Iz življenja v Argentini

Presneta politika

Dva članka smo doslej že objavili na tem blogu, a obakrat pretežno o gospodarstvu. Saj je umestno. Star slovenski pregovor pove, da »Denar je sveta vladar«. Zajkaj torej ne bi bil tudi vladar Argentine? Tudi s praktičnega vidika to popolnoma drži. Kdo verjame, da Macri res vlada? Kaj še. Vlada denar! Predsednik bi vsekakor državo vodil popolnoma dugače, če ne bi imel vseh gospodarskih težav, s katerimi se mora dan za dnem soočati. Menjalna kriza, ki smo jo ravnokar prestali, je imela vzrok v denarju. Domači in svetovni kapital sta tista, ki gradita okoliščine, v katerih se odvija življenje države in ki pogojujeta delovanje vlade.

Vendar je tudi politika, strankarska politika, važen dejavnik žilvjenja in dogajanja v naši družbi. To je enako v vseh državah. Le da je v normalni družbi pretežno stranka orodje gradnje boljših pogojev življenja ljudi, v Argentini pa se nikdar ne ve, kam se politika suče. Včasih zgleda, da je iskanje skupnega blagra zadnja skrb, medtem ko je na prvem mestu težnja po dosegu oblasti, potem pa je vse usmerjeno v ohranjanje tega položaja. Vse sile so v službi uničenja nasprotnika in ohranitve oblasti na veke.

Iščemo nekoga, ki naj nas vodi. Kar zadeva strukture argentinske politike, je ta bila doslej kar nekam dolgočasna. Z različnimi imeni, v različnih okoliščinah, so bili dejavniki podobni. A v drugi polovici prejšnjega stoletja, kot tudi v novem tisočletju, se je zgodovina razvijala pod isto zvezdo. Od leta 1945, ko se je na političnem odru pojavil peronizem, je vse potekalo po istem kopitu. Pokojni general je zgradil gibanje, ki je bistveno pogojilo politično življenje od tedaj pa do danes, in ga bo pogajalo še mnogo, mnogo let.

Zapisali smo »gibanje«. Da, peronizem ni stranka. Od samega začetka je zmes raznih, včasih popolnoma različnih (celo nasprotnih) skupin in ideologij. Nima neke temeljne ideološke usmeritve, ker njen glavni cilj je oblast in obstanek na oblasti. Zato so v teku zgodovine v njem sobivali skrajna (celo revolucionarna) levica, kot so bili Montoneros, pa skrajna desnica (AAA, Kelly, Guardia de Hierro ...). Zato so vladali v soglasju z liberalizmom (Menem) ali pa z nekim socializmom (Kirchner & vdova).

Še drug dejavnik moramo zapisati: vsa argentinska politika, od maja 1810 pa do danes, se razvija pod zvezdo kaudižizma (caudillo = vodja). To je bila stvarnost v prvih desetletjih do državne ustave leta 1853 (dotlej smo bili pravzaprav »Združene južne province«, kot opevamo v himni). To je stvarnost še danes. Iskanje kaudiža in slepa pokorščina njemu (včasih tudi sveti strah), sta del argentinskega političnega človeka.

Nemogoče je v kratkih vrsticah obrazložiti bistvo in delovanje peronizma. Gibanje se je spreminjalo in prilagajalo v teku let in desetletij. Gibanje danes ni več isto, kot je bilo ob nastanku, a nekaj značilnosti ohranja. Ni se razblinilo po smrti generala, a se je zelo spremenilo. Morda je prav v tem razlog njegovega preživetja.

Nov svet. Kar zadeva strankarske politike smo se v tem zadnjem času znašli v popolnoma novem položaju. Kot da bi se na tem področju v Argentini postavili na glavo. Obdaja nas nov svet. Od Peronove zmage leta 1945 smo se v politiki navadili na bipartidizem. Dve stranki sta se bistveno potegovali za oblast: peronisti in radikali (ki imajo kaj malo opraviti s pojmom, ki je za radikale bistven na primer v Evropi). Vmes pa so posegali razni državni udari in vojaške vlade. Nikdar ni neperonistična vlada dokončala svoje ustavne dobe. Vojaške vlade so klavrno zapustile oblast. Kako pa je bilo z radikali vemo: Illio so strmoglavili vojaki; Alfonsin se je predhodno umaknil potem, ko so bili radkali poraženi na volitvah; De la Rua je žalostno pobegnil z helikopterjem. To je pripeljalo do dejstva, da so celo severnoameriški politologi zatrdili, da je edino peronizem zmožen vladati Argentini.

