Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 45

Nov začetek

Danes, sreda 11. decembra, smo se prvič zbudili pod novo vlado. Datum 10. decembra je namreč v Argentini zakonsko predviden kot dan, ko se vsaka štiri leta zamenja vlada. Ena odide, druga nastopi. Tako se vsaj dogaja od povratka v demokratično obdobje, ki se je začelo leta 1983, po zadnjem vojaškem režimu. Res je, da letos ta datum pomeni povratek peronizma na oblast, pomeni pa tudi datum, ko je, po letu 1928, prvi predsednik, ki ne pripada peronizmu, mirno zaključil svojo ustavno dobo. Vsi ostali so bili peronisti, ali pa jih je strmoglavil kak vojaški udar ali izbruh socialnih nemirov.

Mauricio Macri ima torej zagotovljen poseben prostor v argentinski politični zgodovini. Treba pa bo počakati, da o drugih področjih njegovega delovanja sodijo prihodnji rodovi. Če danes gledamo na njegovo delovanje, moramo priznati, da  ni bilo uspešno. Pred dnevi sem bral komentar, v katerem avtor trdi, da ima prav bivši predsednik največjo zaslugo, da se je Cristina vrnila. Res je s svojo zmago leta 2015 preprečil, da bi se kirchnerizem dokončno zakoreninil na čelu države in se spremenil v „demokratično diktaturo‟. A kriv je, da je Argentina znova zamudila priložnost, da bi postala normalna država. Uspel je v usmeritvi zunanje politike, mnogo je storil na področju ustavnosti in urejevanja države, popolnoma pa je propadel v gospodarstvu - in to ga je neslo. In socialna plat? Sam je ob nastopu rekel: „Ko bom odšel me sodite po tem, kako bom rešil problem revščine‟. Ko je nastopil, je bilo 30% revnih; ko je odšel, je ta številka dosegla 40%. Brez komentarja.

Nova ekipa. Končno je Alberto Fernández v petek, 6. decembra, objavil seznam nove vlade. Na nek način je ponovil napako, ki jo je zagrešil že Macri ob svojem nastopu: nesmiselna množica ministrov. Kar 21 jih sestavlja ekipo. Tem je treba dodati še 15 sekretarjev, direktorjev, šefov in vodij, ki bo vsak imel svojo važnost in svoj pomen v težkem delu, ki jih čaka. In še eno Macrijevo napako je ponovil Alberto: nima močnega gospodarskega ministra. Zadnjo besedo na tem področju je ohranil zase. Če je to pametno ali ne, upoštevajoč da je on pravnik in z gospodarstvom nikdar ni imel večjih stikov, bo pokazala prihodnost. Tudi pokojni Kirchner je hotel v ekonomiji imeti zadnjo besedo. Tega tedanji minister Lavagna ni prenesel in je odšel. Takrat se je začela v gospodarstvu pot navzdol.

Ti dnevi so nam natresli toliko gradiva, da ni mogoče niti omeniti vseh posameznih točk. Poglejmo torej bežno. Takoj se jasno vidi, da sta vlado sestavili dve glavi. Jasno se razlikuje polovica, ki jo je izbral Alberto, od one druge, ki jo je zamislila Cristina. Alberto je določil (v kolikor ni naletel na kak veto podpredsednice) ekipo, ki vodi gospodarstvo, za delo, proizvodnjo, javna dela, transport, celo pravosodje … Domala vsi so različnih izvorov a bistveno peronisti. Potem pa sledi vrsta ministrov, ki izhajajo iz osrčja kirchnerizma: zdravstvo, obramba, poljedelstvo, kultura, okolje, znanost …

Argentinski politologi, ki so kot vse prebivalstvo navezani na nogomet, se upravičeno sprašujejo, kako bo delovala ekipa, ki sta jo izbrala in jo vodita dva selektorja, ki imata dvoje različnih pojmov o igri. In igralci se med sabo kaj malo poznajo. Vendar ne bodimo preveč črnogledi. Macrijeva vlada, ki jo je sam ocenil kor „najboljša ekipa zadnjih 50 let‟, je imela enega samega selektorja in so se vsi poznali, se je sprevrgla v eno najslabših. Ohranimo, torej, vsaj kanček upanja. Je pa nekaj podrobnosti, ki motijo. Macri se je s Trumpom pogovarjal v tekoči angleščini, Alberto potrebuje prevajalca. Felipe Solá, ki je zunanji minister, ne obvlada angleščine (sicer je bilo nekaj podobnega v Sloveniji s predsednico vlade, Alenko Bratušek). Ministrica „za žene, spol in različnost‟ ima kot precedens, da je bila odvetnica socialne voditeljice Milagro Sala, in trdila, da je v zaporu, „ker je ženska‟. Bilo je dokazano, kako je zapadla korupciji, si prisvojila javni denar in kruto postopala s svojimi „podložniki‟. Minister za okolje je Juan Cabandié, ki je svoj čas „videl ribe‟ v Riachuelu (neke vrste do konca zastrupljeni Ljubljanici), kjer že dolga leta ni življenja. In še lahko bi naštevali.

