Iz življenja v Argentini                                                                      

Krog je res začaran

Božič je pred vrati. Za njim pride novo leto, januar in počitniško obdobje južnega poletja. Vlada je prepričana, da ji je uspelo „oklopiti‟ nevarni mesec december. Požarov, ki so mnogokrat v preteklosti tragično zaznamovali konec leta, torej ne bo. Druga nenehna skrb je dolar. Od časa do časa nekoliko poskoči, a ne preseže nobene nevarne meje. Centralna banka je odredila razne ukrepe in doslej uspešno krmari sredi nevarnih valov. Položaj miren že dolge tedne. Denarna oblast je prepričana, da jim je tudi to uspelo. In politična plat? Res je, da je opozicija izredno aktivna, vendar doslej ne kaže, da bi huje ogrožala vladne pozicije.

Srečanje svetovnih mogotcev skupine G-20 se je uspešno zaključilo. Predsednik je zadnje dni ustavil padec priljubljenosti. Ocena njegovega dela je med prebivalstvom celo nekoliko zrasla. A kljub temu v Rožnati palači nenehno zasledimo zaskrbljene obraze. Razlog je razumljiv: kljub vsem naporom, kljub novim ukrepom, kljub izredni podpori Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ni zaupanja tujih upnikov, ni investicij. Zato se v časopisih in TV novicah vedno bolj pogosto pojavlja izraz „riesgo país‟. Po slovensko se reče „deželno tveganje‟. Ta teden je Argentina dosegla nevarno višino 782 točk tveganja. Naj nam bralci odpustijo, a potrebna je razlaga, ki je sicer suhoparna, a je edini način, da razumemo, kako in zakaj se nahajamo v tem začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda. Ta članek bo torej pretežno gospodarske (in finančne) vsebine. Dolgočasen a potreben.

Preveč je tvegano. Kaj je pravzaprav deželno tveganje? Običajno, kadar kakšne besede ne razumemo, sežemo po slovarju. V Sloveniji imajo zelo popoln »Finančni slovar«, kjer lepo in po domače pojasni izraz, ki je danes tako v modi v Argentini. „Riesgo país‟ je torej „tveganje povezano z investiranjem v tujo državo‟. Deželno tveganje je v največji meri povezano z političnim sistemom in stabilnostjo posamezne države. To so ekonomske politike, ki oblikujejo stopnjo tveganosti ter posledično vplivajo na cene premoženja in vrednostnih papirjev (bonov pa tudi delnic podjetij) iz te države. Vlagatelji morajo biti gotovi, da je njihov kapital v tej državi varen in zaščiten z učinkovitim pravnim sistemom. Politična in ekonomska nestabilnost se torej lahko prelije v volatilnost finančnih trgov, saj so vlagatelji negotovi ter zahtevajo višje donose (obresti). Mimogrede: „volatilen‟ pomeni bežen, minljiv, nestalen, muhast. Skratka, deželno tveganje je možnost izgube kapitala zaradi politike in ekonomije države v katero je vlagatelj vložil svoj denar.

Nekateri politično-ekonomski dejavniki, ki vplivajo na deželno tveganje so: Nacionalizacija (država ima težnjo oziroma željo, da podržavi privatno lastnino). Odliv kapitala (državljani te države pospešeno prenašajo kapital v druge države z namenom ohranjanja premoženja - v Argentini je to splošna praksa). Velik proračunski primanjkljaj (zmanjšuje plačilno sposobnost države - v tem je Argentina prednjačila in zato je Macri uvedel „deficit 0‟). Obseg povečanja količine denarja v obtoku (na primer, tiskanje nevrednega denarja pod kirchneristi. Kicillof je hotel znanstveno dokazati, da ta količina denarja ne vpliva na inflacijo. Tepec!). Davčne politike (visoki davki so načeloma neprijazni za tuj kapital). Koruptivnost lokalnih politikov (lahko predstavlja veliko obremenitev za poslovno aktivnost, upočasnjuje poslovni razvoj itn. Te točke bralcem ni treba pojasnjevati).

Nismo resni. Argentina trpi na večjem številu teh bolezni. Zato je deželno tveganje tako visoko. Saj je le nekaj držav, ki imajo višji riziko kot naša. Venezuela je na čelu z groznimi 5.305 točkami. Sledita Mozambika s 1.132 in Zambija z 825. Za njimi nihamo mi, ki smo bogati v naravi in podnebju, pa nestabilni v politiki in neresni v vodenju države.

