Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 46

Prvi koraki

Začelo se je. Vlada je poslala v parlament prvi zakon, ki naj uredi dramatičen kaos, v katerem se nahaja argentinsko gospodarstvo in domače družbeno stanje. Vse napovedi teh dni, vse načrte in predvidene poteze, je ekonomska in socialna ekipa, ki jo vodi minister Martin Guzmán, strnila v en sam zakonski osnutek. Zakon, ki naj bi ga v kratkem roku štirih dni potrdili obe zbornici, ureja kar petnajst (da, 15) različnih področij in položi v roke izvršne oblasti skoraj neomajno moč za vodenje države. Tako obsežni so predlagani ukrepi in tako skrajne odločitve glede posameznih pristojnosti, da je opozicija (Cambiemos, radikali in Coalición Cívica) sklenila, da se debat ne bo udeležila in s tem skušala preprečiti zasedanje.

Že ime zakona je izredno bombastično: „Zakon o socialni solidarnosti in proizvodni obnovi v okviru izrednih gospodarskih razmer‟. Besedilo dovoli vladi, da skoraj po mili volji, določa povišice plač, cene javnih storitev, davke na osebno lastnino in proizvodne dejavnosti. Ukine za dobo šestih mesecev zakon o mobilnosti pokojnin. Ureja razne pristojbine, dajatve in plačila. Prepove, na primer, da bi podjetja prosto dvigala denar bančnih vlog (predvideva davek tudi na to). Zamrzne za šest mesecev cene plina, elektrike in vode, medtem pa naj posebna komisija pregleda ustroj stroškov. Določa 30-odstotni davek na kupovanje dolarjev za turizem, kupovanje v inozemstvu ali sploh za varčevanje. Odpravlja davčno soglasje, ki ga je podpisala prejšnja vlada z guvernerji (posledica bo povišanje davkov v provincah) … Naštevanje bi lahko šlo v nedogled.

Brez presenečenja. Čeprav je besedilo tako raznoliko in obsega toliko področij, dejansko ni presenetilo političnih opazovalcev. Lahko bi rekli, da nas v Argentini že nič ne more presenetiti. A bilo je jasno, da do zadnjega trenutka vlada sama ni vedela točno, kaj in kako, in je celoten osnutek sad precejšnje improvizacije. Na primer: davek na dolar (ali vrednost „turističnega dolarja‟). Najprej so ga napovedovali. Potem so ostro zanikali, da bi mislili kaj takega vpeljati. Nato so govorili o 20 procentih. No, končno je skočil na 30%. Še ena: predsednik se je sestal z podjetniki in sindikalisti avtomobilske dejavnosti. Medtem, ko so govorili in soglašali glede potrebe omiliti davčni sistem tega sektorja, je zakonski osnutek prišel v parlament in so ugotovili, da v njem krepko zvišajo davke na prodajo novih avtomobilov. Sam predsednik ni vedel, kaj se pripravlja?

Zakaj opozicija grozi, da se zasedanja ne bo udeležila? Ker trdi, da zakon dejansko ukine vlogo parlamenta. Vladi poveri pristojnosti, ki po ustavi pripadajo poslancem in senatorjem. Res so razmere izredne in obstoja precedens podobnega zakona iz leta 2002 (Duhalde in družba), a tisti zakon, ki naj bi bil začasen, dokler se „izrednost‟ ne uredi, je bil v veljavi do leta 2017, ko ga je odpravil Macri. V krogih opozicije trdijo, da je sedanje besedilo še bolj skrajno kot prejšnje v tem, kako omeji pristojnosti parlamenta. Lahko zadržanje opozicije spremeni izid? Težko. Vlada ima močno poslansko skupino, ki se ji pridružijo zastopniki provincijskih strank. Zakon pa bo podprla tudi Federalna alternativa, ker je tako sklenil Roberto Lavagna. Z njim se predsednik Fernández stalno posvetuje. Lavagna je moder mož (res?) in ima v parlamentu deset poslancev. To nekaj zaleže.

Ob vsem tem pa dva komentarja. Prvi: vse napihnjeno besedilo tega zakona ima en sam cilj: po poti davkov nabrati čim več denarja. Pritisniti na tisti del ljudstva, ki ni v skrajni revščini (predvsem srednji sloj) in iztisniti sredstva, ki naj jih potem usmerimo v 40% revnih. To je pozitivno. A ima kaj malo opraviti z reaktivacijo proizvodnje. S tem ne bo več denarja za potrošnjo in proizvodnjo. Zakon skuša rešiti težak socialni položaj, a nima nobene vsebine kašnega stvarnega in temeljitega gospodarskega načrta. In druga točka: nekateri opazovalci menijo, da je Fernández pripravil tak zakon, da se reši nadzorstva parlamenta, ki bo močno v rokah podpredsednice. Tako bo lahko sukal gospodarstvo in urejal razmerje s provincami, ne da bi se (vsaj legalno) Cristina lahko vmešavala v njegove odloke. Je res?

