Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 4

Država in politika

Predsednik Alberto Fernández je že sredi preteklega novembra napovedal, da bo koncem decembra cepljenih proti koronavirusu pet milijonov državljanov. Ko je zapadlo leto ni bilo cepljenih niti 300.000 Argentincev, čeprav je bilo prav to število ruskega cepiva Sputnik V. Domača razpečava in potek cepljenja se je zapletel, kot tudi dostava druge etape cepiva. Potem so v vladi napovedali pet milijonov cepljenih proti koncu januarja in govorili o »dejstvu«, da smo ena izmed vodilnih držav v cepljenju. V trenutku, ko pišem te vrstice, je odletelo letalo argentinske državne družbe proti Moskvi, da pripelje dodatnih 600.000 (nekaj tisoče več ali manj - še ni znano), ki naj izpolni prvo fazo, daleč od optimističnih napovedi vladnih mož.

Dogodki okoli pandemije dobro kažejo na argentinski način upravljanja kriznih položajev. Da je tako opevano upravljanje pandemije v Argentini daleč od vladne pravljice o uspehu, so pokazale tudi številke, ki jih je te dni, pred začetkom zasedanja, objavilo vodstvo Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Argentina je pristala med najbolj prizadetimi, tako v sanitarnem pogledu (šesto mesto največ smrtnih žrtev na 100.000 prebivalcev) kot v gospodarskem (10,6% padca domače bruto proizvodnje). Temu se ni čuditi, ker je kaotično upravljanje že neka stalnica argentinskih vlad.

Zgodba o petroleju. Dogodki teh dni okoli državne petrolejske družbe YPF so tudi zgovoren dokaz vzroka vseh argentinskih težav. V prejšnjem članku sem omenil odstop predsednika družbe (ekonomist Guillermo Nielsen). Na njegovo mesto je nato prišel Pablo González, katerega glavna lastnost je, da je bil telefonist pokojnega Kirchnerja, nato pa študiral pravo in postav odvetnik. Je seveda tudi zvest privrženec Cristine in član Cámpore. Kaj ta  človek ve o petroleju? Nič. Tudi o upravljanju podjetij ne. Nielsen sicer ni bil strokovnjak za petrolej, a tja so ga postavili, da bi vodil pogajanja za preureditev zunanjega dolga družbe v višini 6.200 milijonov dolarjev. Nielsen je bil prvi, ki je  vodil pogajanja o zunanjem dolgu še za časa Nestorja. Vsaj o tem je precej vedel. V kakšno vrelo kašo je padel González je razvidno že iz dejstva, da so ravno sedaj zunanji upniki na celi črti zavrnili argentinsko ponudbo.

In zakaj pravim, da se v zgodbi državne petrolejske družbe zrcali gospodarski in socialni razvoj Argentine? Poglejmo zgodovino zadnjih desetletij podjetja. Nič preveč presenetljivega za dobrega poznavalca. V dobrih 20 letih je bilo podjetje YPF privatizirano, »argentinizirano« in ponovno podržavljeno. Sedanja podpredsednica Cristina je kot senatorka tedaj volila zakon privatizacije, kot predsednica pa ukazala podržavljenje. Najbolj grob postopek je bila »argentinizacija«. Za časa Kirchnerja je ta dosegel, da je družina Esquenazi, pod okriljem banke Santa Cruz (vladna banka te province), pod popolnim nadzorom Kirchnerjev, z denarjem iz lastnega dobička YPF, ne da bi vložila en peso, »kupila« 25% družbe od tedanjega lastnika, španskega podjetja Repsol. Ta postopek se je začel v dobi, ko je bila Cristina predsednica. Kirchnerjeva smrt je potem to potezo izničila.

Štiri leta kasneje se je predsednica odločila za ponovno nacionalizacijo. Ta poteza je povzročila pravo katastrofo: podjetje je bilo brez investicij, podkapitalizirano, proizvodnja in petrolejske rezerve so propadle in samooskrba države na področju goriv je bila izgubljena. Za 50% YPF sta Cristina in njen minister Kicillof plačala Repsolu 5.000 milijonov ameriških dolarjev, čeprav sta vztrajno trdila, da mu ne bosta plačala niti centa. In v New Yorku je še vedno v teku tožbeni dolg za dodatnih 3.000 milijonov USD.

In kako se je ta zgodba zaključila (pravzaprav se še ni zaključila)? Leta 2012 je bilo podjetje YPF vredno 10.000 milijonov ameriških dolarjev. Danes je vredno približno 1.450 milijonov ameriške valute in ima 6.200 milijonov dolga. To je izredno grob, a najbolj jasen primer, kaj lahko politika počne z državo.

