Cristina vsilila obdelavo sodne reforme, je opozicijo postavil v bran. Massa je pogoje sprejel. A vmes je posegel Cristinin sin Máximo, predsednik vladne poslanske skupine. Kriče je zahteval da ne sme biti ničesar napisanega. V torek je vladna skupina in nekaj »neodvisnih« zasedala virtualno, združena opozicija pa je zasedla svoja mesta v zbornici. Virtualno so izglasovali dva zakona, o katerih sedaj teče sodni postopek, ker opozicija trdi, da so bili potrjeni nelegalno (neustavno). Najbolj zanimivo je bilo, ko je v zbornici predstavnik opozicije zahteval besedo, pa mu je Massa odgovoril, da mu je ne more dati, ker da »ni prisoten«. Sedaj se ponovno pogajajo, ker res ne morejo zasedati brez predhodnega dogovora. Opozicija pa hoče preprečiti, da bi kak trojanski konj v debato ponesel sodno reformo.

 

Čigava je zemlja? Prejšnji teden sem že opisal nasilne polastitve zemljišč in orisal socialno ozadje tega pojava. Nekatere študije trdijo, da doslej prilaščena površina teh zasedb dosega štiri tisoč hektarjev. Govori se tudi o dveh milijonih duš, nelegalno naseljenih na teh zemljiščih. Nisem prepričan o teh številkah, a jih tudi ne zanikam. Stanovanjski problem v Argentini je žgoč in ga je pandemija le še poostrila. Dolga leta nezanimanja, gospodarske krize, vlade, katerih edini cilj je bil zmaga na naslednjih volitvah … Vse je povezano, da je slika revščine res pretresljiva. Te dni je najbolj znano zasedbeno področje v kraju Guernica (da, kot v španski revoluciji napadena vas, ki jo je ovekovečil Salvador Dalí). Več kot mesec že tam »stanuje« (šotorí) 2.500 družin na 100 hektarjev velikem zemljišču. Prav okoli te naselbine tečejo najbolj ostre debate. Ker vem, da tudi v Sloveniji sledijo tem opisom, bi rad, da bi videli, kako to zgleda. Nekaj fotografij bo pomagalo. Poiščite jih na sledečem internetnem naslovu (če ne gre drugače, uporabite »copy in paste«):

https://www.clarin.com/fotogalerias/dramaticas-imagenes-toma-tierras-guernica-peor-momento-pandemia_5_LUQyOlUVR.html

Zadnjič sem omenil nasprotujoče si izjave raznih funkcionarjev, od ministrov do poslancev. Po začetnih vladnih simpatijah so prišli do zaključka, da so te zasedbe »nezakonite«, in da jih je treba preprečiti in odpraviti. Končno je tudi zadevna sodna zbornica odločila, da je treba tam nastanjene »izseliti« in, če je potrebno, za to uporabiti »javno silo«, ki pa naj ne izvaja nasilja nad prebivalci. Kako bo to mogoče, spričo zelo ostrih protokolov, ki so v veljavi ob takih primerih, je še neznanka. Poleg tega je že na terenu skupina odvetnikov, ki načrtuje sodne korake, da bi preprečili izselitev. Ob tem nekaj zaključkov. Stanje je posledica težkega socialnega problema, ki ga vlada nikdar ni resno vzela v roke. Odločilne so pri tem mafije, ki imajo politično in večkrat tudi policijsko in sodno podporo. Ne državna, ne provincijska oblast nista vprašanja vzeli resno, dokler se ni pojavila nevarnost spopadov. »Da ne bo kakega mrtvega« zaskrbljeno ugotavljajo v vladi. Bilo bi kritično za »ljudsko oblast«. Vse pa se uokviri v območje socialnih gibanj, ki so tudi del vlade, a raznolika in večkrat med seboj sprta. Obzorje je vedno bolj oblačno.