Spet borba s kmeti? Medtem je vlada, kar po dekretu, povišala davke na izvoz poljedelskih pridelkov. Soja je prizadeta za 30%, koruza in pšenica 12%, meso, ribe in ostali pridelki 9%. Zakaj je predsednik uporabil dekret, ko davke določa parlament? Ker (razlaga), je le posodobil davek, ki ga je že Macri potrdil, le da je takrat veljal dodatek 4 pese na dolar; medtem pa, da je dolar krepko poskočil. To je res; res pa je tudi, da je inflacija medtem povišala vse stroške, med njimi transport. Kmetijske organizacije računajo, da bodo lastniki (ali najemniki) polj v bližini pristanišč še nekako prenesli ta udarec; oddaljeni (predvsem ves severozahod) pa z novimi davki niti nimajo zagotovljene rentabilnosti. S tem pa Fernández uporablja dvorezni nož. Mnogi za prihodnjo setev že napovedujejo manjšo površino za pšenico in koruzo, in večjo za sojo, ki je bolj donosna. S tem bo primanjkovalo pšenice, moka bo dražja, cena kruha bo rastla. Vladni možgani upoštevajo okoliščine? Vedo kaj delajo?

Besnost kmetov ima še drug vzrok: Fernández jim je obljubil, da ne bo ničesar spremenil, ne da bi se z njimi predhodno domenil. On pa trdi, da ni nič spremenil, le sedanje številke dajejo tak rezultat. Napoveduje pa skorajšnja pogajanja, ker namerava povišati davke še za dodatne 3%. Skupek štirih kmetijskih organizacij (Mesa de enlace), ki je leta 2008 nasprotovala vladi predsednice Cristine in dosegla, da je bila resolucija 125 premagana v senatu, je sedaj nekam izgubljena. Niso bili pripravljeni na ta korak, nočejo spopada z vlado, a čutijo pritisk članov, zlasti manjših kmetov, ki jih povišanje davka poriva na rob obstoja. Kaj bo iz tega nastalo, še ni jasno, a verjetno v bližnji prihodnosti ne bo prišlo do spopada.

In kaj bo vlada storila s to novo nabirko sredstev? Znova se srečamo z besedo „solidarnost‟. Še preden se sestavi nova socialno-gospodarska komisija (ji bo res predsedoval Lavagna?), je vlada odločila vrsto ukrepov, ki naj olajšajo stanje najbolj prizadetih socialnih skupin. Eden teh ukrepov je „prehrambna kartica‟. Začetno jo bo prejelo dva milijona ljudi, potem pa se bo razširila na ves ostali del prizadetih. S to kartico bodo v blagovnicah lahko kupili le prehrano (izrecno so izvzete alkoholne pijače). Družina z enim otrokom bo mesečno prejela 4.000 pesov, z dvema ali več otroki 6.000. Ta vsota je dodeljena poleg družinskih doklad in drugih podpor. Pozitivna stran teh kartic je, da bo denar vložen direktno in ne bo (kot v primeru podpor), šel skozi roke posrednikov, ki večkrat zase pridržijo del denarja.

Ofenziva na pravosodje. Ni kaj; vsi smo vedelo, kaj se bo zgodilo če zmaga kirchnerizem. Postopoma a neizbežno bo zapadla večina sodnih postopkov zaradi korupcije v dobi 12 let vladanja Nestorja in Cristine. Drug za drugim prihajajo iz ječe bivši funkcionarji, proti katerim tečejo postopki zaradi grobih primerov oškodovanja državne (družbene) lastnine. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da mnogi izmed njih (primer: bivši minister za javna dela De Vido) zahtevajo, naj se „sodi sodnike‟, ki so jih preiskovali („preganjali‟) in še vodijo proti njim sodne postopke. Poseganje nove vlade na področje pravosodja postaja vidno. Kam bo to vodilo, še ni jasno. A vse kaže, da je tudi predsednik Fernández namenjen, da se ustavi „preganjanje‟ proti bivšim funkcionarjem.

Najbolj zanimiv je primer province Buenos Aires, kjer je guverner Kicillof imenoval dva visoka funkcionarja, ki imata sodne postopke zaradi korupcije. Opravičil je to potezo, češ, da sta omenjena dva žrtvi „lawfare‟. Ta beseda, rojena v ZDA, je prišla v modo v Argentini. Je povezava dveh besed: „law‟ (zakon) in „warfare‟ (vojna). Pomeni „pravosodna vojna‟ ali uporaba pravosodja, da se diskreditira (postavi na slab glas) političnega nasprotnika. Besedo je uporabila tudi bivša predsednica Cristina, ko je dobre tri ure rohnela na sodnike, ki jo sodijo zaradi dokazane korupcija v upravljanju javnih del za časa njene vlade.

Kako je možno, da ima ženska v ljudstvu še tako podporo, ko je dokazano njeno delovanje? Zelo enostavno: polovica njenih pristašev ne verjame, da so obtožbe resnične; druga polovica pa verjame, a je ne briga. „Krade a dela‟, je stara fraza, ki v Argentini opraviči marsikateri greh, predvsem kadar gre za politične predstavnike. Zato smo tam kjer smo.

Tone Mizerit