Iz življenja v Argentini

Oh, kako je dolga, dolga pot …

Poteklo je sedem dni od našega zadnjega „srečanja‟ in kar nekaj novosti je bilo na odru argentinske politike. V sredo. 20. junija, je mednarodna finančna ustanova MSCI (Morgan Stanley) proglasila argentinsko gospodarstvo kot „rastoče‟. V ponedeljek, 25. junija, je splošna stavka, ki so jo oklicali CGT, še druge sindikalne ustanove in tudi socialna gibanja, popolnoma ustavila delovanje v državi. In končno, v torek, 26. junija, je argentinska nogometna reprezentanca agonijsko z 2-1 premagala Nigerijo in prešla v naslednjo stopnjo svetovnega nogometnega prvenstva.

Nekaj je jasno: otrplost, v kateri se je vlada znašla ob dolarski krizi, in med katero so nekateri celo sanjali o njenem padcu, je prešla. Nismo rešili še nobenega od težkih problemov, ki so povzročili kaotično stanje, a trenutno so dane okoliščine, da jih vsaj skušamo začeti reševati.

Na srečo se vlada tega zaveda in napoveduje, da nas čakajo težki meseci, ko bo gospodarska dejavnost ponovno nazadovala, inflacija rastla in brezposelnost še bolj pritisnila. Ni več praznih obljub, da je „najhujše že mimo‟. Govori se o „drugem semestru‟, a kot o obdobju, kjer bo dosti „krvi, potu in solzá‟, a ki ga bomo skupaj prebrodili in počasi začeli dvigati glave. Seveda, ta pot je dolga in trnjeva. Bolj kratkoročna je nogometna, saj se v osmini prvenstva že to soboto srečamo s Francijo. Tako v nogometu kot v ekonomiji: Bog nam pomagaj!

Ali res rastemo? Zadnje tedne smo videli, da celotno gospodarstvo visi na nitki. Ni trdnih temeljev, na katerih lahko država gradi svojo ekonomsko prihodnost. Naj še tako sanjamo o lastni veličini (kot v nogometu), dejstvo je, da se moramo boriti za našo rast in predvsem ne prezirati težav in problemov, ki jih srečamo na poti proti visokim ciljem.

Globalni finančni svet deli posamezna državna gospodarstva v tri kategorije: razvite, rastoče in obrobne (fronterizas). Odkar obstaja to merilo, Argentina nikdar ni bila razvita. Potem, ko smo se vrnili na utrjeno pot demokracije, smo nihali med drugo in tretjo kategorijo. Od leta 1988, ko je MSCI vzpostavil to oceno, smo bili „rastoči‟. To je veljalo pod Alfonsinom, Menemom in celo De la Ruo, kljub megakrizi leta 2001.

A prišla je vlada gospe Cristine in uvedla razna nadzorstva nad finančnim delovanjem in omejila svoboden pretok kapitala. Za tem je prišla dolarska klada (cepo). Leta 2009 je bila država označena kot „obrobno gospodarstvo‟, kar je omejilo pritok investicij in zvišalo ceno posojil. Kirchnerizem je to kaj malo brigalo. Financirali so se s podržavljenjem privatnega pokojninskega sklad, tiskanjem vedno manj vrednega denarja in posojili iz Venezuele, ki nam je računala obresti v višini 17% (v dolarjih).

Stanje „obrobnosti‟ je trajalo še po nastopu Macrijeve vlade. Čeprav je Argentina takoj zaprosila, da bi jo povišali na seznamu, je morala čakati dve leti, da smo bili ponovno označeni kot „rastoči‟. Kaj nam to koristi? Mednarodni kapital ve, da je država bolj varna za investicije, da je manj omejitev za pretok denarnih sredstev, manj nevarnosti za normalno trženje. A, moj Bog, naj vlada ne začne sanjati, da bodo sedaj deževale tuje investicije. Tudi nova kategorija ne bo nič pomagala, če ne bomo prej uredili svojih računov. Zadnjih osemnajst mesecev je gospodarstvo res po malem a nenehno rastlo. A sedaj se je ustavilo in prihodnje mesece bo zopet nazadovalo. V zadnjem tromesečju (upamo) se bo ponovno začela pot navzgor - če bomo opravili vse potrebne „domače naloge‟.

