Iz življenja v Argentini

Kam plujemo?

V Argentini je vedno dinamično in zanimivo. A tako razgibanega tedna, kot je bil pretekli, že dolgo ni bilo. Vse pa skrbi, ker sredi razburkanega morja vlada ne najde načina, ne poti, da bi nas pripeljala v varno pristanišče. Preveč važnih dogodkov, drug za drugim, da bi zvečer mirno položili glavo na blazino in sladko zaspali.

Samo naštejmo nekaj najvažnejših snovi. Gotovo je na prvem mestu splav. Parlament je potrdil zakonski osnutek, in prekinitev nosečnosti v Argentini ni več kaznivo dejanje. Predsednik Centralne banke (Federico Sturzenegger) je odstopil in na njegovo mesto je bil imenovan Luis Caputo, doslej minister za Finance. Dolar je kljub vsem vladnim naporom postavil nov rekord. Macri je zamenjal dva ministra in kaže, da jima sledil bo še kateri. In (seveda najvažnejše): argentinska nogometna reprezentanca je komaj izenačila s ponižno Islandijo in sedaj, ko bralci sledijo tem vrsticam, nas čaka Hrvaška.

Vsak od teh dogodkov ima svoj razlog in svojo zgodovino. Vsak ima primes političnih koristi, saj je tudi nogomet (bil in bo) dejavnik političnih in celo gospodarskih dogodkov.

Joj, kako smo „sodobni‟. Ustavimo se najprej ob parlamentarni obravnavi splava. O kaki resni debati ni bilo govora. Razlog, ki je prevladal, je bil, da moramo stopiti v skupino „razvitih‟ držav, kot da bi to sploh kaj pomenilo. Smo bolj ali manj razviti, če ne kaznujemo splava kot doslej? Dokazovanje o številnih smrtnih primerih mater, ki so splavile v zakotnih klinikah ali ob kriminalnih posegih domnevnih „zdravnikov‟, ni bilo nikdar podprto s številkami. In vendar je dovolj statistik, ki govorijo o minimalnih vplivih teh posegov na število smrti nosečnic.

Pač pa je celotna kampanja v prid „svobodnega, varnega in zastonjskega‟ splava imela podporo cestnih manifestacij (in izgredov), ki so jih uprizarjale razne dobro organizirane skupine. Ta kampanja je imela tudi podporo večjega dela javnih občil. Le tako si lahko razložimo, da je prava poplava informacij poveličevala to poulično podporo splavu, zelo pa so bila utišana javna zborovanja proti splavu, pod geslom „za obe življenji‟, ki so bila celo bolj številčna kot ona, za splav. Prav tako se dejansko v medijih ni poročalo o manifestacijah po notranjosti države, ki so bila mnogo bolj množična kot one, za splav.

In politično ozadje? Večina opazovalcev priznava, da je Macri sprožil debato o „nekaznovanem‟ splavu kot poseg, ki naj bi vsaj delno zakril vladni poraz ob izglasovanju zakona o zamrznjenju tarif  javnih storitev, na katerega je vložil svoj veto. Drug vzrok je bil, da bi pridobil na ugledu v opozicijskih krogih prebivalstva, kjer njegova oseba povzroča hud odpor. Govori se celo, da je za to prejel namig svojega ekvatorskega svetovalca (Jaime Durán Barba). Vsekakor se je hudo uštel. Levica si je hitro osvojila vodstvo kampanje in „zaslugo‟ zakonske iniciative. Vladni korak pa je povzročil nezadovoljstvo v velikem delu lastnih volivcev, ki so večinsko proti splavu. Dodatno se mu je zapletlo še, ko je potrditev zakona v poslanski zbornici postala dvomljiva. Macri je domneval, da bi to zanj pomenilo poraz. Diskretno, skoraj neopazno je pritisnil na nekatere še neodločene poslance in zakonski osnutek je bil potrjen z minimalno razliko (129 proti 125).