Kako bomo volili. Če premislimo prejšnji primer, se ne smemo čuditi milijonski zgubi, ki jo nenehno trpi javna blagajna z raznimi podjetji. Kako so ta podjetja prišla v državno last je skoraj nemogoče razložiti, ker v tem ni nobene logike: včasih je vzrok neuspešnost privatnih lastnikov; drugič je enostavno priložnost za korupcijo; lahko je tudi dober namen, da delavci ne ostanejo brez zaposlitve ob propadu podjetja … Dejansko nobeno državno podjetje ni profitno. In koliko to stane nas, uboge državljane? Zadnje poročilo, ki obsega obdobje prvih desetih mesecev lanskega leta govori, da dnevno iz državne blagajne v te objekte odteče 557 milijonov dolarjev. Grozna številka, ki pa izhaja iz zadevnega uradnega poročila z naslovom »Izvedba finančno najpomembnejših programov v proračunu«, ki ga je pripravil podsekretar Urada za proračun na gospodarskem ministrstvu.

A ta boleča točka, ena izmed številnih rakovih ran argentinskega življenja, kaj malo zanima »politiko«, ki je že polno usmerjena v letošnje volitve. Zadnje dni je znova prišlo na prve strani časopisja vprašanje primarnih volitev PASO. O tem sem v okviru teh člankov že mnogo pisal. Primarne volitve so zakonsko ukazane in le z novim zakonom se jih lahko ukine. Časa ni veliko, ker se datumi posameznih volilnih korakov naglo bližajo. A na to vprašanje ni enotnega pogleda. Opozicija jih potrebuje, ker je najbolj enostaven način, da brez prepirov in razkolov določi svoje kandidate za posamezna mesta. La Cámpora računa, da se z njimi okoristi in strmoglavi marsikaterega od veležupanov buenosaireških predmestnih občin in tja postavi svoje ljudi. Mnogi guvernerji v notranjosti pa jih želijo odstraniti, ker s tem imenovanje kandidatov ostane v njihovem vsemogočnem območju.

Pred dnevi je bilo srečanje guvernerjev severnih provinc. Deset se jih je zbralo v mestu La Rioja. Tja je pohitel tudi predsednik in od njih prejel zahtevo, da naj odpravi te predhodne volitve. Naveden vzrok: zdravstvene težave (pandemija je v polnem razmahu) in gospodarstvo (te volitve niso zastonj, niti poceni). Vse zelo stvarno. Alberto je obljubil podporo njihovim zahtevam, in res preteklega 22. t.m. poslal v parlament zadevni osnutek, naj ga obravnavajo v teku izrednega zasedanja. Tisti, ki vsaj malo poznajo sedanje razmerje sil, trdijo, da projekt ne bo potrjen. Opozicija je združeno proti odpravi in v peronizmu ves kirchnerizem zahteva te volitve. Znova se je predsednik pokazal kot oseba, ki se nerada zameri. Ustregel je guvernerjem (poslal projekt), a ni prizadel ne kirchnerizma, ne opozicije, ker parlament ne bo ničesar spremenil.

Take in drugačne zamere. Včasih Alberto ne more obdržati ljubljenega ravnotežja. V začetku pandemije, ko je skušal prikazati svoj nastop kot enega najbolj uspešnih na svetu, se je zameril marsikateri vladi, ker se je nenehno primerjal in ob lastnem poveličevanju očrnil druge. Tak je bil tudi primer s sosednjo državo Čile. Tam so mu odgovorili, a umirjeno. To je dovolilo,  da je argentinska diplomacija za te dni pripravila srečanje obeh predsednikov. Delegacija je pohitela v sosednjo prestolnico Santiago, kjer se je Fernández srečal s svojim čilskim kolegom (Sebastián Piñera). Cilj obiska je bil ugladiti razmerje in ojačiti gospodarsko sodelovanje. Pretekle kritike so odšle v pozabo ob možnosti gospodarskih in trgovskih uspehov, ki jih Argentina krvavo potrebuje. Seveda, potovanje se ni moglo izvesti brez domače polemike. Velika je bila zamera v Mendozi, ker Alberto v delegacijo ni povabil tamkajšnjega guvernerja (Rodolfo Alejandro Suárez). Mendoza je namreč provinca, ki ima največ stikov s sosednjim Čilom in preko katere se pretaka največji del trgovske izmenjave z Argentino, in tudi z Urugvajem in Brazilijo. A Suárez je radikal v opozicijski povezavi Cambiemos. So ga »pozabili« povabiti? Je imela tudi tukaj Cristina prste vmes?

Druga zamera, ki ima lahko važne posledice, pa se je pojavila v skupini enajst poslancev Federalne povezave (Lavagna in družba). Besni so na vlado, ker v parlamentarno obravnavo ni poslala zakonskega osnutka o biogorivih. Argentina ima zelo razvito industrijo biogoriv, predvsem v nekaterih provincah notranjosti. Zamera je huda, ker je vlada obljubila ta zakon, v okviru postopka daj-dam za potrditev drugih vladnih besedil. Obljuba pa dela dolg. Ali ne?

