Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 46

O zmagah in porazih

Zanimivo; danes, sreda 17. novembra, bodo predsednik in njegovi zavezniki (in drugi, ki niso tako zavezniki), praznovali »zmago« na nedeljskih volitvah. Tako je napovedal Alberto Fernández v nedeljo zvečer, potem, ko so vse številke govorile o vladnem volilnem porazu. Kako je to mogoče? Ponavljam svoje najbolj priljubljeno geslo: »Vse je mogoče v tej deželi«. Vladno navdušenje je razumljivo. Res so bili poraženi na primarnih volitvah. A kot sad »načrta denarček« in ponovnega napora zlasti županov v buenosaireškem predmestju, poraz ni bil tako hud kot so se bali. Praznujejo torej, da povodenj ni odnesla vsega kar je zgrajenega in jim je pustila vsaj temelje in nekatere zgradbe. To je običajno, je že neka tradicija v peronizmu: da se spreneveda in praznuje celo poraze. Vedno najde kak izgovor, vedno majhen ogenjček spremeni v kres. Peronizem samega sebe prepričuje, da je črno pravzaprav sivo in temu verjame. Izid nedeljskih volitev moramo gledati v tej luči. Saj bo še čas, da se položaj spremeni, da se najde kakšna bližnjica in da se »vsi združeni« vrnejo na pot zmage, ki bolj blesteče zveni v španskem (latinskem) izrazoslovju: »triumf«.

Številke so številke. Zaenkrat sta dve in dve še vedno štiri. In v luči te matematike vlada ne more biti ravno vesela, ker je bil v izid preveč podoben porazu. Če seštejemo glasove, oddane v nedeljo v vsej državi, je prva opozicija (Juntos, ali kakor se že v vsaki posamezni provinci imenuje) dosegla 41,97%, vlada (Frente de Todos) pa 33,57%. O kakšni zmagi torej morejo govoriti v peronizmu? Res je, da se je razlika zmanjšala, če jo primerjamo s primarnimi volitvami. A tu moramo upoštevati več dejavnikov brezupne ofenzive, ki jo je vlada vložila v zadnjih dveh mesecih v volilno kampanjo. Nima smisla ponavljati razsipanje denarja in raznih potrebščin (hladilniki, štedilniki, pralni stroji, kolesa, potovanja abiturientov …). Povejmo le, da so strokovnjaki računali razdeljene vsote in povečano število glasov in prišli do zaključka, da je vsak pridobljen glas vlado stal 114.500 pesov (kakih 570 dolarjev po vzporedni ali sivi ceni).

Drug vzrok izboljšanja vladnih številk je bilo delovanje županov, predvsem v globokem predmestju prestolnice. Tam so pregledali, kdo je volil in kdo ne, šli od vrat do vrat, nagovarjali in prepričevali, v nedeljo pa vso to množico naložili na avtobuse in jo peljali na volišča. Seveda, vsak je dobil volilni list, da se ne bi »zmotil« in vložil v kuverto kak drugačen glas. Po televiziji smo lahko videli to dejavnost in tudi ugotavljali, da je verjetno kateri izmed teh državljanov na volišču izbral kako drugo politično varianto. Izid namreč, kljub vsemu, ni zadostoval za vladno zmago. Tudi v provinci Buenos Aires je zmagala opozicija: 39,81% proti 38,52%. Če upoštevamo, da je ta provinca »trdnjava peronizma«, je uspeh opozicije izreden.

A najbolj važno je dejstvo, da je od 24 provinc ali volilnih okrožij, opozicija zmagala v petnajstih, vlada pa osvojila samo devet. To pride do izraza predvsem kar zadeva sestave senata. Vsaki dve leti obnavljajo senatorje v osmih različnih provincah. To pot je bila vlada poražena v šestih, s čimer je izgubila lastno sklepčnost (quorum) in za potrdilo vsakega zakonskega osnutka se bo morala posebej pogajati. Ima 35 senatorjev, za sklepčnost (in potrditev) jih potrebuje 37. Tiste tri lahko pridobi v skupini »neodvisnih«; a ne bo tako lahko. Že doslej je Cristina, kot predsednica senata, imela težave, kadar je šlo za kočljive teme, kot je sprememba sodnega sistema. Sedaj bo to še težje. Poleg tega je po petdesetih letih prvič, da peronizem nima lastne sklepčnosti v senatu. To je zgodovinski dogodek, ki ga je težko označiti kot »zmago«.