In kako je z našimi sosedi? Saj ni Argentina niti manj bogata niti manj delavna kot ostale južnoameriške države. Pa vendar številke kažejo drugače. Brazilija je ocenjena z 274 točkami; Urugvaj jih ima 207; Peru 141; Čile je najbolj sigurna soseda: 129 točk tveganja.

V tem kontekstu deželno tveganje pomeni kakšna je verjetnost, da bo posamezna država zmožna poravnati obveznosti iz naslova izdanih obveznic. Dober primer tega je bila v Evropi Grčija, potem Turčija; tukaj pa - Argentina. Vlagatelji (kapital) torej stavijo pogoje, da svoj denar sploh posodijo vladi take države. Da se zavarujejo pred izgubami bodo upniki za višje tveganje zahtevali tudi višji donos, torej višje obresti za vloge ali posojila. Tako, kot stoji položaj danes, je vlada zagotovila (s pomočjo FMI), da bo tudi prihodnje leto zvesto plačala vse dolgove. Kaj pa potem? Nam bo leta 2020 sploh še kdo posodil? In če bo, za kakšno ceno? Če pa ne bo posojil, kako bomo plačevali upnikom?

Je kriva samo gospa Cristina? Izgovor je kar pri roki. Vlada razlaga, da je dejavnik tveganja tako visok, ker obstoja nevarnost, da na volitvah prihodnjega oktobra zmaga gospa Cristina. Upniki so prepričani, da morebitna kirchneristična vlada ne bi vestno odplačevala dolgov. Torej, dokler je na obzorju možnost, de Macri ne bi dosegel ponovne predsedniške dobe, se bo „deželno tveganje‟ sukalo tam nekje v oblakih.

Vendar priznajmo, da ni vsega kriva gospa Cristina. Res nam je pustila pogorišče in nam še vedno grozi, da se bo vrnila. A tri leta je dovolj dolga doba, da bi vlada lahko vsaj delno napravila red in nekoliko olajšala življenje ubogih državljanov. Zamujena je bila izredna priložnost. Zapravili smo ta leta, medtem pa smo (za „postopno‟ rešitev gospodarskih težav) državo dodatno zadolžili. Številke zunanjega dolga prvih dveh let so izredne. Macri je na seznamu predsednikov, ki so v svojem obdobju najbolj zadolžili državo. Temu je treba dodati še tistih 57.000 milijonov dolarjev, ki nam jih v obrokih dostavlja FMI, in ki jih bo tudi treba vrniti. In pri kapitalu nič ne pomaga, če molimo, da „odpusti nam naše dolge …‟.

Deželno tveganje pa je tudi povezano s proizvodnjo. Nižja proizvodnja - višje tveganje. Naša domača bruto proizvodnja (Producto Bruto Interno, PBI), pa od aprilske krize naprej nenehno pada. Številke vzbujajo strah, ki se še ojači spričo višanja cen. Res je novembra inflacija nekoliko popustila, a manj, kot je vlada pričakovala: 3,2%. Decembra ni verjetno, da bi pojenjala kaj več. In smo že v letu 2019.

Dodatna šibka točka pa so visoke obresti za posojila. Težko je kakšno podjetje profitno, če mora za posojilo plačevati obresti v višini 60%. Zato nihče ne investira; tudi zato proizvodnja pada, in ne le, ker ljudje nimajo denarja. V takih okoliščinah, kdo si drzne upati, da bo sredi prihodnjega leta položaj toliko boljši, da lahko Macri računa na novo predsedniško dobo? Edina njegova sreča je, da ima nasproti razprte peroniste. Kaj pa, če se ti končno zedinijo in - zmagajo? Se bomo kdaj lahko izvili iz tega začaranega kroga? Vendar, kot trdi tukajšnji pregovor, „upanje je zadnje, kar izgubimo‟. Vse je mogoče v tej deželi.

Vesele praznike! Ta članek je zadnji v letošnjem letu. Odkar smo začeli s temi tedenskimi pogledi na argentinski svet, je med rojake poromalo kar lepih 33 številk „Iz življenja …‟. Hvala vsem za zvestobo, posebej pa tistim, ki so dobrohotno prispevali v tiskovni sklad in nam tako omogočili, da smo tudi v tiskanem formatu prišli do konca leta. Vsem in vsakemu posebej pisec želi vesele in blagoslovljene božične praznike. Novorojeno Dete naj nas obsije s svojo milostjo. Če Bog da, se bomo zopet srečali v novem letu 2019, ki naj bo za vse, zlasti pa za ubogo Argentino, doba sreče in uspehov!

