Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 46

Prvi koraki

Začelo se je. Vlada je poslala v parlament prvi zakon, ki naj uredi dramatičen kaos, v katerem se nahaja argentinsko gospodarstvo in domače družbeno stanje. Vse napovedi teh dni, vse načrte in predvidene poteze, je ekonomska in socialna ekipa, ki jo vodi minister Martin Guzmán, strnila v en sam zakonski osnutek. Zakon, ki naj bi ga v kratkem roku štirih dni potrdili obe zbornici, ureja kar petnajst (da, 15) različnih področij in položi v roke izvršne oblasti skoraj neomajno moč za vodenje države. Tako obsežni so predlagani ukrepi in tako skrajne odločitve glede posameznih pristojnosti, da je opozicija (Cambiemos, radikali in Coalición Cívica) sklenila, da se debat ne bo udeležila in s tem skušala preprečiti zasedanje.

Že ime zakona je izredno bombastično: „Zakon o socialni solidarnosti in proizvodni obnovi v okviru izrednih gospodarskih razmer‟. Besedilo dovoli vladi, da skoraj po mili volji, določa povišice plač, cene javnih storitev, davke na osebno lastnino in proizvodne dejavnosti. Ukine za dobo šestih mesecev zakon o mobilnosti pokojnin. Ureja razne pristojbine, dajatve in plačila. Prepove, na primer, da bi podjetja prosto dvigala denar bančnih vlog (predvideva davek tudi na to). Zamrzne za šest mesecev cene plina, elektrike in vode, medtem pa naj posebna komisija pregleda ustroj stroškov. Določa 30-odstotni davek na kupovanje dolarjev za turizem, kupovanje v inozemstvu ali sploh za varčevanje. Odpravlja davčno soglasje, ki ga je podpisala prejšnja vlada z guvernerji (posledica bo povišanje davkov v provincah) … Naštevanje bi lahko šlo v nedogled.

Brez presenečenja. Čeprav je besedilo tako raznoliko in obsega toliko področij, dejansko ni presenetilo političnih opazovalcev. Lahko bi rekli, da nas v Argentini že nič ne more presenetiti. A bilo je jasno, da do zadnjega trenutka vlada sama ni vedela točno, kaj in kako, in je celoten osnutek sad precejšnje improvizacije. Na primer: davek na dolar (ali vrednost „turističnega dolarja‟). Najprej so ga napovedovali. Potem so ostro zanikali, da bi mislili kaj takega vpeljati. Nato so govorili o 20 procentih. No, končno je skočil na 30%. Še ena: predsednik se je sestal z podjetniki in sindikalisti avtomobilske dejavnosti. Medtem, ko so govorili in soglašali glede potrebe omiliti davčni sistem tega sektorja, je zakonski osnutek prišel v parlament in so ugotovili, da v njem krepko zvišajo davke na prodajo novih avtomobilov. Sam predsednik ni vedel, kaj se pripravlja?

Zakaj opozicija grozi, da se zasedanja ne bo udeležila? Ker trdi, da zakon dejansko ukine vlogo parlamenta. Vladi poveri pristojnosti, ki po ustavi pripadajo poslancem in senatorjem. Res so razmere izredne in obstoja precedens podobnega zakona iz leta 2002 (Duhalde in družba), a tisti zakon, ki naj bi bil začasen, dokler se „izrednost‟ ne uredi, je bil v veljavi do leta 2017, ko ga je odpravil Macri. V krogih opozicije trdijo, da je sedanje besedilo še bolj skrajno kot prejšnje v tem, kako omeji pristojnosti parlamenta. Lahko zadržanje opozicije spremeni izid? Težko. Vlada ima močno poslansko skupino, ki se ji pridružijo zastopniki provincijskih strank. Zakon pa bo podprla tudi Federalna alternativa, ker je tako sklenil Roberto Lavagna. Z njim se predsednik Fernández stalno posvetuje. Lavagna je moder mož (res?) in ima v parlamentu deset poslancev. To nekaj zaleže.

Ob vsem tem pa dva komentarja. Prvi: vse napihnjeno besedilo tega zakona ima en sam cilj: po poti davkov nabrati čim več denarja. Pritisniti na tisti del ljudstva, ki ni v skrajni revščini (predvsem srednji sloj) in iztisniti sredstva, ki naj jih potem usmerimo v 40% revnih. To je pozitivno. A ima kaj malo opraviti z reaktivacijo proizvodnje. S tem ne bo več denarja za potrošnjo in proizvodnjo. Zakon skuša rešiti težak socialni položaj, a nima nobene vsebine kašnega stvarnega in temeljitega gospodarskega načrta. In druga točka: nekateri opazovalci menijo, da je Fernández pripravil tak zakon, da se reši nadzorstva parlamenta, ki bo močno v rokah podpredsednice. Tako bo lahko sukal gospodarstvo in urejal razmerje s provincami, ne da bi se (vsaj legalno) Cristina lahko vmešavala v njegove odloke. Je res?

Spet borba s kmeti? Medtem je vlada, kar po dekretu, povišala davke na izvoz poljedelskih pridelkov. Soja je prizadeta za 30%, koruza in pšenica 12%, meso, ribe in ostali pridelki 9%. Zakaj je predsednik uporabil dekret, ko davke določa parlament? Ker (razlaga), je le posodobil davek, ki ga je že Macri potrdil, le da je takrat veljal dodatek 4 pese na dolar; medtem pa, da je dolar krepko poskočil. To je res; res pa je tudi, da je inflacija medtem povišala vse stroške, med njimi transport. Kmetijske organizacije računajo, da bodo lastniki (ali najemniki) polj v bližini pristanišč še nekako prenesli ta udarec; oddaljeni (predvsem ves severozahod) pa z novimi davki niti nimajo zagotovljene rentabilnosti. S tem pa Fernández uporablja dvorezni nož. Mnogi za prihodnjo setev že napovedujejo manjšo površino za pšenico in koruzo, in večjo za sojo, ki je bolj donosna. S tem bo primanjkovalo pšenice, moka bo dražja, cena kruha bo rastla. Vladni možgani upoštevajo okoliščine? Vedo kaj delajo?

Besnost kmetov ima še drug vzrok: Fernández jim je obljubil, da ne bo ničesar spremenil, ne da bi se z njimi predhodno domenil. On pa trdi, da ni nič spremenil, le sedanje številke dajejo tak rezultat. Napoveduje pa skorajšnja pogajanja, ker namerava povišati davke še za dodatne 3%. Skupek štirih kmetijskih organizacij (Mesa de enlace), ki je leta 2008 nasprotovala vladi predsednice Cristine in dosegla, da je bila resolucija 125 premagana v senatu, je sedaj nekam izgubljena. Niso bili pripravljeni na ta korak, nočejo spopada z vlado, a čutijo pritisk članov, zlasti manjših kmetov, ki jih povišanje davka poriva na rob obstoja. Kaj bo iz tega nastalo, še ni jasno, a verjetno v bližnji prihodnosti ne bo prišlo do spopada.

In kaj bo vlada storila s to novo nabirko sredstev? Znova se srečamo z besedo „solidarnost‟. Še preden se sestavi nova socialno-gospodarska komisija (ji bo res predsedoval Lavagna?), je vlada odločila vrsto ukrepov, ki naj olajšajo stanje najbolj prizadetih socialnih skupin. Eden teh ukrepov je „prehrambna kartica‟. Začetno jo bo prejelo dva milijona ljudi, potem pa se bo razširila na ves ostali del prizadetih. S to kartico bodo v blagovnicah lahko kupili le prehrano (izrecno so izvzete alkoholne pijače). Družina z enim otrokom bo mesečno prejela 4.000 pesov, z dvema ali več otroki 6.000. Ta vsota je dodeljena poleg družinskih doklad in drugih podpor. Pozitivna stran teh kartic je, da bo denar vložen direktno in ne bo (kot v primeru podpor), šel skozi roke posrednikov, ki večkrat zase pridržijo del denarja.

Ofenziva na pravosodje. Ni kaj; vsi smo vedelo, kaj se bo zgodilo če zmaga kirchnerizem. Postopoma a neizbežno bo zapadla večina sodnih postopkov zaradi korupcije v dobi 12 let vladanja Nestorja in Cristine. Drug za drugim prihajajo iz ječe bivši funkcionarji, proti katerim tečejo postopki zaradi grobih primerov oškodovanja državne (družbene) lastnine. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da mnogi izmed njih (primer: bivši minister za javna dela De Vido) zahtevajo, naj se „sodi sodnike‟, ki so jih preiskovali („preganjali‟) in še vodijo proti njim sodne postopke. Poseganje nove vlade na področje pravosodja postaja vidno. Kam bo to vodilo, še ni jasno. A vse kaže, da je tudi predsednik Fernández namenjen, da se ustavi „preganjanje‟ proti bivšim funkcionarjem.

Najbolj zanimiv je primer province Buenos Aires, kjer je guverner Kicillof imenoval dva visoka funkcionarja, ki imata sodne postopke zaradi korupcije. Opravičil je to potezo, češ, da sta omenjena dva žrtvi „lawfare‟. Ta beseda, rojena v ZDA, je prišla v modo v Argentini. Je povezava dveh besed: „law‟ (zakon) in „warfare‟ (vojna). Pomeni „pravosodna vojna‟ ali uporaba pravosodja, da se diskreditira (postavi na slab glas) političnega nasprotnika. Besedo je uporabila tudi bivša predsednica Cristina, ko je dobre tri ure rohnela na sodnike, ki jo sodijo zaradi dokazane korupcija v upravljanju javnih del za časa njene vlade.