Poleg tega so posebni primeri, ki jih je tudi težko prezreti ali prikriti. V rodni provinci kirchnerizma, v Santa Cruz, je prepričljivo zmagala povezava Juntos, čisti kirchnerizem pa je pristal komaj na tretjem mestu. Isto je bilo v provinci Cordoba, ki je drugo volilno okrožje. Tukaj je Juntos prejela 54%, Federalni peronizem (Schiaretti) 25%, vladna Fronta vseh pa komaj 10,5%. Vse večje province so v rokah opozicije: Mendoza, Santa Fe, Entre Ríos, Corrientes. Celo vedno peronistična La Pampa je zablestela v rumeni barvi Juntos. Vlada lahko beleži le najbolj tradicionalne province (Formosa, La Rioja, Chaco …), kjer prevladuje še srednjeveški graščinski sistem. To je povzročilo še drugo posledico. Vladi je sicer uspelo, da je v poslanski zbornici ohranila mesto prve manjšine (to mesto je načrtovala in pričakovala Juntos, pa ji je spodneslo), a opozicija je povečala število poslancev in jez proti določenim zakonom je zagotovljen. Predvsem je treba opozoriti, da se je velik del glasov opozicije preselil v bolj desničarske vode (Milei, Espert), kar je nov pojav v Argentini. Res je fenomen doslej omejen na prestolno mesto in provinco Buenos Aires. A tako zgodovina kot sociologija nam kažeta, da je kar nekaj prostora za rast desnice tudi po notranjosti. S temi volitvami je seveda skrajna Levičarska fronta postala tretja politična sila v državi. Treba bo slediti temu pojavu, predvsem v okrilju bednih naselij v okolici prestolnice.

»Pohod zmage«. Tako imenujejo nekateri vladni krogi današnji shod, ki se bo razvijal na majskem trgu. Datum in mesto so določili še pred volitvami. Ideja se je porodila v krogu sindikatov peronističnega izvora, ki od nekdaj slavijo 17. november kot »Día de la Militancia« (Dan aktivizma ali aktivistov). Ta dan se spominjajo prvega povratka Perona v Argentino, ki je potekal na ta datum leta 1972. To je že del peronistične folklore. Naši starejši bralci se gotovo spominjajo prizora, ko je Peron stopil iz letala v deževnem vremenu in mu je, visoko nad njegovo glavo, držal velik dežnik tedanji glavni tajnik CGT, José Ignacio Rucci. Tisti kratek »obisk« je bil predhodnik dokončnega povratka leta 1973, ki je s krvjo zalil okolico letališča Ezeiza. A praznovanje prvega povratka je ostalo in ga letos izkoristijo za »pohod zmage«.

Te volitve in to zborovanje predstavlja možnost spremembe strukture oblasti v sedanji vladi. Sindikati so še pred volitvami obiskali predsednika, mu izrazili svojo podporo in ga nagovarjali, naj (mimo Cristine), prevzame krmilo države in začne vladati z lastno politiko. Ker poraz ni bil tako hud, kot so se bali, so dobili še en vzrok za to podporo spremembi v ustroju oblasti. Tej manifestaciji so se pridružila tudi socialna gibanja, ki povezujejo brezposelne in člane delavskih zadrug, ki s strani vlade prejemajo izredno denarno podporo. Eni in drugi se bolj nagibajo k klasičnemu peronizmu kot h kirchnerizmu. Kot smo omenili je nastal tudi spor med temi socialnimi gibanji in La Cámporo, ki hoče prav tako obvladati to množico revnega prebivalstva. Zato je toliko bolj čudno (in sumljivo) da se je končno »pohodu« pridružila tudi La Cámpora.

