Iz življenja v Argentini                                                                      

Krog je res začaran

Božič je pred vrati. Za njim pride novo leto, januar in počitniško obdobje južnega poletja. Vlada je prepričana, da ji je uspelo „oklopiti‟ nevarni mesec december. Požarov, ki so mnogokrat v preteklosti tragično zaznamovali konec leta, torej ne bo. Druga nenehna skrb je dolar. Od časa do časa nekoliko poskoči, a ne preseže nobene nevarne meje. Centralna banka je odredila razne ukrepe in doslej uspešno krmari sredi nevarnih valov. Položaj miren že dolge tedne. Denarna oblast je prepričana, da jim je tudi to uspelo. In politična plat? Res je, da je opozicija izredno aktivna, vendar doslej ne kaže, da bi huje ogrožala vladne pozicije.

Srečanje svetovnih mogotcev skupine G-20 se je uspešno zaključilo. Predsednik je zadnje dni ustavil padec priljubljenosti. Ocena njegovega dela je med prebivalstvom celo nekoliko zrasla. A kljub temu v Rožnati palači nenehno zasledimo zaskrbljene obraze. Razlog je razumljiv: kljub vsem naporom, kljub novim ukrepom, kljub izredni podpori Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ni zaupanja tujih upnikov, ni investicij. Zato se v časopisih in TV novicah vedno bolj pogosto pojavlja izraz „riesgo país‟. Po slovensko se reče „deželno tveganje‟. Ta teden je Argentina dosegla nevarno višino 782 točk tveganja. Naj nam bralci odpustijo, a potrebna je razlaga, ki je sicer suhoparna, a je edini način, da razumemo, kako in zakaj se nahajamo v tem začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda. Ta članek bo torej pretežno gospodarske (in finančne) vsebine. Dolgočasen a potreben.

Preveč je tvegano. Kaj je pravzaprav deželno tveganje? Običajno, kadar kakšne besede ne razumemo, sežemo po slovarju. V Sloveniji imajo zelo popoln »Finančni slovar«, kjer lepo in po domače pojasni izraz, ki je danes tako v modi v Argentini. „Riesgo país‟ je torej „tveganje povezano z investiranjem v tujo državo‟. Deželno tveganje je v največji meri povezano z političnim sistemom in stabilnostjo posamezne države. To so ekonomske politike, ki oblikujejo stopnjo tveganosti ter posledično vplivajo na cene premoženja in vrednostnih papirjev (bonov pa tudi delnic podjetij) iz te države. Vlagatelji morajo biti gotovi, da je njihov kapital v tej državi varen in zaščiten z učinkovitim pravnim sistemom. Politična in ekonomska nestabilnost se torej lahko prelije v volatilnost finančnih trgov, saj so vlagatelji negotovi ter zahtevajo višje donose (obresti). Mimogrede: „volatilen‟ pomeni bežen, minljiv, nestalen, muhast. Skratka, deželno tveganje je možnost izgube kapitala zaradi politike in ekonomije države v katero je vlagatelj vložil svoj denar.

Nekateri politično-ekonomski dejavniki, ki vplivajo na deželno tveganje so: Nacionalizacija (država ima težnjo oziroma željo, da podržavi privatno lastnino). Odliv kapitala (državljani te države pospešeno prenašajo kapital v druge države z namenom ohranjanja premoženja - v Argentini je to splošna praksa). Velik proračunski primanjkljaj (zmanjšuje plačilno sposobnost države - v tem je Argentina prednjačila in zato je Macri uvedel „deficit 0‟). Obseg povečanja količine denarja v obtoku (na primer, tiskanje nevrednega denarja pod kirchneristi. Kicillof je hotel znanstveno dokazati, da ta količina denarja ne vpliva na inflacijo. Tepec!). Davčne politike (visoki davki so načeloma neprijazni za tuj kapital). Koruptivnost lokalnih politikov (lahko predstavlja veliko obremenitev za poslovno aktivnost, upočasnjuje poslovni razvoj itn. Te točke bralcem ni treba pojasnjevati).

Nismo resni. Argentina trpi na večjem številu teh bolezni. Zato je deželno tveganje tako visoko. Saj je le nekaj držav, ki imajo višji riziko kot naša. Venezuela je na čelu z groznimi 5.305 točkami. Sledita Mozambika s 1.132 in Zambija z 825. Za njimi nihamo mi, ki smo bogati v naravi in podnebju, pa nestabilni v politiki in neresni v vodenju države.

