Iz življenja v Argentini

Oh, kako je dolga, dolga pot …

Poteklo je sedem dni od našega zadnjega „srečanja‟ in kar nekaj novosti je bilo na odru argentinske politike. V sredo. 20. junija, je mednarodna finančna ustanova MSCI (Morgan Stanley) proglasila argentinsko gospodarstvo kot „rastoče‟. V ponedeljek, 25. junija, je splošna stavka, ki so jo oklicali CGT, še druge sindikalne ustanove in tudi socialna gibanja, popolnoma ustavila delovanje v državi. In končno, v torek, 26. junija, je argentinska nogometna reprezentanca agonijsko z 2-1 premagala Nigerijo in prešla v naslednjo stopnjo svetovnega nogometnega prvenstva.

Nekaj je jasno: otrplost, v kateri se je vlada znašla ob dolarski krizi, in med katero so nekateri celo sanjali o njenem padcu, je prešla. Nismo rešili še nobenega od težkih problemov, ki so povzročili kaotično stanje, a trenutno so dane okoliščine, da jih vsaj skušamo začeti reševati.

Na srečo se vlada tega zaveda in napoveduje, da nas čakajo težki meseci, ko bo gospodarska dejavnost ponovno nazadovala, inflacija rastla in brezposelnost še bolj pritisnila. Ni več praznih obljub, da je „najhujše že mimo‟. Govori se o „drugem semestru‟, a kot o obdobju, kjer bo dosti „krvi, potu in solzá‟, a ki ga bomo skupaj prebrodili in počasi začeli dvigati glave. Seveda, ta pot je dolga in trnjeva. Bolj kratkoročna je nogometna, saj se v osmini prvenstva že to soboto srečamo s Francijo. Tako v nogometu kot v ekonomiji: Bog nam pomagaj!

Ali res rastemo? Zadnje tedne smo videli, da celotno gospodarstvo visi na nitki. Ni trdnih temeljev, na katerih lahko država gradi svojo ekonomsko prihodnost. Naj še tako sanjamo o lastni veličini (kot v nogometu), dejstvo je, da se moramo boriti za našo rast in predvsem ne prezirati težav in problemov, ki jih srečamo na poti proti visokim ciljem.

Globalni finančni svet deli posamezna državna gospodarstva v tri kategorije: razvite, rastoče in obrobne (fronterizas). Odkar obstaja to merilo, Argentina nikdar ni bila razvita. Potem, ko smo se vrnili na utrjeno pot demokracije, smo nihali med drugo in tretjo kategorijo. Od leta 1988, ko je MSCI vzpostavil to oceno, smo bili „rastoči‟. To je veljalo pod Alfonsinom, Menemom in celo De la Ruo, kljub megakrizi leta 2001.

A prišla je vlada gospe Cristine in uvedla razna nadzorstva nad finančnim delovanjem in omejila svoboden pretok kapitala. Za tem je prišla dolarska klada (cepo). Leta 2009 je bila država označena kot „obrobno gospodarstvo‟, kar je omejilo pritok investicij in zvišalo ceno posojil. Kirchnerizem je to kaj malo brigalo. Financirali so se s podržavljenjem privatnega pokojninskega sklad, tiskanjem vedno manj vrednega denarja in posojili iz Venezuele, ki nam je računala obresti v višini 17% (v dolarjih).

Stanje „obrobnosti‟ je trajalo še po nastopu Macrijeve vlade. Čeprav je Argentina takoj zaprosila, da bi jo povišali na seznamu, je morala čakati dve leti, da smo bili ponovno označeni kot „rastoči‟. Kaj nam to koristi? Mednarodni kapital ve, da je država bolj varna za investicije, da je manj omejitev za pretok denarnih sredstev, manj nevarnosti za normalno trženje. A, moj Bog, naj vlada ne začne sanjati, da bodo sedaj deževale tuje investicije. Tudi nova kategorija ne bo nič pomagala, če ne bomo prej uredili svojih računov. Zadnjih osemnajst mesecev je gospodarstvo res po malem a nenehno rastlo. A sedaj se je ustavilo in prihodnje mesece bo zopet nazadovalo. V zadnjem tromesečju (upamo) se bo ponovno začela pot navzgor - če bomo opravili vse potrebne „domače naloge‟.