Zelo nevarni trojčki. Ostanimo pri gospodarstvu. To je tisto področje, na katerem Argentina stalno boleha. Kadar pa so mednarodne okoliščine ugodne in zvezde državi naklonjene (kot pod vlado Nestorja), že poskrbimo, da zamudimo priložnost in zaidemo na stranska pota.

Katera je naša glavna težava? Državni deficit; to je, da zapravimo več kot pa zaslužimo. A zadnja leta lahko v časopisju zasledimo oznako »déficit gemelos«, deficitna dvojčka. To je, da imamo dodaten deficit v zunanji trgovini. Zapravimo več kot zaslužimo in uvažamo več kot izvažamo. To pa postane nevarno. Temu pa sedaj ekonomisti dodajajo še tretji deficit: dolarski. Kar izdamo deviz za prevelik uvoz in kar jih Argentinci zapravijo z brezglavim turizmom po vsem svetu, grobo presega vsoto dolarjev, ki jih prejmemo za izvoz predvsem primarnih poljskih pridelkov in delno industrijske proizvodnje. Ta trojček nas muči že dolga leta in postaja zelo nevaren.

V tem oziru je dolarska kriza pravzaprav dobrodošla. Stvari je vsaj delno postavila na svoje mesto. Streznila nas je. Valutno sorazmerje na domačem trgu ni bilo realno. V zadnjih mesecih je cena dolarja narastla za kakih 40%, pa nekateri ekonomisti menijo, da sorazmerje še vedno ni pravilno. Vendar vlada smatra, da je cena „ugodna‟, predvsem ker omogoča izvoz. Argentinki izdelki so nekoliko bolj kompetitivni na mednarodnem trgu in to koristi predvsem »deželnim ekonomijam« v notranjosti države, ki so bile najbolj prizadete za dobo kirchnerizma.

Razumljivo je, da zaradi tega vlada uživa večji ugled v notranjosti. To pa tudi zato, ker se grozno povišanje tarif javnih storitev v notranjosti skoraj ne pozna. V provincah so ves čas plačevali visoke cene za luč, plin in vodo pa tudi za transport. V kateremkoli mestu v notranjosti se minimalna cena vožnje z avtobusom (kolektivom) suče okoli 20 pesov, kar je še enkrat več kot v prestolnici. Z ogromnimi subvencijami so se okoriščali predvsem prebivalci Velikega Buenos Airesa. Zakonca Kirchner sta dobro vedela, da je tukaj 40% volivcev, ki so „prodajali‟ svoj glas za „svetopisemski krožnik leče‟. N volitvah se to še vedno pozna.

Mi stavkamo, vi stavkate … Stavka, ali „štrajk‟ v starem slovenskem žargonu, je v Argentini bolj politično kot sindikalno orodje. Zgodovinska statistika govori o dejstvu, da večinsko peronistični sindikati strožje nastopajo z vladami, ki niso njihovega političnega predznaka.

Če nekoliko pogledamo v zgodovino, lahko ugotovimo, da je bila ta že tretja stavka, ki jo je Glavna delavska konfederacija (CGT) izvedla proti Macriju v skoraj treh letih njegovega vladanja. Rekord ima De la Rua: ena stavka vsake tri mesece. Proti Alfonsinu je CGT izvedla kar 13 splošnih stavk. Nobene stavke pa ni utrpel Nestor, niti Cristina v svojem prvem mandatu; šele v drugem so se sindikalisti zbudili.

To pot je bila stavka vsaj delno sad notranjih trenj med delavskimi organizacijami. Celotna levica je pritiskala na CGT, da bi stavko napovedali. Glavno konfederacijo vodi trojka, ki je tudi sprta med sabo. Z vlado so se pogajali o šestih točkah. V petih so že prišli do soglasja; o šesti so še debatirali, ko je Carlos Schmid prekinil pogajanja. Stavk je bila napovedana. Zanimivo, da je Schmid blizu cerkvenih položajev. Je zato škof Lugones opravičil (in „blagoslovil‟) stavko?

Kaj hočemo. Eno bistveno vprašanje argentinske sedanjosti bo rešeno v soboto, ko se srečamo s Francijo. Je treba še posebej omeniti, da kirchneristi molijo, da bi izpadli?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.