Iz življenja v Argentini

Najhujše ure?

Upajmo, da je vsaj to pot ugotovitev resnična. Sicer niso ure, so dnevi, dolgi in težki dnevi od tu pa do konca leta. Številni vladni funkcionarji, predvsem iz krogov gospodarskega pa tudi socialnega ministrstva, so prepričani, da bo, kar ostane decembra, višek krize. Tudi zato, in ne le iz človekoljubnih nagibov, izvajajo načrt „Veseli december‟. Mesec, ki je v argentinski politični zgodovini upoštevan kot najbolj sporen, mora vsaj to pot mimo čim bolj mirno.

Možnost izgredov je vedno prisotna. Težava je v tem, da krogi, ki jim je ugoden ali potreben kaos, za dosego prevratnih načrtov, izkoristijo vsako priložnost, da tudi mirne proteste spremenijo v pocestne vstaje. Sicer to ni izključno argentinski problem. Te dni smo lahko videli proteste v Franciji. Razlika med Parizom in Buenos Airesom je v tem, da tukaj požigajo stare avtomobilske gume, tam pa nove avtomobile. A v ozadju je tudi namen isti: vzrok je lahko povišanje cene bencina, nezadovoljstvo z ukrepi vlade, zadržanje predsednika države … A v ozadju je cilj tudi podoben: povzročiti padec vlade. To je cilj manjšine, ki pa ga prikaže kot splošno željo ali zahtevo. Macri ali Macron, razlika ni važna. Gre za temelj sožitja neke družbe. V tem seveda je razlika med eno in drugo državo. Spoštovanje ustanov je bistven pogoj, da se družba mirno razvija na poti proti cilju skupnega blagra.

Lepa obletnica. Pretekli ponedeljek, 10. decembra, je potekala 35. obletnica povratka demokracije v Argentino. Na ta dan leta 1983, je Raul Alfonsin nastopil kot predsednik države. Po dolgih desetletjih nemirov in menjav demokratičnih vlad in vojaških režimov, je država končno zaživela dobo ustavne stabilnosti. Takrat nismo vedeli, kako se bo življenje razvijalo. Upali smo, da se ne bomo več vrnili na pot državnih udarov, in si bomo končno in za stalno, sami izbirali vlade in vladarje. Saj ni bilo vse v redu v tem obdobju. Nasprotno; različne vlade so vodile državo po poti, ki nas je pripeljala v to močvirje, iz katerega danes iščemo a ne najdemo iuhoda. A trpljenje je potrebno, da se iz tega kaj naučimo, da bo prihodnost boljša kot je bila preteklost in kot je sedanjost.

Vendar, na žalost, se zdi, da se nismo kaj veliko naučili. Mimo nas so šle nesposobne in nevredne vlade. Mnoge so zapadle korupciji. A kljub temu jim je narod v mnogih primerih vseeno dal svoj glas. Skoraj vse so imele kot končni cilj obdržati oblast za vsako ceno. Oblast je tisto mamilo, tista droga, ki ji politiki zapadejo in ki osvoji vse njihovo mišljenje, delovanje in čutenje. Seveda, to tudi ni samo argentinski problem. To najdemo v večini držav po vsem svetu. Torej lahko ugotovimo, da je problem človeške narave.

Če gledamo v zgodovino teh 35 let lahko tudi ugotovimo, da sicer ni bilo vojaških udarov, vendar tudi ne moremo zaslediti doslednega spoštovanja demokratičnih ustanov. Le poglejmo: zaradi tega nespoštovanja v 35. letih nobena neperonistična vlada ni mogla zaključiti svojega ustavnega mandata. Najbolj jasen „civilni‟ udar je bil padec predsednika De la Rua v žalostnem decembru 2001. Če bo Macri zaključil svoj mandat bo prvi predsednik v tem obdobju, ki ni iz peronističnih vrst, pa bo (bo?) dopolnil dobo, ki jo določa ustava.

Nesposobnost ali pokvarjenost vlad (vladarjev) je gotovo vzrok, da ljudje ne cenijo več demokratičnih ustanov. To ne velja samo za Argentino. Pred dnevi je Latinobarómetro, ustanova za raziskavo javnega mnenja ugotovila, da v latinski Ameriki samo 48% prebivalstva smatra, da je demokracija „najboljši sistem organiziranja družbe‟. In le trije od vsakih deset državljanov so zadovoljni z demokratičnim razvojem v svojih državah. Najbolj je demokracija čislana v Venezueli in Nikaragvi - tam, kjer demokracije ni. Argentina je nekje na sredi lestvice. In zanimivo (to vzbuja skrb): čim mlajši so državljani, manj zaupajo demokraciji.