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 3

Le eno je potrebno 

Včasih mislim, da bi bilo bolj enostavno pisati (in objavljati) te članke dnevno. Tedenska analiza političnega položaja v Argentini je zapletena. Preveč je dogodkov, preveč korakov, ki jih je nemogoče opisati v kratkih vrsticah. Prav tako pa je nemogoče, da bi se omejil samo na vprašanja, ki se pojavljajo na prvih straneh časopisja, ali zavzamejo več časa v televizijskih poročilih. Rado se dogodi, da je obrobna novica, ki se v medijih komaj omenja, bolj važna, da razumemo »smer in strategijo« političnega dogajanja. Zato naj mi bralci oprostijo, da so te vrstice nepopolne, da manjkajo določeni vladni (in opozicijski) koraki. A smatram, da je vsaj nekaj pripomorejo, da razumemo življenje in dogajanje okoli nas.

Druga stalnica pa je ponavljanje istih snovi. Nemogoče je, da ne bi omenjali zunanjega (in notranjega) dolga in vsega, kar je z njim povezano. Te dni se dogajajo spremembe v vodstvu državne petrolejske družbe YPF. Prišlo je do krize, ki ima podobno ozadje kot druge spremembe. Od nastopa sedanje vlade je predsednik Alberto Fernández določil vodstvo YPF (Nielsen in Lanzini),  a drugo vrsto so napolnili člani Cámpore. Lanzini je kmalu odšel. Sedaj bo vrsta na Nielsenu, ki ga bo nadomestil Cristini Kirchner bolj zvest vodja. Kje je vzrok? V »zunanjem« dolgu 6.300 milijonov dolarjev, ki ga je v teku let in vlad nabrala petrolejska družba. Verjetno pa je kriva tudi neposlušnost vodje, ki je v zadnjih tednih kar dvakrat podražil ceno nafte (skupaj nad 5%). Podpredsednica je odločila, da se tarife ne dotaknejo. Kako obdržati iste cene izdelkov, če goriva rastejo in s tem poganjajo v oblake vse stroške in cene? 

Težavna zmaga. S tem je tudi povezan problem prevoznikov, ki so zadnje dni blokirali avtoceste in povzročali rastoče težave v transportu. Nemogoče je, da bi prevažali za isto ceno, če vsi stroški rastejo. A Cristina ima jasen cilj: uspeh na nadomestnih oktobrskih volitvah. Za dosego tega pa je treba predvsem preprečiti inflacijo. Volivci, zlasti milijoni revnih v globokem predmestju, se ne ozirajo na ideološke ali pravne zadeve. Njihova skrb je, koliko jim zaleže plača ali razne neštete državne podpore. To bo končno odločilo njihov glas.

A ostanimo pri volitvah. Kaj je cilj podpredsednice? Popoln nadzor parlamenta. V senatu, kjer ona kraljuje, nima večjih težav, razen da na noben način ne more doseči dvotretjinske večine, ki je potrebna za bistvena odločila (ustavna reforma?). To je tudi ob prihodnjih volitvah nemogoče. A zatika se v poslanski zbornici, kjer kirchnerizmu manjka deset glasov, da bi imel lastno večino. Saj končno prodrejo s svojimi zakonskimi besedili (poznano sredstvo daj-dam), a cene neodločenih glasov, ki podpirajo uradne projekte, raste hitreje kot cena prehrane. V določenih zadevah pa ni načina, da bi bil vladni zakon potrjen. Tak je primer sodne reforme, ki je bila že potrjena v senatu, v poslanski zbornici pa je niti niso obravnavali. Je tudi ne bodo, dokler ne bo zagotovljeno potrebno število glasov. V tej zadevi se ne morejo izpostaviti porazu.

Torej vladni uspeh na volitvah je odvisen, ali bodo osvojili dodatnih deset poslance. Prve težave pa se porajajo v lastnih vrstah. Podpredsednica je odločena, da na volilne sezname postavi njej zveste kandidate. To pa ni vedno lahko. Upori se pojavljajo vedno bolj pogosto. Peronizem je mešanica skupin in skupinic, katerih cilj je zmaga, pa tudi lastna uveljavitev. Če veljak ne dobi mesta na lastnih listah, ga lahko poišče kje drugje. Uskokov ne manjka in za zmago je bistveno (kot poje njihova himna), da »smo vsi združeni«. S tega zornega kota si lahko razložimo marsikateri predsednikov korak. Njegovo iskanje ravnotežja, ki je večkrat kar smešno, ima jasen cilj: ohraniti enotnost. Za vsako ceno preprečiti, da bi kakšna ovca pobegnila v drug hlev. A tudi v tem važnem delu mu največje težave povzroča podpredsednica s svojim oholim nastopom in s tisto mrzlično potrebo, da volilne liste napolni s svojimi ljudmi.

