Iz življenja v Argentini

Ne moremo se zediniti

Današnji članek ima neko posebnost. Avtor mora opisovati položaj in posledice nekega dogodka, ki se še ni zgodil. Nič ne de: le čudež bi lahko spremenil položaj in posledice ne bi bile bistveno različne. Gre za zakon, ki naj bi ga to sredo, 30. maja, potrdil parlament. Torej, ko boste brali te vrstice, bo že vse znano, dovršeno in jasno. O čem govorim? O predlogu opozicije, da se prekliče povišica cen javnih storitev (plin, elektrika, voda) in se cene povrnejo na vrednost lanskega novembra.

Kljub vladnim prošnjam in pritiskom, je bil osnutek že potrjen v poslanski zbornici. Sedaj je bil na vrsti senat, ki je (razen če se zgodi prej omenjeni čudež) zakon izglasoval. Kaj ostane vladi? Enostavno: predsednik Macri je že napovedal, da bo vložil svoj veto. S tem bo državi prihranil kakih 130.000 milijonov pesov subvencij (kakih 5.200 milijonov dolarjev). V trenutku, ko je bistveno da znižamo stroške in prihranimo denar, ki ga država dejansko nima, je to temeljna poteza. Poleg tega je znižanje izdatkov (znižanje državnega deficita) ena glavnih zahtev, ki jih postavlja Mednarodni denarni sklad (FMI), da nam potrdi zaprošeno posojilo. Opozicija nima dovolj moči, da bi v parlamentu preglasovala predsednikov veto (potrebni sta dve tretjini obeh zbornic). A cena v ugledu in priljubljenosti, ki jo bo utrpel Macri, bo visoka in bo zopet zmanjšala njegovo možnost za ponovno izvolitev prihodnje leto.

Koliko časa bodo »trajali«. V vladnih krogih se je že dolgo govorilo o »načrtu trajanje« (plan perdurar). Besedo »perdurar« slovar prevede kot »(dolgo) trajati«. Bistvo tega načrta je bila ponovna izvolitev Macrija v letu 2019. To je tradicija v argentinski politiki: komaj se pojavi nek pozitiven dejavnik (v tem primeru zmaga na nadomestnih volitvah oktobra lanskega leta), že se najdejo navdušeni pristaši, ki sanjajo o dolgotrajnosti teh demokratičnih režimov.

Poglejmo malo v zgodovino. Alfonsín je imel nenehne težave in ni imel sreče na dopolnilnih volitvah. A kljub temu je, sredi neviht, sanjal o »tretjem zgodovinskem gibanju«. De la Rua dejansko niti ni imel časa, da bi do kakih sanj prišlo. Prej bi lahko govorili o mori. Kirchneristi so bili najbolj predrzni. Ko je gospa Cristina dosegla svoj drugi mandat s 54% glasov, so se rodile sanje o »večni Cristini« (Cristina eterna - se še spomnite?). Po volitvah sredi mandata, kjer je zmagal Massa, se je »večnost« skrčila samo na dodatni dve leti.

 Lahko bi rekli, da ta zadeva v argentinski politiki skoraj ni vprašanje politologov, temveč psihologov. Prezgodaj je tudi Macri zapadel tej bolezni. Sredi vseh težav, ko je vedel, da stanje še daleč ni idealno, je v srcu sprejel sanje o »trajnosti«. Dejstvo je, da je vladi delna volilna zmaga preteklega oktobra zmešala pojme. Kaj malo je pomagal politični pretres decembra, ko je pokojninski zakon povzročil hud potres, s cestnimi izgredi in hudim padcem priljubljenosti. Vlada je segla po upokojencih, kar v Argentini nikdar ne obrestuje. Nekaj podobnega je storil minister Ricardo López Murphy, za časa De la Rue, pa je tudi žalostno končal. Vsekakor, po napovedi povišanja cen javnih storitev in reakciji opozicije in družbe, so se v vladi zbudili in, vsaj začasno, sanje o trajnosti poslali v arhiv.

