Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 46

Prvi koraki

Začelo se je. Vlada je poslala v parlament prvi zakon, ki naj uredi dramatičen kaos, v katerem se nahaja argentinsko gospodarstvo in domače družbeno stanje. Vse napovedi teh dni, vse načrte in predvidene poteze, je ekonomska in socialna ekipa, ki jo vodi minister Martin Guzmán, strnila v en sam zakonski osnutek. Zakon, ki naj bi ga v kratkem roku štirih dni potrdili obe zbornici, ureja kar petnajst (da, 15) različnih področij in položi v roke izvršne oblasti skoraj neomajno moč za vodenje države. Tako obsežni so predlagani ukrepi in tako skrajne odločitve glede posameznih pristojnosti, da je opozicija (Cambiemos, radikali in Coalición Cívica) sklenila, da se debat ne bo udeležila in s tem skušala preprečiti zasedanje.

Že ime zakona je izredno bombastično: „Zakon o socialni solidarnosti in proizvodni obnovi v okviru izrednih gospodarskih razmer‟. Besedilo dovoli vladi, da skoraj po mili volji, določa povišice plač, cene javnih storitev, davke na osebno lastnino in proizvodne dejavnosti. Ukine za dobo šestih mesecev zakon o mobilnosti pokojnin. Ureja razne pristojbine, dajatve in plačila. Prepove, na primer, da bi podjetja prosto dvigala denar bančnih vlog (predvideva davek tudi na to). Zamrzne za šest mesecev cene plina, elektrike in vode, medtem pa naj posebna komisija pregleda ustroj stroškov. Določa 30-odstotni davek na kupovanje dolarjev za turizem, kupovanje v inozemstvu ali sploh za varčevanje. Odpravlja davčno soglasje, ki ga je podpisala prejšnja vlada z guvernerji (posledica bo povišanje davkov v provincah) … Naštevanje bi lahko šlo v nedogled.

Brez presenečenja. Čeprav je besedilo tako raznoliko in obsega toliko področij, dejansko ni presenetilo političnih opazovalcev. Lahko bi rekli, da nas v Argentini že nič ne more presenetiti. A bilo je jasno, da do zadnjega trenutka vlada sama ni vedela točno, kaj in kako, in je celoten osnutek sad precejšnje improvizacije. Na primer: davek na dolar (ali vrednost „turističnega dolarja‟). Najprej so ga napovedovali. Potem so ostro zanikali, da bi mislili kaj takega vpeljati. Nato so govorili o 20 procentih. No, končno je skočil na 30%. Še ena: predsednik se je sestal z podjetniki in sindikalisti avtomobilske dejavnosti. Medtem, ko so govorili in soglašali glede potrebe omiliti davčni sistem tega sektorja, je zakonski osnutek prišel v parlament in so ugotovili, da v njem krepko zvišajo davke na prodajo novih avtomobilov. Sam predsednik ni vedel, kaj se pripravlja?

Zakaj opozicija grozi, da se zasedanja ne bo udeležila? Ker trdi, da zakon dejansko ukine vlogo parlamenta. Vladi poveri pristojnosti, ki po ustavi pripadajo poslancem in senatorjem. Res so razmere izredne in obstoja precedens podobnega zakona iz leta 2002 (Duhalde in družba), a tisti zakon, ki naj bi bil začasen, dokler se „izrednost‟ ne uredi, je bil v veljavi do leta 2017, ko ga je odpravil Macri. V krogih opozicije trdijo, da je sedanje besedilo še bolj skrajno kot prejšnje v tem, kako omeji pristojnosti parlamenta. Lahko zadržanje opozicije spremeni izid? Težko. Vlada ima močno poslansko skupino, ki se ji pridružijo zastopniki provincijskih strank. Zakon pa bo podprla tudi Federalna alternativa, ker je tako sklenil Roberto Lavagna. Z njim se predsednik Fernández stalno posvetuje. Lavagna je moder mož (res?) in ima v parlamentu deset poslancev. To nekaj zaleže.