In kako je z našimi sosedi? Saj ni Argentina niti manj bogata niti manj delavna kot ostale južnoameriške države. Pa vendar številke kažejo drugače. Brazilija je ocenjena z 274 točkami; Urugvaj jih ima 207; Peru 141; Čile je najbolj sigurna soseda: 129 točk tveganja.

V tem kontekstu deželno tveganje pomeni kakšna je verjetnost, da bo posamezna država zmožna poravnati obveznosti iz naslova izdanih obveznic. Dober primer tega je bila v Evropi Grčija, potem Turčija; tukaj pa - Argentina. Vlagatelji (kapital) torej stavijo pogoje, da svoj denar sploh posodijo vladi take države. Da se zavarujejo pred izgubami bodo upniki za višje tveganje zahtevali tudi višji donos, torej višje obresti za vloge ali posojila. Tako, kot stoji položaj danes, je vlada zagotovila (s pomočjo FMI), da bo tudi prihodnje leto zvesto plačala vse dolgove. Kaj pa potem? Nam bo leta 2020 sploh še kdo posodil? In če bo, za kakšno ceno? Če pa ne bo posojil, kako bomo plačevali upnikom?

Je kriva samo gospa Cristina? Izgovor je kar pri roki. Vlada razlaga, da je dejavnik tveganja tako visok, ker obstoja nevarnost, da na volitvah prihodnjega oktobra zmaga gospa Cristina. Upniki so prepričani, da morebitna kirchneristična vlada ne bi vestno odplačevala dolgov. Torej, dokler je na obzorju možnost, de Macri ne bi dosegel ponovne predsedniške dobe, se bo „deželno tveganje‟ sukalo tam nekje v oblakih.

Vendar priznajmo, da ni vsega kriva gospa Cristina. Res nam je pustila pogorišče in nam še vedno grozi, da se bo vrnila. A tri leta je dovolj dolga doba, da bi vlada lahko vsaj delno napravila red in nekoliko olajšala življenje ubogih državljanov. Zamujena je bila izredna priložnost. Zapravili smo ta leta, medtem pa smo (za „postopno‟ rešitev gospodarskih težav) državo dodatno zadolžili. Številke zunanjega dolga prvih dveh let so izredne. Macri je na seznamu predsednikov, ki so v svojem obdobju najbolj zadolžili državo. Temu je treba dodati še tistih 57.000 milijonov dolarjev, ki nam jih v obrokih dostavlja FMI, in ki jih bo tudi treba vrniti. In pri kapitalu nič ne pomaga, če molimo, da „odpusti nam naše dolge …‟.

Deželno tveganje pa je tudi povezano s proizvodnjo. Nižja proizvodnja - višje tveganje. Naša domača bruto proizvodnja (Producto Bruto Interno, PBI), pa od aprilske krize naprej nenehno pada. Številke vzbujajo strah, ki se še ojači spričo višanja cen. Res je novembra inflacija nekoliko popustila, a manj, kot je vlada pričakovala: 3,2%. Decembra ni verjetno, da bi pojenjala kaj več. In smo že v letu 2019.

Dodatna šibka točka pa so visoke obresti za posojila. Težko je kakšno podjetje profitno, če mora za posojilo plačevati obresti v višini 60%. Zato nihče ne investira; tudi zato proizvodnja pada, in ne le, ker ljudje nimajo denarja. V takih okoliščinah, kdo si drzne upati, da bo sredi prihodnjega leta položaj toliko boljši, da lahko Macri računa na novo predsedniško dobo? Edina njegova sreča je, da ima nasproti razprte peroniste. Kaj pa, če se ti končno zedinijo in - zmagajo? Se bomo kdaj lahko izvili iz tega začaranega kroga? Vendar, kot trdi tukajšnji pregovor, „upanje je zadnje, kar izgubimo‟. Vse je mogoče v tej deželi.

Vesele praznike! Ta članek je zadnji v letošnjem letu. Odkar smo začeli s temi tedenskimi pogledi na argentinski svet, je med rojake poromalo kar lepih 33 številk „Iz življenja …‟. Hvala vsem za zvestobo, posebej pa tistim, ki so dobrohotno prispevali v tiskovni sklad in nam tako omogočili, da smo tudi v tiskanem formatu prišli do konca leta. Vsem in vsakemu posebej pisec želi vesele in blagoslovljene božične praznike. Novorojeno Dete naj nas obsije s svojo milostjo. Če Bog da, se bomo zopet srečali v novem letu 2019, ki naj bo za vse, zlasti pa za ubogo Argentino, doba sreče in uspehov!