Iz življenja v Argentini

Najhujše ure?

Upajmo, da je vsaj to pot ugotovitev resnična. Sicer niso ure, so dnevi, dolgi in težki dnevi od tu pa do konca leta. Številni vladni funkcionarji, predvsem iz krogov gospodarskega pa tudi socialnega ministrstva, so prepričani, da bo, kar ostane decembra, višek krize. Tudi zato, in ne le iz človekoljubnih nagibov, izvajajo načrt „Veseli december‟. Mesec, ki je v argentinski politični zgodovini upoštevan kot najbolj sporen, mora vsaj to pot mimo čim bolj mirno.

Možnost izgredov je vedno prisotna. Težava je v tem, da krogi, ki jim je ugoden ali potreben kaos, za dosego prevratnih načrtov, izkoristijo vsako priložnost, da tudi mirne proteste spremenijo v pocestne vstaje. Sicer to ni izključno argentinski problem. Te dni smo lahko videli proteste v Franciji. Razlika med Parizom in Buenos Airesom je v tem, da tukaj požigajo stare avtomobilske gume, tam pa nove avtomobile. A v ozadju je tudi namen isti: vzrok je lahko povišanje cene bencina, nezadovoljstvo z ukrepi vlade, zadržanje predsednika države … A v ozadju je cilj tudi podoben: povzročiti padec vlade. To je cilj manjšine, ki pa ga prikaže kot splošno željo ali zahtevo. Macri ali Macron, razlika ni važna. Gre za temelj sožitja neke družbe. V tem seveda je razlika med eno in drugo državo. Spoštovanje ustanov je bistven pogoj, da se družba mirno razvija na poti proti cilju skupnega blagra.

Lepa obletnica. Pretekli ponedeljek, 10. decembra, je potekala 35. obletnica povratka demokracije v Argentino. Na ta dan leta 1983, je Raul Alfonsin nastopil kot predsednik države. Po dolgih desetletjih nemirov in menjav demokratičnih vlad in vojaških režimov, je država končno zaživela dobo ustavne stabilnosti. Takrat nismo vedeli, kako se bo življenje razvijalo. Upali smo, da se ne bomo več vrnili na pot državnih udarov, in si bomo končno in za stalno, sami izbirali vlade in vladarje. Saj ni bilo vse v redu v tem obdobju. Nasprotno; različne vlade so vodile državo po poti, ki nas je pripeljala v to močvirje, iz katerega danes iščemo a ne najdemo iuhoda. A trpljenje je potrebno, da se iz tega kaj naučimo, da bo prihodnost boljša kot je bila preteklost in kot je sedanjost.

Vendar, na žalost, se zdi, da se nismo kaj veliko naučili. Mimo nas so šle nesposobne in nevredne vlade. Mnoge so zapadle korupciji. A kljub temu jim je narod v mnogih primerih vseeno dal svoj glas. Skoraj vse so imele kot končni cilj obdržati oblast za vsako ceno. Oblast je tisto mamilo, tista droga, ki ji politiki zapadejo in ki osvoji vse njihovo mišljenje, delovanje in čutenje. Seveda, to tudi ni samo argentinski problem. To najdemo v večini držav po vsem svetu. Torej lahko ugotovimo, da je problem človeške narave.

Če gledamo v zgodovino teh 35 let lahko tudi ugotovimo, da sicer ni bilo vojaških udarov, vendar tudi ne moremo zaslediti doslednega spoštovanja demokratičnih ustanov. Le poglejmo: zaradi tega nespoštovanja v 35. letih nobena neperonistična vlada ni mogla zaključiti svojega ustavnega mandata. Najbolj jasen „civilni‟ udar je bil padec predsednika De la Rua v žalostnem decembru 2001. Če bo Macri zaključil svoj mandat bo prvi predsednik v tem obdobju, ki ni iz peronističnih vrst, pa bo (bo?) dopolnil dobo, ki jo določa ustava.