Kako je možno, da ima ženska v ljudstvu še tako podporo, ko je dokazano njeno delovanje? Zelo enostavno: polovica njenih pristašev ne verjame, da so obtožbe resnične; druga polovica pa verjame, a je ne briga. „Krade a dela‟, je stara fraza, ki v Argentini opraviči marsikateri greh, predvsem kadar gre za politične predstavnike. Zato smo tam kjer smo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 45

Nov začetek

Danes, sreda 11. decembra, smo se prvič zbudili pod novo vlado. Datum 10. decembra je namreč v Argentini zakonsko predviden kot dan, ko se vsaka štiri leta zamenja vlada. Ena odide, druga nastopi. Tako se vsaj dogaja od povratka v demokratično obdobje, ki se je začelo leta 1983, po zadnjem vojaškem režimu. Res je, da letos ta datum pomeni povratek peronizma na oblast, pomeni pa tudi datum, ko je, po letu 1928, prvi predsednik, ki ne pripada peronizmu, mirno zaključil svojo ustavno dobo. Vsi ostali so bili peronisti, ali pa jih je strmoglavil kak vojaški udar ali izbruh socialnih nemirov.

Mauricio Macri ima torej zagotovljen poseben prostor v argentinski politični zgodovini. Treba pa bo počakati, da o drugih področjih njegovega delovanja sodijo prihodnji rodovi. Če danes gledamo na njegovo delovanje, moramo priznati, da  ni bilo uspešno. Pred dnevi sem bral komentar, v katerem avtor trdi, da ima prav bivši predsednik največjo zaslugo, da se je Cristina vrnila. Res je s svojo zmago leta 2015 preprečil, da bi se kirchnerizem dokončno zakoreninil na čelu države in se spremenil v „demokratično diktaturo‟. A kriv je, da je Argentina znova zamudila priložnost, da bi postala normalna država. Uspel je v usmeritvi zunanje politike, mnogo je storil na področju ustavnosti in urejevanja države, popolnoma pa je propadel v gospodarstvu - in to ga je neslo. In socialna plat? Sam je ob nastopu rekel: „Ko bom odšel me sodite po tem, kako bom rešil problem revščine‟. Ko je nastopil, je bilo 30% revnih; ko je odšel, je ta številka dosegla 40%. Brez komentarja.

Nova ekipa. Končno je Alberto Fernández v petek, 6. decembra, objavil seznam nove vlade. Na nek način je ponovil napako, ki jo je zagrešil že Macri ob svojem nastopu: nesmiselna množica ministrov. Kar 21 jih sestavlja ekipo. Tem je treba dodati še 15 sekretarjev, direktorjev, šefov in vodij, ki bo vsak imel svojo važnost in svoj pomen v težkem delu, ki jih čaka. In še eno Macrijevo napako je ponovil Alberto: nima močnega gospodarskega ministra. Zadnjo besedo na tem področju je ohranil zase. Če je to pametno ali ne, upoštevajoč da je on pravnik in z gospodarstvom nikdar ni imel večjih stikov, bo pokazala prihodnost. Tudi pokojni Kirchner je hotel v ekonomiji imeti zadnjo besedo. Tega tedanji minister Lavagna ni prenesel in je odšel. Takrat se je začela v gospodarstvu pot navzdol.

Ti dnevi so nam natresli toliko gradiva, da ni mogoče niti omeniti vseh posameznih točk. Poglejmo torej bežno. Takoj se jasno vidi, da sta vlado sestavili dve glavi. Jasno se razlikuje polovica, ki jo je izbral Alberto, od one druge, ki jo je zamislila Cristina. Alberto je določil (v kolikor ni naletel na kak veto podpredsednice) ekipo, ki vodi gospodarstvo, za delo, proizvodnjo, javna dela, transport, celo pravosodje … Domala vsi so različnih izvorov a bistveno peronisti. Potem pa sledi vrsta ministrov, ki izhajajo iz osrčja kirchnerizma: zdravstvo, obramba, poljedelstvo, kultura, okolje, znanost …

Argentinski politologi, ki so kot vse prebivalstvo navezani na nogomet, se upravičeno sprašujejo, kako bo delovala ekipa, ki sta jo izbrala in jo vodita dva selektorja, ki imata dvoje različnih pojmov o igri. In igralci se med sabo kaj malo poznajo. Vendar ne bodimo preveč črnogledi. Macrijeva vlada, ki jo je sam ocenil kor „najboljša ekipa zadnjih 50 let‟, je imela enega samega selektorja in so se vsi poznali, se je sprevrgla v eno najslabših. Ohranimo, torej, vsaj kanček upanja. Je pa nekaj podrobnosti, ki motijo. Macri se je s Trumpom pogovarjal v tekoči angleščini, Alberto potrebuje prevajalca. Felipe Solá, ki je zunanji minister, ne obvlada angleščine (sicer je bilo nekaj podobnega v Sloveniji s predsednico vlade, Alenko Bratušek). Ministrica „za žene, spol in različnost‟ ima kot precedens, da je bila odvetnica socialne voditeljice Milagro Sala, in trdila, da je v zaporu, „ker je ženska‟. Bilo je dokazano, kako je zapadla korupciji, si prisvojila javni denar in kruto postopala s svojimi „podložniki‟. Minister za okolje je Juan Cabandié, ki je svoj čas „videl ribe‟ v Riachuelu (neke vrste do konca zastrupljeni Ljubljanici), kjer že dolga leta ni življenja. In še lahko bi naštevali.

Le še besedo o skupini La Cámpora, ki jo vodi Máximo Kirchner. Poleg izrednega števila poslancev (liste je sestavljala Cristina), načeluje štirim ministrstvom in vodi dve ključni področji, kjer je ogromno denarja: PAMI (zdravstvena ustanova za upokojence) bo vodila Luana Volnovich, in ANSES (organizem za upokojence in socialne podpore; skupaj 18 milijonov prejemnikov), ki mu načeluje Alejandro Vanoli. Upoštevajmo, da vodi tudi blagajno poslanske zbornice … Sploh v vladi prevladuje kirchnerizem.

Nove težave. Težave so pravzaprav stare. Nove so le okoliščine, s katerimi se bo moral soočati Alberto Fernández. Za nami je že nastopni protokol, ko se je v parlamentu objemal z Macrijem (Cristina mu je dala roko a gledala stran). Mimo je govor otvoritve obdobja („Vrnili smo se in bomo boljši‟). Delo se je že začelo. Prva težava je, da Alberto nima mnogo časa. Nima možnosti, da bi se zmotil v diagnozi in zdravljenju. Vsaka napaka bi bila usodna, ker se bori na dveh frontah: s problemi in s podpredsednico. Mnogi tudi v krogih opozicije menijo, da je Alberto dobronameren in se ne bo dal sukati kot lutka. Če uspe na gospodarskem in socialnem področju, si bo pridobil moč (oblast), ki je sedaj nima. To bo počasno in natančno delo, kjer ni mesta za pomoto. To je njegov edini izhod.

Druga težava, ki pa je stara skoraj kot Argentina, je zunanji dolg in notranja bilanca. Sam predsednik je te dni izjavil, da država ni v stanju odplačevati dolga, kot je bilo dogovorjeno. Njegov finančni minister Martin Guzman predlaga dogovor z upniki, da naj odložimo plačevanje obresti in glavnice za dve leti. Medtem, da si bo država opomogla, uredila račune in postala sposobna, da potem odplačuje svoj dolg. Med upniki so nekateri mnenja, da bi bil tak izhod sprejemljiv, ker sicer Argentina enostavno zapade v default (neha plačevati svoj dolg), kar je za vse hud zaplet. A pogoj bi bil, da Mednarodni denarni sklad (FMI) nadzira razvoj in ugotavlja, če  država izpolnjuje svoje obljube. Seveda, bistveno bi morali povišati davčno nabirko in zmanjšati potrošnjo: zapraviti mnogo manj kot naberemo.

Alberto pa ima tudi politično težavo. Kljub prepričljivi zmagi, je 40% prebivalstva, ki ga ni volilo in je namenjeno, da izvaja oster nadzor. Podobno tudi ostalih 10%. Zato je stvarna njegova izjava, da bomo „le združeni uspeli postaviti Argentino na noge‟. Povabilo na skupno delo je Albertovo geslo. Tukaj pa je težava predvsem znotraj vlade. Težko sovpada njegovo vabilo, da „premostimo razpoko‟, z izrazi, kot je video „Opustošena zemlja‟, v katerem se kruto napada prejšnjo vlado, a se ne prizna nobene od predhodnih kirchnerističnih napak. Vse maše in objemi predsednikov ne pomagajo, če bo z vlade same bojkotirala gradnjo mostu.

Nov svet. Ne smemo pozabiti, da Argentina ni sama na svetu. Niti ni na prvih, važnih mestih. V tem položaju in s težavami zunanjega dolga, je bistveno odvisna od dobre volje tistih, ki imajo oblast (in denar). Tega se je Macri zavedal, čeprav ni znal izkoristiti ugodnosti v prid skupnega dobrega. Alberto v tem pogledu nima ugodnih okoliščin. Poleg tega za njim stoji Cristina, katere sovraštvo do vsega kar zveni po ZDA je znano, enako kot simpatija do latinskoameriške levice. Ona lahko ogroža delo, ki ga skuša izvesti predsednik.