Zelo nevarni trojčki. Ostanimo pri gospodarstvu. To je tisto področje, na katerem Argentina stalno boleha. Kadar pa so mednarodne okoliščine ugodne in zvezde državi naklonjene (kot pod vlado Nestorja), že poskrbimo, da zamudimo priložnost in zaidemo na stranska pota.

Katera je naša glavna težava? Državni deficit; to je, da zapravimo več kot pa zaslužimo. A zadnja leta lahko v časopisju zasledimo oznako »déficit gemelos«, deficitna dvojčka. To je, da imamo dodaten deficit v zunanji trgovini. Zapravimo več kot zaslužimo in uvažamo več kot izvažamo. To pa postane nevarno. Temu pa sedaj ekonomisti dodajajo še tretji deficit: dolarski. Kar izdamo deviz za prevelik uvoz in kar jih Argentinci zapravijo z brezglavim turizmom po vsem svetu, grobo presega vsoto dolarjev, ki jih prejmemo za izvoz predvsem primarnih poljskih pridelkov in delno industrijske proizvodnje. Ta trojček nas muči že dolga leta in postaja zelo nevaren.

V tem oziru je dolarska kriza pravzaprav dobrodošla. Stvari je vsaj delno postavila na svoje mesto. Streznila nas je. Valutno sorazmerje na domačem trgu ni bilo realno. V zadnjih mesecih je cena dolarja narastla za kakih 40%, pa nekateri ekonomisti menijo, da sorazmerje še vedno ni pravilno. Vendar vlada smatra, da je cena „ugodna‟, predvsem ker omogoča izvoz. Argentinki izdelki so nekoliko bolj kompetitivni na mednarodnem trgu in to koristi predvsem »deželnim ekonomijam« v notranjosti države, ki so bile najbolj prizadete za dobo kirchnerizma.

Razumljivo je, da zaradi tega vlada uživa večji ugled v notranjosti. To pa tudi zato, ker se grozno povišanje tarif javnih storitev v notranjosti skoraj ne pozna. V provincah so ves čas plačevali visoke cene za luč, plin in vodo pa tudi za transport. V kateremkoli mestu v notranjosti se minimalna cena vožnje z avtobusom (kolektivom) suče okoli 20 pesov, kar je še enkrat več kot v prestolnici. Z ogromnimi subvencijami so se okoriščali predvsem prebivalci Velikega Buenos Airesa. Zakonca Kirchner sta dobro vedela, da je tukaj 40% volivcev, ki so „prodajali‟ svoj glas za „svetopisemski krožnik leče‟. N volitvah se to še vedno pozna.

Mi stavkamo, vi stavkate … Stavka, ali „štrajk‟ v starem slovenskem žargonu, je v Argentini bolj politično kot sindikalno orodje. Zgodovinska statistika govori o dejstvu, da večinsko peronistični sindikati strožje nastopajo z vladami, ki niso njihovega političnega predznaka.

Če nekoliko pogledamo v zgodovino, lahko ugotovimo, da je bila ta že tretja stavka, ki jo je Glavna delavska konfederacija (CGT) izvedla proti Macriju v skoraj treh letih njegovega vladanja. Rekord ima De la Rua: ena stavka vsake tri mesece. Proti Alfonsinu je CGT izvedla kar 13 splošnih stavk. Nobene stavke pa ni utrpel Nestor, niti Cristina v svojem prvem mandatu; šele v drugem so se sindikalisti zbudili.

To pot je bila stavka vsaj delno sad notranjih trenj med delavskimi organizacijami. Celotna levica je pritiskala na CGT, da bi stavko napovedali. Glavno konfederacijo vodi trojka, ki je tudi sprta med sabo. Z vlado so se pogajali o šestih točkah. V petih so že prišli do soglasja; o šesti so še debatirali, ko je Carlos Schmid prekinil pogajanja. Stavk je bila napovedana. Zanimivo, da je Schmid blizu cerkvenih položajev. Je zato škof Lugones opravičil (in „blagoslovil‟) stavko?

