Iz življenja v Argentini

Kdo se boji krize?

Prvi članek teh naših novih komentarjev smo zaključili z mislijo, da je vladi »... trenutno (le trenutno) uspelo, da je nadaljnjo paniko preprečila, a za hudo ceno rastočih obresti ...«. To je bilo res, a le, če dobesedno vzamemo izraz »trenutno«. Kajti, komaj so si v Rožnati palači nekoliko oddahnili, že se je pokazalo, da ves napor ni rodil zaželenih sadov. Dolar je nevzdržno rastel, Centralna banka je prodajala ameriško devizo na levo in desno, a vse ni nič pomagalo. Stavba se je začela majati, temelji so se tresli. Treba je bilo ukreniti nekaj, da se ukroti tega Brdavsa.

Sredi viharja je prišlo sporočilo iz vladne palače: Argentina je zaprosila posojilo pri Mednarodnem denarnem skladu (da da, pri tistem tako osovraženem FMI). Presenečenje je bilo splošno in izredno. Kritike so padale zunaj in tudi znotraj vlade. Strah se je polotil prijateljev in sovražnikov. »Kako si Macri upa ...«. In vendr: Macri si je upal. Čas bo povedal, če je bil obup, ko se utapljajoči prime vsake bilke, ki je pri roki, ali je bila genialna poteza. Dolar je sicer še nekaj časa rastel, a potem, ko so lastniki bona LEBAC (Letras del Banco Central) v torek 16. maja v celoti obnovili posojilo 616.000 milijonov pesov, in je vlada dodatno oddala še nove v višini 73.000 milijonov, se je začasno (poudarjamo, »začasno«) mir vrnil v Argentino.

Odpusti nam naše dolge ... Sedaj pa položaj razložimo z vsakdanjimi besedami. Vsak gospodar, predvsem pa vsaka gospodinja ve, da ne sme porabiti več denarja, kot ga pride v družinsko blagajno. Oče prinese deset, in to je največ, kar se sme zapraviti. Morda je včasih potrebno kako posojilo, a bistveno je, da se dolg čimprej in v celoti poravna. To pravilo pa seveda v Argentini nima domovinske pravice.

Tradicija zunanjih dolgov je na obali Srebrne reke dolga. Prvo posojilo pri mednarodnih bankah je zaprosil (in zapravil) že prvi argentinski predsednik Barnardino Rivadavia. Bilo je 28. novembra 1822. Dolg so plačali šele leta 1857. Dejansko ga niso plačali; vključen je bil kot »refinanciacija« v novem posojilu. Država se nikdar ni mogla iznebiti teže, ki v obliki teh dolgov sloni na njenih ramenih in nenehno raste.

A vrnimo se k gospodinji, ki ne zapravi več kot je vsota moževe plače. Kako pa je v tej deželi? Že leta 1913 je Rodolfo Rivarola (odvetnik, sodnik, filozof in univerzitetni profesor ter rektor univerze v La Plati) zapisal: »Proizvajati za dva in zapravljati za štiri; to kaže da je geslo Argentincev. Odgovorni so vlada in vladarji, v javnem delovanju in privatnem življenju. Pozabili so, da vlada vzgaja narod. Posnemanje gre od zgoraj navzdol.« Tako je bilo od začetka, tako je še danes.

Ne bodimo preveč kritični do te vlade. Vse dosedanje so delale isto. Izjema je bil morda Illia, ki je po malem, postopoma a brez prestanka, nižal zunanji dolg. So ga morda zato strmoglavili? Nekatere vlade pa so, poleg zapravljanja, zpadle še korupciji. Stalno odkrivajo nove dokaze, kako je kirchnerizem v svoj žep nasipal sredstva iz javne blagajne. Poleg tega je izkoriščal dobo desetih let »sedem debelih krav«, in tako rušil zgradbo argentinskega gospodarstva. Pisec teh vrstic je v teku dolgih, dolgih let plačeval mesečno le 10 pesov (tedaj 1 evro) za vodo, 25 pesov za plin in nekaj podobnega za elektriko. V javnem transportu smo se vozili skoraj zastonj. Da, da; za njimi je ostalo pogorišče, ki ga moramo plačevati vsi.