Sprenevedanje. To je ena hudih bolezni argentinske politike. Eden izmed značilnih pojavov tega je, da kak politik skupina ali stranka zanika lastne napake, lastno stvarnost, a prav isto kritizira pri nasprotniku. Najbolj značilen primer je vprašanje revščine. Kirchneristi so, kljub dolgim letom »debelih krav« in razsipanju z denarjem, revščino pripeljali v bližino 30% prebivalstva. Zadnje čase vladanja sploh niso objavljali statistik in vztrajno zanikali številke, ki jih je objavljal socialni inštitut Katoliške univerze. Bili so na vladi dvanajst let, sedaj pa nastopajo, kot da je revščine v državi kriv Macri.

Nekaj podobnega se dogaja z vprašanjem povišanja cen javnih storitev. Ves peronizem sedaj temu nasprotuje. A povišice so bile predvidene in potrjene v zakonu o proračunu. Torej so isti poslanci in senatorji, ki jim sedaj nasprotujejo in kritizirajo vlado, povišice že potrdili. Tega se nihče ne spomni.

Gospa Cristina povzema gesla o Macrijevi »diktaturi«, ki jih njeni pristaši ponavljajo v javnih izgredih. Joj, kako slab spomin! Tako ona kot njen pokojni mož sta vladala z železno roko. Spomnimo se, da je Nestor zahteval, da se zakonskim osnutkom, ki jih je vlada poslala v parlament, ne spremeni »niti ena vejica«. Gorje tistemu, ki bi si upal predlagati kak popravek, spremembo ali dopolnilo. In podobnih primerov je nešteto.

Po tudi sedanja vlada ni izvzeta tej bolezni. Toliko čislana guvernerka province Buenos Aires, María Eugenia Vidal, je te dni trdila, da Macri ni mogel povedati v kako poraznem stanju se nahaja država, ker sicer ne bi mogel prositi posojil zunanjim upnikom. Kaj še; zunanji upniki so presneto dobro poznali naše stanje; bolje kot mi. Prav tako je zagrozila, da bo javno razkrinkala podjetnike, ki bodo zaradi skoka dolarja neupravičeno podražili cene. To je pozitivno. A ona je grozno povišala provincijske davke na lastnino. Zamenjala je ocenitev in tako podvojila, ali celo potrojila vsoto davkov. Res je bila prej davčna ocena izredno nizka. A nova ni vedno v skladu s tržno ceno, torej tudi ni upravičena. In še bi lahko naštevali.

Veliko narodno soglasje. Pisec je večkrat v preteklosti, še na straneh našega tednika, poudarjal dejstvo, da država in družba nimata nekega skupnega narodnega načrta. Ni treba še posebej poudarjati, kako potrebno je v vsaki družbi (družini, ustanovah, podjetjih) soglašati na nekih temeljnih točkah, katerih se držimo tudi kadar se vlade spremenijo. To lahko vidimo v vseh uspešnih državah. Zadnji tak primer v Argentini je bilo soglasje, ki so ga sklenili vodilni možje okoli leta 1880. Bila je slavna, opevana, a kmalu pozabljena »generación del 80« (rod leta 80). Po njih se je Argentina povzpela na prva mesta in postala ena velikih držav v mednarodnem območju.

Nekajkrat se o tem javno govori in od časa do časa pametni možje zahtevajo, naj se družba vendar enkrat odloči za tak dogovor. Da ne bi vsaka vlada podrla, kar je zgradila prejšnja, in začela znova, v nasprotno smer. Kot vzor postavljajo Monklovski pakt (Pacto de la Moncloa), ki je leta 1977 Španijo potegnil iz močvirja in gospodarske krize. Pri njem so sodelovali politiki vseh strank, podjetniki in sindikati. V Argentini je doslej tak dogovor - utopija. Kadar z vladne strani pade kakšen predlog je le, da opozicija in družba potrdita že utrjen vladni načrt.

Od nastopa Macrijeve vlade so družbeni referenti nekajkrat predlagali tak dogovor. Nasvet je vedno naletel na gluha ušesa. Zadnji poziv je bil po vladni zmagi lanskega oktobra. Ojačena vlada je zamudila priložnost, ki bi preprečila današnjo krizo. Sedanji pozivi na soglasje in zedinjenje zvenijo prazni, ne prepričajo nikogar in govorijo o novi, zamujeni priložnosti. Bomo kdaj dozoreli?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.