Kaj hočemo. Eno bistveno vprašanje argentinske sedanjosti bo rešeno v soboto, ko se srečamo s Francijo. Je treba še posebej omeniti, da kirchneristi molijo, da bi izpadli?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini

Kam plujemo?

V Argentini je vedno dinamično in zanimivo. A tako razgibanega tedna, kot je bil pretekli, že dolgo ni bilo. Vse pa skrbi, ker sredi razburkanega morja vlada ne najde načina, ne poti, da bi nas pripeljala v varno pristanišče. Preveč važnih dogodkov, drug za drugim, da bi zvečer mirno položili glavo na blazino in sladko zaspali.

Samo naštejmo nekaj najvažnejših snovi. Gotovo je na prvem mestu splav. Parlament je potrdil zakonski osnutek, in prekinitev nosečnosti v Argentini ni več kaznivo dejanje. Predsednik Centralne banke (Federico Sturzenegger) je odstopil in na njegovo mesto je bil imenovan Luis Caputo, doslej minister za Finance. Dolar je kljub vsem vladnim naporom postavil nov rekord. Macri je zamenjal dva ministra in kaže, da jima sledil bo še kateri. In (seveda najvažnejše): argentinska nogometna reprezentanca je komaj izenačila s ponižno Islandijo in sedaj, ko bralci sledijo tem vrsticam, nas čaka Hrvaška.

Vsak od teh dogodkov ima svoj razlog in svojo zgodovino. Vsak ima primes političnih koristi, saj je tudi nogomet (bil in bo) dejavnik političnih in celo gospodarskih dogodkov.

Joj, kako smo „sodobni‟. Ustavimo se najprej ob parlamentarni obravnavi splava. O kaki resni debati ni bilo govora. Razlog, ki je prevladal, je bil, da moramo stopiti v skupino „razvitih‟ držav, kot da bi to sploh kaj pomenilo. Smo bolj ali manj razviti, če ne kaznujemo splava kot doslej? Dokazovanje o številnih smrtnih primerih mater, ki so splavile v zakotnih klinikah ali ob kriminalnih posegih domnevnih „zdravnikov‟, ni bilo nikdar podprto s številkami. In vendar je dovolj statistik, ki govorijo o minimalnih vplivih teh posegov na število smrti nosečnic.

Pač pa je celotna kampanja v prid „svobodnega, varnega in zastonjskega‟ splava imela podporo cestnih manifestacij (in izgredov), ki so jih uprizarjale razne dobro organizirane skupine. Ta kampanja je imela tudi podporo večjega dela javnih občil. Le tako si lahko razložimo, da je prava poplava informacij poveličevala to poulično podporo splavu, zelo pa so bila utišana javna zborovanja proti splavu, pod geslom „za obe življenji‟, ki so bila celo bolj številčna kot ona, za splav. Prav tako se dejansko v medijih ni poročalo o manifestacijah po notranjosti države, ki so bila mnogo bolj množična kot one, za splav.

In politično ozadje? Večina opazovalcev priznava, da je Macri sprožil debato o „nekaznovanem‟ splavu kot poseg, ki naj bi vsaj delno zakril vladni poraz ob izglasovanju zakona o zamrznjenju tarif  javnih storitev, na katerega je vložil svoj veto. Drug vzrok je bil, da bi pridobil na ugledu v opozicijskih krogih prebivalstva, kjer njegova oseba povzroča hud odpor. Govori se celo, da je za to prejel namig svojega ekvatorskega svetovalca (Jaime Durán Barba). Vsekakor se je hudo uštel. Levica si je hitro osvojila vodstvo kampanje in „zaslugo‟ zakonske iniciative. Vladni korak pa je povzročil nezadovoljstvo v velikem delu lastnih volivcev, ki so večinsko proti splavu. Dodatno se mu je zapletlo še, ko je potrditev zakona v poslanski zbornici postala dvomljiva. Macri je domneval, da bi to zanj pomenilo poraz. Diskretno, skoraj neopazno je pritisnil na nekatere še neodločene poslance in zakonski osnutek je bil potrjen z minimalno razliko (129 proti 125).

