Iz življenja v Argentini

Ne bo več napovedi

Zadnjič smo omenili, da si je za pred koncem leta vlada zastavila dvoje važnih opravil: izvedbo mednarodnega srečanja G-20 in pa miren potek vedno razburkanih decembrskih dni. Srečanje predsednikov je že mimo. Dogodek je doživel enega največjih medijskih odmevov, kar jih pomnimo. Ni govora o kakih globokih ali strokovnih komentarjih svetovnega položaja. Celotna televizijska, radijska in celo časopisna dejavnost so se omejile predvsem na zunanje površno dogajanje.

Zato je umestno, da tukaj postavimo dodatno vprašanje: koliko je argentinsko časnikarstvo pripravljeno na analizo in razumevanje svetovnih dogodkov. In seveda, koliko je tukajšnja javnost pripravljena sprejeti, da naša država ni „popek sveta‟, kot pravi tipični argentinski izraz, temveč, da se drugod po svetu dogajajo važne stvari, ki tudi odmevajo, in včasih zelo negativno, med Atlantskim oceanom in Andi. Preveč provincialnosti, zakotnosti je še v miselnosti in gledanju celo v vodilnih krogih.

Moč in sijaj. Da je vse poteklo mirno in v redu ni novost. Strah, ki je mnoge navdajal, češ, ali bomo sposobni organizirati tako srečanje, je bil prazen. Ponovno je bilo dokazano da, kadar Argentinci stvari resno vzamejo v roke, so sposobni izpeljati tudi najtežje projekte.

Gotovo je bilo eno najtežjih, vprašanje varnosti. Razume se, da so pri tem sodelovali varnostni organi soudeleženih držav. Noben od prisotnih predsednikov dejansko ni bil v nikakršni nevarnosti. A vprašanje z argentinske strani je bilo bolj osredotočeno v pocestnih zadevah kot v osebni varnosti gostov. V tem pogledu tudi zgodovina teh srečanj ni nudila dobrih napovedi. Ne moremo se primerjati z Nemčijo, a lansko srečanje v Hamburgu je poteklo sredi groznih pouličnih spopadov, ki so zahtevali kar nekaj smrtnih žrtev.

Buenos Aires je doživel le množično a mirno manifestacijo levičarskih skupin, brez izgredov in brez spopadov. To pa ponovno dokaže, da kadar se stvari zastavijo resno, jih lahko izpeljemo uspešno. Predhodni dogovor s protestnimi skupinami in vloga posredovalca, ki jo je prevzel Nobelov nagrajenec Perez Esquivel, se je izkazala za uspešno. Ob tem se postavi vprašanje: ali ne bi mogli ta sistem uvesti ob priložnosti domačin manifestacij, ko pride do hudih in divjih spopadov med protestniki in varnostnimi organi?

Tako ali drugače, srečanje G-20 v Argentini je bilo uspešno. Prvič se je toliko svetovnih veljakov srečalo v naši državi. Po več letih nesoglasij so se celo uskladili v nekaj skupnih točkah in podpisali zaključno (čeprav zelo zvodenelo) izjavo. Predsednik Macri se je sestal z raznimi svetovnimi mogotci. Buenos Aires je bilo celo prizorišče, kjer sta poglavarja Združenih ameriških držav in Kitajske sklenila trimesečno premirje v njuni trgovski vojni. Kaj več bi lahko še pričakovali?

Bo gorelo? Mednarodno srečanje je za nami. Uspeh, ki ga je vlada dosegla z organizacijo, je odjeknil tudi med ljudmi. Vsaj del prebivalstva je pozitivno ocenil izid in predsednikova figura, ki je zadnje čase trpela razne napade, kritike in padce, je nekoliko pridobila na ugledu. Hvala Bogu, to ni povzročilo vrtoglavice v vladi. Sam predsednik je jasno ločil zunanji uspeh in notranje težave.

Težav pa je veliko. Poglejmo najprej možnost decembrskih izgredov. Odgovorni funkcionarji smatrajo, da vsaj delno obvladajo nevarnost napadov in spopadov. Zgodovina pa v tem oziru ni prijazna. Večkrat so bili ti napadi tudi sad izkušenih agitatorjev. Goreči decembri so se začeli ob veliki krizi leta 2001. Izgredi so bili eden od vzrokov padca predsednika De la Rua 21. decembra tistega leta. Celo gospa Cristina Kirchner se ni rešila te more. Komaj leto po drugi izvolitvi, ko je zmagala s 54 odstotki, so decembrski napadi 2012 povzročili dva mrtva. Naslednje leto so protesti sovpadali s policijsko stavko. Takrat je bilo 12 smrtnih žrtev - joj, kako hitro pozabimo stvari.

