Iz življenja v Argentini

Zopet na stiku

Po dolgem času smo zopet na stiku. Ne več na straneh našega tednika. Danes nas povezuje internet in ta blog, ki sem ga pripravil za vse, ki so me v tem času prosili, naj nadaljujem s svojimi tedenskimi komentarji argentinske politike.

Vem, da ti opisi zanimajo predvsem starejše bralce. A mnogi od njih morda nimajo dostopa do interneta, ali s težavo najdejo določeno stran, ali celo niso navajeni brati na zaslonu. V takih primerih prosim njihove mlajše sorodnike, da stran poiščejo, članek posnamejo in ga odtisnejo, da ga bodo oče in mati, ali stric, ali starejši brat ali sestra lahko brali na papirju.

Vsekakor, od danes bomo preko te spletne strani tedensko opazovali politično življenje okoli nas. Saj ga sicer lahko zasledujemo po radijskih in televizijskih oddajah, argentinskih dnevnikih ali revijah, po internetu v španskem jeziku ... A izkušnja in komentarji bralcev kažejo, kako je priljubljen ta pogled na naš argentinski svet iz slovenskega zornega kota, v jeziku, ki je zlasti starejšim še najbolj pri srcu, in z izrazi, pregovori in reki, ki nam vzbujajo odmev na čutenje slovenske duše.

Tukaj torej začnemo in bomo nadaljevali, dokler bo Bog dopustil.

Uboga Argentina. Skoraj poldrugo leto avtor teh vrstic ni komentiral dnevnega dogajanja na obali srebrne reke, v širni pampi,v medrečju, pod mogočnimi Andi ali v patagonski puščavi. Težko je v kratkih vrsticah povzeti toliko časa in dogajanja. A skušajmo skupno postaviti stvari na svoje mesto.

Kako stoji položaj danes, ko povezava Cambiemos (Macrijev PRO, večinski del Radikalne stranke in Državljanka koalicija Lilite Carrió) vodi državo že kakih 30 mesecev? Vlada se zapleta. Mnogokrat, ker je položaj države in družbe res obupen. Mnogokrat, ker fantje (večina so mladi ali srednjih let) nimajo politične izkušnje, se ne znajo prav »obračati« in namesto naprej po težavni cesti zavozijo v jarek. V tenisu temu pravijo »error no forzado«, napaka, katere ni kriva nasprotnikova igra, temveč lastna nespretnost (ali neumnost).

Se še spominjate leta 2016, ko je Macri obljubljal, da se bo vse začelo urejati »v drugem semestru«? Nahajamo se maja 2018, pa nihče ne verjame v kak »drugi semester«. V tem je vsa tragedija. Tako družba kot gospodarski krogi so izgubili zaupanje v vlado. Brez (za)upanja pa ni prihodnosti. Zato dolar nenehno raste v primerjavi z ubogim argentinskim pesom in pritiska na politiko, zato inflacije ni mogoče ukrotiti in zato v družbi raste dvom nad uspehom in nezadovoljstvo nad delovanjem vlade.

Dve fronti. Pisec se spominja, ko je pred leti govoril na sestanku zveze mater v dragem San Martinu. Osrednja ideja je bila: ne skrbi me toliko sedanji položaj, kot čas, ko bodo kirchneristi odšli z vlade, ker bo za njimi ostalo pogorišče. In res, danes se sredi razvalin države vlada bori proti težavam političnega, zlasti pa socialnega in gospodarskega položaja na dveh frontah: zunanji in notranji. Moramo ji očitati naivnost. Macri je do nasitosti govoril o zunanjih investicijah, ki da bodo prišle, pognale razvoj in proizvodnjo. S tem da bomo nastopili pot obnove in vstopili v novo dobo blesteče prihodnosti. Težko je razumeti tako domnevo s strani človeka, ki je podjetnik. Kdo bo vlagal kapital v državo, kjer ni juridične stabilnosti, kjer so stroški proizvodnje med najvišjimi na svetu in kjer obstaja nenehna nevarnost, da se vlada spremeni in novi (ali pa stari) populistični voditelji znova primejo krmilo in voz usmerijo v močvirje?

Dejstvo je, da je kapital strahopeten. Dejstvo je, da podjetniki gledajo le na lastni dobiček. Macri govori z besedami, polnimi upanja in zagona. A poplave zunanjega kapitala ni in argentinski podjetniki kaj malo vladago v razmah svojih obratov. Se spominjate za časa predsednika Alfonsina, ko je gospodarski minister Juan Carlos Pugliese skušal preprečiti hiperinflacijo? Zbral je vodilne podjetnike države in jih spodbujal, da bi pomagali vladi v brezupnem položaju. Seveda je hiperinflacija poplavila državo in končno odplavila Alfonsina. Pugliese pa je takole komentiral svoje srečanje s podjetniki: »Govoril sem jim s srcem, a so mi odgovorili z žepom«. Isto se dogaja danes. Pričakovati kaj drugega je nevarna, včasih celo usodna zmota.

In zunanji svet? Če argentiski kapitalisti odgovarjajo z žepom, zakaj bi pričakovali, da bodo tuji investitorji odgovarjali s srcem? Kdo bo vlagal svoj denar v neko državo, če nima zagotovljene varnosti in primernega dobička? Zakaj bi kdorkoli iz sveta pošiljal svoj denar v Argentino, če imajo Argentinci (celo ministri in sekretarji vlade) ogromne vsote kapitala vloženega v bankah po vsem svetu. Če Argentinci ne zaupajo v svojo državo in njene vlade, zakaj naj bi zaupali tujci?

Tako smo bili priče močnega dotoka dolarjev, a večinoma v obliki posojil v argentinskih državnih bonov, ki so edinstven primer na svetu z ozirom na obresti, na dobiček, ki ga prinašajo. Seveda, tako raste državni zunanji dolg in povzroča nove nevarnosti. Te »vloge« imenujemo »capital golondrina«, denar, ki je kot lastovka: ko začuti, ali domneva, ali se boji, da se bliža zima - pobegne. Zato sedanji položaj. Ko je naša Centralna banka znižala obresti, in je prišlo do nejasnosti in nasprotij v vladi, se je kapital ustrašil. Hitro je zamenjal pese za dolarje, da pobegne v varnejše, toplejše kraje. To je povzročilo dirko za devizami in skok dolarja. Trenutno (le trenutno) je vladi uspelo, da je nadaljnjo paniko preprečila, a za hudo ceno rastočih obresti. Eno in drugo pa povzroča skok inflacije, trenje s sindikati in rastočo nejevoljo ljudstva - volilcev.

Ko že govorimo o volilcih. Hud udarec za priljubljenost vlade je bila povišica cen javnih storitev: elektrike, plina, vode, transporta ... Ker  vlada hoče (mora) znižati državni deficit, ne more več vzdrževati višino subvencij. Blazno smešne cene teh storitev je treba osodobiti. A to pomeni hud udarec za prebivalstvo, ki ima rastoče težave, kako naj preživi do konca meseca. A več o tem - prihodnji teden.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.