To je tudi vzrok že omenjenega upora županov v provinci Buenos Aires. Pred kratkim smo opisali poizkuse, da bi Máximo Kirchner postal predsednik stranke v provinci Buenos Aires. Prvotni datum nastopa je bil določen za decembra lanskega leta. Sedaj se govori o marcu ali aprilu. Verjetno mu bo uspelo, a se lahko zgodi, da bo to neke vrste Pirova zmaga. In prav na to področje (veliki Buenos Aires) vladna stran računa za dosego tistih potrebnih desetih poslancev. Cilj je jasen a strategija za njegovo dosego je precej nevarna.

Ne kaže dobro. Podpredsednica se lahko moti in njeni načrti se lahko izjalovijo zaradi enostavnega razloga socialnega položaja. Kar je bilo že na samem začetku težavno, je pandemija zapletla do konca. Vlada je v začetku kazala na zaviranje inflacije kot velik uspeh. V primerjavi z Macrijevimi meseci med primarnimi volitvami in oktobrom jim je res uspelo, da so nekoliko znižali porast cen. A potem se je začela pot po klancu navzdol. Nekaj časa se je vseeno ohranila v mejah zmernosti; zadnji meseci pa so bili porazni. Najhujše je, da je decembrska inflacija (4%) napoveduje podobne številke za prve mesece tega leta. Resni strokovnjaki napovedujejo za letos inflacijo blizu 50%.

Porast cen je stara argentinska rak rana. Poglejmo lansko leto. Najhujše na svetu je bilo v Moldaviji, kjer je inflacija dosegla 2.330%. Sledila ji je Venezuela s 1.813%. Stopničke je zaključil Libanon s 133%. A na četrtem mestu je Argentina s številko, ki je daleč od prejšnjih (36,1%), a tudi daleč od svetovnega sredine, ki se suče okoli 4%, isto kot je naša država zabeležila samo decembra. Dejstvo je, da najbolj rastejo cene prehrane (42% v letu), kar nevarno odmeva v žepih najrevnejših gospodinjstev.

Napoved za naprej tudi ni dobra. Ekonomisti računajo nekaj mesecev z inflacijo okoli 4%. Kruh se v teh tednih znova draži, bencin je to že storil in ne popušča. Tudi cene oskrbe se bodo v povprečju zvišale za 6,5%. Splošni izračun govori o končnih 50% za leto 2021. Ni ravno tisto, kar si je zamislila vlada, ki je v zakonu o proračunu za leto 2021 zapisala 29%. Minister Guzmán ima v načrtu, da bi letno znižal inflacijo za 5%. A v tem pogledu je leto 2021 že izgubljeno. In če mu ne uspe vsaj delno obvladati inflacije, vladi ne kaže dobro na volitvah. V tem primeru bo verjetno tudi minister odšel mnogo prej, preden se bodo njegovi načrti uresničili.

Vsaki mora svojo pet … Nekaj takega je pred kratkim zahteval Antonio Caló, član vodilne trojke Glavne delavske konfederacije CGT. Na kaj se je nanašal? Na razmerje v vladi. Pisal sem že o zdravstveni reformi, o kateri govori podpredsednica. Alarmni zvonci so zapeli tudi v vodstvu sindikalnih organizacij. Ta sektor skrbi za zdravje kakih 9 milijonov Argentincev. Stroške krije z delavskimi in podjetniškimi prispevki in s podporo vlade. A prav tukaj se stvar zaplete, ker vladni prispevki zamujajo in vedno povzročajo polemiko in prepir. Sindikati se zavedajo pomena zdravstvenih storitev, ki so tudi glavni vir njihovega finančnega delovanja. Podpredsednica je s svojim namenom prilila bencina na ogenj sindikalnega upora.

Sindikalno vodstvo je na vlado naslovil zahtevo, naj pusti pri miru njihovo delovanje in naj jim dostavi sredstva, ki jih zadržuje. Omenjeni vodja kovinskega sindikata je dobesedno izjavil: »Tisti, ki ukazuje, je predsednik; gospa podpredsednica naj se posveti zakonodajnim poslom.« Bolj jasno, nemogoče. To pomeni upor delavskih organizacij. Odločeni so, da bodo strumno branili svoje ustanove. To pa pomeni tudi, da lahko v peronizmu zagori v neposredni bližini volitev. Kako bo predsednik našel ravnovesje v tem sporu, je težko napovedati. Jasno je, da se je podpredsednica znašla pred trdnim sindikalnim zidom. Sindikalizem je bil vedno eden izmed temeljev peronizma. Sam general ga je imenoval »hrbtenica justicialističnega gibanja«. To pa Cristina prezira. A za zmago je potrebno le eno: združen nastop celotnega peronizma.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 2

Začeli smo volilno leto 

Kmalu po začetku pandemije, ko je bilo že jasno, da nas bo gospodarsko enako prizadela kot zdravstveno, je predsednik Alberto Fernández podal izjavo, ki še danes odmeva v glavah političnih (in predvsem gospodarskih) opazovalcev: »Niso mi všeč načrti«. Različna pojasnila so nato prihajala iz vladnih krogov, češ, da ne smemo vzeti njegovih izjav preveč dobesedno. Vendar je zaskrbljenost preplavila vladne in opozicijske vrste. Danes je jasno, da se niso zmotili tisti, ki so zadevo razumeli »dobesedno«.