Vprašanje, kaj bo nastalo iz vse te politične liturgije, še nima odgovora. A jaz bi opozoril na dve točki. Sindikalizem ostaja zvest svojim koreninam. Spominja se gesla »Luche y vuelve« (Borite se in se bo vrnil - Peron namreč), ki je res povzročil povratek Perona. Kaj pa ima pri tem opraviti La Cámpora? Večina njenih voditeljev in velik del vladnih funkcionarjev izhajajo iz gverilske skupine Montoneros, ki je naslednje leto (1973), dva dni po Peronovi volilni zmagi, v terorističnem napadu ubila Ruccija, kot je ubila vrsto drugih sindikalistov in povzročila toliko gorja. To je del argentinske zgodovine, ki še ni dobro obelodanjen. Prisotnost kirchnerizma skuša zamegliti pohod klasičnega peronizma (sindikati, guvernerji, župani), ki se je že naveličal, da ga Cristina zadnja leta vodi »od poraza do poraza«, pa čeprav potem vsi te dogodke našemijo z zmago.

Taki in drugačni dogovori. Po volitvah sta se pojavila dva Alberta. Prvi je mirno govoril po televiziji in povabil opozicijo na dogovor, ki naj zagotovi izhod Argentine iz sedanjih gospodarskih težav. Obljubil je celo »večletni načrt«, o katerem naj se dogovori s sindikati, podjetniki in opozicijo. Drugi Alberto pa je potem nastopil v volilnem središču vladne povezave, napadal opozicijo in »slavil zmago«. Kako lahko pričakuje, da bo kdo razpoložljiv za kakšne dogovore? Poleg tega je vprašanje, če podpredsednica soglaša s tem načrtom. Celo v besedilu zakona o proračunu, ki je že v parlamentu, so točke, za katere Cristina zahteva, da jih spremenijo.

Opozicija je že izjavila, da ne bo sprejela nobenega dogovora, ki ne bi bil jasen in »republikanski«. Zahteva zlasti, da se njeni možni predlogi upoštevajo in ne, da jo kličejo samo, da potrdi vladne načrte. Preveč blizu je še v spominu leto 2009, ko je bila Cristina poražena, je klicala opozicijo na soglasje a potem vse naredila po svoje. Peronizem vabi na dogovor le kadar je poražen. Alberto sicer tudi vztraja, da bo podprl dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), a da ne bo pristal na noben »ajuste« (stiskanje pasu), kar bi najbolj prizadelo revne sektorje in srednji sloj. A to je skoraj neizbežno. Ceno za take ukrepe noče nositi sam. Zato vabi opozicijo, ki te cene na noben način noče plačati. Ta mišmaš se bo nadaljeval v prihodnjih dneh in tednih. Vlada bo morala iskati nek stvaren izhod, medtem ko se bodo ojačili notranji boji o vprašanju, kdo bo sukal krmilo.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 45

V pričakovanju ponedeljka

Gotovo bodo volitve, ki bodo potekale v nedeljo 14. novembra, ene najbolj čudnih v argentinski zgodovini. Gotovosti in dvomi se mešajo do neskončnosti in vtis imam, da bolj skrbi »naslednji dan« kot pa sam izid volitev. Argentina je na razpotju. Najbolj težavno ob tem je, da komaj vemo od kod prihajamo, a vsekakor ne vemo, kam gremo. Prav danes, 10. novembra, v Argentini praznujemo »Dan tradicije«. Posvečen naj bi bil gavčevski preteklosti te zemlje in tega naroda. Datum je izbran, ker je bil 10. novembra rojen pesnik José Hernández, avtor mogočnega epa Martín Fierro, ki ga je naš Tine Debeljak tako čudovito prevedel v slovenščino.