Pa božji „žegen‟? Treba je priznati: celoten svet stopa v območje, kjer je edino veljaven trenutni užitek. Vse ostalo je za enkratno uporabo (descartable). Izjava škofovske konference ob potrditvi osnutka je bila sicer (skoraj preveč?) umirjena. A besede posameznih škofov so bile jasne in ostre. Prav tako mnenje papeža Frančiška, ko je dejal, da je splav početje po nacističnem vzorcu, le da »z belimi rokavicami«.

In kako sledi zgodba? Zakonski osnutek je prešel v senat. Tam je bilo že dogovorjeno, da bosta tako vladna senatorska skupina kot federalni peronizem osnutek potrdili. Za ta ponedeljek je bilo predvideno slovesno srečanje »kolektiva umetnikov«, ki podpira splav, za obema vodjema senatorskih skupin, vlade in peronizma. A srečanje je končno bilo skoraj privatnega značaja in brez odmeva. Sprejel jih je le peronistični koordinator Pichetto. Vodja vladne skupine, radikal Luis Petkoff Naidenoff je bil odsoten zaradi družinske tragedije. Dan prej sta mu umrla žena in sin na posledicah zastrupitve z ogljikovim monoksidom. Vsako zimo je nešteto primerov smrti zaradi tega načina ogrevanja. Kdaj bodo zakonsko prepovedali uporabo teh peči?

Zakon pa je vnesel težave v vladno koalicijo. Vplivna Elisa Carrió, huda nasprotnica splava, je dejansko pobesnela zaradi vladnega zadržanja v tem primeru. »To je zadnjikrat, da vam oprostim«, je zagrozila. Postopek se bo seveda nadaljeval, a še ni izrečen zadnja beseda. Ostane pa tudi še pritožba na vrhovno sodišče. Argentinska ustava namreč jasno določa, da je treba braniti življenje »od samega spočetja«. Bo treba spremeniti ustavo?

Kako te ljubim, zelena barva. Zelene rute so bile razlikovalni znak pristašev (zlasti „pristašic‟) splava. Zelena pa je tudi barva dolarja, ki vlado muči že dolge mesece. Mnogi so se resno bali, da bil ta zelena povodenj splavila Macrija. Večina ekonomistov soglaša, da je bil pravilen vladni korak, ko se je zatekla pod varstvo Mednarodnega denarnega sklada. FMI nas bo sicer mučil s svojimi zahtevami naslednja leta, a dejansko ni bilo druge pomoči.

Pa tudi ta gesta sama po sebi ni zadostovala. Cena dolarja je nevzdržno rastla. Macri je torej zamenjal predsednika Centralne banke. Polemični Sturzenegger se je moral posloviti potem, ko ga je Macri dolge mesece branil z vsemi močmi. Na njegovo mesto je prišel Luis Caputto, ki ima dobre odnose tako s FMI kot z lokalnimi bančniki. Od petka, ko je dolar postavil rekord, pa do ponedeljka, je vrednost ameriške valute končno padla. Padla pa je tudi (kar 8,26%) buenosaireška borza. V vladi so bili veseli, da je sreda državni praznik (20. junija - dan zastave). En dan več, da v miru dopolnijo vladno strategijo na finančnem področju.

Nekaj je gotovo, in Macri je to jasno povedal: konec je „gradualizma‟. Nič več ne bo »postopnih« korakov. Ob tem se piscu porodi vprašanje: zakaj tega niso storili ob nastopu? Zakaj so z operacijo čakali dve leti in pol, medtem ko je bolnik navidezno ozdravljal, a ga je podtalno grizla rakovska tvorba argentinske realnosti? In vprašanje: je sedanji kirurški poseg še pravočasen? Bo zdravljenje, ki ga bomo morali drago plačati, rodilo zaželene uspehe?

