Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 46

O zmagah in porazih

Zanimivo; danes, sreda 17. novembra, bodo predsednik in njegovi zavezniki (in drugi, ki niso tako zavezniki), praznovali »zmago« na nedeljskih volitvah. Tako je napovedal Alberto Fernández v nedeljo zvečer, potem, ko so vse številke govorile o vladnem volilnem porazu. Kako je to mogoče? Ponavljam svoje najbolj priljubljeno geslo: »Vse je mogoče v tej deželi«. Vladno navdušenje je razumljivo. Res so bili poraženi na primarnih volitvah. A kot sad »načrta denarček« in ponovnega napora zlasti županov v buenosaireškem predmestju, poraz ni bil tako hud kot so se bali. Praznujejo torej, da povodenj ni odnesla vsega kar je zgrajenega in jim je pustila vsaj temelje in nekatere zgradbe. To je običajno, je že neka tradicija v peronizmu: da se spreneveda in praznuje celo poraze. Vedno najde kak izgovor, vedno majhen ogenjček spremeni v kres. Peronizem samega sebe prepričuje, da je črno pravzaprav sivo in temu verjame. Izid nedeljskih volitev moramo gledati v tej luči. Saj bo še čas, da se položaj spremeni, da se najde kakšna bližnjica in da se »vsi združeni« vrnejo na pot zmage, ki bolj blesteče zveni v španskem (latinskem) izrazoslovju: »triumf«.

Številke so številke. Zaenkrat sta dve in dve še vedno štiri. In v luči te matematike vlada ne more biti ravno vesela, ker je bil v izid preveč podoben porazu. Če seštejemo glasove, oddane v nedeljo v vsej državi, je prva opozicija (Juntos, ali kakor se že v vsaki posamezni provinci imenuje) dosegla 41,97%, vlada (Frente de Todos) pa 33,57%. O kakšni zmagi torej morejo govoriti v peronizmu? Res je, da se je razlika zmanjšala, če jo primerjamo s primarnimi volitvami. A tu moramo upoštevati več dejavnikov brezupne ofenzive, ki jo je vlada vložila v zadnjih dveh mesecih v volilno kampanjo. Nima smisla ponavljati razsipanje denarja in raznih potrebščin (hladilniki, štedilniki, pralni stroji, kolesa, potovanja abiturientov …). Povejmo le, da so strokovnjaki računali razdeljene vsote in povečano število glasov in prišli do zaključka, da je vsak pridobljen glas vlado stal 114.500 pesov (kakih 570 dolarjev po vzporedni ali sivi ceni).

Drug vzrok izboljšanja vladnih številk je bilo delovanje županov, predvsem v globokem predmestju prestolnice. Tam so pregledali, kdo je volil in kdo ne, šli od vrat do vrat, nagovarjali in prepričevali, v nedeljo pa vso to množico naložili na avtobuse in jo peljali na volišča. Seveda, vsak je dobil volilni list, da se ne bi »zmotil« in vložil v kuverto kak drugačen glas. Po televiziji smo lahko videli to dejavnost in tudi ugotavljali, da je verjetno kateri izmed teh državljanov na volišču izbral kako drugo politično varianto. Izid namreč, kljub vsemu, ni zadostoval za vladno zmago. Tudi v provinci Buenos Aires je zmagala opozicija: 39,81% proti 38,52%. Če upoštevamo, da je ta provinca »trdnjava peronizma«, je uspeh opozicije izreden.

A najbolj važno je dejstvo, da je od 24 provinc ali volilnih okrožij, opozicija zmagala v petnajstih, vlada pa osvojila samo devet. To pride do izraza predvsem kar zadeva sestave senata. Vsaki dve leti obnavljajo senatorje v osmih različnih provincah. To pot je bila vlada poražena v šestih, s čimer je izgubila lastno sklepčnost (quorum) in za potrdilo vsakega zakonskega osnutka se bo morala posebej pogajati. Ima 35 senatorjev, za sklepčnost (in potrditev) jih potrebuje 37. Tiste tri lahko pridobi v skupini »neodvisnih«; a ne bo tako lahko. Že doslej je Cristina, kot predsednica senata, imela težave, kadar je šlo za kočljive teme, kot je sprememba sodnega sistema. Sedaj bo to še težje. Poleg tega je po petdesetih letih prvič, da peronizem nima lastne sklepčnosti v senatu. To je zgodovinski dogodek, ki ga je težko označiti kot »zmago«.

Poleg tega so posebni primeri, ki jih je tudi težko prezreti ali prikriti. V rodni provinci kirchnerizma, v Santa Cruz, je prepričljivo zmagala povezava Juntos, čisti kirchnerizem pa je pristal komaj na tretjem mestu. Isto je bilo v provinci Cordoba, ki je drugo volilno okrožje. Tukaj je Juntos prejela 54%, Federalni peronizem (Schiaretti) 25%, vladna Fronta vseh pa komaj 10,5%. Vse večje province so v rokah opozicije: Mendoza, Santa Fe, Entre Ríos, Corrientes. Celo vedno peronistična La Pampa je zablestela v rumeni barvi Juntos. Vlada lahko beleži le najbolj tradicionalne province (Formosa, La Rioja, Chaco …), kjer prevladuje še srednjeveški graščinski sistem. To je povzročilo še drugo posledico. Vladi je sicer uspelo, da je v poslanski zbornici ohranila mesto prve manjšine (to mesto je načrtovala in pričakovala Juntos, pa ji je spodneslo), a opozicija je povečala število poslancev in jez proti določenim zakonom je zagotovljen. Predvsem je treba opozoriti, da se je velik del glasov opozicije preselil v bolj desničarske vode (Milei, Espert), kar je nov pojav v Argentini. Res je fenomen doslej omejen na prestolno mesto in provinco Buenos Aires. A tako zgodovina kot sociologija nam kažeta, da je kar nekaj prostora za rast desnice tudi po notranjosti. S temi volitvami je seveda skrajna Levičarska fronta postala tretja politična sila v državi. Treba bo slediti temu pojavu, predvsem v okrilju bednih naselij v okolici prestolnice.

