Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 24

Za dostojanstvo naj poskrbi država

Končno se jasni na sodnem področju. Vsa ta dolga leta se je javnost spraševala, če bo bivša predsednica, Cristina Fernández Kirchner sploh kdaj sedela na obtožnem stolčku. Mnogi opazovalci in politični strokovnjaki so sodni postopek o javnih delih smatrali za neke vrste ključni primer, da končno vidimo, ali je v Argentini sploh možno resno nastopati na sodnem področju, ali bo politika dosegla, da sodna oblast končno ne bo vredno izvrševala svojega dela. Saj ne gre le za obtožbe proti kirchnerizmu. Korupcija je med nami stara skoraj toliko kot država. Saj tudi zunanji dolg ni od včeraj. Prvi argentinski predsednik, Bernardino Rivadavia, je bil tudi prvi, ki je zaprosil zunanje posojilo. In tam se je začelo. Tudi prejšnje vlade so bile cilj obtožb; med njimi obdobje, ko je bil predsednik Menem. A on je umrl brez da bi izpolnil obsodbo, ker ga je nenehno branila parlamentarna nedotakljivost.

Javna dela? Tako se generično imenuje ta sodni postopek. Sedanja sodba proti podpredsednici poteka zaradi podelitve javnih del v provinci Santa Cruz, ki je rodna provinca pokojnega Nestorja in kjer se je začela politična pustolovščina družine Kirchner. Sodni postopek se je začel že leta 2008 (Macri pri tem ni imel nobene vloge, čeprav ga skušajo vmešati v to zadevo). Zahtevo sodnega postopka je vložila poslanka Elisa Carrió. Zelo važna oseba v celotni zadevi je Lázaro Báez. On je bil navaden bančni uradnik, ko je spoznal Kirchnerja. En mesec preden je Nestor zavzel predsedstvo države, pa je Báez iz navadnega uradnika postal lastnik gradbene družbe Austral Construcciones. V sedanjem sodnem postopku se obravnavajo domnevne nepravilnosti pri koncesiji za 52 javnih del, ki so jo podjetja Lázara Báeza prejela v Santa Cruz za časa vlad Néstorja in Cristine Kirchner. V obtožnici je navedeno, da so bile te nepravilnosti povezane s plačilom previsokih cen za dela, ki niso bila dokončana, in pomanjkanjem tehnične podlage za dostop do del. Sodijo trinajstim osebam: poleg Cristine Kirchner, Báeza in Lópeza tudi nekdanjemu zveznemu ministru za načrtovanje Juliu De Vidu.

Naši bralci se morda še spomnijo, ko je celo nekaj let pred začetkom sodnega postopka, torej, preden je Elisa Carrió vložila tožbo, časnikar Jorge Lanata v svojem programu kazal tista javna dela, ki nikdar niso bila končana, pa so bila v celoti plačana. Vrhunec nesmisla je bila dolga asfaltirana cesta, ki je vodila neskončne kilometre po patagonski pustinji – nikamor. V drugem sodnem postopku, ki ga imenujejo »postopek hotelov«, se odvija drugi del te tragikomedije. Zakonca Kirchner sta v kraju Calafate zgradila mogočne hotele, ki so jima nosili krepke denarce, a je dokazano, da dejansko niso delovali: ni bilo gostov, ni bilo izdatkov, samo dohodki, ki so služili – pranju denarja. Štirinajst let se pred sodiščem že vleče ta postopek. Razni prizivi in pritožbe advokatov sedanje podpredsednice so zavlačevale začetek sojenja.

A včeraj, torek 21. junija (verski praznik svetega Alojzija), je Vrhovno sodišče izreklo odločbo o izvedbi sodbe. Zavrnilo vse argumente podpredsednice Cristine Kirchner v ustnem sojenju za javna dela, v katerem je obtožena vodenja nezakonitega združenja. Odločitev so soglasno sprejeli štirje sodniki vrhovnega sodišča, Horacio Rosatti, Carlos Rosenkrantz, Juan Carlos Maqueda in Ricardo Lorenzetti, v odgovor na zahtevo obrambe nekdanje predsednice, da se sojenje enostavno razveljavi. Sojenje, ki je prvo nekdanjemu predsedniku, tako ostaja nespremenjeno. 11. julija pa bo Zvezno ustno sodišče št. 2 začelo procesno dejanje, v katerem stranke zahtevajo obsodilne ali oprostilne sodbe.

Ni miru. Pravzaprav je to prvi sodni postopek, ki ga je sodišče pripeljalo do sojenja podpredsednice. Ostaja jih še dvanajst, ki so v predhodni fazi, ki jih sodišče tudi lahko združi ali enostavno zavrne. A prav ta udarec Vrhovnega sodišča poteka v trenutku, ko je politični položaj najbolj napet. Sovpada z gospodarskimi težavami, ki se nenehno ponavljajo in stopnjujejo. In znova se vrnemo k našemu staremu prijatelju: ameriškemu dolarju. Zadnje dni je ponovno skakal in postavljal nove rekorde. Vsa težava je v tem, da Argentini primanjkuje ameriških bankovcev. Čudno, saj prav sedaj, kot posledica vojne v Ukrajini, cena poljskih pridelkov tudi postavlja nove rekorde. A uvoz pobira vse kar izvoz prinaša. Kajti ruska invazija nenehno dviga tudi cene goriv. Petrolej in plin požirata vse, kar prinašajo soja in koruza. Tukaj pa moramo zopet ponoviti našo staro pesem: Argentina ima na pretek petroleja in plina, a nima plinovodov, ki bi ju dostavili v pristanišča za izvoz. Poleg tega, energetsko politiko ima v rokah La Cámpora. Mladi voditelji so spregledali, da v jeseni tovornjaki iz notranjosti vozijo poljske pridelke v pristanišča. Pozimi pa je mrzlo in ljudje za kurjavo uporabljajo predvsem plin. Za plin je še čas, dizel goriva pa primanjkujejo kar v enajstih provincah. Tovornjaki stojijo.