Oj, to ubogo (za)upanje. Treba je bilo nekaj storiti. Vlada se je odločila za »postopno urejevanje«, kar je označila z čudovito besedo »gradualizem«. Korak za korakom. A vsak korak nas stane »kri, pot in solze«, kot bi rekel Churchill. Ena glavnih napak vlade je, da položaja ni jasno razložila. Ni povedala, da je država na psu, da ni denarja, ni sredstev. Ljudi ni pripravila na veliki petek, ki nas je čakal, temveč le napovedovala, da je velika noč za vogalom. Obljubljani »drugi semester« je bil prav tako nesmiselen kot trditev, da je »najhujše že mimo«. Kako smo doslej skoraj normalno prestajali to kruto dobo? Država je zapravljala mnogo več kot pa kasirala. Letno je, za kritje finančne luknje, potrebovala 30.000 milijonov dolarjev. Tako je dolg rastel in zaupanje v vlado padalo.

Da nekoliko razbremeni pritisk je Macri odločil nekaj ukrepov, ki niso bili najboljši. Dejansko, nekateri od njih, čeprav finančno potrebni, politično naravnost škodljivi. Saj si lahko varčen gospodar, a moraš biti tako pameten, da prej družino prepričaš, in da odločiš manj boleče poteze. Sprememba sistema povišice upokojencem je kruto odmevala v priljubljenosti. Najbolj pa je udarila na zaupanje napovedana povišica tarif javnih storitev. Opozicija (peronizem v vseh mogočih variantah) je zavohala priložnost in skupno navalila na vlado. Osnutek zakona, da prepreči povišice, ceno javnih storitev pa povrne na mesec november, je krut izraz populizma in skrajno demagoški. Nič jih ne stane, saj uparav države ni nihova skrb, prinese pa jim priljubljenost s pogledom na prihodnje volitve. Macri se je iz skoraj gotovega ponovnega predsednika leta 2019 spremenil v dvomljivega kandidata, ki verjetno v drugem krogu ne bi bil kos kateremu izmed peronističnih veljakov.

Nekje se svetlika na koncu rova. Ko je položaj postal zapleten, je kapital izbral bolj privlačno barvo - zeleno barvo dolarja. Tukaj pa najprej vprašanje: katera je resnična protivrednost ameriške valute napram argentinskemu pesu? Vsekakor ne ta, ki je bila v veljavi do pred nekaj tedni. Upoštevajmo, da ko je vlada odpravila »klado« (cepo) in uvedla »svobodno« ceno dolarja, se je ta umiril in beležil 13,5 pesov. Od tedaj je inflacija dosegla kakih 100%; torej naj bi bil dolar vreden kakih 26 ali 27 pesov. Vlada se je sedaj odločila, da naj bo prag vrednosti $25, kar je bolj stvarno.

Ko je finančni trg v celoti obnovil bone LEBAC, se je položaj umiril. S finančnega področja se je pozornost preselila na politično. V ospredje je zopet stopilo vprašanje posojila, ki naj bi nam ga podelil osovraženi FMI. Argentinska delegacija se že pogaja s predstavniki Sklada o pogojih. Saj ni vsota posojila (med 20 in 40 tisoč milijonov dolarjev) tista, ki skrbi politične kroge. Gre za posojilo, poznano kot »stand-by« (denarja ne dobimo, le stalno nam je na razpolago, če bi ga potrebovali), žalostnega slovesa v argentinski polpretekli zgodovini. Alfonsín je segel po tem sredstvu in potem odstopil. De la Rua se ga je poslužil in kmalu odletel iz vladne palače s helikopterjem. Strah, da bi se Macriju dogodilo kaj takega, je prepričal politično srenjo, da naj neha demagoško spodkopavati vlado. Nikomur ne bi koristilo, da pade Macri. Nihče si ne bi upal države izpeljati iz kaosa.

Ukrep, da zaprosi posojilo pri FMI ni imelo toliko finančnih kot političnih posledic. Sedaj seveda teče debata, če je posojilo sploh potrebno, kako je z obrestmi, kakšne pogoje bo stavil Sklad ... Debatira se med opozicijo in vlado in tudi v vladi sami. To je tudi argentinska tradicija. Nikdar se ne moremo zediniti v neki temeljni točki, v nekem skupnem narodnem načrtu. Morda je to naša največja tragedija.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.