Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 44

Nova doba - stare težave

„Vse pride in vse mine‟ je ljudska modrost, ki jo je španski pesnik Antonio Machado sporočil v verzih in jim je Katalonec Joan Manuel Serrat dodal melodijo. Brundam jo, ko pišem te vrstice, zadnje pred spremembo oblasti v Argentini. Ta stara modrost me tudi tolaži, ko zaskrbljeno ugotavljam, kako malo se je spremenilo v štirih letih Macrijeve vlade in kako enak bo, po štirih letih, položaj kirchnerizma na čelu države. Res je, da bodo imena nekoliko spremenjena. A, vsaj ob začetku, ni dvoma, da bo krmilo sukala ista roka.

Lahko ugotovimo, da je slavna razpoka (grieta), še vedno prisotna v narodu, in bo med njim ostala še dolgo, dolgo časa. Tako je polovica ljudstva navdušena in polna upanja, da bomo sedaj znova nastopili pot lepšega in bolj blagega življenja, druga polovica pa dejansko trepeta: „Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti‟. In Brdavs, v tem primeru, prevzame osebo bivše predsednice, prihodnje podpredsednice, ki ob vsakem koraku dokazuje, da v štirih letih ni spremenila ne značaja, ne pohlepa.

Razpoka je gotovo ena največjih težav, s katerimi se sooča Argentina. Saj bomo (morda) počasi odplačevali zunanji dolg. Zna se zgoditi, da (morda) uredimo gospodarstvo. Gotovo bo revščina pojenjala in bo manj ljudi prizadetih v svojih najbolj osnovnih potrebah in pravicah. A kadar nekdo v dušo ljudi zaseje sovraštvo, ki razkoli družbo in loči sorodnike, prijatelje, sodelavce, sosede … takrat narod nastopi dolgo pot razhoda, s katere je povratek izredno težak. In razpoka se ne reši z eno mašo „združenja in miru‟, ki se je bosta udeležila sedanji in prihodnji predsednik to nedeljo v Lujanu.

Cristina napreduje, Alberto nazaduje. Če je kdo še dvomil čigave roke bodo sukale krmilo države, je pretekli teden dobil dovolj dokazov, da bo zadnjo besedo v tej zadevi, vsaj v začetku, imela Cristina. Res se je za nekaj časa umaknila na Kubo, a vrnila se je v obliki tropskega orkana, ki je podrl vse, kar se mu je zoperstavilo. Alberto je imel že izoblikovano sestavo svoje vlade, pa je veto podpredsednice bistveno spremenil položaj. Ob tem je tudi postalo jasno, da Cristina lahko hlini prijaznost, a ne pozabi in - ne odpusti. Najbolj prizadet ob teh spremembah je bil Massa. Vsi njegovi kandidati za visoka mesta v državni upravi so odleteli. Imena kot Martin Redrado, Diego Gorgal (Alberto mu je že ponudil ministrstvo za varnost), Mirta Tundis (PAMI) Florencio Randazzo (transport), De Mendiguren (proizvodnja) so zablestela, a takoj ugasnila, ko se je Cristina spomnila, da je pred leti Massa, s svojo zmago v provinci Buenos Aires, preprečil ustavno spremembo in sanje „večne Cristine‟. Morda mu bo končno prisodila le ministrstvo za transport. Maščevanje je sladko!

Podpredsednica tudi popolnoma nadzira parlament. Najprej je naredila red v senatu, kjer je postal njena prva žrtev Carlos Caserio, ki je sanjal o samostojnem peronizmu guvernerjev. Izginil je s površja zemlje. Nadomestna predsednica zbornice je Claudia Ledesma Abdala, žena guvernerja iz Santiago del Estero, pokornega sluga Cristine. Ona je sedaj druga v vrsti predsedniškega nasledstva. V poslanski zbornici je sicer predsednik Massa (to je plačilo za njegov povratek v kirchnerizem), a vodja peronistične poslanske skupine je Máximo Kirchner. In še detajl: blagajno poslanske zbornice ima v rokah La Cámpora.

Bo parlament znova le „notarska pisarna‟, kot je bil za časa prejšnjih treh vlad kirchnerizma? Težko je prerokovati, predvsem v argentinski politiki. V senatu imajo večino, v poslanski zbornici pa so si, z raznimi pristopi in povezavami, zagotovili sklepčnost in sledečo avtomatično večino. Seveda, stvar ne bo tako lahka, kot pred štirimi leti. Vsaka podpora bo nekaj stala in vsako potrjeno besedilo bo imelo višjo ceno. A Cristina je mojster v sukanju dveh bistvenih orodij: bič in denarnica. Tako bo deloval argentinski parlament.