Neki humorist je potem razlagal, da je pomanjkanje gospodarskega načrta pravzaprav sijajna iznajdba: če ni načrta mu ga nihče ne bo mogel kritizirati. A razvoj dogodkov je pokazal dobesednost, ki popolnoma odgovarja položaju oblasti v sedanji argentinski vladi. Čeprav so v začetku mnogi trdili, da je oblast razdeljena na gospodarsko in socialno področje, kjer krmilo obvlada predsednik, ter politično, ideološko in zlasti sodno, ki ga vodi podpredsednica Cristina Kirchner, je danes jasno, da meje niso dokončno določene. Jasno je tudi, da predsednik (in z njim vlada) ne ve, kaj naj bi naredil. Položaj ga je presegel in pomanjkanje načrta ni opazno samo v gospodarstvu, temveč skoraj na vseh področjih javnosti. Vzporedno pa je vidno, da ima podpredsednica jasen cilj: obvladati sodno strukturo tako, da bo čimprej rešena vseh težav in proglašena za nedolžno v vseh postopkih, ki tečejo proti njej zaradi korupcije v prvih treh obdobjih kirchnerističnih vlad.

Ko je »da« enako »ne« in obratno. Vrnimo se k predsedniku. Ker nima načrta, nepripravljen odloča stvari, ki jih mora potem spremeniti, ko mu realnost dokaže, da po tisti poti ne gre. Tako se je zgodilo z podržavljenjem kmetijskega velepodjetja Vicentin; tako se je dogajalo z raznimi zasedbami zemljišč po vsej državi, v katerih je bila indirektno vpletena tudi vlada; tako je bilo te dni z ruskim cepivom in končno s prepovedjo izvoza koruze.

Ostanimo pri cepivu. Državna sekretarka na ministrstvu za zdravje (Carla Vizzotti) je napovedala, da bodo cepili samo s prvo dozo polemičnega Sputnik V. Druga doza bo prišla na vrsto šele, ko bodo že vsi cepljeni s prvo, ne pa v roku 20 dni do dveh mesecev, kot določa stroka. Vik in krik je prisilil predsednika, da je zanikal ta vladni namen in potrdil, da se bo cepilo po predpisih znanstvenikov. Ob tem se poraja vprašanje: je sploh mogoče, da so ministri in sekretarji tako brez glave, da ne poznajo osnovnih principov stroke v kateri odločajo? Kajti (in to je že jasno) Carla Vizzotti si tega ni izmislila, temveč se je o tem odločalo v samem vrhu zdravstvenega ministrstva. Kaj je v glavah tistih, ki odločajo o naši zdravstveni usodi?

Še o koronavirusu. Ker število okužb nevarno raste, ko še niti ni prišel drugi val, so v vladi sklenili oklicati nočno policijsko uro. Tudi to je napovedal predsednik a končno je z dekretom prepustil odločitev vsakemu guvernerju, ti pa krajevnim županom. Jasno; ljudje so že naveličani neskončne karantene in vsaka nova omejitev svoboščin povzroči nejevoljo in upor. Nihče se noče zameriti prebivalstvu, ko smo že vstopili v volilno leto. To (volitve) je dejavnik, ki kruto posega v vsako vladno odločitev. Pojav je tako močan, da je guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof izjavil, da v rasti okužb, »problem niso mladi«. Mi pa vsak dan po televiziji lahko vidimo množice mladih na obali, brez zaščitnih mask, drug poleg drugega, s steklenicami alkohola v rokah. Ali pa razvpite tajne, ilegalne zabave, kjer ne spoštujejo nobenega varnostnih predpisov, ob oglušujoči glasbi in razuzdanosti. Seveda: opazovalci menijo, da bodo mladi odločili izid volitev. Treba jih je pohvaliti. A se vprašamo: je obvezno ali ni obvezno, da spoštujemo strokovne odločbe, ki naj nas varujejo pred koronavirusom?

