Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 44

                                    Deset neskončnih dni

Deset dni je zelo kratek čas, a v Argentini je lahko cela večnost. V vladi nestrpno sledijo razvoju raznih napovedi. Nevarnost poraza, to je, da bi se 14. novembra ponovile številke izida 12. septembra, je vedno prisotna. Najbolj zanesljive ankete govorijo o neki premoči opozicije na državni ravni, a zelo zapletenem položaju v provinci Buenos Aires. To volilno območje vsebuje kar 40% celotnega argentinskega volilnega telesa in je od nekdaj znano kot trdnjava peronizma. Odločilne so občine v predmestju in položaj, ki ga bodo zavzeli župani v odnosu do volitev. Nek prijatelj je pred dvema letoma za opozicijo nadziral štetje v enem izmed teh okrožij. Priznal je, da so bile dobro varovane volilne skrinjice, v katerih pa ni bilo niti ene glasovnice za opozicijo. Taka je moč županov. Se v takem položaju lahko zanesemo na ankete, ki v mnogih primerih nimajo dostopa do zakotnih bednih naselij?

Vendar, kot smo že omenili, v samem peronizmu nekaj vre in v teh premikih je lahko kal drugačnih izidov. Ugled vlade nenehno pada. Pred dnevi je raziskovalni inštitut univerze Svetega Andreja, ena najbolj prestižnih ustanov, ugotavljal  priljubljenost petih vladnih voditeljev. Izid je bil porazen. Odpor proti tem veljakom zavzema tragične številke. Kar zadeva predsednika, negativno mnenje dosega 72%. Zelo podobne so številke ostalih: podpredsednica -75%; predsednik poslanske zbornice Sergio Massa -75%; guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof,  pada na -70%; vodja peronistične poslanske skupine, Máximo Kirchner, sin podpredsednice, -76%. Tu je razlaga, zakaj opozicija upa na ponovno zmago.

Politično življenje peronizma. Če so volilni izidi še vedno naklonjeni vladi, je le zaradi globoke ukoreninjenosti peronizma v ljudskih množicah. A v provincah, kjer kirchnerizem nastopa ločeno, krepko zmaga opozicija, peronizem dobi relativne izide, kirchnerizem pa komaj kje dosega tretje mesto. Za popolnost slike omenimo, da se mnenje o bivšem predsedniku Macriju suče okoli podobnih negativnih številk. Dejstvo pa je, da tako Cristina kot Macri ohranjata vsak svojo kar zanimivo skupino skrajno zvestih. V primeru podpredsednice se to suče okoli 25% volilnega telesa. Zato lahko razumemo razlago Albertove kandidature, ko je peronizem ugotovil, da »s Cristino ni dovolj, brez Cristina pa je nemogoče«. Peronizem je v svojem bistvu še vedno prepričan, da je zmagovit. Zanje ni hujšega kot poraz. A za zmago sta potrebna dva pogoja: da nastopa združeno, to je, da samo ena listina ali skupina predstavlja celoto gibanja (stranke, povezave), in pa, da ga vodi »lider« (načelnik, poveljnik, in če mogoče še diktator).

Če malo pogledamo zgodovino, lahko vidimo, da daljša obdobja peronističnih vlad v celoti izpolnjujejo ta dva pogoja. Dokler je bil živ Peron ni bilo dvoma, kdo je »lider« in že sam njegov nastop je zagotavljal enotno nastopanje. Za njim so se vrstila (in se še vrstijo) obdobja notranjih bojev za mesto voditelja. To je morda še bolj jasno vidno v provincah, kjer je v mnogih primerih ta vodja dejansko graščak, v vsej polnosti srednjeveških pojmov. Zunanjost je sicer na videz prilagojena pogojem demokracije, a dejansko ima v rokah vse tri oblasti: zakonodajno, izvršilno in sodno. Najboljši primer je Gildo Insfran, ki je od leta 1995 guverner province Formosa. Lahko bi omenili še brata Rodriguez Saa v San Luisu (čeprav sta sedaj »sprta«); pred časom Saadije v provinci Catamarca, ali Meneme v La Rioja. Kar pa se vodstva v državi tiče, je neizpodbitno, da je bil za Peronom naslednji lider Menem, nato pa Kirchner.

In danes? Prezgodnja smrt bivšega predsednika (Nestor Kirchner) je avtomatično na to mesto postavila njegovo vdovo. Dve predsedniški dobi pa sta bili dovolj, da je dejansko zapravila svoj politični kapital. Če, kljub vsemu, danes še vodi peronizem, je le zaradi njenih političnih spretnosti in (kot sem že kdaj omenil) psihološke odvisnosti. To gibanje ne more živeti brez voditelja, in če ni vrednega, postavi na to mesto kar pač ima pri roki. A to ga počasi pelje v poraz, česar pa, po svoji naravi, ne prenese. Dejansko je skoraj nerazumljivo, da ima Cristina stranko še vedno v oblasti (vsaj delni), ko pa jo je popeljala v toliko porazov. Opozicija ima lažji položaj. Pri njih zamenjava voditeljev ni tako travmatična. V ostalih strankah je, bolj ali manj, usidrano demokratično življenje. Peronizem pa je (po ugotovitvah številnih strokovnjakov) nemogoč pravega demokratičnega življenja. To je nekatere politologe pripeljalo do prepričanja, da je izraz »demokratični peronizem« dejansko oksimoron, to je, protislovje.

