Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 17

Zgodovina se ponavlja

Po nekaj mesecih se moramo vrniti k dejavniku, ki se stalno vrača na površje argentinskega gospodarstva. Vsi dobro vemo, da je v naši državi v veljavi »argentinski peso«. A prav tako jasno nam je, da imamo neko »vzporedno valuto«, ki se imenuje ameriški dolar. Nekateri ekonomisti, ki so zadnje čase govorili o »dolarizaciji« so pozabili na dve važni točki: prva, da smo vsaj delno že dolgo let »dolarizirani; in druga: tudi če v celoti zamenjamo argentinski peso za ameriški dolar, s tem ne bomo rešili nobenega od številnih argentinskih problemov. Težava naše države ni valuta, temveč enostavno dejstvo, da imamo grozno več izdatkov kot prihodkov. Vsaka resna gospodinja ve, da ne sme zapraviti več, kot so mesečni družinski dohodki. A, kot nenehno ugotavljamo, tega ne ve vladna gospodarska ekipa. Tako vsaj lahko sklepamo, če samo površno pogledamo stanje argentinskega gospodarstva. Zakaj znova pišemo o tem pojavu in o dolarju? Ker je zadnje dni cena vzporednih dolarjev blazno poskočila. Potem ko je dolgo časa vzporedni (plavi, sivi, črni, ali kakor ga želite imenovati) dolar miroval, to je, njegova cena se ni spremenila, je nenadoma zopet vstopil v tekmo in takoj zasedel prvo mesto. Včeraj, torek 26. aprila, je dosegel 212,50 pesov, ko je še prejšnji teden ležal pod 200 pesov. V šestih delavnih dneh je napredoval za 17 pesov.

Prišel je v zgodovino. V Argentini včasih gospodarski ministri zasedajo ta vladni položaj daljšo dobo, včasih komaj nekaj mesecev. A na večino izmed njih hitro pozabimo, razen, če zaradi kakega posebnega dogodka kateri ostane za vedno v zgodovini. To je primer ministra, ki je vodil argentinsko gospodarsko usodo leta 1981. Pravzaprav bolj kot on (Lorenzo Sigaut), je ostal v zgodovini stavek, s katerim je hotel prepričati ljudi, naj ne kupujejo dolarjev. »Tisti, ki stavi na  dolar, izgubi« (El que apuesta al dolar, pierde). Nekaj dni za tem je moral izvesti devalvacijo pesa v višini 30%. Od tedaj naprej je ta stavek nasprotno geslo vseh argentinskih varčevalcev, ki nabirajo dolarje kot eden najbolj priljubljenih načinov, da ne izgubijo svojih prihrankov. Saj se dogodi, da nekaj časa dolar miruje, ali celo nekoliko pade. A če gledamo zgodovinski razvoj jasno vidimo, da na dolgo roko, »kdor stavi na dolar, nikdar ne izgubi«.

Ob več kot 55-odstotni letni inflaciji je bilo za razne vzporedne dolarje nevzdržno, da bi predolgo mirovali. Zadnji zagon je bil dan pred nekaj dnevi z napovedjo, da bo vlada približno 8 milijonom ljudi, med katerimi so neformalno zaposleni, avtonomni delavci, ki plačujejo davek A in B, domači delavci in brezposelni, dodelila bonus v višini 18.000 pesov. In dodatnih 12.000 pesov bo prejelo do 6 milijonov upokojencev, ki prejemajo do dve minimalni pokojnini. Večja kot je javna poraba, večja je bojazen trga, da cilj, ki ga je država sklenila z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), da letos zmanjša primanjkljaj s 3,2 % na 2,5 % BDP, ne bo dosežen. Višek pa je bila napoved, da namerava vlada uvesti davek na »nepričakovani dohodek« (renta inesperada), za katerega še ni jasno, kako se bo izvajal in kakšne so možnosti, da bo sploh sprejet v parlamentu, vendar sporoča, da si bo vlada prizadevala povečati davčno breme zasebnega sektorja. To je tudi stalna argentinska napaka: ker ne morejo (nočejo, si ne upajo) zmanjšati stroškov, skušajo povečati dohodke. Vedno bolj stiskajo vedno bolj šibko gospodarstvo.

Številni davčni strokovnjaki socialnih podpor ne označujejo le kot obraz revščine v državi, temveč tudi kot odličen način za prikrivanje težav z brezposelnostjo, »preusmerjanjem javnih prihodkov« in nenehno naraščajočim davčnim bremenom zasebnega sektorja za njihovo financiranje. Zgodovina kaže, da so se pred več kot dvema desetletjema socialne podpore eksponentno povečale. Po podatkih Nacionalnega sveta za koordinacijo socialnih politik je danes v veljavi neverjetna številka 182 različnih socialnih programov, kar pomeni, da državno pomoč prejema približno 25 milijonov ljudi.