En primer: Mauricio Claver-Carone je bil osebni odposlanec Donalda Trumpa na nastop novega argentinskega predsednika. Je pa tudi posebni Trumpov svetovalec za vprašanja Zahodne poloble. Zakaj je zapustil Argentino še preden je Alberto nastopil kot predsednik, zlasti še, ko je imel to sredo z njim predvidene pogovore? Znašel se je v neprijetni družbi: bivši predsednik Ekvatorja Rafael Correa; Madurov osebni delegat Jorge Rodriguez (po dogovorih bi ga morala Argentina aretirati) ... Vmes je prišla še napoved, da bo Evo Morales zapustil Kubo in se nastanil v Argentini. „Takih presenečenj se na pripravi prijateljem‟, je dejal Claver-Carone in užaljen zapustil državo. Res ni prej poznal seznama povabljenih?  Je dogodek le opozorilo, kako naj izbiramo prijatelje? Slabo smo začeli.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 44

Nova doba - stare težave

„Vse pride in vse mine‟ je ljudska modrost, ki jo je španski pesnik Antonio Machado sporočil v verzih in jim je Katalonec Joan Manuel Serrat dodal melodijo. Brundam jo, ko pišem te vrstice, zadnje pred spremembo oblasti v Argentini. Ta stara modrost me tudi tolaži, ko zaskrbljeno ugotavljam, kako malo se je spremenilo v štirih letih Macrijeve vlade in kako enak bo, po štirih letih, položaj kirchnerizma na čelu države. Res je, da bodo imena nekoliko spremenjena. A, vsaj ob začetku, ni dvoma, da bo krmilo sukala ista roka.

Lahko ugotovimo, da je slavna razpoka (grieta), še vedno prisotna v narodu, in bo med njim ostala še dolgo, dolgo časa. Tako je polovica ljudstva navdušena in polna upanja, da bomo sedaj znova nastopili pot lepšega in bolj blagega življenja, druga polovica pa dejansko trepeta: „Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti‟. In Brdavs, v tem primeru, prevzame osebo bivše predsednice, prihodnje podpredsednice, ki ob vsakem koraku dokazuje, da v štirih letih ni spremenila ne značaja, ne pohlepa.

Razpoka je gotovo ena največjih težav, s katerimi se sooča Argentina. Saj bomo (morda) počasi odplačevali zunanji dolg. Zna se zgoditi, da (morda) uredimo gospodarstvo. Gotovo bo revščina pojenjala in bo manj ljudi prizadetih v svojih najbolj osnovnih potrebah in pravicah. A kadar nekdo v dušo ljudi zaseje sovraštvo, ki razkoli družbo in loči sorodnike, prijatelje, sodelavce, sosede … takrat narod nastopi dolgo pot razhoda, s katere je povratek izredno težak. In razpoka se ne reši z eno mašo „združenja in miru‟, ki se je bosta udeležila sedanji in prihodnji predsednik to nedeljo v Lujanu.

Cristina napreduje, Alberto nazaduje. Če je kdo še dvomil čigave roke bodo sukale krmilo države, je pretekli teden dobil dovolj dokazov, da bo zadnjo besedo v tej zadevi, vsaj v začetku, imela Cristina. Res se je za nekaj časa umaknila na Kubo, a vrnila se je v obliki tropskega orkana, ki je podrl vse, kar se mu je zoperstavilo. Alberto je imel že izoblikovano sestavo svoje vlade, pa je veto podpredsednice bistveno spremenil položaj. Ob tem je tudi postalo jasno, da Cristina lahko hlini prijaznost, a ne pozabi in - ne odpusti. Najbolj prizadet ob teh spremembah je bil Massa. Vsi njegovi kandidati za visoka mesta v državni upravi so odleteli. Imena kot Martin Redrado, Diego Gorgal (Alberto mu je že ponudil ministrstvo za varnost), Mirta Tundis (PAMI) Florencio Randazzo (transport), De Mendiguren (proizvodnja) so zablestela, a takoj ugasnila, ko se je Cristina spomnila, da je pred leti Massa, s svojo zmago v provinci Buenos Aires, preprečil ustavno spremembo in sanje „večne Cristine‟. Morda mu bo končno prisodila le ministrstvo za transport. Maščevanje je sladko!

Podpredsednica tudi popolnoma nadzira parlament. Najprej je naredila red v senatu, kjer je postal njena prva žrtev Carlos Caserio, ki je sanjal o samostojnem peronizmu guvernerjev. Izginil je s površja zemlje. Nadomestna predsednica zbornice je Claudia Ledesma Abdala, žena guvernerja iz Santiago del Estero, pokornega sluga Cristine. Ona je sedaj druga v vrsti predsedniškega nasledstva. V poslanski zbornici je sicer predsednik Massa (to je plačilo za njegov povratek v kirchnerizem), a vodja peronistične poslanske skupine je Máximo Kirchner. In še detajl: blagajno poslanske zbornice ima v rokah La Cámpora.

Bo parlament znova le „notarska pisarna‟, kot je bil za časa prejšnjih treh vlad kirchnerizma? Težko je prerokovati, predvsem v argentinski politiki. V senatu imajo večino, v poslanski zbornici pa so si, z raznimi pristopi in povezavami, zagotovili sklepčnost in sledečo avtomatično večino. Seveda, stvar ne bo tako lahka, kot pred štirimi leti. Vsaka podpora bo nekaj stala in vsako potrjeno besedilo bo imelo višjo ceno. A Cristina je mojster v sukanju dveh bistvenih orodij: bič in denarnica. Tako bo deloval argentinski parlament.

Politični zaporniki ali politiki v zaporu? Vsi vemo, kaj je zapornik ali kaznjenec: človek, ki je storil kak prekršek/zločin, in so ga sodniki obsodili na določeno dobo ječe. Imamo pa tudi preventivne zapornike. Ti so v aretaciji medtem, ko se nadaljuje preiskovanje. Preiskovalni zapor je določen v zakonu, a njegova uvedba je odvisna od kriterija sodnika. Politični zapornik pa je tisti, ki je obsojen, ali je v ječi, zaradi svojega političnega prepričanja. To se dogaja predvsem v totalitarnih režimih.

V Argentini lahko govorimo o političnih zapornikih dejansko v vseh vojaških režimih. V demokratičnih vladah tega ni bilo, z izjemo prvega Peronovega obdobja. Najbolj znan primer je bil Ricardo Balbín, tedaj narodni poslanec. 29. septembra 1949 (70 let tega) mu je peronistična večina odvzela parlamentarno imuniteto. Preživel pet let v zaporu le, ker si je upal javno napasti Perona in njegovo nedemokratično delovanje. Spomin je potreben.

Govoriti o političnih zapornikih v današnji Argentini pa je nesmisel. Nihče ni zaprt (ali ni bil zaprt) zaradi svojega političnega prepričanja. Vsi ti „politični zaporniki‟ so bili obtoženi korupcije in je bilo o teh prekrških dovolj dokazov, na podlagi katerih so sodniki odločili preventivne ali preiskovalne zapore. Nekateri so bili tudi že obsojeni (bivši podpredsednik Amado Boudou). Seveda, sodniki mnogokrat obračajo svoje plašče po političnem vetru. Ko je na zadnjih volitvah zmagal kirchnerizem, se je usoda spremenila. Drug za drugim prihajajo ne svobodo, a postopki proti njim se nadaljujejo. Kakšne bodo končne obsodbe, če bo do njih sploh prišlo, pa je seveda drugo vprašanje, na katerega pisec teh vrstic ne zna odgovoriti. Vse je odvisno od razvoja naše tako prezirane in osovražene politike.

Ne moremo pa mimo dogodka teh dni, ko se je začelo javno sojenje bivše predsednice, prihodnje podpredsednice. Proti njej potekajo številni sodni postopki. Sedanji je zaradi javnih del v provinci Santa Cruz. Poglejmo: potem, ko je Nestor Kirchner postal predsednik, je domala vsa javna dela v rodni provinci poveril podjetju Austral Construcciones, katerega lastnik je bil Lazaro Baez. Ta je bil do tedaj navaden bančni uradnik. Kako je postal milijonarski podjetnik? Kako da je bil državni dobavitelj, čeprav je bil trgovsko povezan s predsedniško dvojico? Zakaj mu je država plačevala cene, ki so bile znatno višje kot sicer na trgu? Kako so mu plačevali, čeprav ni dokončal predvidenih del? Zakaj je gradil ceste, ki niso vodile nikamor? Zakaj je bil najemnik hotelov zakoncev Kirchner v Calafate in zanje plačeval ogromne najemnine, čeprav v teh hotelih skoraj ni bilo gostov? Vse to se je dogajalo s privolitvijo Nestorja in potem Cristine, o čemer priča kar nekaj predsedniških dekretov.

Tožilci so predstavili nad 150 vprašanj, na katere naj bi odgovorila bivša predsednica. A ta je po treh urah zagovora, ki je bil popolnoma politične vsebine in ni razčistil niti enega izmed zagonetnih položajev, zapustila sodno dvorano. Še prej pa je besno zagrozila sodnikom: „Ne jaz, vi boste morali odgovarjati na vprašanja‟. In še zatrdila: „Zgodovina me je že oprostila.‟ Vsekakor, ta sodni postopek ni „Macrijevo preganjanje političnih nasprotnikov‟. To tožbo je sprožila Elisa Carrió še za časa prvega predsedovanja Cristine.

Nasvidenje. Ta petek naj bi končno Alberto Fernández predstavil svoje ministre. Večinoma so že znani, le gospodarski minister je še uganka. Prav tako pa je uganka gospodarski načrt, ki naj bi ga uvedla nova vlada. Znano je, da bodo zamrznili nekatere cene, pa zvišali plače, pokojnine in socialne podpore. Kje bodo dobili sredstva? Tiskali bodo denar. To ne bo vplivalo na inflacijo, če se denarna izdaja omeji na največ šest mesecev. In potem?