 

Nepričakovan upor. Pojav je presenetil vlado, ki živi v oblakih lastnega zadovoljstva. A provincijska policija se je uprla in tudi v tem vlada ne ve, kaj naj stori. Vsak resen opazovalec pa ve, da je varnostni organ province Buenos Aires en sam ogromen kaos. Plače so mizerne, v nekaterih primerih 50% nižje kot pri mestni policiji. Avtomobili so stari in razbiti; zadnjič se je preganjanje tatov ustavilo, ker je policiji zmanjkalo bencina. Oprema komaj služi, večkrat morajo celo sami poskrbeti za uniforme in kupiti naboje. V dobi pandemije si sami kupujejo alkohol in zaščitne maske. Ni čudno, da je 4.500 policistov okuženih. Včasih niti ne prijavijo, da so okuženi, ker se lahko začne dolg birokratski postopek, češ, ali so se okužili službeno ali privatno. Njihova socialna oskrba (IOMA) je pod kritiko. Pred časom, v zadnjem obdobju prejšnje kirchneristične vlade, so množico občinskih policistov (slavni »Pitufos«), nepripravljene in slabo opremljene, priključili redni policiji. Brez sindikata, ki bi jih branil (po pravilih je prepovedano), brez rednih voditeljev, so se tudi kaotično uprli in obljube izboljšanja plač so krhke. Vprašanje je še odprto. Kako jih bodo take poslali, naj s silo (a »prijazno«) izselijo množico revežev?

 

Domači zapor brez doma. Lázaro Báez je v Argentini znana osebnost. Navaden bančni uradnik z normalnim stanovanjem, ki se je v Santa Cruz, po stiku s tedaj guvernerjem Kirchnerjem (leto 2003), spremenil v gradbenega in petrolejskega podjetnika. Tipičen »slamnati mož« (testaferro). Po raznih računih njegova ugotovljena lastnina sega preko 2.800 milijonov pesov (37 milijonov dolarjev). Koliko je skritega v kakšni davčni oazi je pač neznano. Še pod Cristino so ga obtožili korupcije. V preiskovalnem zaporu je sedel štiri leta in pol. Ves ta čas ni prišlo do sodbe - tipično za Argentino. Sedaj je sodišče odločilo domači zapor. Jetniško osebje ga je prepeljalo v njegovo stanovanje v zasebni soseski, pa so se »sovaščani« uprli in preprečili, da bi se tam nastanil. Sodišče vztraja; bomo videli. Zgodba sama je bolj podobna komediji, če ne bi imela groznega ozadja kirchneristične korupcije. Trdijo celo, da je padel v nemilost pri Cristini, ker ta sumi, da si je prilastil več, kot je bilo dogovorjeno. Sodni postopek teče tudi proti njegovim trem sinovom in hčerki, ki so delničarji raznih njegovih podjetij. Tudi v tem primeru vlada ne ve kaj storiti. Znova je pozornost obrnjena v ljudski upor, ki postaja nevaren dejavnik javnega dogajanja.

 