A današnja »tradicija« ima veliko, preveč stičnih točk z dogajanjem v tem epu, kjer je gavč (domačin, kmečki prebivalec) žrtev okoliščin in usode. Tam (in danes?) sodniki  odločajo kakor se jim zdi, zato je pametno, da si njihov »prijatelj«. Tam potekajo boji z Indijanci, ki pustošijo in požigajo; kaj drugega se danes dogaja v Patagoniji, kjer vlada mirno gleda kako Mapuči požigajo in zasedajo lastnino »belcev«? Argentinski prebivalec danes nemoč gleda, kako je prepuščen samemu sebi, ker oblast gleda le nase in se ne zanima za malega človeka. Ni čudno, da je na primarnih volitvah udeležba bila najnižja v moderni demokratični zgodovini, kot da bi bili državljani prepričani, da s svojim glasom ne bodo spremenili ničesar.

Brez cilja. Izid 14. novembra, ki naj bi odločil le kandidate raznih povezav, je postavil na glavo položaj argentinske politike. Če štejemo glasove v okviru različnih političnih skupin, je predstavljal hud poraz za vlado. Eni in drugi so se streznili in v teh dveh mesecih smo bili priče pravi povodnji »načrta denarček« (plan platita), ki so ga vladne skupine, pa guvernerji in župani uporabili kot edino sredstvo, da sprevržejo volilne številke. Kljub napovedim in željam, danes nihče ni gotov o izidu prihodnjih volitev. Priče smo bojaznim in strahovom, tihemu upanju in glasnemu širokoustenju. A vsi se bojijo, kaj bo v ponedeljek 15. novembra. Tako daleč je prišel ta čudni položaj, da se v vrstah opozicije bojijo, da bi »preveč zmagali«. Močna zmaga bi jih postavila na čelo parlamentarnega delovanja, in jim poverila dejansko odgovornost za zakonodajni razvoj države. A danes, kot vlada, tudi opozicija ne ve, kaj naj bi naredila, medtem ko se družba potaplja v močvirju. Mnogi veljaki, v opoziciji in tudi v nekaterih vrstah peronizma, so prepričani, da dejansko Argentina nima pravega izhoda. To je te dni dobesedno zapisal tudi newyorški Times.

Na nek način je rešitev tako težka, ker je odpovedal sistem. V Argentini (kot na primer v Franciji ali ZDA), je vodenje v rokah predsednika. A v teku desetletij so stranke izgubile na pomenu in se pojavljajo in izginjajo povezave. To je opazno v opoziciji Cambiemos (ali Juntos, odvisno od časa in kraja), kjer imamo radikale (najstarejša od današnjih strank v Argentini), mladi Macrijev PRO, Državljansko koalicijo (Cariió), razne zmerno liberalne skupine (Murphy) in še koga. Skoraj tradicija je že, da močnejši »požre« šibkejšega. Kadar pa to ni mogoče, notranja trenja onemogočijo uspešen nastop. Če je to nevarno v opoziciji, je še bolj usodno v vladi. Če sedanjo opozicijo sestavlja toliko skupin, je še hujše v vladi, ki je sicer »peronistična«, a notranje tako razprta, da je dejansko nemogoče vladati. Vsaka poteza zbodi notranjo reakcijo. Predsedniški sistem je uspešen, kadar je voditelj osebnost, ki ga njegovi spoštujejo in ubogajo. Sedanja vlada pa se je rodila v protislovju, ko je podpredsednica izbrala predsednika. Ker so vedeli, da je zmaga mogoča le, če nastopijo združeni, so se združili in zmagali. A kako naj deluje taka vlada, predvsem, ko za vsako težavo, za vsak spodrsljaj samo in izključno iščejo krivca in izkoriščajo položaj, da osvojijo večjo kvoto oblasti?