Torej se „vidimo‟ čez teden dni, že pod novo vlado. Štiri leta so hitro minila. Položaj se je vrnil tja v 2015. A marsikaj se je medtem spremenilo. Tudi ljudje niso več isti. Ne moremo soditi leta 2020 po kriterijih izpred štirih let. Svetujem, da „najemamo balkone‟, da bomo dobro videli razvoj, ker postaja vedno bolj zanimivo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 43

Razni nadzorniki

Komaj dva tedna manjkata, da bo Argentina nastopila novo politično dobo. Ne vem, če se dobro zavedamo, a Macri bo postal prvi neperonistični predsednik, ki bo dopolnil svoj ustavni mandat. Od same pojave peronizma v Argentini, to ni nikomur uspelo. Naj so bili vojaški udari, ljudske vstaje, ali dvorne spletke, vedno je kak zunanji dejavnik strmoglavil nosilca oblasti v državi, ki ni bil peronist. Pod težo nasilja se je moral posloviti od svoje vloge. To je bil tudi eden od sramotnih pečatov, ki ga je nosil peronizem od samega začetka. Čez dva tedna bo temu konec, kljub delovanju in rovarjenju raznih skrajnih skupin, ki so se ves čas trudile, da bi Macri odšel „že‟; čim prej, tem boljše.

Iz tega mnogi sklepajo, da počasi (zelo počasi) a vendar, postajamo normalna država. Seveda, na tej poti do vrednega demokratičnega življenja nas čaka še ogromno težav. Cesta je posejana s kamni, ob katerih se spotikamo. Včasih so pa kar skale, ki jih moramo obiti, ali pa preplezati. Ni lahko v državi, ki je zapravila svojo demokratično tradicijo (kolikor jo je imela) in zapadla populizmu. Ta je, med drugim, uničil široko podlago vzgoje, izobraževanja in predvsem delavnosti. S tem je le še obremenil narod z dodatnimi težavami.

Na razpotju. Polpretekla zgodovina nas je peljala skozi različne situacije, ki so dokazale, da peronizem ni stranka, in da po tolikih letih nima enotne ideologije. Počasi je Peron postal le izgovor, krinka, za katero se skrivajo razne ideologije, ki za dosego svojih ciljev izkoriščajo njegovo zakoreninjenost v ljudskem pojmovanju. Tako se je pod streho peronizma zatekala skrajna desnica (Guardia de hierro - Železna straža), levičarska gverilska gibanja (Montoneros), čisti gospodarski liberalizem (Menem) ali pa zopet levo usmerjena demokratična diktatura (kirchnerizem). Ta zadnji je, poleg drugih napak, zapadel še poplavi korupcije. In peronistični sindikalizem? Ta je najbolj značilen preostanek starih časov. Sindikalni vodje ostajajo na svojih mestih desetletja. So neke vrste sindikalna monarhija, z dosmrtnimi mandati in družinskimi nasledstvi. Neznansko bogatijo, medtem ko pojejo, da se „borijo proti kapitalu‟. V tem se pa res ni nič spremenilo.

Vse to bo tvarina tudi prihodnjega obdobja, ko se bo peronizem, po štirih letih, demokratično vrnil na oblast. Kaj malo ostaja od prvotnega gibanja; isti pa je pohlep po oblasti. Iste so tudi metode, ki mnogokrat slonijo na starih (in slavnih) Peronovih izrekih. Eden od teh trdi da „človek je dober, a če se ga nadzira, je boljši‟. To ima v glavi bivša predsednica, prihodnja podpredsednica, ko tke niti svoje (sedanje in prihodnje) oblasti. Strokovnjaki so že večkrat debatirali, če je možno, da se je spremenila. Glavno vprašanje je, če bo pustila, da Alberto vodi celoten razvoj. Dober poznavalec argentinskega položaja je dejal: „Kdor to trdi, ne pozna Cristine‟.

Od volilne zmage je preteklo kar nekaj časa, sestava prihodnje vlade pa je še vedno neke vrste uganka. Prihodnja podpredsednica se je dalj časa mudila na Kubi, kjer se njena hčerka nahaja „na zdravljenju‟. Po povratku pa je kmalu postalo jasno, da njena odsotnost ni imela namena, da Alberto mirno organizira svojo vlado. Kar nekaj imen je krožilo sem in tja, pa so, po njenem povratku, kmalu zatonila v pozabo. Jasno je, da ima Cristina zadnjo besedo. Da jo bo pa še naprej imela dokazujejo zadnji premiki kulis, ki bodo stale na odru delovanja prihodnje vlade.

Kdo bo nadziral. Pred tednom sem omenil, da so peronistični predstavniki v senatu jasno ločeni na dve skupini. Pomota; to je že preteklost. Carlos Caserio, ki je organiziral skupino v zastopstvu tradicionalnega peronizma guvernerjev, je že postal žrtev manevrov Cristine. V Argentini je podpredsednik po ustavi tudi predsednik senata. Uspelo ji je, da je združila vse peronistične senatorje v eno čredo, kateri bo ona skrbni pastir. Kako so se ji guvernerji vdali? Bodo trpeli ta položaj ali bo prišlo do napetosti in trenj? Ni jasno.

V senatu ima peronizem večino. V poslanski zbornici pa je zastopstvo sedanje vlade najbolj številna skupina. Macriju je pripadlo 119 poslancev, kirchnerizmu pa 109. A tudi to je že preteklost. Predsednik poslanske zbornice bo Massa, vodja poslanske skupine kirchnerizma pa mladi Máximo Kirchner. Te dni so razne ponudbe in pritiski rodili svoj sad. Nekaj posameznih poslancev, članov provincijskih strank (tudi te so večinoma peronističnega izvora), se je že pridružilo skupini prihodnje vlade. Ta naj bi sedaj štela 124 poslancev. Kirchnerizem bo tako prva manjšina in s tem predsedoval najbolj važnim komisijam. Ostal je tudi blizu položaja, da bi imel lastni quorum, to je, lastno večino (129 poslancev), kar bi mu poverilo možnost, da po mili volji potrjuje ali zavrača zakone.

Vrnimo se v senat. To je ključna zbornica argentinske demokracije. Skozi senat, med drugim, poteka imenovanje sodnikov. To bo bistvene važnosti tudi, ko se bo govorilo o sojenju bivših funkcionarjev. Cristina bo imela zadnjo besedo, ko se bo odločalo o parlamentarni imuniteti obtoženih in obsojenih. Na ta način bo kirchnerizem direktno obvladal zakonodajno oblast, indirektno pa tudi imel pravosodno. Se vračamo v leto 2015?

In kaj ostane Albertu? Na videz izvršilna oblast. A tudi ta je nekje v zraku. Pri nekaterih ministrih bo prevladal predsednik; drugod se bodo poznali prsti podpredsednice. A nekaj je treba poudariti. V argentinski vladi je važno mesto, ki ga imenujejo „Procurador del Tesoro‟; to je glavni vladni odvetnik. Ta ima nadzor nad vso pravno strukturo vlade in nadzira pravno delovanje vseh ministrstev. Njegova  moč je izredna, ker vodi tudi pravno in tehnično direkcijo države. Mesto je Cristina namenila zvestemu in zanesljivemu sodelavcu. Ta je Carlos Zanini, ki ga je pred štirimi leti postavila kot kandidata za podpredsednika, da naj bi nadziral Sciolija v primeru kirchneristične zmage. Zaninija prijatelji imenujejo El Chino (Kitajec), ker je v svoji mladosti bil aktiven v argentinskem maoističnem gibanju …

Ne bo lahko. Opazovalci se zavzeto sprašujejo, koliko časa bo trajal mir med predsednikom in podpredsednico. Mirno sožitje med obema bo potrebno za uspešno delovanje prihodnje vlade. Ne smemo pozabiti, da je prišlo do združenja peronizma in do sledeče zmage, ker je Alberto prepričal guvernerje, da se je Cristina „spremenila‟ in da bo potek vladanja miren, složen in uspešen. Vendar strokovnjaki menijo, da bo prej ali slej prišlo do nasprotij in trenj. Ena točka je važna ob tem: v vseh treh prejšnjih mandatih kirchnerizma je vlada dosegla poslušnost guvernerjev z denarnimi nagradami poslušnim, in kaznimi upornim. Kirchnerizem bo tako v senatu kot v poslanski zbornici vodil proračunsko komisijo, ki določa višino sredstev provincam. Izredne dostave fondov pa določa vlada. S tem imajo v rokah dovolj močno orodje (orožje?), da si zagotovijo poslušnost.

Kaže pa, da bo Cristina pustila predsedniku vodstvo ekonomskega delovanja. Od tega bo dejansko odvisna moč, ki jo bo imel Alberto. Če mu bo uspelo, da bo umiril socialno fronto, zavrl inflacijo in dosegel razmah gospodarske dejavnosti, bo imel v rokah močan adut. A tudi na tem področju ne bo lahko. Namen, da zavrne zadnji del posojila Mednarodnega denarnega sklada (FMI) je zanimiv. Gre za 11.000 milijonov dolarjev. Čeprav ni jasno, kdo je prvi sprožil potezo: ali Alberto, da noče več posojil, ali FMI, da ne bo več posojal, dokler se ne dogovorijo o dolgu in gospodarskem načrtu.

Tukaj pa naletimo na srčiko problema. Ne le, da gospodarski načrt ni znan; niti še ne vemo, kdo bo gospodarski minister. Znova vzhaja na obzorju Roberto Lavagna kot povezovalna oseba, ki naj koordinira celotno delovanje. A nekaj ni v redu: Lavagna ni navdušen nad tiskanjem denarja brez podlage, ki pa je bistvo načrta, ki si ga je zamislil Alberto. Res je, da naj bi to trajalo le kratke mesece. A skušnjava je velika in bo rastla tudi še po začetnih mesecih. Treba bo počakati, da spoznamo sestavo prihodnje vlade in da nam povedo, kakšna bo pot, po kateri naj bi nas izpeljali iz močvirja.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 42

Predhodne težave

Da, to ni novost. Nasprotno; običajno se dogaja v politiki, da se težave začnejo še preden se začne delo. Alberto Fernández še ni nastopil (in Macri še ni odšel), pa imata oba kar precej zapletov v svojih vladnih (prvi) in opozicijskih (drugi) načrtih. Prihodnji predsednik ima že določeno sestavo nove vlade, a še vedno igra skrivalnice. Nekatera imena so sicer znana; tako vsaj trdijo politični opazovalci. A uradnega sporočila še ni, niti sedaj, ko se je Cristina vrnila s Kube in začela odločilno posegati v priprave za delovanje prvih mesecev.