Še besedo o prepovedi izvoza koruze. To je še bolj tipičen primer kako se »ne« spremeni v »da«. O tem sem pisal prejšnji teden. Ko so kmetje napovedali tridnevno stavko, je vlada delno popustila. Dovolila je, da se dnevno lahko izvozi do 30.000 ton. Ukrep so kmetje enako odločno zavrnili. Zaloga koruze dosega od 4 do 5 milijonov ton. A pritisk je prišel močno tudi iz krogov gospodarskega ministrstva. Ko Centralna banka s povečevalnim steklom išče dolarje, si vlada dovoli prepoved izvoza. Jasno: če ni načrta, vsak dela kakor se mu ljubi. Končno je Alberto popustil in objavil dovoljenje. Stavke je bilo konec a predsednikov ugled je nazadoval za dodatno stopničko.

Trije podstavki za uspeh. Mnogokrat ob kakem dogodku gledamo bolj na izstopajoče izjave, ne opazimo pa važnih, večkrat bolj pomembnih, a skritih stvari. Proti koncu decembra je bilo v mestu La Plata, prestolnica province Buenos Aires, srečanje vladnih osebnosti in navdušenih podpornikov. Predsednik, podpredsednica, ministri, guvernerji, ljudstvo … Posebej zanimiv je bil nagovor Cristine. Vsi so potem komentirali njeno izjavo, da »ministri, ki se bojijo, naj si poiščejo drugo zaposlitev«. Manj pa so izstopale druge misli, ki pa so bile neke vrste napoved, »načrt« prihodnjega delovanja. Tam bi lahko posneli, da bo delo v tem volilnem letu slonelo na treh temeljih: cene prehrane, zamrznjenje tarif javnih storitev in reforma zdravstva. Čeprav omenjeno skoraj mimogrede, je bila najbolj važna točka vsega srečanja.

Kar zadeva cen, je že stara zgodba kirchnerizma. Sloni na dogovorih s proizvajalci, kjer ti pristanejo na maksimalne cene določenih predmetov, nižje cene drugih in proste ostalih. Koliko potem to v praksi drži je drugo vprašanje. Glede tarif javnih storitev (elektrika, plin, voda …) je tudi že navada, da ostanejo nespremenjene. Vse preteklo leto, baje zaradi koronavirusa, se tarife niso podražile. Potem so napovedali povišanje, a so to takoj zanikali. Zadeva predstavlja hud glavobol za gospodarskega ministra. Martin Guzmán vodi pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) za dogovor glede dolga v višini 44.000 milijonov dolarjev. Ena glavnih zahtev Sklada je prav posodobljenje tarif javnih storitev. Če ne bo prišlo do kake spremembe, se bodo pogajanja zavlekla tja do oktobra, ker je malo verjetno, da bi Cristina dovolila potrebno močno povišanje teh cen. V Argentini je vse kratkoročno in vse usmerjeno k enemu samemu cilju: zmaga na prihodnjih volitvah, za vsako ceno.

To je prišlo do izraza koncem decembra, ko so dovolili povišico prispevkov privatnih zdravstvenih storitev (prepagas) v višini 7%, pa jo nato v šestnajstih urah ukinili. Lani se je inflacija sukala okoli 35%, zdravstvene storitve pa so se povišale samo 10% v februarju. V teh ustanovah trdijo, da so v kritičnem stanju. Sumijo pa, da jih namerava vlada »prevzeti« (podržaviti?). Nekaj podobnega se bojijo tudi sindikalne zdravstvene ustanove. Sindikati zdravstveno krijejo kakih 9 milijonov članov. Privatne ustanove dodatnih 6 milijonov. Zato se je te dni sestal vrh glavne delavske organizacije CGT in na vlado naslovil pismo, v obrambo svojih socialnih del in z zahtevo, naj vlada dostavi denarna sredstva, ki jim pripadajo, a jih zadržuje. To ni prvič in ne bo zadnjič. Vprašanje pa je, če si bo vlada (Cristina) upala sprožiti odprto vojno proti sindikatom, ki so bistveno peronistični. In če se bo izpostavila, da se zameri srednjemu razredu, ki se pretežno zateka k privatnemu zdravstvenemu sistemu.

Veselje in žalost. Znova novice prizadevajo poljedelstvo in  izvoz. Pozitivno je, da cena soje na trgu v Chicago nenehno raste. Te dni je dosegla 520 dolarjev na tono, najvišja cena od junija 2014. Za časa Macrija ni presegla 320 dolarjev. Vsak dolar pa predstavlja oddih za gospodarsko ekipo. A ta položaj sovpada s slabimi novicami: brazilska vlada je odločila, da bo uvažala pšenico iz držav izven Mercosurja, ne da bi ceni nabila običajni davek 10,5%. To pa ogroža argentinske pošiljke pšenice, ki je doslej edina imela prednost neobdavčenega uvoza. Argentinska vlada je (pravočasno?) napela vse sile, da bi ta korak preprečila, a zaman. Bolsonaro, ki ga Alberto rad napada in izziva, je odločil po svoje.

Tone Mizerit

 

Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 1

Kam plovemo? 