Sedanja vlada ima še to smolo, da jo vodi oseba (podpredsednica), ki samo sebe smatra za nezmotljivo, in ne more priznati, da se je zmotila, ali, da je česa kriva. Zato ni čudno, da se je podala na kirurški poseg nekaj dni pred volitvami. Niti ni gotovo, da bo prisotna na zaključnem  predvolilnem zborovanju. Če bodo poraženi, nje ni bilo zraven. Če bodo zmagali, bo to posledica njenih posegov v vlado po septembrskem propadu. Dejansko bi kot voditeljica morala načrtovati delovanje, a ne more, ker nima načrta. Njen edini načrt je ideološki, kar se izraža v zunanji politiki, ko se Argentina dejansko pajdaši z Venezuelo, Nikaragvo in Kubo. Cristina govori proti Mednarodnemu denarnemu skladu, vendar tudi ne mara pretrgati stika z njim in zapasti v nov default. Zato je ob gospodarskem krmilu še vedno minister Guzmán, ki ga vsa Cámpora iz srca sovraži. Tam ostaja, ker je edini, ki ohranja dobre stike z Bolgarko Giorgievo. A tudi to razmerje ne zagotavlja uspešnih pogajanj. Tudi v tem je ponedeljek 15. novembra ena sama velika neznanka.

Razni dogovori. Vsi so prepričani, da poleg slave zmage ali sramote poraza, te volitve ne bodo v ničemer spremenile kaotičnega stanja v Argentini.  Če vlada zgubi lastno večino v senatu, kar je za Cristino najbolj temno obzorje, to ne bo izboljšalo (ne poslabšalo) socialnega položaja, rastoče revščine, grozljive inflacije ne pomanjkanja varnosti. Tudi če opozicija postane prva manjšina v poslanski zbornici, sami niso prepričani, ali bi zahtevali ali ne predsedniško mesto tega doma, ki bi jim po tradiciji pripadalo. Mnogi menijo, da čim dalj od vladnih odgovornosti, tem bolje. Tako je zadržanje tudi spričo vladnega namena, da bi se po volitvah opozicija in vlada domenili o skupnem »narodnem programu«. Prvič, ker ne verjamejo v iskrenost vlade (najmanj v iskrenost Cristine); drugič, ker smatrajo, da jih vlada vabi le zato, da z njimi deli odgovornost za neprijazne odločitve gospodarskega programa, ki jim ga bo vsilil Mednarodni denarni sklad (FMI).

Znano je, da so v Washingtonu od vsega začetka zahtevali soglasje opozicije z dogovorom, ki naj bi ga podpisali. Vendar, sedaj so delno spremenili smer. Zahtevajo, da z dogovorom soglaša vsa vladna povezava (nemogoče!), pa še podjetniki in sindikati. Vendar vlada vztraja v nekem dogovoru z opozicijo. O tem je prav te dni govorila prva kandidatinja za poslanko prestolnega mesta, bivša guvernerka  province Buenos Aires, María Eugenia Vidal. Trdila je, da je tak dogovor skoraj nemogoč in navajala štiri razloge. Prvi, da v vladi sami ni potrebnega soglasja; vlada ne ve, kaj hoče. Druga, da vlada nima stvarnega načrta, resnih točk o katerih naj se dogovarjajo. Tretjič, da ni mogoče soglasja z vlado, ki nenehno napada opozicijo; te dni jih je namreč sam Guzmán označil kot »protiargentince«. In končno, da za ves ta čas ni bilo ne formalnih, ne drugačnih predlogov, sporočil ali dogovorov o kakem sodelovanju. Ni mogoče odgovoriti na predlog, ki ga ni.

Medtem, ko čakamo na volitve in povolilno dobo, se ponavljajo in večajo iste težave, ki jih Argentina prenaša de dolga leta. Spričo pomanjkanja varnosti, ki se izraža v dnevnih ropih, krajah in umorih, je guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof izjavil, da je to težava, »ki že dolga leta gnjavi argentinsko prebivalstvo«. To zveni kot izgovor, medtem, ko vlada ničesar ne stori, da bi stanje spremenila. V takem položaju so v mestu Ramos Mejía, na področju občine La Matanza (2 milijona, dvesto tisoč prebivalcev), ob umoru malega trgovca (lastnika kioska) prebivalci uprizorili pravo ljudsko vstajo. Naveličani so dnevnih ropov in umorov in smatrajo, da oblasti ničesar ne storijo, da bi položaj vsaj malo izboljšali. Pomanjkanje varnosti je, za inflacijo, druga skrb normalnega argentinskega prebivalca. Opazovalci menijo, da bo to močno vplivalo na volitve.