Nesposobnost ali pokvarjenost vlad (vladarjev) je gotovo vzrok, da ljudje ne cenijo več demokratičnih ustanov. To ne velja samo za Argentino. Pred dnevi je Latinobarómetro, ustanova za raziskavo javnega mnenja ugotovila, da v latinski Ameriki samo 48% prebivalstva smatra, da je demokracija „najboljši sistem organiziranja družbe‟. In le trije od vsakih deset državljanov so zadovoljni z demokratičnim razvojem v svojih državah. Najbolj je demokracija čislana v Venezueli in Nikaragvi - tam, kjer demokracije ni. Argentina je nekje na sredi lestvice. In zanimivo (to vzbuja skrb): čim mlajši so državljani, manj zaupajo demokraciji.

Gasilci in voda. Na začetku članka smo govorili o „veselem decembru‟. Da bi pomirila prebivalstvo in zmanjšala napetost, je vlada odločila nekaj dodatkov, bonov, doplačil, da bodo dnevi bolj jasni. Tistih pet tisoč pesov (kakih 130 dolarjev) je obveznih za vse uslužbence privatnih podjetij in del državnih. Po tri tisoč (skoraj 80 dolarjev) bodo dobili prejemniki raznih državnih podpor in doklad. Tisti, ki imajo formalno službo, bodo prejeli še polovico trinajste plače. Zagotovljena je tudi dostava prehrane za razne javne jedilnice in izredni dodatki dobrodelnim ustanovam. Namen naj bi bil, da vsaj okoli božiča ne bi bilo lačnih v Argentini.

A da pogasimo požar je treba vode, torej denarja. Decembrski dodatki so komaj malo več kot kapljica v morje. To velja, če upoštevamo, da je vlada vrgla ta denar na trg tudi z namenom, da malo ojači potrošnjo, ki je zadnje mesece strmoglavila na vseh področjih. Gospodarska dejavnost v Argentini je na eni najnižjih točk kar jih pomnimo. Lahko bi bralcu posredovali razne številke: prodaja avtomobilov je padla za 47%; elektronika in bela industrija je nazadovala za 36%; prodaja nepremičnin je strmoglavila kar 41% ... Inflacija pa se šele sedaj nekoliko umirja, vendar računajo, da se bo v tem letu približala rekordu 50%. Industrijska dejavnost je na eni najnižjih točk zadnjih let. Kaj lahko v teh okoliščinah pomeni nekaj tisoč pesov? Morda le, da se bodo najbolj prizadeti to pot nekoliko lažje približali koncu meseca.

Te dni bo ustanova socialnih raziskav, ki deluje pod okriljem Katoliške univerze, objavila svoje trimesečno poročilo. Tega se v vladi bojijo. Tam je namreč verodostojno navedeno število revnih. Ta poročila je kritizirala in ostro napadala, včasih pa sploh namenoma prezrla prejšnja vlada, ki je trdila, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. In prav ta podatek Macrija najbolj skrbi. On je namreč na začetku izjavil, da naj ga družba sodi ob koncu mandata po številu revnih. V treh letih ga ni mogel zmanjšati. V vladi se celo bojijo, da bo to pot količina večja kot ob prevzemu oblasti. Saj je tudi obljubil, da bo zmanjšal inflacijo, pa bo letos višja kot pod kirchnerizmom. Res so prevzeli hišo, ki je gorela na vseh koncih, a kot gasilci so se izkazali za prave novince. Najboljša ekipa zadnjih let?

Rešili smo se poplave. Spričo zapletenega gospodarskega in socialnega položaja je razumljivo, da je predsednikova priljubljenost med prebivalstvom zadnje mesece strmoglavila. Ustanove javnega mnenja pa so ugotovile, da je že dosegel svoj prag in si celo malenkostno opomogel. Zanimivo pa je, da njegov padec ni pomenil rast opozicije. Nobeden izmed njegovih nasprotnikov se ob tem ni okoristil. Glasovi, ki so zapustili Macrija, so ostali (po tipičnem argentinskem izrazu) v nekem limbu. Na povratek teh glasov upa vlada, z obrazom obrnjenim proti oktobrskim volitvam.

Še drug pojav je zanimiv za politične opazovalce. Prag števila podpornikov sedanjega predsednika je še kar visok. Suče se okoli 30% (podobno kot bivše predsednice gospe Cristine), kar je izredna številka, če upoštevamo gospodarske in socialne okoliščine. Dodaten podatek: večina tistih, ki so glasovali za Macrija, bi ga ponovno izvolili, tudi če bi vnaprej vedeli, da njegova vlada ne bo uspešna. To pa jasno govori o zrelosti dela argentinskega volilnega telesa. Zavedajo se, da nas je sedanja vlada rešila tragedije, ki bi nas prizadela če bi takrat zmagal kirchnerizem. Leto 2015 je bilo prelomno. Rešili smo se poplave!