Pa božji „žegen‟? Treba je priznati: celoten svet stopa v območje, kjer je edino veljaven trenutni užitek. Vse ostalo je za enkratno uporabo (descartable). Izjava škofovske konference ob potrditvi osnutka je bila sicer (skoraj preveč?) umirjena. A besede posameznih škofov so bile jasne in ostre. Prav tako mnenje papeža Frančiška, ko je dejal, da je splav početje po nacističnem vzorcu, le da »z belimi rokavicami«.

In kako sledi zgodba? Zakonski osnutek je prešel v senat. Tam je bilo že dogovorjeno, da bosta tako vladna senatorska skupina kot federalni peronizem osnutek potrdili. Za ta ponedeljek je bilo predvideno slovesno srečanje »kolektiva umetnikov«, ki podpira splav, za obema vodjema senatorskih skupin, vlade in peronizma. A srečanje je končno bilo skoraj privatnega značaja in brez odmeva. Sprejel jih je le peronistični koordinator Pichetto. Vodja vladne skupine, radikal Luis Petkoff Naidenoff je bil odsoten zaradi družinske tragedije. Dan prej sta mu umrla žena in sin na posledicah zastrupitve z ogljikovim monoksidom. Vsako zimo je nešteto primerov smrti zaradi tega načina ogrevanja. Kdaj bodo zakonsko prepovedali uporabo teh peči?

Zakon pa je vnesel težave v vladno koalicijo. Vplivna Elisa Carrió, huda nasprotnica splava, je dejansko pobesnela zaradi vladnega zadržanja v tem primeru. »To je zadnjikrat, da vam oprostim«, je zagrozila. Postopek se bo seveda nadaljeval, a še ni izrečen zadnja beseda. Ostane pa tudi še pritožba na vrhovno sodišče. Argentinska ustava namreč jasno določa, da je treba braniti življenje »od samega spočetja«. Bo treba spremeniti ustavo?

Kako te ljubim, zelena barva. Zelene rute so bile razlikovalni znak pristašev (zlasti „pristašic‟) splava. Zelena pa je tudi barva dolarja, ki vlado muči že dolge mesece. Mnogi so se resno bali, da bil ta zelena povodenj splavila Macrija. Večina ekonomistov soglaša, da je bil pravilen vladni korak, ko se je zatekla pod varstvo Mednarodnega denarnega sklada. FMI nas bo sicer mučil s svojimi zahtevami naslednja leta, a dejansko ni bilo druge pomoči.

Pa tudi ta gesta sama po sebi ni zadostovala. Cena dolarja je nevzdržno rastla. Macri je torej zamenjal predsednika Centralne banke. Polemični Sturzenegger se je moral posloviti potem, ko ga je Macri dolge mesece branil z vsemi močmi. Na njegovo mesto je prišel Luis Caputto, ki ima dobre odnose tako s FMI kot z lokalnimi bančniki. Od petka, ko je dolar postavil rekord, pa do ponedeljka, je vrednost ameriške valute končno padla. Padla pa je tudi (kar 8,26%) buenosaireška borza. V vladi so bili veseli, da je sreda državni praznik (20. junija - dan zastave). En dan več, da v miru dopolnijo vladno strategijo na finančnem področju.

Nekaj je gotovo, in Macri je to jasno povedal: konec je „gradualizma‟. Nič več ne bo »postopnih« korakov. Ob tem se piscu porodi vprašanje: zakaj tega niso storili ob nastopu? Zakaj so z operacijo čakali dve leti in pol, medtem ko je bolnik navidezno ozdravljal, a ga je podtalno grizla rakovska tvorba argentinske realnosti? In vprašanje: je sedanji kirurški poseg še pravočasen? Bo zdravljenje, ki ga bomo morali drago plačati, rodilo zaželene uspehe?

Sredi tega naliva zaskrbljujočih dejstev, lučka upanja in stvarno razmišljanje. Skoraj nepoznano je dejstvo, da se postopom veča črpanje plina in petroleja. V nekaj mesecih bomo pridobivali dovolj plina za domačo uporabo in potem tudi petroleja. Obojega bo kmalu dovolj za izvoz. Pomislim pa: če se vlada zamenja, bo naslednja nadaljevala isto pot, ali bomo znova podrli vse in začeli razsipati kot prej? Nas bo enkrat (za vselej) srečala pamet?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.