Razni pojavi. Medtem, ko čakamo na nedeljske volitve (in na ponedeljek), se v vladi čudijo, kako da toliko denarja, ki so ga raztrosili z raznimi boni, povišicami doklad in podpor, ni sprožilo zvišanja potrošnje. Ljudje so dobili denar; zakaj niso kupovali? Strokovnjaki so ugotovili, da je velik del teh sredstev šel v plačevanje dolgov. Neskončna pandemija je sprožila zadolževanje, ki ga sedaj ljudje skušajo poravnati. To velja za podjetja, velja pa tudi za navadnega državljana. Ob tem pa je zanimiva izjava državnega sekretarja za notranjo trgovino. Roberto Feletti je zatrdil, da kljub težkemu stanju, ne vidi »obzorja socialne katastrofe«. Morda je mislil na kak primer ljudske vstaje, kot v tragičnem letu 2001. A si stavim vprašanje: ali ni katastrofa že dejstvo, da revščina prizadeva skoraj polovico prebivalstva in da lakota osvaja nad dve tretjini otrok?

Ob tem le še en podatek: podpredsednica Cristina kot bivša predsednica prejema zadevno pokojnino. Prejema pa tudi pokojnino po možu, ki je bil tudi predsednik. Po predpisih, bi se morala odločiti za eno ali drugo, a ne prejemati obeh. Za dobo Macrijeve vlade so ji eno odvzeli (po predpisih). Sedaj ji pokojninski zavod znova plačuje obe in sodišče je to potrdilo. Mesečno prejema dva milijona in pol pesov, kar predstavlja sto minimalnih pokojnin, ki jih prejema vsaj polovica argentinskih upokojencev. A ona stoji na čelu »boja za socialne pravice«. Pač, kot trdi ljudski izraz, je tudi »Bog najprej sebi ustvaril brado …«.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 44

                                    Deset neskončnih dni

Deset dni je zelo kratek čas, a v Argentini je lahko cela večnost. V vladi nestrpno sledijo razvoju raznih napovedi. Nevarnost poraza, to je, da bi se 14. novembra ponovile številke izida 12. septembra, je vedno prisotna. Najbolj zanesljive ankete govorijo o neki premoči opozicije na državni ravni, a zelo zapletenem položaju v provinci Buenos Aires. To volilno območje vsebuje kar 40% celotnega argentinskega volilnega telesa in je od nekdaj znano kot trdnjava peronizma. Odločilne so občine v predmestju in položaj, ki ga bodo zavzeli župani v odnosu do volitev. Nek prijatelj je pred dvema letoma za opozicijo nadziral štetje v enem izmed teh okrožij. Priznal je, da so bile dobro varovane volilne skrinjice, v katerih pa ni bilo niti ene glasovnice za opozicijo. Taka je moč županov. Se v takem položaju lahko zanesemo na ankete, ki v mnogih primerih nimajo dostopa do zakotnih bednih naselij?

Vendar, kot smo že omenili, v samem peronizmu nekaj vre in v teh premikih je lahko kal drugačnih izidov. Ugled vlade nenehno pada. Pred dnevi je raziskovalni inštitut univerze Svetega Andreja, ena najbolj prestižnih ustanov, ugotavljal  priljubljenost petih vladnih voditeljev. Izid je bil porazen. Odpor proti tem veljakom zavzema tragične številke. Kar zadeva predsednika, negativno mnenje dosega 72%. Zelo podobne so številke ostalih: podpredsednica -75%; predsednik poslanske zbornice Sergio Massa -75%; guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof,  pada na -70%; vodja peronistične poslanske skupine, Máximo Kirchner, sin podpredsednice, -76%. Tu je razlaga, zakaj opozicija upa na ponovno zmago.