Ob vsem tem pa dva komentarja. Prvi: vse napihnjeno besedilo tega zakona ima en sam cilj: po poti davkov nabrati čim več denarja. Pritisniti na tisti del ljudstva, ki ni v skrajni revščini (predvsem srednji sloj) in iztisniti sredstva, ki naj jih potem usmerimo v 40% revnih. To je pozitivno. A ima kaj malo opraviti z reaktivacijo proizvodnje. S tem ne bo več denarja za potrošnjo in proizvodnjo. Zakon skuša rešiti težak socialni položaj, a nima nobene vsebine kašnega stvarnega in temeljitega gospodarskega načrta. In druga točka: nekateri opazovalci menijo, da je Fernández pripravil tak zakon, da se reši nadzorstva parlamenta, ki bo močno v rokah podpredsednice. Tako bo lahko sukal gospodarstvo in urejal razmerje s provincami, ne da bi se (vsaj legalno) Cristina lahko vmešavala v njegove odloke. Je res?

Spet borba s kmeti? Medtem je vlada, kar po dekretu, povišala davke na izvoz poljedelskih pridelkov. Soja je prizadeta za 30%, koruza in pšenica 12%, meso, ribe in ostali pridelki 9%. Zakaj je predsednik uporabil dekret, ko davke določa parlament? Ker (razlaga), je le posodobil davek, ki ga je že Macri potrdil, le da je takrat veljal dodatek 4 pese na dolar; medtem pa, da je dolar krepko poskočil. To je res; res pa je tudi, da je inflacija medtem povišala vse stroške, med njimi transport. Kmetijske organizacije računajo, da bodo lastniki (ali najemniki) polj v bližini pristanišč še nekako prenesli ta udarec; oddaljeni (predvsem ves severozahod) pa z novimi davki niti nimajo zagotovljene rentabilnosti. S tem pa Fernández uporablja dvorezni nož. Mnogi za prihodnjo setev že napovedujejo manjšo površino za pšenico in koruzo, in večjo za sojo, ki je bolj donosna. S tem bo primanjkovalo pšenice, moka bo dražja, cena kruha bo rastla. Vladni možgani upoštevajo okoliščine? Vedo kaj delajo?

Besnost kmetov ima še drug vzrok: Fernández jim je obljubil, da ne bo ničesar spremenil, ne da bi se z njimi predhodno domenil. On pa trdi, da ni nič spremenil, le sedanje številke dajejo tak rezultat. Napoveduje pa skorajšnja pogajanja, ker namerava povišati davke še za dodatne 3%. Skupek štirih kmetijskih organizacij (Mesa de enlace), ki je leta 2008 nasprotovala vladi predsednice Cristine in dosegla, da je bila resolucija 125 premagana v senatu, je sedaj nekam izgubljena. Niso bili pripravljeni na ta korak, nočejo spopada z vlado, a čutijo pritisk članov, zlasti manjših kmetov, ki jih povišanje davka poriva na rob obstoja. Kaj bo iz tega nastalo, še ni jasno, a verjetno v bližnji prihodnosti ne bo prišlo do spopada.

In kaj bo vlada storila s to novo nabirko sredstev? Znova se srečamo z besedo „solidarnost‟. Še preden se sestavi nova socialno-gospodarska komisija (ji bo res predsedoval Lavagna?), je vlada odločila vrsto ukrepov, ki naj olajšajo stanje najbolj prizadetih socialnih skupin. Eden teh ukrepov je „prehrambna kartica‟. Začetno jo bo prejelo dva milijona ljudi, potem pa se bo razširila na ves ostali del prizadetih. S to kartico bodo v blagovnicah lahko kupili le prehrano (izrecno so izvzete alkoholne pijače). Družina z enim otrokom bo mesečno prejela 4.000 pesov, z dvema ali več otroki 6.000. Ta vsota je dodeljena poleg družinskih doklad in drugih podpor. Pozitivna stran teh kartic je, da bo denar vložen direktno in ne bo (kot v primeru podpor), šel skozi roke posrednikov, ki večkrat zase pridržijo del denarja.