Najprej želim vsem dragim bralkam in bralcem srečno novo leto 2021. Zdravja, miru in sreče, čeprav je jasno, da bo to težavno v naši ubogi Argentini. Potem pa se moram opravičiti, ker sem v zadnjem članku zagrešil grobo napako. Kar dvakrat sem napisal leto 1917, ko bi moral, ko sem se nanašal na zadnje dodatne volitve, napisati 2017. Prosim, da popravite in mi ne zamerite. Imam še kar stvaren izgovor: leta tečejo tudi meni in možgani okostenijo! Zapisati pa moram še neko dopolnilo. Ko sem navajal dohodnino podpredsednice, sem naštel njeno plačo in dodal dve pokojnini: njeno kot bivša predsednica in še pokojnino po možu, ki je tudi bil predsednik. »Tam blizu milijon pesov na mesec«, sem zapisal in se zmotil. Celotni številki je treba prišteti še dodatke, kot na primer 40% »zaradi razdalje«, in razne druge, ki skupaj podvojijo prvotno vsoto. Torej, tam blizu dveh milijonov. Vzemimo samo »razdaljo«. Cristina živi v najbolj prestižni buenosaireški četrti. Zadnjikrat, ko je bila izvoljena za senatorko, je zastopala provinco Buenos Aires. A kljub vsemu ji izplačajo, kot bi živela v provinci Santa Cruz (tam je bil mož guverner). Njeni prejemki znašajo točno sto minimalnih pokojnin (19.035 pesov vključena decembrska povišica), ki jo prejema polovica argentinskih upokojencev. Mislim, da ni treba razlagati »narodne in ljudske« politike teh ljudi.

Razni dolgovi. Stalno omenjamo zunanje dolgove, o katerih vlada trdi, da so krivda prejšnje vlade. Dobesedno navajajo, da »nas je Macri zadolžil« pred Mednarodnim denarnim skladom (FMI). A minister Guzmán tudi po svoje zadolžuje v dolarjih. Pred dnevi je razprodajal bone »v pesih« a navezane na ceno dolarja, kar je isto, kot bi si  izposojal dolarje. Nismo dolžni Skladu, ampak domačin bankam in drugim skupnostim kapitala. Ko bo treba te bone plačati, bo šlo vse po dolarski ceni s 16% obresti. Kakšna je razlika?

A to niso vse naše finančne težave. Katerikrat sem že omenil, da imajo tudi posamezne province svoje zunanje dolgove. To je v Argentini skoraj normalno. Vendar, da se neka provinca zadolži, mora to najprej potrditi provincijski parlament, nato pa še zvezna vlada. Ko je minister Guzmán delno uredil problem državnega zunanjega dolga in spričo pomanjkanja dolarjev v Centralni banki, je odločil, da naj se province pogajajo s svojimi upniki in preložijo čas odplačevanja. Isto je odločil za privatna podjetja, ki so prav tako zadolžena v inozemstvu. Odlok je logičen: če Centralna banka nima dolarjev za odplačevanje državnega dolga, jih tudi nima za province in privatnike.

Tedaj so se začela mrzlična pogajanja med provincami in upniki. A samo dve provinci sta uspeli v teh dogovorih: Mendoza (590 milijonov dolarjev) in Chubut (650 milijonov). Ostale se še pogajajo. To so Córdoba (1685 milijonov dolarjev), Neuquén (694 milijonov), Salta (383 milijonov) in Ognjena zemlja (170 milijonov). Zapadle so že v default (niso plačale v določenem roku) a se še vedno pogajajo Buenos Aires (7148 milijonov), Chaco (250 milijonov), La Rioja (300 milijonov) in Río Negro (300 milijonov dolarjev). Alarmni zvonec pa je zabrnel v Entre Ríosu in odjeknil v Buenos Airesu. Provinca je zapadla v default preteklega 8. avgusta, ko ni plačala zadevnih obresti (kakih 21 milijonov dolarjev; celoten dolg znaša 500 milijonov). Od tedaj je nenehno odlagala plačilo. Upniki so se naveličali in na sodišču v New Yorku vložili tožbo. To pa vse postopke skrajno zaplete. Kaj bo ob tem ukrenila zvezna vlada, ki je soodgovorna za provincijski dolg, je seveda popolna neznanka.

Dobre in slabe novice. Pretekle dni je cena soje na trgu v Chicago dosegla 500 dolarjev na tono. Chicago je referenčni trg za domala vse države sveta. To je vsekakor ena najboljših novic za Argentino (in njeno vlado), kajti soja predstavlja (v gotovini) tretjino argentinskega izvoza. Še vedno se govori, da je bila cena soje tista, ki je postavila temelje stabilnosti prve vlade kirchnerizma. Za časa Nestorja so v Chicagu plačevali 600 dolarjev na tono. V dobi Macrija nekaj čez 300.