Politično življenje peronizma. Če so volilni izidi še vedno naklonjeni vladi, je le zaradi globoke ukoreninjenosti peronizma v ljudskih množicah. A v provincah, kjer kirchnerizem nastopa ločeno, krepko zmaga opozicija, peronizem dobi relativne izide, kirchnerizem pa komaj kje dosega tretje mesto. Za popolnost slike omenimo, da se mnenje o bivšem predsedniku Macriju suče okoli podobnih negativnih številk. Dejstvo pa je, da tako Cristina kot Macri ohranjata vsak svojo kar zanimivo skupino skrajno zvestih. V primeru podpredsednice se to suče okoli 25% volilnega telesa. Zato lahko razumemo razlago Albertove kandidature, ko je peronizem ugotovil, da »s Cristino ni dovolj, brez Cristina pa je nemogoče«. Peronizem je v svojem bistvu še vedno prepričan, da je zmagovit. Zanje ni hujšega kot poraz. A za zmago sta potrebna dva pogoja: da nastopa združeno, to je, da samo ena listina ali skupina predstavlja celoto gibanja (stranke, povezave), in pa, da ga vodi »lider« (načelnik, poveljnik, in če mogoče še diktator).

Če malo pogledamo zgodovino, lahko vidimo, da daljša obdobja peronističnih vlad v celoti izpolnjujejo ta dva pogoja. Dokler je bil živ Peron ni bilo dvoma, kdo je »lider« in že sam njegov nastop je zagotavljal enotno nastopanje. Za njim so se vrstila (in se še vrstijo) obdobja notranjih bojev za mesto voditelja. To je morda še bolj jasno vidno v provincah, kjer je v mnogih primerih ta vodja dejansko graščak, v vsej polnosti srednjeveških pojmov. Zunanjost je sicer na videz prilagojena pogojem demokracije, a dejansko ima v rokah vse tri oblasti: zakonodajno, izvršilno in sodno. Najboljši primer je Gildo Insfran, ki je od leta 1995 guverner province Formosa. Lahko bi omenili še brata Rodriguez Saa v San Luisu (čeprav sta sedaj »sprta«); pred časom Saadije v provinci Catamarca, ali Meneme v La Rioja. Kar pa se vodstva v državi tiče, je neizpodbitno, da je bil za Peronom naslednji lider Menem, nato pa Kirchner.

In danes? Prezgodnja smrt bivšega predsednika (Nestor Kirchner) je avtomatično na to mesto postavila njegovo vdovo. Dve predsedniški dobi pa sta bili dovolj, da je dejansko zapravila svoj politični kapital. Če, kljub vsemu, danes še vodi peronizem, je le zaradi njenih političnih spretnosti in (kot sem že kdaj omenil) psihološke odvisnosti. To gibanje ne more živeti brez voditelja, in če ni vrednega, postavi na to mesto kar pač ima pri roki. A to ga počasi pelje v poraz, česar pa, po svoji naravi, ne prenese. Dejansko je skoraj nerazumljivo, da ima Cristina stranko še vedno v oblasti (vsaj delni), ko pa jo je popeljala v toliko porazov. Opozicija ima lažji položaj. Pri njih zamenjava voditeljev ni tako travmatična. V ostalih strankah je, bolj ali manj, usidrano demokratično življenje. Peronizem pa je (po ugotovitvah številnih strokovnjakov) nemogoč pravega demokratičnega življenja. To je nekatere politologe pripeljalo do prepričanja, da je izraz »demokratični peronizem« dejansko oksimoron, to je, protislovje.

Ples v močvirju. Medtem, ko potekajo razni vladni predvolilni manevri, katerih cilj je, da obrnejo izid primarnih volitev, se gospodarstvo vedno bolj pogreza v močvirje. Nekateri časnikarji radi uporabljajo izraz, »ples na Titaniku«, a v sedanjem položaju Argentine je o kakem razkošju, ki je bil značilen za slavno ladjo, težko govoriti. Znaki počasnega pogrezanja so vidni vsak dan: rastoča revščina, zastoj gospodarske dejavnosti (če izvzamemo poljedelstvo) in nenehna rast vzporedne valute dolarja (suče se okoli dvesto pesov). Zadnje dni pa je presenetil nov skok deželnega tveganja, ki je zopet dosegel 1733 točk, kar je nov rekord od septembra 2020. Strokovnjaki razlagajo, da je temu novemu skoku krivo zavlačevanje dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), makroekonomska neuravnovešenost, državni posegi v privatno delovanje, visoka državna potrošnja in pa nenehno upadanje deviznega sklada.