Kam plujemo? Sredi tega kaosa se je pandemija le še razpasla. Presegli smo že pol milijona okužb. Število smrtnih žrtev je že preseglo deset tisoč. Še vedno, v primerjavi z drugimi državami (ZDA, Brazilija, Mehika) položaj ni najhujši. A bolj kot kjerkoli trpi gospodarstvo, kar kritično odmeva v družbi. Najdaljša karantena na svetu se bliža 180 dnem izolacije. Namesto skupnega nastopa so se ponovno sprožili napadi na vodjo vlade prestolnega mesta. Horacio Rodríguez Larreta ni več predsednikov »prijatelj«, ker je Cristina ugotovila, da je nevaren za prihodnje korake kirchnerizma. Ker Larreta odpira trgovine, dovoljuje razne aktivnosti in omejena razvedrila, padajo nanj obtožbe, da je kriv vsega hudega, kar je v državi povezano s koronavirusom. Tudi v tem primeru je jasno, da vlada ne ve, kaj naj stori. Karantena, ki se je začela zgodaj (prezgodaj?) in oblast navdušila, je pokazala omejene učinke. Težava je v tem, da je vlada segla samo po karanteni, kot edinem »zdravilu« proti bolezni. Še več: pandemija je nudila izredno priložnost, da je začela izvajati svoj načrt osvajanja družbe. Ko je postalo vidno, da ofenziva ne bo lahka, so se pojavila notranja razpotja. Vladna »koalicija« je povezava skupin, ki mislijo zelo različno in so se zbrale samo zato, da so zmagale na volitvah. Sedanja nezadovoljstva, nasprotja in javni prepiri izražajo šibkost te skupnosti. Pandemija je bila tudi izgovor, da vlada ni začela izvajati nekega gospodarskega načrta. Pač, ga ni imela in ga še nima. Vse dosedanje napovedi so le pridobivanje na času, v upanju, da se položaj izboljša, vodovje umiri in zasije sonce. To pa bo težko. Preveč je oblakov.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto III - Št. 25

V krempljih nasilja

 

Položaj se zaostruje. Vedno več spornih točk se pojavlja med vlado in opozicijo, znotraj vlade, med vlado in prebivalstvom, med narodom sploh. Argentina je zašla v položaj splošnega nasilja, ki ga lahko srečamo na vsakem vogalu. Nasilje lahko vidimo, ko vladna večina v senatu potrjuje zakonsko besedilo, ne da bi opozicija sploh imela v roki predhodno besedilo in ne da bi imelo smisel, da izrazi svoje mnenje. Kot nasilje lahko označimo, da poslanska zbornica zaseda »virtualno«, kljub nesoglasju opozicije, čeprav pravilnik za tako delovanje zahteva soglasje vseh skupin. Nasilje je, ko posamezniki grozeče zasedajo in si prilaščajo javna ali privatna zemljišča. Prebivalci okoliša se zbirajo in grozijo z nasiljem, da preprečijo to početje. Nasilje vidimo, ko se množijo kraje, ropi in umori, ko nihče ne brani malega človeka, ko se državljan z orožjem v roki brani sam, in v tej obrambi ubije storilca, včasih pa tudi nedolžno žrtev. Nasilje lahko vidimo, ko dokončno zapirajo trgovine, nehajo obratovati podjetja in delavci ostajajo brez zaposlitve. Nasilno je, da lakota množično prizadeva vedno večje skupine prebivalstva. Živimo utopljeni v vsakdanjem nasilju, ne da bi videli izhod, ker država ne prevzame svoje odgovornosti.

Vse to lahko vidimo in opišemo, medtem ko pandemija podira, dosega višek in dopolnjujemo šesti mesec karantene. Daleč so ostale zmagoslavne primerjave, češ, kako uspešni smo, ker vlada v nedogled razteguje izolacijo. Te dni je namreč Argentina zasedla deseto mesto na svetu v številu okužb. Ni več prostora za zmagoslavje. Imamo namreč že 428.239 okuženih in 8919 mrtvih za koronavirusom. Res je težko primerjati države, ker je različno število prebivalcev. Zato se Argentina ponaša vsaj z zelo nizkim številom smrtnih žrtev. A ena primerjava pa je umestna: število smrtnih žrtev na milijon prebivalcev. V tem nismo tako uspešni: imamo 200,5 mrtvih na milijon. Slovenija, na primer, zapisuje 2924 okuženih, a samo 64,3 mrtvih na milijon prebivalcev.