Ni dolgo tega, še pred presenetljivim izidom primarnih volitev, ko je Fernández trdil, da podpredsednica ne bo imela „nobenega vpliva‟ pri sestavi vlade. Kakšen bo njen vpliv na tej točki in na marsikaterih drugih, pokaže že dejstvo, da so se vsa njuna srečanja doslej izvedla na sedežu njenega „bunkerja‟ na Institut Patria, ali na njenem privatnem stanovanju. Niti enkrat ni ona šla do njegovega sedeža, prej v četrti San Telmo, sedaj pa v Puerto Madero. Je on tak kavalir, ali ona s to malenkostno gesto hoče pokazati, kdo resnično gospodari?

Sprejemni izpit. Tako zveni položaj in delovanje Fernándeza v teh dneh. Kot bi polagal neke vrste sprejemni izpit, preden vstopi v resnično izvajanje oblasti. Med strokovnjaki si niso enotni, kako se je naučil snovi, na katero bo moral dajati odgovor. A govorimo resno. Prepričljivo peronistično zmago je omogočilo združenje večine raznih „plemen‟, ki sestavljajo planet tega političnega gibanja. Ni jih bilo težko združiti in pri tem ima ogromno zaslugo prav prihodnji predsednik. A takoj po zmagi so se že pokazale prve razpoke, ki postavljajo pod vprašaj uspešnost prihodnje vlade. Za uspeh je namreč bistveno združeno, enotno nastopanje, ker položaj je tako presneto zapleten, da ne dopušča otročarij in praznih prepirov. Peronizem pa je prav k temu zelo nagnjen.

Katera je na tem področju največja nevarnost? Da bi prišlo do nasprotja med temeljnimi skupinami nove vlade. Vemo, da zmagovito vojsko sestavljajo bistveno trije odredi: kirchnerizem, ki je večinski in trdno pod nadzorstvom Cristine (+sin Máximo), tradicionalna PJ (Partido Justicialista), ki jo tvorijo predvsem guvernerji notranjih provinc, ki jih je v povezavo pritegnil Alberto Fernández; in pa tako imenovani Obnoviteljski peronizem, ki ga vodi Sergio Massa, ki pa se je razklal, ko se je ta vrnil v skupno čredo, ostali del pa je podprl kot kandidata Lavagno. Alberto nima vpliva na kirchneristične vrste; guvernerji sumljivo gledajo Cristino; Massa pa skuša med enimi in drugimi potegniti čim več koristi. Razumljivo je, da to razmerje ne koristi uspešnemu vladanju, je pa neke vrste zagotovilo, da nobena od teh skupin (predvsem ne kirchnerizem, ki zapada hudim skušnjavam), ne bo vodil položaj v skrajnosti. Tako vsaj razlagajo opazovalci.

Ta pojav je peronizem skušal doslej zanikati, oziroma omalovaževati. A te dni je postalo jasno, da situacija obstoja in da lahko povzroči težave. To je vidno predvsem v senatu, kjer se niso mogli zediniti glede enotnega vodstva. Jasno sta ločeni dve skupini. Ena, ki je poslušna guvernerjem PJ in podpira Fernándeza. Načeluje ji Carlos Caserio, ki je javno priznal to razpoko. Druga je „last‟ podpredsednice Cristine (ki bo predsedovala senatu) in jo vodi Marcelo Fuentes, ki pa bo decembra zapustil senat. Ob spremembah po zadnjih volitvah, bo imela Cristina 17 senatorjev, Alberto pa podobno število. Kako bodo sodelovali pa je še vprašanje. Fernándezove trditve, da bo vse složno in harmonično, ne zvenijo preveč prepričljivo. Večina guvernerjev tradicionalne usmeritve soglaša s skupnim nastopom pod pogojem, da Fernándezu uspe omejiti avtoritarnost in samovoljo, ki ji tako rada zapade Cristina. Mu bo uspelo? In če ne; kaj potem?

Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Pretekli teden je Fernández sklical široko zasedanje, ki ga je imenoval „Federalni argentinski svet proti lakoti‟. Ustanovitev tega Sveta je bil že prej napovedal. Sklical je predstavnike prihodnje vlade, sindikatov, podjetnikov, razne znane osebnosti, sociologe … Bil je tam Nobelov nagrajenec za mir Adolfo Perez Esquivel, TV showman Tinelli, (za katerega se ne ve, kaj lahko pomaga ali svetuje), itd.

Razne ideje, razni projekti krožijo na tem področju, da bi rešili enega najbolj žgočih, pa tudi sramotnih problemov, s katerimi se sooča Argentina. Ni mogoče, da država, ki ima toliko naravnih bogastev in prideluje prehrane, ki jo izvaža po vsem svetu, doma trpi revščino (za decembra računajo, da bo zasegla 39% prebivalstva), in več kot 10% trpi hudo lakoto. Ena izmed idej je uvedba posebne „kupne kartice‟, s katero bodo v supermarketih lahko kupovali, a le določeno prehrano. To bi bil eden možnih ukrepov, da se tudi prepreči izkoriščanje raznih „posrednikov‟, ki jih na področju socialne oskrbe kar mrgoli in mnogokrat bogatijo na račun najbolj potrebnih.

Izvedba tega posega naj bi bila zagotovljena po zakonu, čeprav se še ne ve točno, kako bodo to zastavili. Področje prehrane in področje zaposlenosti sta dve točki, ki jih prihodnji predsednik namerava obravnavati in poslati v parlament v obdobju izrednega zasedanja, ki ga bo sklical takoj, ko bo nastopil. Računa, da s temi zakoni ne bo težav, ker z njimi soglaša tudi sedanja vlada - prihodnja opozicija.

Je pa treba ob tem omeniti, da je tudi dosedanja vlada na področje socialnega skrbstva vlagala izredne vsote državnih fondov. Za letos številke še niso dokončne in ne dobro znane. A v letu 2018 je vlada, preko ministrstva za socialno skrbstvo, dostavila socialnim organizacijam in raznim delavskim zadrugam dva tisoč milijonov pesov. Večina tega denarja naj bi šla v tako imenovane „ljudske kuhinje‟ in podobne ustanove. Kako se je ta ogromna vsota, ki so jo upravljali voditelji „socialnih organizacij‟, resnično uporabljala, ni popolnoma jasno. In v te številke niso vključene razne podpore, doklade, socialni plani, itd. Na nek način, človek ne razume, kako se toliko denarja razblini v nič, da moramo govoriti o lakoti.

Razne težave. Govorili smo o predhodnih težavah. Nekatere so posledica zavoženega položaja, druge so politične narave, nekatere sad lastnih neumnosti. Omenili smo že razkol v senatu. Drug razkol je nastal med sedanjo in prihodnjo vlado. Tranzicija, ki naj bi potekla v medsebojnem spoštovanju in blagi volji, se je razblinila. Razne zamere osebnega značaja so pripeljale v stanje, ko med odhajajočimi in prihajajočimi ni dialoga. Funkcionarji, ki bodo nastopili, ne vedo, kaj bodo našli, ker nihče ne vpraša sedanjih, kako stvari stojijo. Tista četverica, ki naj bi vodila prehod, je nekam izginila. Eden funkcionarjev sedanje vlade je zatrdil, da „bomo pustili vse evidentirano in zapisano, potem pa naj naredijo, kar hočejo‟. Položaj je nerazumljiv, spričo potrebe sodelovanja in dobrega razumevanja.

Druga težava se je pojavila, ko je Fernández napovedal, da bo čim prej poslal v parlament osnutek zakona o splavu. Še med volilno kampanjo je trdil, da „to ni prioriteta‟, sedaj pa je snov skoraj na prvem mestu in povzroča nove razkole. Napetost ni le s katoliško Cerkvijo, temveč tudi z evangeličanskimi skupnosti, ki imajo rastoč vpliv. Je tudi v tem razlog, da papež še ne namerava obiskati Argentine? To je bil spet Fernándezov spodrsljaj.

Še dodaten zaplet pa je bilo vmešavanje prihodnjega predsednika v Urugvajski volilni položaj. Obiskal je sosednjo državo in podprl kandidata levičarske povezave. Če bo ta v nedeljo poražena, bo še ena zunanjepolitična težava. Resnično brez potrebe.

Pa še dve težavni osebi. Prva je Juan Grabois, domnevni papežev prijatelj in predstavnik(?). Zatrdil je, da v Argentini „ni prostora za nova razočaranja‟, in da „če se bomo morali postaviti proti Fernándezu, se bomo postavili‟. In mladi Pablo Moyano: obratno kot CGT, ki se je uvidevno odrekla splošnemu novoletnem bonu, on zahteva 20.000 pesov. Medtem pa podjetniki prosijo državo podpore, ker jim številke kažejo negativno.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 41

Odpustimo jim

Kot da bi imeli premalo težav doma, je te dni zapletel prehodno dobo kaotični položaj v sosednji Boliviji. Saj so že prej (in še sedaj) pocestni izgredi v Čilu motili razmerje med sedanjo in prihodnjo vlado, a bolivijska kriza je to le še poostrila. Različno gledanje na ustavni razvoj je takoj prišel do izraza in povzročil kar nekaj trenja. Prihodnji predsednik Fernández trdi, da je Moralesa strmoglavil vojaški udar. Macri trdi, kot vrsta drugih ameriških držav, da je bolivijski predsednik prvi kršil ustavna določila, in da vojska ni prevzela oblasti. Fernández je predlagal Macriju, da naj Moralesu ponudi azil v Argentini, Macri je to zavrnil, češ, njegova prisotnost bi še bolj zapletla tranzicijo. Polemika se lahko raztegne v nedogled.