»Pohod zmage«. Tako imenujejo nekateri vladni krogi današnji shod, ki se bo razvijal na majskem trgu. Datum in mesto so določili še pred volitvami. Ideja se je porodila v krogu sindikatov peronističnega izvora, ki od nekdaj slavijo 17. november kot »Día de la Militancia« (Dan aktivizma ali aktivistov). Ta dan se spominjajo prvega povratka Perona v Argentino, ki je potekal na ta datum leta 1972. To je že del peronistične folklore. Naši starejši bralci se gotovo spominjajo prizora, ko je Peron stopil iz letala v deževnem vremenu in mu je, visoko nad njegovo glavo, držal velik dežnik tedanji glavni tajnik CGT, José Ignacio Rucci. Tisti kratek »obisk« je bil predhodnik dokončnega povratka leta 1973, ki je s krvjo zalil okolico letališča Ezeiza. A praznovanje prvega povratka je ostalo in ga letos izkoristijo za »pohod zmage«.

Te volitve in to zborovanje predstavlja možnost spremembe strukture oblasti v sedanji vladi. Sindikati so še pred volitvami obiskali predsednika, mu izrazili svojo podporo in ga nagovarjali, naj (mimo Cristine), prevzame krmilo države in začne vladati z lastno politiko. Ker poraz ni bil tako hud, kot so se bali, so dobili še en vzrok za to podporo spremembi v ustroju oblasti. Tej manifestaciji so se pridružila tudi socialna gibanja, ki povezujejo brezposelne in člane delavskih zadrug, ki s strani vlade prejemajo izredno denarno podporo. Eni in drugi se bolj nagibajo k klasičnemu peronizmu kot h kirchnerizmu. Kot smo omenili je nastal tudi spor med temi socialnimi gibanji in La Cámporo, ki hoče prav tako obvladati to množico revnega prebivalstva. Zato je toliko bolj čudno (in sumljivo) da se je končno »pohodu« pridružila tudi La Cámpora.

Vprašanje, kaj bo nastalo iz vse te politične liturgije, še nima odgovora. A jaz bi opozoril na dve točki. Sindikalizem ostaja zvest svojim koreninam. Spominja se gesla »Luche y vuelve« (Borite se in se bo vrnil - Peron namreč), ki je res povzročil povratek Perona. Kaj pa ima pri tem opraviti La Cámpora? Večina njenih voditeljev in velik del vladnih funkcionarjev izhajajo iz gverilske skupine Montoneros, ki je naslednje leto (1973), dva dni po Peronovi volilni zmagi, v terorističnem napadu ubila Ruccija, kot je ubila vrsto drugih sindikalistov in povzročila toliko gorja. To je del argentinske zgodovine, ki še ni dobro obelodanjen. Prisotnost kirchnerizma skuša zamegliti pohod klasičnega peronizma (sindikati, guvernerji, župani), ki se je že naveličal, da ga Cristina zadnja leta vodi »od poraza do poraza«, pa čeprav potem vsi te dogodke našemijo z zmago.

Taki in drugačni dogovori. Po volitvah sta se pojavila dva Alberta. Prvi je mirno govoril po televiziji in povabil opozicijo na dogovor, ki naj zagotovi izhod Argentine iz sedanjih gospodarskih težav. Obljubil je celo »večletni načrt«, o katerem naj se dogovori s sindikati, podjetniki in opozicijo. Drugi Alberto pa je potem nastopil v volilnem središču vladne povezave, napadal opozicijo in »slavil zmago«. Kako lahko pričakuje, da bo kdo razpoložljiv za kakšne dogovore? Poleg tega je vprašanje, če podpredsednica soglaša s tem načrtom. Celo v besedilu zakona o proračunu, ki je že v parlamentu, so točke, za katere Cristina zahteva, da jih spremenijo.

Opozicija je že izjavila, da ne bo sprejela nobenega dogovora, ki ne bi bil jasen in »republikanski«. Zahteva zlasti, da se njeni možni predlogi upoštevajo in ne, da jo kličejo samo, da potrdi vladne načrte. Preveč blizu je še v spominu leto 2009, ko je bila Cristina poražena, je klicala opozicijo na soglasje a potem vse naredila po svoje. Peronizem vabi na dogovor le kadar je poražen. Alberto sicer tudi vztraja, da bo podprl dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), a da ne bo pristal na noben »ajuste« (stiskanje pasu), kar bi najbolj prizadelo revne sektorje in srednji sloj. A to je skoraj neizbežno. Ceno za take ukrepe noče nositi sam. Zato vabi opozicijo, ki te cene na noben način noče plačati. Ta mišmaš se bo nadaljeval v prihodnjih dneh in tednih. Vlada bo morala iskati nek stvaren izhod, medtem ko se bodo ojačili notranji boji o vprašanju, kdo bo sukal krmilo.

Tone Mizerit