Socialna tragedija podpor. Katerikrat smo že omenili težave, ki jih povzročajo socialne podpore na področju kulture dela. Priseljenci v času raznih kriz so utrdili mentaliteto, da je delo tisto, ki nas rešuje revščine in zastoja. A ko so se po krizi leta 2000 razpasle razne podpore, je začela plahneti kultura dela. Kdo bo šel delati, če z raznimi podporami družina normalno doseže vsoto dveh minimalnih plač? O tej težavi je pred dnevi govoril predstavnik enega izmed sektorjev, ki zaposluje največ delavcev: gradbena podjetja. Gustavo Weiss je predsednik gradbene zbornice od novembra 2021, vendar ni novinec: že tretjič vodi to združenje, ki povezuje več kot 1.300 podjetij in zaposluje skoraj 450.000 ljudi. Danes, v času rasti dejavnosti v sektorju, je na vprašanje, ali imajo težave pri iskanju osebja, kategoričen: »Da, primanjkuje delovne sile.«

Bolj kot vladne ustanove, sama podjetja skušajo po raznih poteh preusmeriti to težnjo in organizirajo razne načrte in dejavnosti. A uspeh je vse več kot dvomljiv. O tem je pred kratkim govoril Weis in razložil položaj. Kljub programu Priklop (Empalme), katerega cilj je pomagati upravičencem do socialne podpore pri iskanju uradne zaposlitve, saj podjetja spodbujajo, da znesek socialne podpore dve leti upoštevajo kot del plače, pa gradbena podjetja težko najdejo delovno silo, in to ne le za najbolj kvalificirana delovna mesta. Spomnimo, da je bila gradbena zbornica prva, ki se je pridružila temu programu, namenjenemu ustvarjanju formalnih delovnih mest. Načrt Priklop je predvideval usposabljanje upravičencev načrta s strani podjetij, da bi jih lahko zaposlila, vendar ta vidik predloga ni bil preveč uspešen, kot pojasnjuje Weiss: »Resnica je, da smo usposobili zelo malo ljudi, ker se niso prijavili. Od 1.400.000 ljudi, ki so prejeli podpore, smo jih usposobili le 180 in ne vemo, koliko ljudi je dejansko začelo delati.«

Ta položaj se razvija v okviru, ko nenehno raste spor v vladi. Ko bi bil najbolj potreben mir, skupen načrt in resno delo, se vse moči usmerjajo v notranji razkol. Popolnoma jasno je že, da ni rešitve prepiru med predsednikom in podpredsednico. Za Cristino je edini pogoj soglasja popolna predaja. Ena glavnih zahtev pa je odhod dosedanjega gospodarskega ministra. Martin Guzmán sicer ni najbolj blesteč strokovnjak za to mesto, a v stanju stalnih napadov s strani podpredsednice in njenih oprod ne more kaj veliko storiti Tako barka argentinskega gospodarstva pluje skoraj kot brez krmarja.

Sodna vojna - trete poglavje. Vsi v vladi in v opoziciji soglašajo, da je to edina točka argentinske sedanjosti, ki skrbi Cristino. A razdelitev vladne senatorske skupine na dva dela, da je s tem opoziciji odvzela enega senatorja v članstvu Sveta magistrature, je lahko dolgoročna politična poteza. Čas bo prinesel vse odgovore, a tega koraka ne smemo zanemariti, ne pozabiti nanj. V prejšnjem komentarju smo omenili, da je tudi predsednik poslanske zbornice (Sergio Massa), stopil na isto pot. A še isti dan se je premislil. S strani poslancev je imenoval (kot je pripadalo), zastopnico radikalne stranke, ki je v opozicijski poslanski skupini. Nastali položaj je že v rokah sodne zbornice in bo verjetno kmalu v obdelavi Vrhovnega sodišča. Medtem pa se že govori o nekem dogovoru med vlado in opozicijo.

A nekaj bi omenil ob tem spopadu med podpredsednico in Vrhovnim sodiščem. Cristina drsi na pot, ki jo je bila vajena že v provinci Santa Cruz: ne ubogati sodnih odlokov. Stališče podpredsednice je (kot običajno), podprl tudi predsednik Fernández. Vendar bi lahko povedal, kar določa ustava: sodbe Sodišča je treba spoštovati. Tako deluje ali bi moral delovati naš demokratični sistem. Temu pravimo neodvisnost oblasti. In to je tisto, kar je Alberto trdil, preden ga je Cristina imenovala za predsednika: »Če Cristina ne razume, zakaj je sodišče 'protioblast', bi morali ugotoviti, kdo jo je potrdil na izpitu predmeta Ustavno pravo.« A to je bilo, ko se mu ni niti sanjalo, da ga bo Cristina poklicala za predsednika, da bi ji pomagal v njenih težavah.

Sedaj se mnogo govori o povečanju števila članov Vrhovnega sodišča. Ona in Nestor sta število z devet znižala na pet. Sedaj se hoče ona vrniti na prvotno število: devet. A to ne bo rešilo nobene njenih težav. Število se res brez težave zviša z novim zakonom. A Ustava določa, da sodnike, na predlog predsednika, imenuje senat  z dvotretjinsko večino. Te pa ona nima in je še dolgo časa ne bo imela. Če jo bo še kdaj imela.

Tone Mizerit