Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 45

V pričakovanju ponedeljka

Gotovo bodo volitve, ki bodo potekale v nedeljo 14. novembra, ene najbolj čudnih v argentinski zgodovini. Gotovosti in dvomi se mešajo do neskončnosti in vtis imam, da bolj skrbi »naslednji dan« kot pa sam izid volitev. Argentina je na razpotju. Najbolj težavno ob tem je, da komaj vemo od kod prihajamo, a vsekakor ne vemo, kam gremo. Prav danes, 10. novembra, v Argentini praznujemo »Dan tradicije«. Posvečen naj bi bil gavčevski preteklosti te zemlje in tega naroda. Datum je izbran, ker je bil 10. novembra rojen pesnik José Hernández, avtor mogočnega epa Martín Fierro, ki ga je naš Tine Debeljak tako čudovito prevedel v slovenščino.

A današnja »tradicija« ima veliko, preveč stičnih točk z dogajanjem v tem epu, kjer je gavč (domačin, kmečki prebivalec) žrtev okoliščin in usode. Tam (in danes?) sodniki  odločajo kakor se jim zdi, zato je pametno, da si njihov »prijatelj«. Tam potekajo boji z Indijanci, ki pustošijo in požigajo; kaj drugega se danes dogaja v Patagoniji, kjer vlada mirno gleda kako Mapuči požigajo in zasedajo lastnino »belcev«? Argentinski prebivalec danes nemoč gleda, kako je prepuščen samemu sebi, ker oblast gleda le nase in se ne zanima za malega človeka. Ni čudno, da je na primarnih volitvah udeležba bila najnižja v moderni demokratični zgodovini, kot da bi bili državljani prepričani, da s svojim glasom ne bodo spremenili ničesar.

Brez cilja. Izid 14. novembra, ki naj bi odločil le kandidate raznih povezav, je postavil na glavo položaj argentinske politike. Če štejemo glasove v okviru različnih političnih skupin, je predstavljal hud poraz za vlado. Eni in drugi so se streznili in v teh dveh mesecih smo bili priče pravi povodnji »načrta denarček« (plan platita), ki so ga vladne skupine, pa guvernerji in župani uporabili kot edino sredstvo, da sprevržejo volilne številke. Kljub napovedim in željam, danes nihče ni gotov o izidu prihodnjih volitev. Priče smo bojaznim in strahovom, tihemu upanju in glasnemu širokoustenju. A vsi se bojijo, kaj bo v ponedeljek 15. novembra. Tako daleč je prišel ta čudni položaj, da se v vrstah opozicije bojijo, da bi »preveč zmagali«. Močna zmaga bi jih postavila na čelo parlamentarnega delovanja, in jim poverila dejansko odgovornost za zakonodajni razvoj države. A danes, kot vlada, tudi opozicija ne ve, kaj naj bi naredila, medtem ko se družba potaplja v močvirju. Mnogi veljaki, v opoziciji in tudi v nekaterih vrstah peronizma, so prepričani, da dejansko Argentina nima pravega izhoda. To je te dni dobesedno zapisal tudi newyorški Times.

Na nek način je rešitev tako težka, ker je odpovedal sistem. V Argentini (kot na primer v Franciji ali ZDA), je vodenje v rokah predsednika. A v teku desetletij so stranke izgubile na pomenu in se pojavljajo in izginjajo povezave. To je opazno v opoziciji Cambiemos (ali Juntos, odvisno od časa in kraja), kjer imamo radikale (najstarejša od današnjih strank v Argentini), mladi Macrijev PRO, Državljansko koalicijo (Cariió), razne zmerno liberalne skupine (Murphy) in še koga. Skoraj tradicija je že, da močnejši »požre« šibkejšega. Kadar pa to ni mogoče, notranja trenja onemogočijo uspešen nastop. Če je to nevarno v opoziciji, je še bolj usodno v vladi. Če sedanjo opozicijo sestavlja toliko skupin, je še hujše v vladi, ki je sicer »peronistična«, a notranje tako razprta, da je dejansko nemogoče vladati. Vsaka poteza zbodi notranjo reakcijo. Predsedniški sistem je uspešen, kadar je voditelj osebnost, ki ga njegovi spoštujejo in ubogajo. Sedanja vlada pa se je rodila v protislovju, ko je podpredsednica izbrala predsednika. Ker so vedeli, da je zmaga mogoča le, če nastopijo združeni, so se združili in zmagali. A kako naj deluje taka vlada, predvsem, ko za vsako težavo, za vsak spodrsljaj samo in izključno iščejo krivca in izkoriščajo položaj, da osvojijo večjo kvoto oblasti?

Sedanja vlada ima še to smolo, da jo vodi oseba (podpredsednica), ki samo sebe smatra za nezmotljivo, in ne more priznati, da se je zmotila, ali, da je česa kriva. Zato ni čudno, da se je podala na kirurški poseg nekaj dni pred volitvami. Niti ni gotovo, da bo prisotna na zaključnem  predvolilnem zborovanju. Če bodo poraženi, nje ni bilo zraven. Če bodo zmagali, bo to posledica njenih posegov v vlado po septembrskem propadu. Dejansko bi kot voditeljica morala načrtovati delovanje, a ne more, ker nima načrta. Njen edini načrt je ideološki, kar se izraža v zunanji politiki, ko se Argentina dejansko pajdaši z Venezuelo, Nikaragvo in Kubo. Cristina govori proti Mednarodnemu denarnemu skladu, vendar tudi ne mara pretrgati stika z njim in zapasti v nov default. Zato je ob gospodarskem krmilu še vedno minister Guzmán, ki ga vsa Cámpora iz srca sovraži. Tam ostaja, ker je edini, ki ohranja dobre stike z Bolgarko Giorgievo. A tudi to razmerje ne zagotavlja uspešnih pogajanj. Tudi v tem je ponedeljek 15. novembra ena sama velika neznanka.