Ofenziva na pravosodje. Ni kaj; vsi smo vedelo, kaj se bo zgodilo če zmaga kirchnerizem. Postopoma a neizbežno bo zapadla večina sodnih postopkov zaradi korupcije v dobi 12 let vladanja Nestorja in Cristine. Drug za drugim prihajajo iz ječe bivši funkcionarji, proti katerim tečejo postopki zaradi grobih primerov oškodovanja državne (družbene) lastnine. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da mnogi izmed njih (primer: bivši minister za javna dela De Vido) zahtevajo, naj se „sodi sodnike‟, ki so jih preiskovali („preganjali‟) in še vodijo proti njim sodne postopke. Poseganje nove vlade na področje pravosodja postaja vidno. Kam bo to vodilo, še ni jasno. A vse kaže, da je tudi predsednik Fernández namenjen, da se ustavi „preganjanje‟ proti bivšim funkcionarjem.

Najbolj zanimiv je primer province Buenos Aires, kjer je guverner Kicillof imenoval dva visoka funkcionarja, ki imata sodne postopke zaradi korupcije. Opravičil je to potezo, češ, da sta omenjena dva žrtvi „lawfare‟. Ta beseda, rojena v ZDA, je prišla v modo v Argentini. Je povezava dveh besed: „law‟ (zakon) in „warfare‟ (vojna). Pomeni „pravosodna vojna‟ ali uporaba pravosodja, da se diskreditira (postavi na slab glas) političnega nasprotnika. Besedo je uporabila tudi bivša predsednica Cristina, ko je dobre tri ure rohnela na sodnike, ki jo sodijo zaradi dokazane korupcija v upravljanju javnih del za časa njene vlade.

Kako je možno, da ima ženska v ljudstvu še tako podporo, ko je dokazano njeno delovanje? Zelo enostavno: polovica njenih pristašev ne verjame, da so obtožbe resnične; druga polovica pa verjame, a je ne briga. „Krade a dela‟, je stara fraza, ki v Argentini opraviči marsikateri greh, predvsem kadar gre za politične predstavnike. Zato smo tam kjer smo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 45

Nov začetek

Danes, sreda 11. decembra, smo se prvič zbudili pod novo vlado. Datum 10. decembra je namreč v Argentini zakonsko predviden kot dan, ko se vsaka štiri leta zamenja vlada. Ena odide, druga nastopi. Tako se vsaj dogaja od povratka v demokratično obdobje, ki se je začelo leta 1983, po zadnjem vojaškem režimu. Res je, da letos ta datum pomeni povratek peronizma na oblast, pomeni pa tudi datum, ko je, po letu 1928, prvi predsednik, ki ne pripada peronizmu, mirno zaključil svojo ustavno dobo. Vsi ostali so bili peronisti, ali pa jih je strmoglavil kak vojaški udar ali izbruh socialnih nemirov.

Mauricio Macri ima torej zagotovljen poseben prostor v argentinski politični zgodovini. Treba pa bo počakati, da o drugih področjih njegovega delovanja sodijo prihodnji rodovi. Če danes gledamo na njegovo delovanje, moramo priznati, da  ni bilo uspešno. Pred dnevi sem bral komentar, v katerem avtor trdi, da ima prav bivši predsednik največjo zaslugo, da se je Cristina vrnila. Res je s svojo zmago leta 2015 preprečil, da bi se kirchnerizem dokončno zakoreninil na čelu države in se spremenil v „demokratično diktaturo‟. A kriv je, da je Argentina znova zamudila priložnost, da bi postala normalna država. Uspel je v usmeritvi zunanje politike, mnogo je storil na področju ustavnosti in urejevanja države, popolnoma pa je propadel v gospodarstvu - in to ga je neslo. In socialna plat? Sam je ob nastopu rekel: „Ko bom odšel me sodite po tem, kako bom rešil problem revščine‟. Ko je nastopil, je bilo 30% revnih; ko je odšel, je ta številka dosegla 40%. Brez komentarja.

Nova ekipa. Končno je Alberto Fernández v petek, 6. decembra, objavil seznam nove vlade. Na nek način je ponovil napako, ki jo je zagrešil že Macri ob svojem nastopu: nesmiselna množica ministrov. Kar 21 jih sestavlja ekipo. Tem je treba dodati še 15 sekretarjev, direktorjev, šefov in vodij, ki bo vsak imel svojo važnost in svoj pomen v težkem delu, ki jih čaka. In še eno Macrijevo napako je ponovil Alberto: nima močnega gospodarskega ministra. Zadnjo besedo na tem področju je ohranil zase. Če je to pametno ali ne, upoštevajoč da je on pravnik in z gospodarstvom nikdar ni imel večjih stikov, bo pokazala prihodnost. Tudi pokojni Kirchner je hotel v ekonomiji imeti zadnjo besedo. Tega tedanji minister Lavagna ni prenesel in je odšel. Takrat se je začela v gospodarstvu pot navzdol.