Sredi tega naliva zaskrbljujočih dejstev, lučka upanja in stvarno razmišljanje. Skoraj nepoznano je dejstvo, da se postopom veča črpanje plina in petroleja. V nekaj mesecih bomo pridobivali dovolj plina za domačo uporabo in potem tudi petroleja. Obojega bo kmalu dovolj za izvoz. Pomislim pa: če se vlada zamenja, bo naslednja nadaljevala isto pot, ali bomo znova podrli vse in začeli razsipati kot prej? Nas bo enkrat (za vselej) srečala pamet?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini

Kaj se je spremenilo

V Argentini se stvari izredno hitro spreminjajo. Lanskega oktobra je večina političnih opazovalcev in tudi skoraj vsa opozicija, smatrala, da je Macriju zagotovljena ta in še ena doba mirnega vladanja. Peronizem je stvarno računal, da bo imel šele leta 2023 možnost resnega tekmovanja za prevzem oblasti. Le dva meseca za tem se je začela pot navzdol. Tako imenovani pokojninski zakon je bil prvi udarec. Zakon opozicije o zamrznjenju cen javnih storitev je še bolj potlačil vladna upanja. Kriza okoli dolarja je bila višek te ofenzive, ko so se nekateri celo spraševali, če bo predsednik sploh lahko uravnovesil ladjo in jo prihodnjega leta pripeljal v pristanišče ustavne dobe.

Po drugi strani pa v Argentini skoraj ni sprememb. Leta, desetletja nas prizadevajo iste krize. Zmedeni in brez »Mojzesa« tavamo po puščavi in vzdihujemo po obljubljeni deželi, ki da nam je namenjena. Še več: smatramo, da jo zaslužimo, da smo je vredni, čeprav kaj malo storimo, da bi jo dosegli. Tako mineva čas in namesto napredka stalno nazadujemo na raznih področjih: gospodarstvo, proizvodnja, vzgoja … In v tem se je v vseh zadnjih obdobjih kaj malo spremenilo.

Tako se trenutno v politiki nahajamo v nekem vmesnem stanju, na pragu »odmora«, ki bo trajal dokler bo argentinska nogometna reprezentanca napredovala na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Seveda, medtem ne bo manjkalo stavk, političnih manevrov in socialnega pritiska. A pozornost družbe bo v Rusiji. Vlada pa bo skušala izkoristiti ta odmor, da se postavi na bolj trde temelje delovanja, ker jo čaka, prav do oktobra prihodnjega leta, težka, težka naloga državo pripeljati do mirnih volitev. Da bi imela resne možnosti za zmago pa je izredno dvomljivo. Vendar še ni izrečena zadnja beseda. Niti predzadnja ne.

Trnjeva pot. Lahko bi rekli, da je delovanje sedanje vlade eden redkih resnih poizkusov, da bi izšli iz tega začaranega kroga, v katerega smo nekoč zdrsnili. Ko je Macri nastopil, je zagorela lučka upanja. Ta je še nekoliko močneje posvetila po lanskem oktobru. Kaj se je torej zgodilo, da danes ponovno brezupno gledamo v prihodnost? Gotovo ima svoj del odgovornosti vlada, ki se je grobo vračunala v svojih načrtih. A veliko krivde imajo tudi posebne okoliščine, ki so na razne načine prizadele Argentino.

Najprej omenimo, da je bila stvarnost kirchneristične dobe prijazna z Argentino. Mednarodne cene poljskih pridelkov, od katerih živi država, so bile na višku. Soja, ki je adut domačega izvoza, je na mednarodnem trgu veljala še enkrat toliko kot danes. Potem pa nam je v teh dveh letih Bog poslal nekatere nadloge. Ni jih bilo deset, kot v Egiptu. Recimo, da jih je bilo pet. Gotovo je bila najhujša suša, ki je grobo prizadela argentinsko poljedelstvo. Izgubo, ki jo je država utrpela, računajo v višini 8.000 milijonov dolarjev. To je usodno za vsako gospodarstvo, predvsem pa za argentinsko, ki je popolnoma odvisno od dolarja.

Pa ne samo to. Vzporedno je rastla cena petroleja. Naša država pa je (prav po zaslugi kirchnerizma), popolnoma odvisna od uvoza. To je pomenilo hudo krvavitev deviz, poleg tega pa dodaten porast cen goriva na notranjem trgu. Vemo pa, da vsaka povišica bencina pomeni skok inflacije.