Večkrat sem v teh člankih že omenil argentinske težave z deželnim tveganjem. A kaj pravzaprav ta izraz pomeni. Slovenski finančni slovar prozorno pojasni ta pojem: »Deželno tveganje je povezano z investiranjem v tujo državo. V največji meri je povezano z političnim sistemom in stabilnostjo dotične države. To so ekonomske politike, ki oblikujejo stopnjo tveganosti (fiskalna, monetarna, davčna politika, birokratski postopki itn.) ter posledično vplivajo na cene premoženja in vrednostnih papirjev iz te države. Vlagatelji morajo biti gotovi, da je njihov kapital (naložba) v tej državi varen in zaščiten z učinkovitim pravnim sistemom. Skratka, deželno tveganje je možnost izgube kapitala zaradi politike in ekonomije države v katero je vlagatelj plasiral svoj denar.« Na podlagi te definicije lahko jasno vidimo, zakaj že dolgo, dolgo, vlagatelji kažejo Argentini hrbet. Kdo bo vložil denar v državo, kjer je najbolj možno da ga izgubi?

Vse zadnje dni se je argentinsko politično in gospodarsko vodstvo širokoustilo z dejstvom, da bo Argentina Skladu vsilila svoje pogoje, ne obratno. Jasno je bila to politična poteza v bližini volitev. Namen je bil, da v svojih ideoloških vrstah ohrani mir. Navaden državljan ne bo vlade volil zaradi dejstva, da uredi (ali ne uredi) svojih dolgov s Skladom. Večina milijonskega prebivalstva v bednih naseljih niti ne ve, kaj je Mednarodni denarni sklad. Ve le, da mu plača vedno manj zaleže, da so življenjski pogoji vedno bolj neprijazni, medtem ko se v vladi kregajo, če bodo in kaj bodo plačali. Seveda bodo plačali. Niti Cristina si doslej ni upala, da bi državo znova popeljala v default, da ne bi plačala dolgov. Včeraj je minister Guzmán potrdil, da bodo decembra plačali 1.892 milijonov dolarjev. In odkar je nastopil Alberto, so Skladu že plačali 4.174 milijonov dolarjev. Če se zadeva dolga ne uredi, je kot bi skočili v prepad.

Če predsednik na rajžo gre … Alberto Fernández je te dni potoval v Evropo. V Rimu se je udeležil zasedanja »Skupine 20«, ki druži to število držav, razvitih in rastočih. Argentina ima privilegij, da je udeležena v tem mednarodnem forumu. Vendar se domači in tuji opazovalci ne izražajo preveč pozitivno o njegovi udeležbi in posegu v debatah. Neizkušen v mednarodnih zadevah, je prenesel v Rim domačo problematiko. Nenehno poudarjanje o zunanjih dolgovih ga je postavilo ob rob. Prav tako ni izstopal v zasedanju Združenih Narodov o klimatskih sprememba, ki je potekalo na Škotskem. Morda je najbolj odmevala napoved, da naj bi skupina avstralskih podjetnikov investirala v Argentini 8400 milijonov dolarjev v projekt zelenega vodika. Podpis soglasja za omejitev iztrebljanja gozdov je vsekakor pozitiven, a je vprašanje izvedbe, ker v Argentini je več pozitivnih klimatskih zakonov, ki jih nenehno kršijo razni provincijski posegi.

Verjetno pa je bil najbolj viden spodrsljaj, ko ga ni sprejel papež Frančišek. Na vso moč so se argentinske oblasti trudile. Fotografija z njim bi bila lepa propaganda na pragu volitev. A vatikanska diplomacija zelo pazi, da prepreči izkoriščanje svetega očeta v propagandne namene.

Tone Mizerit