Ti dnevi so nam natresli toliko gradiva, da ni mogoče niti omeniti vseh posameznih točk. Poglejmo torej bežno. Takoj se jasno vidi, da sta vlado sestavili dve glavi. Jasno se razlikuje polovica, ki jo je izbral Alberto, od one druge, ki jo je zamislila Cristina. Alberto je določil (v kolikor ni naletel na kak veto podpredsednice) ekipo, ki vodi gospodarstvo, za delo, proizvodnjo, javna dela, transport, celo pravosodje … Domala vsi so različnih izvorov a bistveno peronisti. Potem pa sledi vrsta ministrov, ki izhajajo iz osrčja kirchnerizma: zdravstvo, obramba, poljedelstvo, kultura, okolje, znanost …

Argentinski politologi, ki so kot vse prebivalstvo navezani na nogomet, se upravičeno sprašujejo, kako bo delovala ekipa, ki sta jo izbrala in jo vodita dva selektorja, ki imata dvoje različnih pojmov o igri. In igralci se med sabo kaj malo poznajo. Vendar ne bodimo preveč črnogledi. Macrijeva vlada, ki jo je sam ocenil kor „najboljša ekipa zadnjih 50 let‟, je imela enega samega selektorja in so se vsi poznali, se je sprevrgla v eno najslabših. Ohranimo, torej, vsaj kanček upanja. Je pa nekaj podrobnosti, ki motijo. Macri se je s Trumpom pogovarjal v tekoči angleščini, Alberto potrebuje prevajalca. Felipe Solá, ki je zunanji minister, ne obvlada angleščine (sicer je bilo nekaj podobnega v Sloveniji s predsednico vlade, Alenko Bratušek). Ministrica „za žene, spol in različnost‟ ima kot precedens, da je bila odvetnica socialne voditeljice Milagro Sala, in trdila, da je v zaporu, „ker je ženska‟. Bilo je dokazano, kako je zapadla korupciji, si prisvojila javni denar in kruto postopala s svojimi „podložniki‟. Minister za okolje je Juan Cabandié, ki je svoj čas „videl ribe‟ v Riachuelu (neke vrste do konca zastrupljeni Ljubljanici), kjer že dolga leta ni življenja. In še lahko bi naštevali.

Le še besedo o skupini La Cámpora, ki jo vodi Máximo Kirchner. Poleg izrednega števila poslancev (liste je sestavljala Cristina), načeluje štirim ministrstvom in vodi dve ključni področji, kjer je ogromno denarja: PAMI (zdravstvena ustanova za upokojence) bo vodila Luana Volnovich, in ANSES (organizem za upokojence in socialne podpore; skupaj 18 milijonov prejemnikov), ki mu načeluje Alejandro Vanoli. Upoštevajmo, da vodi tudi blagajno poslanske zbornice … Sploh v vladi prevladuje kirchnerizem.

Nove težave. Težave so pravzaprav stare. Nove so le okoliščine, s katerimi se bo moral soočati Alberto Fernández. Za nami je že nastopni protokol, ko se je v parlamentu objemal z Macrijem (Cristina mu je dala roko a gledala stran). Mimo je govor otvoritve obdobja („Vrnili smo se in bomo boljši‟). Delo se je že začelo. Prva težava je, da Alberto nima mnogo časa. Nima možnosti, da bi se zmotil v diagnozi in zdravljenju. Vsaka napaka bi bila usodna, ker se bori na dveh frontah: s problemi in s podpredsednico. Mnogi tudi v krogih opozicije menijo, da je Alberto dobronameren in se ne bo dal sukati kot lutka. Če uspe na gospodarskem in socialnem področju, si bo pridobil moč (oblast), ki je sedaj nima. To bo počasno in natančno delo, kjer ni mesta za pomoto. To je njegov edini izhod.

