Iz življenja v
Argentini
Leto
II - Št. 45
Nov
začetek
Danes, sreda 11. decembra, smo se prvič
zbudili pod novo vlado. Datum 10. decembra je namreč v Argentini zakonsko
predviden kot dan, ko se vsaka štiri leta zamenja vlada. Ena odide, druga
nastopi. Tako se vsaj dogaja od povratka v demokratično obdobje, ki se je
začelo leta 1983, po zadnjem vojaškem režimu. Res je, da letos ta datum pomeni
povratek peronizma na oblast, pomeni pa tudi datum, ko je, po letu 1928, prvi
predsednik, ki ne pripada peronizmu, mirno zaključil svojo ustavno dobo. Vsi
ostali so bili peronisti, ali pa jih je strmoglavil kak vojaški udar ali izbruh
socialnih nemirov.
Mauricio Macri ima torej zagotovljen
poseben prostor v argentinski politični zgodovini. Treba pa bo počakati, da o
drugih področjih njegovega delovanja sodijo prihodnji rodovi. Če danes gledamo
na njegovo delovanje, moramo priznati, da
ni bilo uspešno. Pred dnevi sem bral komentar, v katerem avtor trdi, da
ima prav bivši predsednik največjo zaslugo, da se je Cristina vrnila. Res je s
svojo zmago leta 2015 preprečil, da bi se kirchnerizem dokončno zakoreninil na
čelu države in se spremenil v „demokratično diktaturo‟. A kriv je, da je
Argentina znova zamudila priložnost, da bi postala normalna država. Uspel je v
usmeritvi zunanje politike, mnogo je storil na področju ustavnosti in
urejevanja države, popolnoma pa je propadel v gospodarstvu - in to ga je neslo.
In socialna plat? Sam je ob nastopu rekel: „Ko bom odšel me sodite po tem, kako
bom rešil problem revščine‟. Ko je nastopil, je bilo 30% revnih; ko je odšel,
je ta številka dosegla 40%. Brez komentarja.
Nova
ekipa.
Končno je Alberto Fernández v petek, 6. decembra, objavil seznam nove vlade. Na
nek način je ponovil napako, ki jo je zagrešil že Macri ob svojem nastopu: nesmiselna
množica ministrov. Kar 21 jih sestavlja ekipo. Tem je treba dodati še 15
sekretarjev, direktorjev, šefov in vodij, ki bo vsak imel svojo važnost in svoj
pomen v težkem delu, ki jih čaka. In še eno Macrijevo napako je ponovil
Alberto: nima močnega gospodarskega ministra. Zadnjo besedo na tem področju je
ohranil zase. Če je to pametno ali ne, upoštevajoč da je on pravnik in z
gospodarstvom nikdar ni imel večjih stikov, bo pokazala prihodnost. Tudi
pokojni Kirchner je hotel v ekonomiji imeti zadnjo besedo. Tega tedanji
minister Lavagna ni prenesel in je odšel. Takrat se je začela v gospodarstvu pot
navzdol.
Ti dnevi so nam natresli toliko gradiva,
da ni mogoče niti omeniti vseh posameznih točk. Poglejmo torej bežno. Takoj se
jasno vidi, da sta vlado sestavili dve glavi. Jasno se razlikuje polovica, ki
jo je izbral Alberto, od one druge, ki jo je zamislila Cristina. Alberto je
določil (v kolikor ni naletel na kak veto podpredsednice) ekipo, ki vodi
gospodarstvo, za delo, proizvodnjo, javna dela, transport, celo pravosodje …
Domala vsi so različnih izvorov a bistveno peronisti. Potem pa sledi vrsta
ministrov, ki izhajajo iz osrčja kirchnerizma: zdravstvo, obramba,
poljedelstvo, kultura, okolje, znanost …
Argentinski politologi, ki so kot vse
prebivalstvo navezani na nogomet, se upravičeno sprašujejo, kako bo delovala
ekipa, ki sta jo izbrala in jo vodita dva selektorja, ki imata dvoje različnih
pojmov o igri. In igralci se med sabo kaj malo poznajo. Vendar ne bodimo preveč
črnogledi. Macrijeva vlada, ki jo je sam ocenil kor „najboljša ekipa zadnjih 50
let‟, je imela enega samega selektorja in so se vsi poznali, se je sprevrgla v
eno najslabših. Ohranimo, torej, vsaj kanček upanja. Je pa nekaj podrobnosti,
ki motijo. Macri se je s Trumpom pogovarjal v tekoči angleščini, Alberto
potrebuje prevajalca. Felipe Solá, ki je zunanji minister, ne obvlada
angleščine (sicer je bilo nekaj podobnega v Sloveniji s predsednico vlade,
Alenko Bratušek). Ministrica „za žene, spol in različnost‟ ima kot precedens,
da je bila odvetnica socialne voditeljice Milagro Sala, in trdila, da je v
zaporu, „ker je ženska‟. Bilo je dokazano, kako je zapadla korupciji, si
prisvojila javni denar in kruto postopala s svojimi „podložniki‟. Minister za
okolje je Juan Cabandié, ki je svoj čas „videl ribe‟ v Riachuelu (neke vrste do
konca zastrupljeni Ljubljanici), kjer že dolga leta ni življenja. In še lahko
bi naštevali.