Je pa izid bolivijske krize važen za zunanjo fronto prihodnje vlade. Pod vplivom bivše predsednice je Fernández zavzel tako imenovane napredne (levičarske) položaje v zunanji politiki. Zadnje čase pa opažamo nazadovanje teh „naprednih‟ sil na latinskoameriškem političnem odru. Prihodnji predsednik se boji, da bo na tem področju „naprednosti‟ ostal preveč osamljen. V Čilu ljudski upor mi uspel, da bi odstranil desničarskega predsednika. Piñera ima še vedno težave z radikaliziranimi skupinami, a njegova ponudba za spremembo ustave je vnesla mir v politično skupnost. V Braziliji Bolsonaro trenutno nima težav in je njegov položaj stabilen. Pa Urugvaj? Zadnjo novembrsko nedeljo bodo imeli drugi volilni krog in velika možnost je, da sedanji levičarski vladi (Frente Amplio) ne uspe obnoviti mandata, ki bi bil že četrti. Tako bi Fernández ostal sam, v direktni povezavi le z Venezuelo. Maduro je bil glavni družabnik zakoncev Kirchner. Je podoben položaj želja tudi prihodnjega predsednika? To bi lahko zapletlo njegovo razmerje do ZDA in predsednika Trumpa, ki je bistven dejavnik v pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom (FMI).

Kdo bo krmaril? Dnevi tečejo, sprememba na oblasti se bliža, a Fernández, kot da se igra skrivalnice s sestavo prihodnje vlade. Pravzaprav, najbolj zanima javnost in strokovnjake, kdo bo prevzel mesto gospodarskega ministra. Nekateri časnikarji menijo, da je vzrok neznanke le težnja prihodnjega predsednika po presenečenju, drugi menijo, da čaka povratka bivše predsednice, ki se ponovno nahaja na Kubi. Cristina, ki zopet obiskuje svojo „bolno‟ hčerko, bi se morala vrniti ta ponedeljek, pa je bivanje tam podaljšala do konca tega tedna.

Vsekakor, dialog med dvojico Fernández poteka dnevno, in verjetno je sestava vlade že dogovorjena. A kaže, da še niso dogovorjeni ukrepi, ki jih bo odločila prihodnja vladna ekipa. Omenili smo že „zakon gospodarske nujnosti‟, ki naj ga kongres potrdi, po vzoru podobnega besedila izza dobe Duhaldejeve začasne vlade. Zagotovljena je tudi sestava „Gospodarsko socialnega sveta‟, ki naj usmerja in povezuje delovaje na teh področjih, z namenom, da bo prehod čim bolj miren in izhod iz težkega stanja čim hitrejši. Govori se tudi, da bo prihodnji predsednik vodstvo tega sveta ponudil bivšemu Duhaldejevemu ministru. Roberto Lavagna, ki trmasto zavrača ponudbe, da bi prevzel gospodarsko ministrstvo, bi morda bil pripravljen voditi ta svet, ki bi ga sestavljali vlada, podjetniki in sindikalisti.

Žalostno pa je, da se govori o nujnih povišicah plač in sledečem zamrznjenju cen, ki da jih bo odločil ta svet. To so običajni koraki v podobnih primerih, ki pa - vemo - niso nikdar rodili obljubljenih sadov. O plačah je malo znanega, a glede cen je vsakomur jasno, da jih dodatno povišujejo, da se bodo krili pred posledicami zamrznjenja. O kaki socialni solidarnosti s strani podjetnikov in trgovcev ni govora. Pač, vsak gleda nase, vidi, kaj se okoli njega dogaja, kako propadajo podjetja in trgovine in vsi zapadejo splošnemu geslu „reši se, kdor se more‟.

Res težak položaj. Ni treba biti strokovnjak, da človek spozna v kako težkem položaju se nahaja država. Inflacija je neukrotljiva (o tem več kasneje). Industrijska proizvodnja je v septembru padla kar za 5,1% v primerjavi z lanskim septembrom. V prvih devetih mesecih tega leta pa padec predstavlja 7,8%. Gradnja, ki je tudi eden motorjev gospodarske dejavnosti, je doživela padec 8,5% v zadnjih dvanajstih mesecih, in nenehno pada že trinajst mesecev.

Dolar se je sicer zadnje čase umiril (okoli 63 pesov), a deželno tveganje raste. Sukalo se je okoli 2200 temeljnih točk, a je po bolivijski krizi poskočilo na 2500. Vse to bo otežilo delo prihodnje vlade, ko bo pred upniki zastavila pogajanja glede plačevanja zunanjega dolga. Kapital je neizprosen in strahopeten. Zato Fernández s simpatijo gleda na napore vodstva Centralne banke, ki je uvedla (ponovno) klado (cepo), s katero straži preostale skromne vsote deviz, ki so še razpoložljive. Če upoštevamo, da je odprava klade predstavljala enega prvih uspehov Macrijeve vlade, moramo priznati, da je ta, na gospodarskem področju, popolnoma propadla.

In zunanji dolg? O kakšnih številkah govorimo v bližnji prihodnosti? Med novembrom in decembrom bo morala država plačati 1.800 milijonov dolarjev. Potem pa še 9.200 tisoč milijonov v prvih petih mesecih prihodnjega leta. Skupaj 11.000 milijonov, kar bi uničilo sklad prosto razpoložljivih deviz. V tem položaju bo nujna pomoč, ki jo lahko nudi FMI. Dostavil naj bi ostanek posojila, ki je bilo dogovorjeno z Macrijem. A poleg zunanjega dolga, je nujno, da rešimo vprašanje „notranjega dolga‟, ali socialnega dolga, ko 35% ljudi (50% otrok) trpi revščino.

Inflacija in „strojček‟. Argentinci so genialni, ko poimenujejo stvari in pojave. V ekonomiji je nenehno prisotna beseda „strojček‟, ki predstavlja stroj za tiskanje denarja. In tako ekonomiste delijo med tiste, ki se „bojijo strojčka‟, in tiste, ki se ga „ne bojijo‟. Gre za denarni obtok in kako na inflacijo vpliva tiskanje nevrednega denarja.

Inflacija je, po splošnem mnenju, eden glavnih razlogov nenehnih argentinskih kriz. Te dni je ekonomist Roberto Cachanosky (sicer skrajno liberalne usmeritve) izračunal, da je od leta 1935, ko je bila ustanovljena Centralna banka, pa do danes, inflacija dosegla blazno številko 256,7 tisoč bilijonov procentov. Da, da, osemnajstmestna številka. Te dni je tudi Mercedes Marcó del Pont, bivša predsednica Centralne banke pod Kirchnerji, predlagala, naj „desdolariziramo‟ ekonomijo. Predvsem, da naj cene javnih storitev (in tudi goriva?) ne bi bile navezane na dolar. Razliko naj krije država. Kako? S „strojčkom‟.

Pred leti sem se na srednješolskem tečaju, v okviru predmeta Svetovni nazori z dijaki petega letnika pogovarjal o argentinski politiki. Predlagal sem jim tudi sledečo miselno vajo: če zberemo vse bankovce v pesih, ki jih imamo v državi, jih nagrmadimo na Majskem trgu (v realnem svetu bi potrebovali kaj večji prostor), polijemo z bencinom in sežgemo, bo država zato bolj revna? Skupaj smo ugotovili da, razen stroška za ponovno tiskanje bankovce (papir, črnilo, tiskanje), se gospodarski položaj države v ničemer ne bi spremenil. Bogastvo neke države se ne meri v bankovcih, marveč v naravni blaginji, proizvodnji, zmožnosti, da ustvarja in prideluje. Vsi zeleni pašniki, vse mogočno vodovje, vsa zakopana rudnina, vključno petrolej in plin pa nič ne pomenijo, če jih delovna roka človeka ne usmeri v blagodejno izkoriščanje v prid vsemu narodu.

A vrnimo se na sežgane bankovce. Če tiskamo denar, ki ne predstavlja realnega bogastva (to je, brez zaslombe), je ta denar ničvreden. Tiskanje ničvrednega denarja povzroča inflacijo, ki je glavna bolezen, rak rana argentinskega gospodarstva. V nekem televizijskem programu je komaj znana zvezdnica vprašala bivšega gospodarskega ministra Kicillofa (sedaj izvoljen za guvernerja province Buenos Aires), da če tiskanje denarja ne povzroča inflacije (tako trdi on in večina kirchnerističnih ekonomistov), zakaj ne odpravijo vseh davkov in plačujejo državne stroške s tem denarjem. Seveda ji ni znal odgovoriti in je besedo obrnil drugam. Sedaj je bivša gospodarska ministrica Felisa Micelli (obsojena na tri leta zapora, ker ni mogla razložiti izvora 30.000 dolarjev, ki so jih našli v vrečki v WC njenega urada) trdi, da je treba tiskati denar in z njim napolniti »žepe ljudi« za zvišanje potrošnje. To bi obnovilo gospodarstvo, ki že leta nazaduje. Razni Fernandezovi ekonomisti soglašajo, da je treba povečati denarno emisijo, seveda »za krajšo dobo«. Jasno je, bratje, da jim moramo odpustiti, saj »ne vedo kaj bodo delali«.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 40

Prvi  koraki

Prihodnji predsednik, Alberto Fernández, igra skrivalnice. Sicer napoveduje kaj in kako se bo razvijala naša prihodnost, a v njegovih besedah ni ničesar konkretnega. Vendar že opozarja, da bo delo zapleteno. „Čakajo nas težki časi‟ ponavlja. Razumljivo: kaj malo bo lahko spremenil v kratkem času, ljudje pa pričakujejo da bo hitro izpolnil, kar je obljubljal med volilno kampanjo. „10. decembra ni magičen datum‟ svari, ker se zaveda, da položaj še daleč ni rožnat. A pripravlja presenečenja. Razne napovedi, ki jih bo obrazložil ob nastopu, hrani skoraj kot pod spovedno molčečnostjo. Glede sestave vlade in ministrskih položajev tudi še ničesar ne vemo. Lahko sicer ugibamo, a to je prazna igra, ki nič ne pomaga.