Druga težava, ki pa je stara skoraj kot Argentina, je zunanji dolg in notranja bilanca. Sam predsednik je te dni izjavil, da država ni v stanju odplačevati dolga, kot je bilo dogovorjeno. Njegov finančni minister Martin Guzman predlaga dogovor z upniki, da naj odložimo plačevanje obresti in glavnice za dve leti. Medtem, da si bo država opomogla, uredila račune in postala sposobna, da potem odplačuje svoj dolg. Med upniki so nekateri mnenja, da bi bil tak izhod sprejemljiv, ker sicer Argentina enostavno zapade v default (neha plačevati svoj dolg), kar je za vse hud zaplet. A pogoj bi bil, da Mednarodni denarni sklad (FMI) nadzira razvoj in ugotavlja, če  država izpolnjuje svoje obljube. Seveda, bistveno bi morali povišati davčno nabirko in zmanjšati potrošnjo: zapraviti mnogo manj kot naberemo.

Alberto pa ima tudi politično težavo. Kljub prepričljivi zmagi, je 40% prebivalstva, ki ga ni volilo in je namenjeno, da izvaja oster nadzor. Podobno tudi ostalih 10%. Zato je stvarna njegova izjava, da bomo „le združeni uspeli postaviti Argentino na noge‟. Povabilo na skupno delo je Albertovo geslo. Tukaj pa je težava predvsem znotraj vlade. Težko sovpada njegovo vabilo, da „premostimo razpoko‟, z izrazi, kot je video „Opustošena zemlja‟, v katerem se kruto napada prejšnjo vlado, a se ne prizna nobene od predhodnih kirchnerističnih napak. Vse maše in objemi predsednikov ne pomagajo, če bo z vlade same bojkotirala gradnjo mostu.

Nov svet. Ne smemo pozabiti, da Argentina ni sama na svetu. Niti ni na prvih, važnih mestih. V tem položaju in s težavami zunanjega dolga, je bistveno odvisna od dobre volje tistih, ki imajo oblast (in denar). Tega se je Macri zavedal, čeprav ni znal izkoristiti ugodnosti v prid skupnega dobrega. Alberto v tem pogledu nima ugodnih okoliščin. Poleg tega za njim stoji Cristina, katere sovraštvo do vsega kar zveni po ZDA je znano, enako kot simpatija do latinskoameriške levice. Ona lahko ogroža delo, ki ga skuša izvesti predsednik.

En primer: Mauricio Claver-Carone je bil osebni odposlanec Donalda Trumpa na nastop novega argentinskega predsednika. Je pa tudi posebni Trumpov svetovalec za vprašanja Zahodne poloble. Zakaj je zapustil Argentino še preden je Alberto nastopil kot predsednik, zlasti še, ko je imel to sredo z njim predvidene pogovore? Znašel se je v neprijetni družbi: bivši predsednik Ekvatorja Rafael Correa; Madurov osebni delegat Jorge Rodriguez (po dogovorih bi ga morala Argentina aretirati) ... Vmes je prišla še napoved, da bo Evo Morales zapustil Kubo in se nastanil v Argentini. „Takih presenečenj se na pripravi prijateljem‟, je dejal Claver-Carone in užaljen zapustil državo. Res ni prej poznal seznama povabljenih?  Je dogodek le opozorilo, kako naj izbiramo prijatelje? Slabo smo začeli.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 44

Nova doba - stare težave

„Vse pride in vse mine‟ je ljudska modrost, ki jo je španski pesnik Antonio Machado sporočil v verzih in jim je Katalonec Joan Manuel Serrat dodal melodijo. Brundam jo, ko pišem te vrstice, zadnje pred spremembo oblasti v Argentini. Ta stara modrost me tudi tolaži, ko zaskrbljeno ugotavljam, kako malo se je spremenilo v štirih letih Macrijeve vlade in kako enak bo, po štirih letih, položaj kirchnerizma na čelu države. Res je, da bodo imena nekoliko spremenjena. A, vsaj ob začetku, ni dvoma, da bo krmilo sukala ista roka.

Lahko ugotovimo, da je slavna razpoka (grieta), še vedno prisotna v narodu, in bo med njim ostala še dolgo, dolgo časa. Tako je polovica ljudstva navdušena in polna upanja, da bomo sedaj znova nastopili pot lepšega in bolj blagega življenja, druga polovica pa dejansko trepeta: „Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti‟. In Brdavs, v tem primeru, prevzame osebo bivše predsednice, prihodnje podpredsednice, ki ob vsakem koraku dokazuje, da v štirih letih ni spremenila ne značaja, ne pohlepa.