Ples v močvirju. Medtem, ko potekajo razni vladni predvolilni manevri, katerih cilj je, da obrnejo izid primarnih volitev, se gospodarstvo vedno bolj pogreza v močvirje. Nekateri časnikarji radi uporabljajo izraz, »ples na Titaniku«, a v sedanjem položaju Argentine je o kakem razkošju, ki je bil značilen za slavno ladjo, težko govoriti. Znaki počasnega pogrezanja so vidni vsak dan: rastoča revščina, zastoj gospodarske dejavnosti (če izvzamemo poljedelstvo) in nenehna rast vzporedne valute dolarja (suče se okoli dvesto pesov). Zadnje dni pa je presenetil nov skok deželnega tveganja, ki je zopet dosegel 1733 točk, kar je nov rekord od septembra 2020. Strokovnjaki razlagajo, da je temu novemu skoku krivo zavlačevanje dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), makroekonomska neuravnovešenost, državni posegi v privatno delovanje, visoka državna potrošnja in pa nenehno upadanje deviznega sklada.

Večkrat sem v teh člankih že omenil argentinske težave z deželnim tveganjem. A kaj pravzaprav ta izraz pomeni. Slovenski finančni slovar prozorno pojasni ta pojem: »Deželno tveganje je povezano z investiranjem v tujo državo. V največji meri je povezano z političnim sistemom in stabilnostjo dotične države. To so ekonomske politike, ki oblikujejo stopnjo tveganosti (fiskalna, monetarna, davčna politika, birokratski postopki itn.) ter posledično vplivajo na cene premoženja in vrednostnih papirjev iz te države. Vlagatelji morajo biti gotovi, da je njihov kapital (naložba) v tej državi varen in zaščiten z učinkovitim pravnim sistemom. Skratka, deželno tveganje je možnost izgube kapitala zaradi politike in ekonomije države v katero je vlagatelj plasiral svoj denar.« Na podlagi te definicije lahko jasno vidimo, zakaj že dolgo, dolgo, vlagatelji kažejo Argentini hrbet. Kdo bo vložil denar v državo, kjer je najbolj možno da ga izgubi?

Vse zadnje dni se je argentinsko politično in gospodarsko vodstvo širokoustilo z dejstvom, da bo Argentina Skladu vsilila svoje pogoje, ne obratno. Jasno je bila to politična poteza v bližini volitev. Namen je bil, da v svojih ideoloških vrstah ohrani mir. Navaden državljan ne bo vlade volil zaradi dejstva, da uredi (ali ne uredi) svojih dolgov s Skladom. Večina milijonskega prebivalstva v bednih naseljih niti ne ve, kaj je Mednarodni denarni sklad. Ve le, da mu plača vedno manj zaleže, da so življenjski pogoji vedno bolj neprijazni, medtem ko se v vladi kregajo, če bodo in kaj bodo plačali. Seveda bodo plačali. Niti Cristina si doslej ni upala, da bi državo znova popeljala v default, da ne bi plačala dolgov. Včeraj je minister Guzmán potrdil, da bodo decembra plačali 1.892 milijonov dolarjev. In odkar je nastopil Alberto, so Skladu že plačali 4.174 milijonov dolarjev. Če se zadeva dolga ne uredi, je kot bi skočili v prepad.

Če predsednik na rajžo gre … Alberto Fernández je te dni potoval v Evropo. V Rimu se je udeležil zasedanja »Skupine 20«, ki druži to število držav, razvitih in rastočih. Argentina ima privilegij, da je udeležena v tem mednarodnem forumu. Vendar se domači in tuji opazovalci ne izražajo preveč pozitivno o njegovi udeležbi in posegu v debatah. Neizkušen v mednarodnih zadevah, je prenesel v Rim domačo problematiko. Nenehno poudarjanje o zunanjih dolgovih ga je postavilo ob rob. Prav tako ni izstopal v zasedanju Združenih Narodov o klimatskih sprememba, ki je potekalo na Škotskem. Morda je najbolj odmevala napoved, da naj bi skupina avstralskih podjetnikov investirala v Argentini 8400 milijonov dolarjev v projekt zelenega vodika. Podpis soglasja za omejitev iztrebljanja gozdov je vsekakor pozitiven, a je vprašanje izvedbe, ker v Argentini je več pozitivnih klimatskih zakonov, ki jih nenehno kršijo razni provincijski posegi.

Verjetno pa je bil najbolj viden spodrsljaj, ko ga ni sprejel papež Frančišek. Na vso moč so se argentinske oblasti trudile. Fotografija z njim bi bila lepa propaganda na pragu volitev. A vatikanska diplomacija zelo pazi, da prepreči izkoriščanje svetega očeta v propagandne namene.

Tone Mizerit