Le še besedo o skupini La Cámpora, ki jo vodi Máximo Kirchner. Poleg izrednega števila poslancev (liste je sestavljala Cristina), načeluje štirim ministrstvom in vodi dve ključni področji, kjer je ogromno denarja: PAMI (zdravstvena ustanova za upokojence) bo vodila Luana Volnovich, in ANSES (organizem za upokojence in socialne podpore; skupaj 18 milijonov prejemnikov), ki mu načeluje Alejandro Vanoli. Upoštevajmo, da vodi tudi blagajno poslanske zbornice … Sploh v vladi prevladuje kirchnerizem.

Nove težave. Težave so pravzaprav stare. Nove so le okoliščine, s katerimi se bo moral soočati Alberto Fernández. Za nami je že nastopni protokol, ko se je v parlamentu objemal z Macrijem (Cristina mu je dala roko a gledala stran). Mimo je govor otvoritve obdobja („Vrnili smo se in bomo boljši‟). Delo se je že začelo. Prva težava je, da Alberto nima mnogo časa. Nima možnosti, da bi se zmotil v diagnozi in zdravljenju. Vsaka napaka bi bila usodna, ker se bori na dveh frontah: s problemi in s podpredsednico. Mnogi tudi v krogih opozicije menijo, da je Alberto dobronameren in se ne bo dal sukati kot lutka. Če uspe na gospodarskem in socialnem področju, si bo pridobil moč (oblast), ki je sedaj nima. To bo počasno in natančno delo, kjer ni mesta za pomoto. To je njegov edini izhod.

Druga težava, ki pa je stara skoraj kot Argentina, je zunanji dolg in notranja bilanca. Sam predsednik je te dni izjavil, da država ni v stanju odplačevati dolga, kot je bilo dogovorjeno. Njegov finančni minister Martin Guzman predlaga dogovor z upniki, da naj odložimo plačevanje obresti in glavnice za dve leti. Medtem, da si bo država opomogla, uredila račune in postala sposobna, da potem odplačuje svoj dolg. Med upniki so nekateri mnenja, da bi bil tak izhod sprejemljiv, ker sicer Argentina enostavno zapade v default (neha plačevati svoj dolg), kar je za vse hud zaplet. A pogoj bi bil, da Mednarodni denarni sklad (FMI) nadzira razvoj in ugotavlja, če  država izpolnjuje svoje obljube. Seveda, bistveno bi morali povišati davčno nabirko in zmanjšati potrošnjo: zapraviti mnogo manj kot naberemo.

Alberto pa ima tudi politično težavo. Kljub prepričljivi zmagi, je 40% prebivalstva, ki ga ni volilo in je namenjeno, da izvaja oster nadzor. Podobno tudi ostalih 10%. Zato je stvarna njegova izjava, da bomo „le združeni uspeli postaviti Argentino na noge‟. Povabilo na skupno delo je Albertovo geslo. Tukaj pa je težava predvsem znotraj vlade. Težko sovpada njegovo vabilo, da „premostimo razpoko‟, z izrazi, kot je video „Opustošena zemlja‟, v katerem se kruto napada prejšnjo vlado, a se ne prizna nobene od predhodnih kirchnerističnih napak. Vse maše in objemi predsednikov ne pomagajo, če bo z vlade same bojkotirala gradnjo mostu.

Nov svet. Ne smemo pozabiti, da Argentina ni sama na svetu. Niti ni na prvih, važnih mestih. V tem položaju in s težavami zunanjega dolga, je bistveno odvisna od dobre volje tistih, ki imajo oblast (in denar). Tega se je Macri zavedal, čeprav ni znal izkoristiti ugodnosti v prid skupnega dobrega. Alberto v tem pogledu nima ugodnih okoliščin. Poleg tega za njim stoji Cristina, katere sovraštvo do vsega kar zveni po ZDA je znano, enako kot simpatija do latinskoameriške levice. Ona lahko ogroža delo, ki ga skuša izvesti predsednik.

En primer: Mauricio Claver-Carone je bil osebni odposlanec Donalda Trumpa na nastop novega argentinskega predsednika. Je pa tudi posebni Trumpov svetovalec za vprašanja Zahodne poloble. Zakaj je zapustil Argentino še preden je Alberto nastopil kot predsednik, zlasti še, ko je imel to sredo z njim predvidene pogovore? Znašel se je v neprijetni družbi: bivši predsednik Ekvatorja Rafael Correa; Madurov osebni delegat Jorge Rodriguez (po dogovorih bi ga morala Argentina aretirati) ... Vmes je prišla še napoved, da bo Evo Morales zapustil Kubo in se nastanil v Argentini. „Takih presenečenj se na pripravi prijateljem‟, je dejal Claver-Carone in užaljen zapustil državo. Res ni prej poznal seznama povabljenih?  Je dogodek le opozorilo, kako naj izbiramo prijatelje? Slabo smo začeli.

Tone Mizerit