Razpoka je gotovo ena največjih težav, s katerimi se sooča Argentina. Saj bomo (morda) počasi odplačevali zunanji dolg. Zna se zgoditi, da (morda) uredimo gospodarstvo. Gotovo bo revščina pojenjala in bo manj ljudi prizadetih v svojih najbolj osnovnih potrebah in pravicah. A kadar nekdo v dušo ljudi zaseje sovraštvo, ki razkoli družbo in loči sorodnike, prijatelje, sodelavce, sosede … takrat narod nastopi dolgo pot razhoda, s katere je povratek izredno težak. In razpoka se ne reši z eno mašo „združenja in miru‟, ki se je bosta udeležila sedanji in prihodnji predsednik to nedeljo v Lujanu.

Cristina napreduje, Alberto nazaduje. Če je kdo še dvomil čigave roke bodo sukale krmilo države, je pretekli teden dobil dovolj dokazov, da bo zadnjo besedo v tej zadevi, vsaj v začetku, imela Cristina. Res se je za nekaj časa umaknila na Kubo, a vrnila se je v obliki tropskega orkana, ki je podrl vse, kar se mu je zoperstavilo. Alberto je imel že izoblikovano sestavo svoje vlade, pa je veto podpredsednice bistveno spremenil položaj. Ob tem je tudi postalo jasno, da Cristina lahko hlini prijaznost, a ne pozabi in - ne odpusti. Najbolj prizadet ob teh spremembah je bil Massa. Vsi njegovi kandidati za visoka mesta v državni upravi so odleteli. Imena kot Martin Redrado, Diego Gorgal (Alberto mu je že ponudil ministrstvo za varnost), Mirta Tundis (PAMI) Florencio Randazzo (transport), De Mendiguren (proizvodnja) so zablestela, a takoj ugasnila, ko se je Cristina spomnila, da je pred leti Massa, s svojo zmago v provinci Buenos Aires, preprečil ustavno spremembo in sanje „večne Cristine‟. Morda mu bo končno prisodila le ministrstvo za transport. Maščevanje je sladko!

Podpredsednica tudi popolnoma nadzira parlament. Najprej je naredila red v senatu, kjer je postal njena prva žrtev Carlos Caserio, ki je sanjal o samostojnem peronizmu guvernerjev. Izginil je s površja zemlje. Nadomestna predsednica zbornice je Claudia Ledesma Abdala, žena guvernerja iz Santiago del Estero, pokornega sluga Cristine. Ona je sedaj druga v vrsti predsedniškega nasledstva. V poslanski zbornici je sicer predsednik Massa (to je plačilo za njegov povratek v kirchnerizem), a vodja peronistične poslanske skupine je Máximo Kirchner. In še detajl: blagajno poslanske zbornice ima v rokah La Cámpora.

Bo parlament znova le „notarska pisarna‟, kot je bil za časa prejšnjih treh vlad kirchnerizma? Težko je prerokovati, predvsem v argentinski politiki. V senatu imajo večino, v poslanski zbornici pa so si, z raznimi pristopi in povezavami, zagotovili sklepčnost in sledečo avtomatično večino. Seveda, stvar ne bo tako lahka, kot pred štirimi leti. Vsaka podpora bo nekaj stala in vsako potrjeno besedilo bo imelo višjo ceno. A Cristina je mojster v sukanju dveh bistvenih orodij: bič in denarnica. Tako bo deloval argentinski parlament.

Politični zaporniki ali politiki v zaporu? Vsi vemo, kaj je zapornik ali kaznjenec: človek, ki je storil kak prekršek/zločin, in so ga sodniki obsodili na določeno dobo ječe. Imamo pa tudi preventivne zapornike. Ti so v aretaciji medtem, ko se nadaljuje preiskovanje. Preiskovalni zapor je določen v zakonu, a njegova uvedba je odvisna od kriterija sodnika. Politični zapornik pa je tisti, ki je obsojen, ali je v ječi, zaradi svojega političnega prepričanja. To se dogaja predvsem v totalitarnih režimih.