 

Reforma na pohodu. Mnogo smo že pisali o reformi sodstva. Pretekli teden je senat končno potrdil nekoliko spremenjeno vladno besedilo. Presenetljivo je senator Parrilli umaknil svoj dodatek glede vpliva medijev na sodne odloke. Bilo je le preveč grobo. A v zadnjih 20 minutah je vladni blok vstavil nad tisoč dodatnih funkcionarjev (sodnikov, tožilcev in uradnikov), kar je strošek te reforme pognalo z dotedanjih 3.000 milijonov na 10.000 milijonov letno. Večina novih sodišč je v peronističnih provincah. Smisel reforme je tako krhek, da je, na primer, sedež ene novih sodnih zbornic v naselju Piedra Buena v provinci Santa Cruz. Ima le 6.000 prebivalcev, brez interneta in s slabo cestno povezavo z ostalimi kraji področja. Pač posledica tistega »Daj-dam«, ki smo ga opisali v prejšnjem članku.

Potrjeno besedilo je parlamentarno vodstvo dostavilo v poslansko zbornico. Tam vlada še nima zagotovljenih dovolj glasov, da bi zakon potrdili. Začel se je postopek ljubimkanja posameznih poslancev (Cristina pritiska na guvernerje). Sedanje stanje, ko zbornica deluje virtualno medtem ko je opozicija že vložila tožbo na sodišču, je le preverjanje, kakšen je uspeh tega osvajanja. Vlada ponuja razne spremembe v besedilu, ki naj bi reformo napravilo bolj prebavljivo za razne ideološke okuse opozicije. A ji nihče več ne zaupa. Temu je delno kriva vlada sama, ki je že neštetokrat požrla dano besedo in z avtoritarnimi (in nelegalnimi) potezami izigrala svoje nasprotnike. Nezaupanje pa ima podlago tudi v posebnem sistemu argentinskega parlamenta. Vedno ima prednost vlada. Poglejmo.

Zakonsko besedilo lahko predložijo tako senatorji kot poslanci. Če ga potrdi izhodna zbornica (senat ali poslanci), preide v naslednjo, ki ji da dokončno obliko. Zakonski osnutek pa lahko predstavi tudi vlada in za začetek izbere zbornico, ki ji je bolj po volji. Zakonski osnutek sodne reforme je vlada poslala v senat. Ta je besedilo že potrdil in sedaj je na potezi poslanska zbornica. A če ta vnese spremembe (kar vlada ponuja), se osnutek vrne v senat, ki lahko spremembe potrdi, ali pa zavrne, z normalno večino. Če jih zavrne, ostane veljavno besedilo, ki so ga senatorji že potrdili. Tega se bojijo v opoziciji: da vnesejo zahtevane spremembe, senat pa jih lahko zavrne, in ostane veljavno prvotno besedilo. Tako bo zakon po kroju vlade.

Da je mera sumničenja polna, je pravosodna ministrica pretekli teden izrazila svojo podporo besedilu zakonske reforme, a priznala, da besedila ni imela v roki, preden so ga poslali v parlament. Torej: funkcionarka, ki je odgovorna za sodstvo, ni vedela kaj se v vladi kuha. Da sedanje besedilo nima veliko skupnega z tistim, ki sta ga izdelala in poslala predsedniku državna sekretarka Vilma Ibarra in svetovalec Gustavo Beliz, je javna tajnost.

 

Kar je tvoje … Od devetdesetih let prejšnjega stoletja prisostvujemo družbenemu pojavu nasilnih prilastitev. V teku teh desetletij se je ta način »naseljevanja« množil tako v okolišu prestolnice (včasih tudi v samem mestu), kot po notranjosti države. Sistem je enostaven: na prazno manjše ali večje zemljišče nenadoma pride skupina oseb in družin, ga zasede, razdeli, postavi nekakšne ograje in začne graditi zasilna bivališča. Ta so največkrat lepenkaste stene in streha iz kosov plastike. Zemljišča so lahko državna ali privatna. Ne v prvem, ne v drugem primeru ni upanja, da bi jih kdaj spravili od tam. Tako je nastala večina bednih naselij po vsej državi. Samo v prestolnem mestu jih je 20; a v buenosaireškem okolišu nad 1.600. Po vsej Argentini jih najdemo nad 4.000 in v njih prebiva tri milijone duš.