Le še besedo o skupini La Cámpora, ki jo
vodi Máximo Kirchner. Poleg izrednega števila poslancev (liste je sestavljala
Cristina), načeluje štirim ministrstvom in vodi dve ključni področji, kjer je
ogromno denarja: PAMI (zdravstvena ustanova za upokojence) bo vodila Luana
Volnovich, in ANSES (organizem za upokojence in socialne podpore; skupaj 18 milijonov
prejemnikov), ki mu načeluje Alejandro Vanoli. Upoštevajmo, da vodi tudi
blagajno poslanske zbornice … Sploh v vladi prevladuje kirchnerizem.
Nove
težave.
Težave so pravzaprav stare. Nove so le okoliščine, s katerimi se bo moral
soočati Alberto Fernández. Za nami je že nastopni protokol, ko se je v
parlamentu objemal z Macrijem (Cristina mu je dala roko a gledala stran). Mimo
je govor otvoritve obdobja („Vrnili smo se in bomo boljši‟). Delo se je že
začelo. Prva težava je, da Alberto nima mnogo časa. Nima možnosti, da bi se
zmotil v diagnozi in zdravljenju. Vsaka napaka bi bila usodna, ker se bori na
dveh frontah: s problemi in s podpredsednico. Mnogi tudi v krogih opozicije menijo,
da je Alberto dobronameren in se ne bo dal sukati kot lutka. Če uspe na
gospodarskem in socialnem področju, si bo pridobil moč (oblast), ki je sedaj
nima. To bo počasno in natančno delo, kjer ni mesta za pomoto. To je njegov
edini izhod.
Druga težava, ki pa je stara skoraj kot
Argentina, je zunanji dolg in notranja bilanca. Sam predsednik je te dni
izjavil, da država ni v stanju odplačevati dolga, kot je bilo dogovorjeno.
Njegov finančni minister Martin Guzman predlaga dogovor z upniki, da naj
odložimo plačevanje obresti in glavnice za dve leti. Medtem, da si bo država opomogla,
uredila račune in postala sposobna, da potem odplačuje svoj dolg. Med upniki so
nekateri mnenja, da bi bil tak izhod sprejemljiv, ker sicer Argentina enostavno
zapade v default (neha plačevati svoj dolg), kar je za vse hud zaplet. A pogoj
bi bil, da Mednarodni denarni sklad (FMI) nadzira razvoj in ugotavlja, če država izpolnjuje svoje obljube. Seveda,
bistveno bi morali povišati davčno nabirko in zmanjšati potrošnjo: zapraviti
mnogo manj kot naberemo.
Alberto pa ima tudi politično težavo.
Kljub prepričljivi zmagi, je 40% prebivalstva, ki ga ni volilo in je namenjeno,
da izvaja oster nadzor. Podobno tudi ostalih 10%. Zato je stvarna njegova
izjava, da bomo „le združeni uspeli postaviti Argentino na noge‟. Povabilo na
skupno delo je Albertovo geslo. Tukaj pa je težava predvsem znotraj vlade.
Težko sovpada njegovo vabilo, da „premostimo razpoko‟, z izrazi, kot je video „Opustošena
zemlja‟, v katerem se kruto napada prejšnjo vlado, a se ne prizna nobene od predhodnih
kirchnerističnih napak. Vse maše in objemi predsednikov ne pomagajo, če bo z vlade
same bojkotirala gradnjo mostu.
Nov
svet.
Ne smemo pozabiti, da Argentina ni sama na svetu. Niti ni na prvih, važnih
mestih. V tem položaju in s težavami zunanjega dolga, je bistveno odvisna od
dobre volje tistih, ki imajo oblast (in denar). Tega se je Macri zavedal,
čeprav ni znal izkoristiti ugodnosti v prid skupnega dobrega. Alberto v tem
pogledu nima ugodnih okoliščin. Poleg tega za njim stoji Cristina, katere
sovraštvo do vsega kar zveni po ZDA je znano, enako kot simpatija do
latinskoameriške levice. Ona lahko ogroža delo, ki ga skuša izvesti predsednik.
En primer: Mauricio
Claver-Carone je bil osebni odposlanec Donalda Trumpa na nastop novega
argentinskega predsednika. Je pa tudi posebni Trumpov svetovalec za vprašanja
Zahodne poloble. Zakaj je zapustil Argentino še preden je Alberto nastopil kot
predsednik, zlasti še, ko je imel to sredo z njim predvidene pogovore? Znašel
se je v neprijetni družbi: bivši predsednik Ekvatorja Rafael Correa; Madurov
osebni delegat Jorge Rodriguez (po dogovorih bi ga morala Argentina aretirati)
... Vmes je prišla še napoved, da bo Evo Morales zapustil Kubo in se nastanil v
Argentini. „Takih presenečenj se na pripravi prijateljem‟, je dejal Claver-Carone
in užaljen zapustil državo. Res ni prej poznal seznama povabljenih? Je dogodek le opozorilo, kako naj izbiramo
prijatelje? Slabo smo začeli.
Tone
Mizerit
Ni komentarjev:
Objavite komentar