Kar bi bil vzrok za praznovanje, pa je zvodenelo spričo ukrepa državnega vodstva, ki je odločilo, da se do marca prepove izvod koruze. Enostavno do začetka prihodnje letine mora vsa koruza ostati v Argentini. Res je, da koruza ni isto kot soja, a posejana površina se je zadnja leta nenehno večala. Prednost koruze je tudi, da je davek na izvoz manjši kot pri soji. Zakaj ta odlok, ki po drugi strani oškoduje državo za pritok deviz, v trenutku, ko na vseh koncih in krajih primanjkuje dolarjev? Enostavno: ker cena raste na zunanjih trgih, raste tudi doma. In edino zdravilo, ki ga je našla vlada je, da prepove izvoz. Preostalo koruzo bo treba prodati doma - po znatno nižji ceni. Bo res tako?

To je staro kirchneristično zdravilo, ki pa po mnenju strokovnjakov nima pravega učinka. To je pred leti uvedel zloglasni Cristinin sekretar za notranjo trgovino (Guillermo Moreno), ki je prepovedal izvoz mesa, da bi cena na notranjem trgu padla. Bili so časi, ko je Paragvaj izvažal več mesa kot Argentina in je število glav govedi skrajno upadlo. Kmetje so enostavno začeli opuščati živinorejo, ker je v tistih okoliščina prinašala zgubo. Vse poljedelske dejavnosti se harmonično razvijajo, ker izvoz krije (kljub davkom) večino stroškov. Kaj je takrat dosegel Moreno? Da je število govedi z 58 milijonov glav leta 2007, padlo na 48 milijonov leta 2010. Podobno je bilo s pšenico. Za časa Macrijeve vlade se je položaj delno uravnovesil in že leta 2018 je število glav naraslo na 55 milijonov. Razumljiva je sedanja reakcija kmetov, ki so na vlado naslovili razne proteste in zahteve. Ker ni bilo nobenega odziva so tri ustanove (od štirih, ki sestavljajo povezovalni svet - Mesa de Enlace) napovedale tridnevno kmečko stavko od ponedeljka 11. do srede 13. Kako se bo to končno rešilo ni razvidno. Vlada vsekakor ne bo odstopila od svojega položaja, kmetje pa tudi niso pripravljeni, da bi se kar tako podali. Glavna težava je, da vlada odloča po svoje, ne da bi se prej pogovorila z vsemi, ki so zapleteni v teh težavah in skušala poiskati skupne zaključke in rešitve.

Prvo je zdravje. Zagorelo je tudi na drugem področju. Zdravstveni sistem je prav tako v bojnem stanju. V Argentini imamo tri zdravstvene sisteme: državnega, sindikalnega (socialne ustanove) in privatnega (tako imenovane »prepagas« - predplačilne). Državni je zastonjski, saj vsi plačujemo davke in bi nam vsem država morala nuditi zdravstveno oskrbo. Ker pa je ta izredno skromna in ni prostora za vse prebivalstvo, kdor ni v sindikalnih organizacijah, če le more, plačuje mesečni obrok v privatnih zdravstvenih ustanovah, ki skrbjo za zdravje članov, nudijo popust na zdravilih, raznih študijah, itd. Seveda so v privatnem sistemu razne kategorije: več plačate, več ugodnosti, bolj skrbijo za vas. Je to pravično? Morda ne, a država ni v stanju, da bi skrbela za vse. Kolaps sistema bi bil neizbežen.

Trenutna težava je v tarifi privatnih ustanov. Njih občasna povišanja nadzira vlada. V preteklem letu je vlada dovolila le 10% povišanja (ob skoraj 40% inflaciji), a v pandemiji delno podprla te ustanove. 31. decembra je ministrstvo z dekretom dovolilo dodatnih 7% povišanja; a še isto popoldne to preklicalo. Vsi prsti kažejo na Cristino, ki je tudi zahtevala, da naj trenutno tarife javnih storitev (elektrika, plin, voda) ostanejo zamrznjene. V primeru zdravstvenih ustanov se govori (Cristina je to javno napovedala) o »spremembi sistema«. Bo vse poenoteno? Bodo podržavili privatna zdravstvena podjetja? Kaj pomeni »sprememba«, ki jo napoveduje Cristina? Predsednik je te dni zatrdil, da nima nobenega namena »podržaviti« zdravstva. Kdo mu še verjame? Mimogrede: privatne zdravstvene ustanove so v dobi pandemije sprejele 60% okuženih. Sodelovanje med državo in privatniki je bilo pozitivno. Kaj bi storila država brez te pomoči? Medtem se okužbe znova hitro množijo, cepljenje pa je v oblakih, ko celo zaradi zapleta z ohlajevanjem zapade učinkovitost cepiva. Bodo res posegli tudi na to področje? Kamor država poseže, povzroči težave. Kam plovemo?

Tone Mizerit