Iz življenja v Argentini

Ne bo več napovedi

Zadnjič smo omenili, da si je za pred koncem leta vlada zastavila dvoje važnih opravil: izvedbo mednarodnega srečanja G-20 in pa miren potek vedno razburkanih decembrskih dni. Srečanje predsednikov je že mimo. Dogodek je doživel enega največjih medijskih odmevov, kar jih pomnimo. Ni govora o kakih globokih ali strokovnih komentarjih svetovnega položaja. Celotna televizijska, radijska in celo časopisna dejavnost so se omejile predvsem na zunanje površno dogajanje.

Zato je umestno, da tukaj postavimo dodatno vprašanje: koliko je argentinsko časnikarstvo pripravljeno na analizo in razumevanje svetovnih dogodkov. In seveda, koliko je tukajšnja javnost pripravljena sprejeti, da naša država ni „popek sveta‟, kot pravi tipični argentinski izraz, temveč, da se drugod po svetu dogajajo važne stvari, ki tudi odmevajo, in včasih zelo negativno, med Atlantskim oceanom in Andi. Preveč provincialnosti, zakotnosti je še v miselnosti in gledanju celo v vodilnih krogih.

Moč in sijaj. Da je vse poteklo mirno in v redu ni novost. Strah, ki je mnoge navdajal, češ, ali bomo sposobni organizirati tako srečanje, je bil prazen. Ponovno je bilo dokazano da, kadar Argentinci stvari resno vzamejo v roke, so sposobni izpeljati tudi najtežje projekte.

Gotovo je bilo eno najtežjih, vprašanje varnosti. Razume se, da so pri tem sodelovali varnostni organi soudeleženih držav. Noben od prisotnih predsednikov dejansko ni bil v nikakršni nevarnosti. A vprašanje z argentinske strani je bilo bolj osredotočeno v pocestnih zadevah kot v osebni varnosti gostov. V tem pogledu tudi zgodovina teh srečanj ni nudila dobrih napovedi. Ne moremo se primerjati z Nemčijo, a lansko srečanje v Hamburgu je poteklo sredi groznih pouličnih spopadov, ki so zahtevali kar nekaj smrtnih žrtev.

Buenos Aires je doživel le množično a mirno manifestacijo levičarskih skupin, brez izgredov in brez spopadov. To pa ponovno dokaže, da kadar se stvari zastavijo resno, jih lahko izpeljemo uspešno. Predhodni dogovor s protestnimi skupinami in vloga posredovalca, ki jo je prevzel Nobelov nagrajenec Perez Esquivel, se je izkazala za uspešno. Ob tem se postavi vprašanje: ali ne bi mogli ta sistem uvesti ob priložnosti domačin manifestacij, ko pride do hudih in divjih spopadov med protestniki in varnostnimi organi?

Tako ali drugače, srečanje G-20 v Argentini je bilo uspešno. Prvič se je toliko svetovnih veljakov srečalo v naši državi. Po več letih nesoglasij so se celo uskladili v nekaj skupnih točkah in podpisali zaključno (čeprav zelo zvodenelo) izjavo. Predsednik Macri se je sestal z raznimi svetovnimi mogotci. Buenos Aires je bilo celo prizorišče, kjer sta poglavarja Združenih ameriških držav in Kitajske sklenila trimesečno premirje v njuni trgovski vojni. Kaj več bi lahko še pričakovali?

Bo gorelo? Mednarodno srečanje je za nami. Uspeh, ki ga je vlada dosegla z organizacijo, je odjeknil tudi med ljudmi. Vsaj del prebivalstva je pozitivno ocenil izid in predsednikova figura, ki je zadnje čase trpela razne napade, kritike in padce, je nekoliko pridobila na ugledu. Hvala Bogu, to ni povzročilo vrtoglavice v vladi. Sam predsednik je jasno ločil zunanji uspeh in notranje težave.