Sedanja vlada je vsaj prvi dve leti še kar mirno prebrodila december. A lansko leto se je zapletlo. V parlamentu so glasovali o novem pokojninskem zakonu. To je bila usodna napaka sedanje vlade. Tam se je začel padec zaupanja in obnova peronističnega upanja. Na kongresnem trgu so se odvijali spopadi med protestniki in policijo. Odmevali so po vsem velikem Buenos Airesu. Zato letos vlada, predvsem guvernerka province Buenos Aires, izvaja vrsto ukrepov, ki naj nam zagotovijo mirno pot do praznikov.

Mir pa je decembra potreben zlasti, ker se vse gospodarske postavke rušijo. Prihaja najhujše, tisto, o katerem so tolikokrat govorili, da „je že mimo‟. Hvala Bogu, sedaj jih je realnost stresla. „Čakajo nas težki meseci‟ je priznal predsednik na tiskovni konferenci po uspešnem srečanju G-20. Številke potrjujejo njegove besede. Oktobra je industrijska dejavnost padla kar 6,5%. Proizvodnja pada že šest zaporednih mesecev, s čimer smo „uradno‟ padli v recesijo. Besedo „recesija‟ slovar tujk označi kot „upadanje gospodarske dejavnosti (olepševalno za znamenja krize)‟. Res se inflacija umirja. Novembrska se bo sukala okoli 3 odstotkov; decembrska naj bi padla proti dvema odstotkoma. A obnova gospodarske dejavnosti se napoveduje šele za drugo tromesečje prihodnjega leta. Predsednik Macri je (vendar!) izjavil, da ne bo več podajal gospodarskih napovedi. Prevečkrat se je že opekel.

Streljali bomo. December nas je presenetil v marsikaterem pogledu. Gotovo je najbolj odmeval dekret, ko je ministrica za varnost, Patricia Bullrich napovedala, da bodo člani varnostnih organov lahko uporabljali strelno orožje brez večjih omejitev. To je gotovo dvomljiva odločitev. Šli smo v drug ekstrem, kajti doslej, v primeru streljanja med tatovi in policisti, so tatovi hitro odšli na svobodo, policisti pa so prenašali dolgovezne birokratske postopke. A streljati brez ukaza „stoj‟, brez napovedi, brez omejitve, celo ko osumljenec beži in policistu kaže hrbet, je vsaj dvomljivo.

Če bi bili policisti svetniki, bi bilo lažje. A vemo, da ni tako; celo, de je mnogo policistov povezanih s kriminalom. Odkar je kot guvernerka nastopila Maria Eugenia Vidal, so izključili nekaj tisoč policistov zaradi dokazane korupcije. Mnogi niso bili samo udeleženi, ampak so celo vodili kriminalne drhali. Saj je te dni bil sodnik v Corrientesu obtožen, da vodi skupino tihotapcev mamil. Kdo lahko zagotovi pravilno nastopanje v teh okoliščinah?

Odločitev vlade pa je po svoje razumljiva. Kriminal se sicer manjša, a število mrtvih ob priložnostih ropov in napadov je še izredno. Tisti, ki so volili Macrija, pa so ga v mnogih primerih podprli tudi, ker je obljubljal večjo varnost. Potezo gospe Bullrich lahko razložimo s politične strani: ponovno pridobiti volivce koalicije Cambiemos, ki so se oddaljili razočarani nad neuspehi vlade.

Poteza je doživela kritiko vedno nepredvidljive gospe Lilite Carrió, ki je istočasno napadla še drug vladni predlog: da lahko v denarni sklad volilnih kampanj prispevajo tudi podjetja. Ta zakonski osnutek naj bi vlada predložila v obravnavo na izrednem zasedanju parlamenta. Kako bo sedaj, ko obema ključnima ukrepoma nasprotuje glavna stvarnica vladne povezave? Da, da. Argentina je vedno zanimiva dežela!