V Argentini lahko govorimo o političnih zapornikih dejansko v vseh vojaških režimih. V demokratičnih vladah tega ni bilo, z izjemo prvega Peronovega obdobja. Najbolj znan primer je bil Ricardo Balbín, tedaj narodni poslanec. 29. septembra 1949 (70 let tega) mu je peronistična večina odvzela parlamentarno imuniteto. Preživel pet let v zaporu le, ker si je upal javno napasti Perona in njegovo nedemokratično delovanje. Spomin je potreben.

Govoriti o političnih zapornikih v današnji Argentini pa je nesmisel. Nihče ni zaprt (ali ni bil zaprt) zaradi svojega političnega prepričanja. Vsi ti „politični zaporniki‟ so bili obtoženi korupcije in je bilo o teh prekrških dovolj dokazov, na podlagi katerih so sodniki odločili preventivne ali preiskovalne zapore. Nekateri so bili tudi že obsojeni (bivši podpredsednik Amado Boudou). Seveda, sodniki mnogokrat obračajo svoje plašče po političnem vetru. Ko je na zadnjih volitvah zmagal kirchnerizem, se je usoda spremenila. Drug za drugim prihajajo ne svobodo, a postopki proti njim se nadaljujejo. Kakšne bodo končne obsodbe, če bo do njih sploh prišlo, pa je seveda drugo vprašanje, na katerega pisec teh vrstic ne zna odgovoriti. Vse je odvisno od razvoja naše tako prezirane in osovražene politike.

Ne moremo pa mimo dogodka teh dni, ko se je začelo javno sojenje bivše predsednice, prihodnje podpredsednice. Proti njej potekajo številni sodni postopki. Sedanji je zaradi javnih del v provinci Santa Cruz. Poglejmo: potem, ko je Nestor Kirchner postal predsednik, je domala vsa javna dela v rodni provinci poveril podjetju Austral Construcciones, katerega lastnik je bil Lazaro Baez. Ta je bil do tedaj navaden bančni uradnik. Kako je postal milijonarski podjetnik? Kako da je bil državni dobavitelj, čeprav je bil trgovsko povezan s predsedniško dvojico? Zakaj mu je država plačevala cene, ki so bile znatno višje kot sicer na trgu? Kako so mu plačevali, čeprav ni dokončal predvidenih del? Zakaj je gradil ceste, ki niso vodile nikamor? Zakaj je bil najemnik hotelov zakoncev Kirchner v Calafate in zanje plačeval ogromne najemnine, čeprav v teh hotelih skoraj ni bilo gostov? Vse to se je dogajalo s privolitvijo Nestorja in potem Cristine, o čemer priča kar nekaj predsedniških dekretov.

Tožilci so predstavili nad 150 vprašanj, na katere naj bi odgovorila bivša predsednica. A ta je po treh urah zagovora, ki je bil popolnoma politične vsebine in ni razčistil niti enega izmed zagonetnih položajev, zapustila sodno dvorano. Še prej pa je besno zagrozila sodnikom: „Ne jaz, vi boste morali odgovarjati na vprašanja‟. In še zatrdila: „Zgodovina me je že oprostila.‟ Vsekakor, ta sodni postopek ni „Macrijevo preganjanje političnih nasprotnikov‟. To tožbo je sprožila Elisa Carrió še za časa prvega predsedovanja Cristine.

Nasvidenje. Ta petek naj bi končno Alberto Fernández predstavil svoje ministre. Večinoma so že znani, le gospodarski minister je še uganka. Prav tako pa je uganka gospodarski načrt, ki naj bi ga uvedla nova vlada. Znano je, da bodo zamrznili nekatere cene, pa zvišali plače, pokojnine in socialne podpore. Kje bodo dobili sredstva? Tiskali bodo denar. To ne bo vplivalo na inflacijo, če se denarna izdaja omeji na največ šest mesecev. In potem?

Torej se „vidimo‟ čez teden dni, že pod novo vlado. Štiri leta so hitro minila. Položaj se je vrnil tja v 2015. A marsikaj se je medtem spremenilo. Tudi ljudje niso več isti. Ne moremo soditi leta 2020 po kriterijih izpred štirih let. Svetujem, da „najemamo balkone‟, da bomo dobro videli razvoj, ker postaja vedno bolj zanimivo.

Tone Mizerit