Pa se je na argentinski politični pozornici pojavil Macri. Sin velepodjetnika je postal predsednik kluba Boca Juniors (in ga povedel do pokalov). Vstopil je politiko in, po nekaj neuspelih potezah, bil v dveh mandatih župan in (po ustavni spremembi) vodja »avtonomnega mesta« Buenos Aires. Leta 2015 je, na čelu Cambiemos, postal predsednik države, v povezavi z radikali in ključnim posegom »državljanske koalicije« (Coalición Cívica), ki jo vodi Elisa (Lilita) Carrió.

Poraz je bil krut, boleč za peronizem. Tako boleč, da je gibanje vrgel na bolniško posteljo. Macrijeva zmaga je bila odgovor na »demokratično diktaturo«, v katero je državo zapeljala gospa Cristina Fernández de Kirchner, in na splošno korupcijo, ki je postala sistem vladne tolpe. Prav omotica, ki je sledila porazu, bistveno pa tudi poraz na parlamentarnih volitvah leta 2017 (na katerih celo gospa Cristina ni dosegla zmage, čeprav je bila izvoljena za senatorko), je peronizem pripeljal do spoznanja nove stvarnosti. Kaže da bo prvič v argentinski zgodovini, od pojave peronizma, neperonostični predsednik (če ne bo kake katastrofe), zaključil svoj ustavni mandat!

Neznana prihodnost. Ne le, da so se peronisti sprijaznili z dejstvom, da bo Macri zaključil svoj mandat. Mnogi celo aktivno pomagajo, da bi ga dopolnil. Številni so se bali (in delno sprejeli dejstvo), da bo povezava Cambiemos zmagala tudi na predsedniških volitvah leta 2019. Le  iz dna srca se je boječe porodilo geslo »Še obstoja leto 2019«, češ, še ni vse izgubljeno.

In res ni bilo vse izgubljeno. Macri sam jim je pomagal. Neprijazni (potrebni?) koraki po oktobrski zmagi so spremenili položaj in sorazmerje moči. Najprej je bila pokojninska sprememba, ki je delno prizadela najbolj izpostavljeno prebivalstvo: upokojence. Nemiri in izgredi pred kongresno palačo so zelo negativno vplivali na ugled vlade. Ko se je preko poletja položaj nekoliko umiril, je prišla novica hudih povišic tarif javnih storitev: elektrike, plina, vode. Menjalna dirka, ki je pognala ceno dolarja v oblake in povzročila hudi krizo, je pomenila hud udarec na vladno priljubljenost. Prošnja posojila, naslovljena na osovraženi Mednarodni denarni sklad (FMI) je postopek le še utrdila. Res, za peronizem »še obstoja leto 2019«.

Katera je glavna šibka točka peronizma? Ni voditelja, ni kandidata, ni »caudilla«. Gospa Cristina ohranja del svoje volilne privlačnosti, predvsem v širnih predelih buenosaireškega milijonskega predmestja. A ohranja tudi še močnejši odpor in nenehne sodne postopke zaradi megakorupcije njene vlade. Kak drug možni kandidat? Kar nekaj jih je, a vsi so »drugorazredni«. V kakem možnem drugem krogu pa, bi združeni opoziciji morda uspelo, da premaga Macrija. Zato je upanje vlade, da se peronizem predstavi ločen (kar je popolnoma možno), in da na podlagi čudne argentinske volilne zakonodaje, z več kot 40% glasov, zmaga v prvem krogu.

A to je futurologija, ki ni znanost temveč hazardno ugibanje. Prihodnost je še vedno ena sama, velika neznanka.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.