Pretekli teden se je na zadevo dolarjev spravila podpredsednica. Cristina je govorila o »festivalu uvažanja«. Kot da bi živela v drugem svetu. Danes je vse tako povezano, da ni države, ki bi sama lahko zadovoljila vsem potrebam industrijske proizvodnje. To je tudi primer plinovoda, ki naj nas reši vseh težav. Cristina je besnela, zakaj morajo uvažati plošče, da izdelajo cevi. Res je, da bi plošče lahko proizvajali tudi v Argentini. A nakupiti stroje, zgraditi obrate in pognati v tek takega velikana stane ogromno, ogromno ameriških dolarjev. Država jih nima, argentinski podjetniki tudi ne. Na svetu pa ni podjetnika, ki bi v Argentino vložil take vsote, ker nikdar ne ve, če bo vlogo lahko koristil, če bo dobiček lahko vzel iz države, če ne bodo med gradnjo ali delovanjem spremenili zakone in bo »obvisel na čopiču«, kot trdi iznajdljivi ljudski izraz. Poleg tega, bi morala država izvesti najprej delavsko reformo, kot večina sveta, ker je zakonodaja, lahko bi rekli, predpotopna. Je naša pravična in so druge krivične? Ne vem. Vem pa, da toliko revščine, kot jo je v Argentini, ni v nobeni vsaj delno napredni državi.

Pomanjkanje dolarjev je ključno tudi v zadevi odplačevanja zunanjega dolga. Svoj čas smo že omenili dolg, ki ga imamo s Pariškim klubom. O tem malo bolj podrobno kdaj pozneje. Dejstvo je, da rok odplačevanja vedno pade v trenutku, ko nimamo denarja. Sedaj vlada upa, da bo Mednarodni denarni sklad (FMI) potrdil prve tri mesece delovanja, ki je bilo sklenjeno ob dogovoru presnove dolga. Če bo red pozitiven, nam dostavijo 4.000 milijonov dolarjev in bomo vsaj za nekaj časa zadihali. Vendar, ni neke vrste burka, da nas mora reševati tako osovraženi FMI? A tako je in vsi molijo, da bi nas Sklad rešil.

Naj bo dostojno. Beseda »dostojno« (digno, po špansko), je vedno na ustih tistih, ki živijo od države. Kolikokrat slišimo, ko na protestih ali cestnih blokadah ženske (moških, kot da jih ni) zahtevajo »vivienda digna« dostojno bivališče. To ji mora preskrbeti država. Saj se nkateri ljudje trudijo. So tudi primeri, ko se trudijo, pa jih ogoljufajo. A če gledamo »socialne organizacije«, ki nenehno blokirajo ceste in zahtevajo podpor in prehrane, vidimo, da nekaj ne deluje kot bi moralo. V Argentini trenutno obstoja 141 različnih planov ali podpor. Od njih živi (če se temu lahko reče »življenje«), po številkah ob koncu lanskega leta, 22 milijonov ljudi. Dnevno v to delovanje vlada vloži več kot 800 milijonov pesov, kar predstavlja letno 288.000 milijonov. Koliko tega je potrebno, koliko je vredno, koliko je »dostojno«, je drugo vprašanje. Pa je tudi vprašanje, koliko »voditeljev« živi od te podpore, koliko izkoriščajo prejemnike podpor, in kdaj bo državi uspelo vzpostaviti red na tem področju, kjer vladata kaos in izkoriščanje.

Vprašanje je na mestu, ker prejšnji teden je Cristina iznašla novo kost, ki jo bodo glodali politiki in ni jasno, če bo ideja kaj rešila. Denar, ki se danes pretaka preko socialnih organizacij, naj bi upravljale province, oziroma provincijske vlade. Jaz bi iskreno rekel, da s tem pridemo iz dežja pod kap. Vsekakor, na sedanji ali drugačni način, ta državna podpora, ki se je rodila kot začasna rešitev (Alfonsin je organiziral hranilne podpore PAN, Rodríguez Saá pa »delavske plane«, ki smo jih celo Slovenci koristili), danes skrbi, da ljudje niso lačni, a ne reši nobenega drugega problema. Boli me, a premišljujem stavek, ki ga je pred kratkim zapisal neki strokovnjak: peronizem je tovarna revnih, proizvaja revne. Brez vzgoje, brez razvojnih načrtov, brez tako osovražene »meritokracije« ne bomo nikdar videli »dostojnega« obzorja.

Tone Mizerit