Poleg tega sta se pojavili dve nadlogi na finančnem področju. Dolar se je močno ojačil na mednarodnem denarnem trgu. In, za nameček, so Združene države zvišale obresti, kar je povzročilo, da je kapital, kot lastovka, zapustil dežele, kjer je začela nastopati finančna zima in poletel v toplejše kraje. Ta je bil eden vzrokov dirke za dolarjem na argentinskem trgu. Seveda, tega ni bila kriva vlada, a posledice so bile res hude. Lahko bi dodali še politično in gospodarsko krizo v Braziliji. Naše gospodarstvo pa je izredno odvisno od brazilskega. Oni so naši največji kupci (in tudi prodajalci). Vsaka sprememba tam, takoj odmeva tukaj.

Škarje in nož. Posojilo Mednarodnega denarnega sklada (FMI) je rešitev, ali le nov udarec za naš obupen položaj? Ta teden smo zvedeli, da je višina posojila kar 50 tisoč milijonov dolarjev. Grozna številka, daleč največja v naši zgodovini. Strokovnjaki menijo, da bo s to podporo Macri lahko brez hujših finančnih pretresov zaključil svojo ustavno dobo. Ponovimo: to bi bilo prvič, da neperonistični predsednik zaključi svoj mandat. Ga bo lahko? Mislim da. A kako se bo usoda iztekla in kakšna bo država po oktobru prihodnjega leta je pa drugo vprašanje.

Kakšne pogoje je postavil FMI, da nam je obljubil ta prepotrebna sredstva? Nobenih, ki jih ne bi narekovala že zdrava pamet. Bistveno: znižati moramo izdatke tako odločno, da bo država v tretjem letu že profitna. To pa pomeni, da bo treba stisniti pas kot še nikoli. V stotisoče milijonov pesov sega številka, ki jo Sklad zahteva, da država že letos zniža izdatke. Še več bo treba prihraniti prihodnje leto. A ni drugega izhoda. Vlada bo ob tem morala žrtvovati zvezdo svojega upravljanja: kirurški nož bo najprej posegel na področje javnih del.

Če se je kje vlada pokazala uspešno, je bilo prav v tem sektorju. Gradilo se je kot še nikoli. Mostovi, tuneli, prehodi, železnice, državne ceste z novim asfaltom … Pa ne samo državna uprava. Vlada je dodaten denar pošiljala provincam, da so krajevne oblasti po lastni pameti in presoji popravljale ceste in gradile šole in bolnišnice. Mnogokrat je bil ta denar cena za potrditev določenih zakonov v parlamentu. Tega bo sedaj v veliki meri konec. Prihodnje leto bo vlada tudi nehala pošiljati provincam dodatna sredstva za poravnavo učiteljskih plač. Ne le centralna vlada, tudi province bodo morale zatisniti pas. Čaka nas dolga doba suhih krav.

Zima prihaja. Ne govorimo le v metaforičnem smislu. Res je, da grozi huda »zima« celotnemu gospodarstvu in seveda vsej družbi. A pred vrati je tudi letni čas, ko nastopijo nizke temperature in je treba skrbeti za ogrevanje. S čim se ogreva normalna družina v velikih središčih po vsej Argentini? Seveda s plinom. A prav dostava plina je ena tistih javnih storitev, ki jih je vlada hudo podražila, ker je znižala (in mora še znižati) subvencijo cenam. Lahko si mislimo, kako to prizadene normalno delavsko družino, ko se očetu plača minimalno poviša, izredno pa rastejo vsi ostali stroški.

Prav zadeva plina prozorno kaže na argentinski problem. Država je tako uspešno črpala plin, da ga je izvažala, predvsem v Čile. Ko je nastopil Nestor Kirchner je (namenoma?) zanemaril to področje. Nehali smo izvažati in začeli drago uvažati. Ogromne ladje so prihajale v pristanišča, kjer so potem tekočino uplinjali in jo drago plačali v dolarjih. To je bilo tudi polje za razmah korupcije. Poleg tega smo razvajeni in uporabljamo izredne količine; mnogo več kot naši sosedje Čilenci ali Urugvajci.

Da ne bo vse tako žalostno, še zgodba, ki dandanes kroži po omrežju. Govori prav o desetih egiptovskih nadlogah. Pravi pa, da je bil Bog kar milostljiv do Egipčanov, ker jim je sicer poslal žabe, komarje, kobilice, temo in smrt, a njim ni poslal kirchnerizma ...