Gasilci in voda. Na začetku članka smo govorili o „veselem decembru‟. Da bi pomirila prebivalstvo in zmanjšala napetost, je vlada odločila nekaj dodatkov, bonov, doplačil, da bodo dnevi bolj jasni. Tistih pet tisoč pesov (kakih 130 dolarjev) je obveznih za vse uslužbence privatnih podjetij in del državnih. Po tri tisoč (skoraj 80 dolarjev) bodo dobili prejemniki raznih državnih podpor in doklad. Tisti, ki imajo formalno službo, bodo prejeli še polovico trinajste plače. Zagotovljena je tudi dostava prehrane za razne javne jedilnice in izredni dodatki dobrodelnim ustanovam. Namen naj bi bil, da vsaj okoli božiča ne bi bilo lačnih v Argentini.

A da pogasimo požar je treba vode, torej denarja. Decembrski dodatki so komaj malo več kot kapljica v morje. To velja, če upoštevamo, da je vlada vrgla ta denar na trg tudi z namenom, da malo ojači potrošnjo, ki je zadnje mesece strmoglavila na vseh področjih. Gospodarska dejavnost v Argentini je na eni najnižjih točk kar jih pomnimo. Lahko bi bralcu posredovali razne številke: prodaja avtomobilov je padla za 47%; elektronika in bela industrija je nazadovala za 36%; prodaja nepremičnin je strmoglavila kar 41% ... Inflacija pa se šele sedaj nekoliko umirja, vendar računajo, da se bo v tem letu približala rekordu 50%. Industrijska dejavnost je na eni najnižjih točk zadnjih let. Kaj lahko v teh okoliščinah pomeni nekaj tisoč pesov? Morda le, da se bodo najbolj prizadeti to pot nekoliko lažje približali koncu meseca.

Te dni bo ustanova socialnih raziskav, ki deluje pod okriljem Katoliške univerze, objavila svoje trimesečno poročilo. Tega se v vladi bojijo. Tam je namreč verodostojno navedeno število revnih. Ta poročila je kritizirala in ostro napadala, včasih pa sploh namenoma prezrla prejšnja vlada, ki je trdila, da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. In prav ta podatek Macrija najbolj skrbi. On je namreč na začetku izjavil, da naj ga družba sodi ob koncu mandata po številu revnih. V treh letih ga ni mogel zmanjšati. V vladi se celo bojijo, da bo to pot količina večja kot ob prevzemu oblasti. Saj je tudi obljubil, da bo zmanjšal inflacijo, pa bo letos višja kot pod kirchnerizmom. Res so prevzeli hišo, ki je gorela na vseh koncih, a kot gasilci so se izkazali za prave novince. Najboljša ekipa zadnjih let?

Rešili smo se poplave. Spričo zapletenega gospodarskega in socialnega položaja je razumljivo, da je predsednikova priljubljenost med prebivalstvom zadnje mesece strmoglavila. Ustanove javnega mnenja pa so ugotovile, da je že dosegel svoj prag in si celo malenkostno opomogel. Zanimivo pa je, da njegov padec ni pomenil rast opozicije. Nobeden izmed njegovih nasprotnikov se ob tem ni okoristil. Glasovi, ki so zapustili Macrija, so ostali (po tipičnem argentinskem izrazu) v nekem limbu. Na povratek teh glasov upa vlada, z obrazom obrnjenim proti oktobrskim volitvam.

Še drug pojav je zanimiv za politične opazovalce. Prag števila podpornikov sedanjega predsednika je še kar visok. Suče se okoli 30% (podobno kot bivše predsednice gospe Cristine), kar je izredna številka, če upoštevamo gospodarske in socialne okoliščine. Dodaten podatek: večina tistih, ki so glasovali za Macrija, bi ga ponovno izvolili, tudi če bi vnaprej vedeli, da njegova vlada ne bo uspešna. To pa jasno govori o zrelosti dela argentinskega volilnega telesa. Zavedajo se, da nas je sedanja vlada rešila tragedije, ki bi nas prizadela če bi takrat zmagal kirchnerizem. Leto 2015 je bilo prelomno. Rešili smo se poplave!