Razni dogovori. Vsi so prepričani, da poleg slave zmage ali sramote poraza, te volitve ne bodo v ničemer spremenile kaotičnega stanja v Argentini.  Če vlada zgubi lastno večino v senatu, kar je za Cristino najbolj temno obzorje, to ne bo izboljšalo (ne poslabšalo) socialnega položaja, rastoče revščine, grozljive inflacije ne pomanjkanja varnosti. Tudi če opozicija postane prva manjšina v poslanski zbornici, sami niso prepričani, ali bi zahtevali ali ne predsedniško mesto tega doma, ki bi jim po tradiciji pripadalo. Mnogi menijo, da čim dalj od vladnih odgovornosti, tem bolje. Tako je zadržanje tudi spričo vladnega namena, da bi se po volitvah opozicija in vlada domenili o skupnem »narodnem programu«. Prvič, ker ne verjamejo v iskrenost vlade (najmanj v iskrenost Cristine); drugič, ker smatrajo, da jih vlada vabi le zato, da z njimi deli odgovornost za neprijazne odločitve gospodarskega programa, ki jim ga bo vsilil Mednarodni denarni sklad (FMI).

Znano je, da so v Washingtonu od vsega začetka zahtevali soglasje opozicije z dogovorom, ki naj bi ga podpisali. Vendar, sedaj so delno spremenili smer. Zahtevajo, da z dogovorom soglaša vsa vladna povezava (nemogoče!), pa še podjetniki in sindikati. Vendar vlada vztraja v nekem dogovoru z opozicijo. O tem je prav te dni govorila prva kandidatinja za poslanko prestolnega mesta, bivša guvernerka  province Buenos Aires, María Eugenia Vidal. Trdila je, da je tak dogovor skoraj nemogoč in navajala štiri razloge. Prvi, da v vladi sami ni potrebnega soglasja; vlada ne ve, kaj hoče. Druga, da vlada nima stvarnega načrta, resnih točk o katerih naj se dogovarjajo. Tretjič, da ni mogoče soglasja z vlado, ki nenehno napada opozicijo; te dni jih je namreč sam Guzmán označil kot »protiargentince«. In končno, da za ves ta čas ni bilo ne formalnih, ne drugačnih predlogov, sporočil ali dogovorov o kakem sodelovanju. Ni mogoče odgovoriti na predlog, ki ga ni.

Medtem, ko čakamo na volitve in povolilno dobo, se ponavljajo in večajo iste težave, ki jih Argentina prenaša de dolga leta. Spričo pomanjkanja varnosti, ki se izraža v dnevnih ropih, krajah in umorih, je guverner province Buenos Aires, Axel Kicillof izjavil, da je to težava, »ki že dolga leta gnjavi argentinsko prebivalstvo«. To zveni kot izgovor, medtem, ko vlada ničesar ne stori, da bi stanje spremenila. V takem položaju so v mestu Ramos Mejía, na področju občine La Matanza (2 milijona, dvesto tisoč prebivalcev), ob umoru malega trgovca (lastnika kioska) prebivalci uprizorili pravo ljudsko vstajo. Naveličani so dnevnih ropov in umorov in smatrajo, da oblasti ničesar ne storijo, da bi položaj vsaj malo izboljšali. Pomanjkanje varnosti je, za inflacijo, druga skrb normalnega argentinskega prebivalca. Opazovalci menijo, da bo to močno vplivalo na volitve.

Razni pojavi. Medtem, ko čakamo na nedeljske volitve (in na ponedeljek), se v vladi čudijo, kako da toliko denarja, ki so ga raztrosili z raznimi boni, povišicami doklad in podpor, ni sprožilo zvišanja potrošnje. Ljudje so dobili denar; zakaj niso kupovali? Strokovnjaki so ugotovili, da je velik del teh sredstev šel v plačevanje dolgov. Neskončna pandemija je sprožila zadolževanje, ki ga sedaj ljudje skušajo poravnati. To velja za podjetja, velja pa tudi za navadnega državljana. Ob tem pa je zanimiva izjava državnega sekretarja za notranjo trgovino. Roberto Feletti je zatrdil, da kljub težkemu stanju, ne vidi »obzorja socialne katastrofe«. Morda je mislil na kak primer ljudske vstaje, kot v tragičnem letu 2001. A si stavim vprašanje: ali ni katastrofa že dejstvo, da revščina prizadeva skoraj polovico prebivalstva in da lakota osvaja nad dve tretjini otrok?

Ob tem le še en podatek: podpredsednica Cristina kot bivša predsednica prejema zadevno pokojnino. Prejema pa tudi pokojnino po možu, ki je bil tudi predsednik. Po predpisih, bi se morala odločiti za eno ali drugo, a ne prejemati obeh. Za dobo Macrijeve vlade so ji eno odvzeli (po predpisih). Sedaj ji pokojninski zavod znova plačuje obe in sodišče je to potrdilo. Mesečno prejema dva milijona in pol pesov, kar predstavlja sto minimalnih pokojnin, ki jih prejema vsaj polovica argentinskih upokojencev. A ona stoji na čelu »boja za socialne pravice«. Pač, kot trdi ljudski izraz, je tudi »Bog najprej sebi ustvaril brado …«.

Tone Mizerit