Politični zaporniki ali politiki v zaporu? Vsi vemo, kaj je zapornik ali kaznjenec: človek, ki je storil kak prekršek/zločin, in so ga sodniki obsodili na določeno dobo ječe. Imamo pa tudi preventivne zapornike. Ti so v aretaciji medtem, ko se nadaljuje preiskovanje. Preiskovalni zapor je določen v zakonu, a njegova uvedba je odvisna od kriterija sodnika. Politični zapornik pa je tisti, ki je obsojen, ali je v ječi, zaradi svojega političnega prepričanja. To se dogaja predvsem v totalitarnih režimih.

V Argentini lahko govorimo o političnih zapornikih dejansko v vseh vojaških režimih. V demokratičnih vladah tega ni bilo, z izjemo prvega Peronovega obdobja. Najbolj znan primer je bil Ricardo Balbín, tedaj narodni poslanec. 29. septembra 1949 (70 let tega) mu je peronistična večina odvzela parlamentarno imuniteto. Preživel pet let v zaporu le, ker si je upal javno napasti Perona in njegovo nedemokratično delovanje. Spomin je potreben.

Govoriti o političnih zapornikih v današnji Argentini pa je nesmisel. Nihče ni zaprt (ali ni bil zaprt) zaradi svojega političnega prepričanja. Vsi ti „politični zaporniki‟ so bili obtoženi korupcije in je bilo o teh prekrških dovolj dokazov, na podlagi katerih so sodniki odločili preventivne ali preiskovalne zapore. Nekateri so bili tudi že obsojeni (bivši podpredsednik Amado Boudou). Seveda, sodniki mnogokrat obračajo svoje plašče po političnem vetru. Ko je na zadnjih volitvah zmagal kirchnerizem, se je usoda spremenila. Drug za drugim prihajajo ne svobodo, a postopki proti njim se nadaljujejo. Kakšne bodo končne obsodbe, če bo do njih sploh prišlo, pa je seveda drugo vprašanje, na katerega pisec teh vrstic ne zna odgovoriti. Vse je odvisno od razvoja naše tako prezirane in osovražene politike.

Ne moremo pa mimo dogodka teh dni, ko se je začelo javno sojenje bivše predsednice, prihodnje podpredsednice. Proti njej potekajo številni sodni postopki. Sedanji je zaradi javnih del v provinci Santa Cruz. Poglejmo: potem, ko je Nestor Kirchner postal predsednik, je domala vsa javna dela v rodni provinci poveril podjetju Austral Construcciones, katerega lastnik je bil Lazaro Baez. Ta je bil do tedaj navaden bančni uradnik. Kako je postal milijonarski podjetnik? Kako da je bil državni dobavitelj, čeprav je bil trgovsko povezan s predsedniško dvojico? Zakaj mu je država plačevala cene, ki so bile znatno višje kot sicer na trgu? Kako so mu plačevali, čeprav ni dokončal predvidenih del? Zakaj je gradil ceste, ki niso vodile nikamor? Zakaj je bil najemnik hotelov zakoncev Kirchner v Calafate in zanje plačeval ogromne najemnine, čeprav v teh hotelih skoraj ni bilo gostov? Vse to se je dogajalo s privolitvijo Nestorja in potem Cristine, o čemer priča kar nekaj predsedniških dekretov.

Tožilci so predstavili nad 150 vprašanj, na katere naj bi odgovorila bivša predsednica. A ta je po treh urah zagovora, ki je bil popolnoma politične vsebine in ni razčistil niti enega izmed zagonetnih položajev, zapustila sodno dvorano. Še prej pa je besno zagrozila sodnikom: „Ne jaz, vi boste morali odgovarjati na vprašanja‟. In še zatrdila: „Zgodovina me je že oprostila.‟ Vsekakor, ta sodni postopek ni „Macrijevo preganjanje političnih nasprotnikov‟. To tožbo je sprožila Elisa Carrió še za časa prvega predsedovanja Cristine.

Nasvidenje. Ta petek naj bi končno Alberto Fernández predstavil svoje ministre. Večinoma so že znani, le gospodarski minister je še uganka. Prav tako pa je uganka gospodarski načrt, ki naj bi ga uvedla nova vlada. Znano je, da bodo zamrznili nekatere cene, pa zvišali plače, pokojnine in socialne podpore. Kje bodo dobili sredstva? Tiskali bodo denar. To ne bo vplivalo na inflacijo, če se denarna izdaja omeji na največ šest mesecev. In potem?

Torej se „vidimo‟ čez teden dni, že pod novo vlado. Štiri leta so hitro minila. Položaj se je vrnil tja v 2015. A marsikaj se je medtem spremenilo. Tudi ljudje niso več isti. Ne moremo soditi leta 2020 po kriterijih izpred štirih let. Svetujem, da „najemamo balkone‟, da bomo dobro videli razvoj, ker postaja vedno bolj zanimivo.

Tone Mizerit