Težav pa je veliko. Poglejmo najprej možnost decembrskih izgredov. Odgovorni funkcionarji smatrajo, da vsaj delno obvladajo nevarnost napadov in spopadov. Zgodovina pa v tem oziru ni prijazna. Večkrat so bili ti napadi tudi sad izkušenih agitatorjev. Goreči decembri so se začeli ob veliki krizi leta 2001. Izgredi so bili eden od vzrokov padca predsednika De la Rua 21. decembra tistega leta. Celo gospa Cristina Kirchner se ni rešila te more. Komaj leto po drugi izvolitvi, ko je zmagala s 54 odstotki, so decembrski napadi 2012 povzročili dva mrtva. Naslednje leto so protesti sovpadali s policijsko stavko. Takrat je bilo 12 smrtnih žrtev - joj, kako hitro pozabimo stvari.

Sedanja vlada je vsaj prvi dve leti še kar mirno prebrodila december. A lansko leto se je zapletlo. V parlamentu so glasovali o novem pokojninskem zakonu. To je bila usodna napaka sedanje vlade. Tam se je začel padec zaupanja in obnova peronističnega upanja. Na kongresnem trgu so se odvijali spopadi med protestniki in policijo. Odmevali so po vsem velikem Buenos Airesu. Zato letos vlada, predvsem guvernerka province Buenos Aires, izvaja vrsto ukrepov, ki naj nam zagotovijo mirno pot do praznikov.

Mir pa je decembra potreben zlasti, ker se vse gospodarske postavke rušijo. Prihaja najhujše, tisto, o katerem so tolikokrat govorili, da „je že mimo‟. Hvala Bogu, sedaj jih je realnost stresla. „Čakajo nas težki meseci‟ je priznal predsednik na tiskovni konferenci po uspešnem srečanju G-20. Številke potrjujejo njegove besede. Oktobra je industrijska dejavnost padla kar 6,5%. Proizvodnja pada že šest zaporednih mesecev, s čimer smo „uradno‟ padli v recesijo. Besedo „recesija‟ slovar tujk označi kot „upadanje gospodarske dejavnosti (olepševalno za znamenja krize)‟. Res se inflacija umirja. Novembrska se bo sukala okoli 3 odstotkov; decembrska naj bi padla proti dvema odstotkoma. A obnova gospodarske dejavnosti se napoveduje šele za drugo tromesečje prihodnjega leta. Predsednik Macri je (vendar!) izjavil, da ne bo več podajal gospodarskih napovedi. Prevečkrat se je že opekel.

Streljali bomo. December nas je presenetil v marsikaterem pogledu. Gotovo je najbolj odmeval dekret, ko je ministrica za varnost, Patricia Bullrich napovedala, da bodo člani varnostnih organov lahko uporabljali strelno orožje brez večjih omejitev. To je gotovo dvomljiva odločitev. Šli smo v drug ekstrem, kajti doslej, v primeru streljanja med tatovi in policisti, so tatovi hitro odšli na svobodo, policisti pa so prenašali dolgovezne birokratske postopke. A streljati brez ukaza „stoj‟, brez napovedi, brez omejitve, celo ko osumljenec beži in policistu kaže hrbet, je vsaj dvomljivo.

Če bi bili policisti svetniki, bi bilo lažje. A vemo, da ni tako; celo, de je mnogo policistov povezanih s kriminalom. Odkar je kot guvernerka nastopila Maria Eugenia Vidal, so izključili nekaj tisoč policistov zaradi dokazane korupcije. Mnogi niso bili samo udeleženi, ampak so celo vodili kriminalne drhali. Saj je te dni bil sodnik v Corrientesu obtožen, da vodi skupino tihotapcev mamil. Kdo lahko zagotovi pravilno nastopanje v teh okoliščinah?

Odločitev vlade pa je po svoje razumljiva. Kriminal se sicer manjša, a število mrtvih ob priložnostih ropov in napadov je še izredno. Tisti, ki so volili Macrija, pa so ga v mnogih primerih podprli tudi, ker je obljubljal večjo varnost. Potezo gospe Bullrich lahko razložimo s politične strani: ponovno pridobiti volivce koalicije Cambiemos, ki so se oddaljili razočarani nad neuspehi vlade.

Poteza je doživela kritiko vedno nepredvidljive gospe Lilite Carrió, ki je istočasno napadla še drug vladni predlog: da lahko v denarni sklad volilnih kampanj prispevajo tudi podjetja. Ta zakonski osnutek naj bi vlada predložila v obravnavo na izrednem zasedanju parlamenta. Kako bo sedaj, ko obema ključnima ukrepoma nasprotuje glavna stvarnica vladne povezave? Da, da. Argentina je vedno zanimiva dežela!