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini

Vsi združeni bomo zmagali

Tisti, ki živimo v Argentini, dobro poznamo besedilo peronistične himne. Smisel je bolj slavospev Peronu in njegovi ženi Eviti, kot pa izraz nekega narodnega čutenja ali programskih ciljev. A v samem začetku vsebuje omembo, prav za sedanjo dobo, ko trdi, da bodo peronistični fantje »vsi združeni zmagali«. Torej, če ne bodo združeni, ne bodo zmagali. To je danes dejstvo, ki se ga »fantje« zavedajo, a so v neki pasti, iz katere doslej še niso našli izhoda.

Od leta 1945 se argentinska politika razvija pod zvezdo tega gibanja. Še bolj pa je razvoj pogojen od leta 1983, ko se je država poslovila od vojaških udarov. V teh 35 letih sta dve radikalni vladi vodili državo skupno kakih 10 let, pa nista zaključili svojih ustavnih dob. Res sta bili nesposobni, a udarci, ki so ju strmoglavili, so vedno prišli s strani peronizma. Stavke, socialni nemiri, poulični izgredi, ljudski napadi na veleblagovnice … Krmilo je bilo v rokah radikalov, a na cesti so vladali »fantje«.

Zakaj (ponovno) pišemo o tem? Kar se položaj ponavlja. Pred dnevi sem v dnevniku bral sledečo trditev: »Peronizem je zavohal kri«. Kot zver, ki se pripravlja na napad, je gibanje storilo vrsto korakov, ki kažejo, da se pripravlja na prevzem oblasti. Vendar se je nekaj le spremenilo v teh letih. Resni, zmerni peronisti (ki jih ni malo) se zavedajo, da ne morejo ponovno sprevreči demokratičnega reda. Torej morajo počakati na ustavni rok in se pripraviti na prihodnje volitve. A na tej poti jim manjka tistega bistvenega pogoja za zmago: niso združeni.

Nova doba, stare težave. Položaj države in družbe je težak in zapleten. Sedanja vlada, v teh dveh letih in pol, ni našla poti iz močvirja. Res je nastopila v eni najtežjih okoliščin, kar jih poznamo, a je tudi sama pripomogla, da je ljudska nejevolja prišla na dan. Ob nastopu je kazalo, da je peronizem potisnjen v ozadje. Potem, kljub vsem težavam in napakam, je vladni koaliciji Cambiemos uspela zgodovinska zmaga na dopolnilnih volitvah oktobra lanskega leta. Mnogi (vključno peronisti) so napovedovali, da imamo Macrija za dolgo let (»Hay Macri para rato«). Uspeh je vlado upijanil. Prepričani so bili, da jim je zagotovljena zmaga leta 2019. Govorili so že o kandidatih za leto 2023 ...

Decembra, z afero spremembe pokojnin, predvsem pa maja, ob povišicah cen javnih storitev, se je položaj bistveno spremenil. Priljubljenost vlade je padla v obupno globočino. Pomanjkanje zaupanja v vlado je povzročilo naval na dolarsko valuto, opozicija (ki je zavohala kri), pa se je združila in vladi prizadela hud udarec. V tem obupnem položaju se je Macri spretno izognil prepadu. Izpostavil je sicer priljubljenost, ko je zaprosil za posojilo pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI), a s tem je zaustavil naval na dolar. Vložil je svoj veto na zakon, ki je skušal zamrzniti cene javnih storitev na november (dejansko na april!) lanskega leta. Potem pa pripravil gospodarski (in predvsem politični) načrt, da bi ponovno prevzel iniciativo in pridobil nekaj izgubljenega ugleda. Doslej se je stanje umirilo: vihar je prešel.

Zakaj se je v nekaj mesecih položaj tako bistveno spremenil? Najprej povejmo, da je stanje bilo ves čas obupno. Le da so zunanja posojila mazilila rane, ki v tem času niso preveč bolele. A o kakem zdravju ni bilo govora. Organizem države je bil ves čas na bolniški postelji (v intenzivni negi?). Res je bila bolezen podedovana. Dvanajst let kirchnerizma, predvsem pa zadnja štiri leta gospe Cristine, so bila usodna. A treba je priznati, da so v teh dveh letih in pol sedanje vlade zdravniki storili kaj malo, da bi bolnika spravili na noge.