Naš prostor na svetu. Nekoliko lahko vidimo o prihodnosti na zunanjem področju. Fernández bo zapustil „desničarske‟ povezave, ki jih je tako zavzeto zgradil Macri, in se bo skušal obračati bolj „neuvrščeno‟. Zato je prvo potovanje usmeril v Mehiko, ki je bolj prijazna do Venezuele, a ima pozitivne stike tudi z Združenimi državami. Ne bo izstopil iz skupine, ki je ostro naperjena proti Maduru (grupo Lima), a obenem ne bo na čelu te ofenzive. Hoče zgraditi mirno obzorje na mednarodni fronti, ker bo imel dovolj skrbi in težav doma.

Obisk v Mehiki je bil pozitiven. Vsekakor tudi potreben, da je novi predsednik pokazal, da ga svet upošteva in mu je prijazen. Saj ga je pred tem celo poklical severnoameriški predsednik Trump, mu čestital in obljubil pomoč. A mednarodno obzorje ni lahko. Sosednja Brazilija, ki je največji trgovski družabnik Argentine, se je znašla v rokah desnice. In Bolsonaro mirno pove kar misli. Njegove izjave glede zmage kirchnerizma v Argentini niso ravno diplomatske. Zadnje dni je sicer nekoliko umiril svoje napade, a razmerje je skrajno napeto. Argentina (in prihodnja vlada) pa nujno potrebujejo brazilski trg. V Mehiki je sicer López Obrador obljubil podporo in možnost trgovskih izmenjav, a gospodarstvo se ne preusmeri v nekaj mesecih. Kako bo Fernández razvezal ta vozel sredi rastoče krize?

Bolsonarovi napadi pa so navezani tudi na delovanje trgovske povezave Mercosur. Grozi celo, da bo Argentino pustil ob robu in enostransko dosegel mednarodne pogodbe. V spodnjem kotu Južne Amerike se marsikaj spreminja. Prihodnji predsednik tudi ni bil najbolj takten, ko je takoj po volilni zmagi zahteval, naj v Braziliji izpustijo na svobodo bivšega predsednika (Lula da Silva). Bolsonaro pa je menil, da je „Argentina slabo izvolila‟. A dogaja se, da argentinski politični premiki ne sovpadajo s položajem pri sosedih. Čile je v rokah desnice (Piñero ima sicer hude težave). V Urugvaju je na volitvah prva pristala levičarska Široka fronta (Frente Amplio) a v drugem krogu se ji ne obeta zmaga. Paragvaj tudi ne bo pomagal, saj parlament celo pripravlja zakone, ki naj nudijo posebne ugodnosti za argentinske lastnike dolarjev, ki ne zaupajo domačemu sistemu in hočejo investirati zunaj. Bo Fernández lahko ustvaril zaupanje, da se ogromna količina deviz, ki jih imajo Argentinci v žimnicah, vrne v bančni sistem? S tem bi lahko rešili velik del naših težav.

Začelo se je. Opozorili smo že, da se je na samem praznovanju zmage, in potem v Tucumanu pokazalo, da v prihodnji vladi ni enotnosti. A razpoka ni le med Cámporo in guvernerji. Ideološke in taktične razlike se kažejo ob vsakem koraku. Sindikalna skupnost je sicer že objavila, da v začetku ne bo zahtevala „nemogočih povišic‟. A vodja železničarskega sindikata Ruben Sobrero je te dni dejal, da ga je Alberto Fernández „že razočaral‟. Navedel je, koliko je padla kupna moč delavskih plač spričo devalvacij in rastočih cen in se zgražal, da ob tem prihodnji predsednik molči.

Tudi sicer se v delavskih skupnostih vrstijo težave, ker niso vsi prepričani, da bi kar na hitro odstopili od svojih zahtev. Vmes je prišel napad sedanje vlade, ki se zgraža, da so sindikati še do pred kratkim od nje zahtevali izredne povišice in dodatne bone, do nove vlade pa kažejo „izredno razumevanje‟, češ, ne moremo preveč zahtevati v sedanjem položaju. To se bo s časom le še poostrilo.

Sploh so na sindikalni fronti rastoče napetosti. Ideja, da bi zgradili enotno delavsko skupnost se vedno bolj oddaljuje. Vemo, da večina sindikatov, vključenih v Glavno delavsko konfederacijo (CGT), pripada klasičnemu peronizmu, ki je bolj na desni kot na levi. Sindikalne skupine, ki so združene v CTA (Kongres argentinskih delavcev) pa izhajajo iz levice. Prav te dni so se na Kubi sestali predstavniki te skupnosti in še delegati ATE (sindikat državnih uslužbencev) z venezuelskim predsednikom Madurom. Govorili so o skupnem nastopanju in Maduro jim je obljubil, da bo Venezuela investirala v Argentini. Tudi je izjavil, da bi se rad „čim prej‟ srečal z novim argentinskim predsednikom. Že srečanje samo kaže, da je enotna delavska organizacija popolna utopija.

Bolj konkretno pa Fernández preučuje položaj v novem parlamentu, ki bo tudi nastopil 10. decembra. V senatu ima peronizem večino. V poslanski zbornici pa je najbolj številna skupina sedanje vlade (120 članov), sledi pa ji peronizem, ki jih ima 110 poslancev. Potem so še razne druge skupine, provincijske stranke, federalni odtenki peronizma, uporni radikali, itd. V krogih prihodnje vlade računajo in iščejo, kako bi dosegli, da bi si z raznimi zavezniki in vedno prisotnimi „priskledniki‟ zagotovili večino. Gre jim bistveno za potrditev predvidenega zakona o „gospodarski nujnosti‟ (Emergencia económica) po vzoru besedila, ki ga je izpeljal Duhalde po krizi leta 2002. Kakor že, Fernándeza skrbi, da bi potrebni zakoni šli skozi obe zbornici parlamenta brez večjih težav. Predlagana „desdolarizacija‟ pa je le ideja, doslej brez prave podlage. Vedno bolj jasno mu je, da je lahko obljubljati, a težje te obljube izpolniti. Jasen primer je vprašanje upokojencev.

Usoda ubogojencev. Ne, ne, ni tipkovna napaka. Izumil sem novo besedo, ker prejšnja ni odgovarjala stvarnosti. Izraz upokojenec prihaja iz besede pokoj (po špansko »jubilado« - júbilo = veselje). Večkrat rečemo celo „zasluženi pokoj‟. Gotovo so si ga zaslužili, saj so garali vse življenje kot črna živina. A običajno (in ne le v Argentini), jih „ekonomska‟ usoda porine na rob življenja. Nizki prejemki, visoki stroški, povezani predvsem z zdravjem, nehvaležnost družbe in včasih celo nehvaležnost družine. Res so „ubogi‟; in torej „ubogojenci‟. Alberto Fernández jim je obljubil: „Povišali bomo upokojencem s tem, kar bomo prihranili, ko bomo odpravili 'leliq'.‟ To so osovraženi državni boni, ki jih je uvedla Centralna banka, da bi ustavila naval na dolarske sklade. Obresti teh bonov so dosegale blazno višino, celo do 80% letno.

Upokojenci so bili stalno prizadeti. Začelo se je že s Peronom, sledilo pri vseh vojaških vladah. Država se je financirala s posojili, ki jih je jemala pri pokojninskih skladih. Ko je bil predsednik De la Rua je López Murphy celo znižal pokojnine za 13%. Menem je uvedel privatne pokojninske ustanove („privatiziral‟ je pokojnine), ki so v nekaj letih nakopičile precejšne vsote denarja. Kirchnerizem je te ustanove podržavil in z njimi znova financiral svoje razsipanje (idejo za to je dal Boudou in bil nagrajen z mestom podpredsednika). Kot predsednica je Cristina vložila svoj veto na zakon, ki je višino pokojnih določil na mobilnih 82% aktivne plače. Macri pa je mnogim izboljšal položaj s „zgodovinskim popravilom‟ (reparación histórica).

A po volilnem uspehu leta 2015 je Macri spremenil pokojninski zakon. S tem je država začasno prihranila nekaj denarja. Izglasovanje tega zakona je povzročilo prve hude izgrede pred parlamentom. To je bil začetek upadanja Macrijeve vlade. A ta zakon je navezal pokojninske povišice v razmerju 70% inflacije in 30% povišanja delavskih plač. Macri je računal, da bo inflacija padala delavske plače pa rasle. Uštel se je in upokojenci so se, vendar enkrat, okoristili. Po šestih mesecih se jim prejemki povišajo v sorazmerju inflacije.

Alberto Fernández pripravlja „socialno soglasje‟, ki naj omeji povišice plač in cen. Vse pa bo slonelo na znižanju državnih stroškov. Ne more pa omejiti povišanja pokojnin, ki je določeno po zakonu. S tem bi bili upokojenci v boljšem položaju kot delavci. Te povišice bo morala kriti država, denarja pa ni. Naj Fernández spremeni zakon? Tega se nihče ne bo upal. A ker so proti temu zakonu vložili tožbo „neustavnosti‟, ki je že v rokah Vrhovnega sodišča, je verjetno, da bo sodišče zakon razveljavilo. Prihodnja vlada bi to prikazala kot „uspeh‟, a resnica je, da bodo upokojenci ostali „ubogojenci‟.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 39

Tranzicija

V Sloveniji je ta beseda že dolga leta še kako v modi. Mnogi trdijo, da še ni dokončan prehod od komunističnega režima v sistem prave demokracije. A Slovenija je drug svet. V Argentini bo tranzicija trajala točno 44 dni, to je, od volilne nedelje 27. oktobra, pa do dneva predaje oblasti, v torek 10. decembra. Kar čudno zveni, da smo že v prehodni dobi, pa je vse kar nekam mirno. Odhaja Macri, prihaja Fernández, in svet se vrti naprej.