Če je zemljišče državno, ni kaj več govoriti; če je privatno, lastnik vloži tožbo na sodišču. Postopek se vleče v nedogled in v večini primerov ne rodi nobenega uspeha: »Kar je (bilo) tvoje, je (sedaj) moje«. Vendar je dokazano, da pojavi niso spontani temveč dobro organizirani. Mnogokrat je v ozadju politični dejavnik, včasih privatna iniciativa, a vedno povezana s politiko in z denarnim ozadjem. Tisti, ki se tam naselijo, morajo »organizatorju« plačati določeno vsoto, da jim »dovoli« nastanitev in gradnjo. Če dodamo, da je večkrat »soudeležena« tudi policija, lahko razumemo, da pojava ni mogoče zaustaviti.

Pred tedni smo omenili zadevni zakon province Buenos Aires, ki preprečuje, da bi sodno izselili te »zasednike« (»okupas«). Izgovor za ta zakon je bila pandemija, a idejno je v soglasju z prevladujočim levičarstvom provincijske vlade. To ni majhen problem, ker je zadnje čase prišlo tudi do nasilnih spopadov med tistimi, ki zemljišča zasedajo in sosedi, ki skušajo to preprečiti. Nihče noče bednega naselja v soseščini. Nekajkrat je v teh primerih posegla vmes policija.

Vlada nima enotnega nastopa v tem primeru. Ministrica za varnost Sabina Frederic meni, da je to ni varnostni, temveč »stanovanjski« problem, ki ne spada na njeno področje. Minister za varnost province Buenos Aires, Sergio Berni, trdi, da je »zločin«, ki ga je treba preprečiti in storilce kaznovati. On je tudi izjavil, da je dnevno pet (da 5) takih zasedb v provinci. Pojavi so številni tudi v provincah Chaco in Corrientes.

Drugačne narave pa je podobna pojava v okolici Bariloch. Na področju jezera Mascardi je zasedba v rokah domnevnih staroselcev iz rodu Mapuches. Stanje se vleče že tri leta, z napadi in požigi lastnine drugih naseljencev. Ko so prebivalci Bariloch uprizorili protest, je ministrica vložila tožbo proti njim, češ, da so kršili karanteno. Njeni poznejši izgovori so bili prazni. Zasedbe so se dogodile tudi na področju kraja El Bolsón. Župan tega mesta je že vložil tožbo, češ da zasedena zemljišča prodajajo po internetu. V vladi sami pa so mnenja popolnoma ločena.

 

Edini uspeh. Dejansko je edini uspeh sedanje vlade dejstvo, da je uredila vprašanje zunanjega dolga. Zato je razumljivo, da je predsednik uprizoril posebno zasedanje in objavil izid pogajanj. Sedaj je na vrsti vprašanje posojila pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI). Kot predvideva minister Guzmán, naj bi dogovor dosegli v prvih mesecih prihodnjega leta. Vlada še vedno računa da bo na volitvah v ZDA zmagal Biden. Če zmaga Trump se bo pogajanje zapletlo.

Sedaj naj bi se vlada (minister) posvetila izdelavi gospodarskega načrta. V pripravi je šestdeset (da 60) ukrepov, ki naj državo postavijo na pot obnove in rešilnega proizvodnega delovanja. Koliko je to stvarnost, koliko pa so le pobožne želje, bo pokazala prihodnost. Ne smemo pozabiti, da je šest mesecev karantene grobo prizadelo vse gospodarsko delovanje, da bo brezposelnost postavila nov rekord in da bo, ob koncu pandemije, vsak drugi Argentinec padel v kategorijo »revnih«. Največja nevarnost za uspešno rešitev so prav notranja razpotja v vladi, ki so vedno bolj vidna.

Tone Mizerit