Usodne zmote. Ostanimo pri zdravnikih. Ko so prevzeli odgovornost za bolnika »družini« niso jasno povedali, kako hudo je njegovo stanje. Napovedovali so skorajšnje izboljšanje (»drugi semester«), in zlasti, da je »najhujše že mimo«. Lahko pa rečemo v njihovo obrambo, da so dejansko sami verjeli, da gre zdravljenje po pravi poti. Kje je bila pomota, predvsem ob tej zadnji krizi? Od začetka je Macri preveč zaupal samemu sebi. Prepričan je bil, da se bo vse polagoma uredilo, če izboljšajo proizvodnjo in naredijo red v državni strukturi. Proizvodnja se ojači le z močnimi investicijami. Teh pa, kljub predsednikovemu prepričanju, ni bilo, vsaj ne v potrebni meri. Tuji kapital je strahopeten. Kdo bo vlagal v dvomljiv proizvodni sistem, če lahko več in bolj varno zasluži visoke na državni finančni loteriji?

Druga: ko je vlada napovedala povišico javnih tarif, so najprej reagirali v sami koaliciji. Cambiemos sestavljajo tri politične skupine: Macrijev PRO, radikali in državljanska koalicija Elise Carrió. A vsa ta leta si je PRO pripisoval vodilno vlogo in zapadel skušnjavi samovlade. Važne ukrepe so določali ministri na svojo roko, ne da bi se o njih posvetovali z zvezniki. Eden najbolj »samovoljnih« je prav Juan José Aranguren, minister za energijo. Nanj so letele kritike iz lastne koalicije; in prav te so zbudile opozicijo. Massa je pripravil osnutek dvomljivega zakona o zamrznjenju cen. Vlada je reagirala prepočasno. Ko je zakon skušala preprečiti, so se peronisti že zavedli, da lahko »združeni zmagajo«. Menili so (zavohali so kri), da je prišel čas, da v parlamentu premagajo vlado. Guvernerji, katere bi zakon tudi prizadel, se niso preveč trudili, da bi prepričali svoje senatorje. Saj so vedeli, da bo Macri vložil svoj veto. Napoved veta je bila tudi usodna napaka. Kdaj se bo vlada naučila politične spretnosti?

Težko verjetna edinost. Stanje v peronizmu je pravi kaos. Nista le dve skupini, ki bi se morali dogovoriti, če hočejo misliti na zmago. Glavni dejavnik razhoda je sicer gospa Cristina. Ta ima svoje oboževalce (predvsem La Cámpora) in svoje nasprotnike (cela vrsta). A ima tudi, med vsemi veljaki, največje število glasov, ki lahko marsikateremu izmed velikih županov predmestja zagotovijo zmago. Med peronističnimi veljaki obstaja prepričanje, da je brez nje težko zmagati, proti njej pa skoraj nemogoče. To ji da moč in veljavo. Kirchneristi bi strmoglavili Macrija, če bi bilo mogoče.

Druga skupina je tako imenovani Federalni peronizem (Pichetto & Cía). Predstavlja guvernerje raznih provinc, ki bi se radi rešili vpliva bivše predsednice, pa ne vedo kako. Večina izmed njih spoštuje ustavo in želi, da bi Macri dopolnil svoj mandat.

Tretjo skupino vodi Sergio Massa. To je njegov Frente Renovador, ki je sicer izgubil veliko prvotne priljubljenosti, a je še vedno bistven za domnevno peronistično zmago. Ne pozabimo da, če seštejemo vse peronistične glasove zadnjih volitev, bi prepričljivo zmagali. Pa še bivši minister in kandidat Florencio Randazzo.

Kam pa naj postavimo stranko (Partido Justicialista)? Tu je še večji kaos. Sodnica Servini je odločila sodno intervencijo (že leta nimajo predpisanih formalnih zborovanj), za vodstvo pa je bil določen polemični sindikalist Luis Barrionuevo. Pritožba proti intervenciji je na sodni zbornici, ki mora v kratkem odločiti kako in kaj. Preveč vprašanj in premalo odgovorov, da bi lahko govorili o »združenih fantih«.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Sledite nam lahko tudi na internetu: www.tonepise.blogspot.com