Saj že vsi vemo: zmagala je opozicija. A rezultati niso taki, kot so jih pričakovali v kirchnerističnem taboru, ne taki, kot so (prazno) upali okoli Macrija. In seveda sploh ne taki, kot so napovedovale ankete. Odločal je gospodarski položaj, zato opozicijska zmaga. A strah pred „demokratično diktaturo‟, kot smo je bili vajeni do leta 2015, je opravil svoje. Mnogi, ki so volili Macrija, so dejansko volili „proti Cristini‟. Sicer bi bilo težko razložiti, da je prejel 40% predsednik, ki za sabo zapušča tam okoli 36% prebivalstva v revščini in ogromen zunanji dolg, ki bo padel na rame dvojici Fernández, čeprav ga bomo morali plačevati mi vsi.

Novo razmerje. Torej: zmagovita opozicija je prejela 48% glasov, vladna povezava 40%. Da je bilo presenečenje resnično je dejstvo, da je na zaslonu zborovanja, kjer je kirchnerizem slavil zmago, na začetku pisalo „52%‟ in „38%‟. Taka razlika (14%) je najmanjša, kar so napovedovale zadnje ankete, ki so v nekaterih primerih razliko poganjale v oblake 20%. Še tisto nedeljsko noč so se vsi spraševali, kako je vladni povezavi uspelo, da je tako močno zmanjšala razliko. Še več, če bi bila Argentina normalna dežela in ker nobena stranka ni dosegla 50%, bi morali v drugi krog. A „Menem lo hizo‟ (Menem je to storil), ko je leta 1994, s pomočjo Alfonsina, spremenil argentinsko ustavo in odločil nerazumljive volilne pogoje. Pod streho teh pogojev so kirchneristi slavili v nedeljski noči.

Veselje res ni bilo popolno, ne le zaradi nižje razlike, kot so pričakovali. Zmagali so kar prepričljivo. In ta zadnja zmaga je kronala vrsto prejšnjih po raznih provincah. Vendar sedaj so bile nekatere (važne), kjer so guvernerji iz peronistične stranke, na predsedniških volitvah pa je zmagal Macri. Ves osrednji pas tako imenovanih „proizvodnih‟ provinc je bil „rumeno‟ (macristično) pobarvan. Córdoba, Mendoza, Santa Fe, Entre Ríos in potem izredno avtonomno mesto Buenos Aires. Veselje je bilo nekoliko okisano.

Poglejmo še mesto Buenos Aires. Nima kategorije province, a ima avtonomijo in dejansko enak položaj. Nima guvernerja, a „šef vlade‟ ima isti status. Kot ostale province, ga v senatu zastopajo trije predstavniki. Po številu prebivalcev pa je četrto največje volilno okrožje. A mesto je bilo vedno oddaljeno od peronizma. Le enkrat pod Menemom, ko je kandidiral Erman González (krščanski demokrat, ki je uskočil v peronizem), so zmagali v prestolnici. Sedaj so peronisti kot kandidata za župana postavili manj znano figuro. Matías Lammens je bolj nagnjen k nogometu (San Lorenzo), kot k politiki. A ker jim je uspelo povezati vse peronistične skupine v mestu, so upali, da bodo vsaj prisilili drugi krog (v mestu je potrebno preseči 50% - normalno). Dosedanji župan in eden glavnih vodij vladne povezave, Rodríguez Larreta, je presegel 55% glasov in pokopal kirchneristične upe.

Razlika v prid dvojice Fernández sloni predvsem na provinci Buenos Aires. Tam je bivši minister Kicillof prejel 52% glasov, dosedanja guvernerka Maria Eugenia Vidal pa le 38%. Odločilni so bili izidi v buenosaireškem predmestju, predvsem v občini La Matanza (kaka 2 milijona prebivalcev), kjer je peronizem nepremagljiv: to pot 65% proti 25%. Vladni Cambiemos je tu obdržal komaj dve občini, in pa tradicionalni Vicente Lopez in San Isidro (radikal Posse), na bogatem severnem predelu. Tam družina Posse (oče Melchor in sin Gustavo) vlada nemoteno že od 1983, ko smo se vrnili v demokracijo. Pravo cesarstvo.

Ni vse zlato. Tolikokrat uporabljen (in že obrabljen) izrek nam tudi to pot prav pride. Kljub zmagi v prvi argentinski provinci, se tudi tam pokaže globoka „razpoka‟. Če gledamo zemljevid volilnih izidov, je rumeno pobarvani del (Macri), bolj obsežen kot pa modri (peronizem). Notranjost province bo v novem obdobju del opozicije. In še ena zanimiva točka: kar sedaj imenujejo „cristinizem‟ (Cristina - predvsem La Cámpora) ni dosegel zaželenih uspehov. V nedeljo zvečer se je Máximo Kirchner kaj kislo držal. Mnogo so si obetali od prestolnice province, mesta La Plata. Tam je kandidirala camporistka Florencia Saintout (dekanja fakultete za družbene vede - svoj čas je nagradila Chaveza). Premagal jo je dosedanji župan Garro (49% proti 40%). Prav tako je bila La Cámpora poražena v mestu Mar del Plata (drugo največje mesto v provinci), kjer sta oba Fernándeza imela zaključni volilni miting prav v podporo svojim kandidatom. Nič ni pomagalo: tudi tam je dosedanji župan Montenegro premagal camporistko (Fernanda Reverta) za tri odstotke. Jasno je, da volivci bežijo pred skrajnostmi. Nekaj je peronizem, drugo je La Cámpora (mladi Turki).

Prehodna doba doslej mirno poteka. Sedanji predsednik Macri in izvoljeni predsednik Fernández, sta se sestala v vladni palači, se prijazno pomenila in določila vsak svojo skupino strokovnjakov, ki naj skrbijo za mirno in uspešno predajo poslov. Se je meni zdelo, ali so tudi drugi opazili, da je na fotografiji, ko si podajata roki, Macri nasmejan, Fernández pa zaskrbljen? Da da, lahko je bilo med volilno kampanjo obljubljati sveti raj. Sedaj je drugače.

Predno pa nadaljujemo, omenimo, da je Fernández imenoval štiri člane v zadevno „tranzicijsko‟ komisijo. Dva sta, lahko bi rekli, „normalna‟: Santiago Cafiero (vnuk starega veljaka Antonia Cafiera) in Wado De Pedro, sicer član La Cámpore a Alberto mu zaupa. Druga dva sta pa „čudna‟: Gustavo Béliz in Vilma Ibarra. Béliz je bil v prvi vladi Nestorja Kirchnerja pravosodni minister. Nestor ga je izgnal, ko je Béliz javno opozoril na sumljivo delovanje enega od vodij obveščevalne službe (slavni Stiuso). Minister se je potem izselil v ZDA, ker mu je vlada onemogočila normalno življenje v Argentini. Bal se je zase in družino.

Vilma Ibarra je pa drugačen primer. Pred leti je bila partnerka (tako se reče v Sloveniji) novega predsednika (sedaj ima drugo, ki bo „prva dama‟, čeprav nista poročena). Vilma je pred štirimi leti objavila knjigo „Cristina proti Cristini‟, izredno podrobno študijsko delo, kjer je opisala vsa protislovja bivše predsednice: kaj je govorila, ko je bila parlamentarka, in kaj je delala kot predsednica. Zamera je bila ogromna. Kako bo sedaj Cristina sprejela, da na odločilnih mestih nastopajo ljudje, ki jih je sovražila? Da se je Cristina spremenila? Lisica menja dlako … Bo to prvi spopad med obema Fernándezoma?

„Sem dolgo upal in se bal …‟, bi lahko Alberto zapel z našim Prešernom. In sedaj se poslavlja od tistega strahu, a na obzorju se pojavljajo novi oblaki. Dosegel je, kar je želel, a položaj se zapleta. Srce ni srečno. Problem ni le z osebami, kot smo ravnokar nakazali. Jasno se že kažejo težave, da bi zmagovita koalicija ohranila tisto združenje, ki ji je naklonilo volilno zmago. Vsi še vedno pojejo peronistično himno (todos unidos - vsi združeni), a vsak vleče vrv na svojo stran. To se je pokazalo na praznovanju zmagoslavja v nedeljo zvečer, ko nekaterim guvernerjem niso pustili, da bi stopili na oder.

 Odgovor je prišel v torek, ko je v Tucumanu nastopil novi (stari) guverner Manzur. Tam se je zbral ves zbor guvernerjev, z izvoljenim predsednikom na čelu. A ni bilo Kicillofa ne nobenega od voditeljev La Cámpore. Buenosaireškega guvernerja je zastopala njegova podguvernerka, dosedanja županja La Matanze (Verónica Magario), ki so jo župani hoteli na prvem mestu, pa jim je Cristina vsilila Kicillofa. Popolnoma jasno se vidi, da se ob tej razpoki Alberto naslanja na guvernerje. Ti ga podpirajo, ker večini Cristina ni bila nikdar prijazna ne priljubljena. Ko zaskrbljeni gledamo v prihodnost, se resno sprašujemo, kako se bo razvijal položaj, ker veselje hitro mine, težave pa se iz dneva v dan ponavljajo.

Tone Mizerit