Iz življenja v Argentini

Kaj se je spremenilo

V Argentini se stvari izredno hitro spreminjajo. Lanskega oktobra je večina političnih opazovalcev in tudi skoraj vsa opozicija, smatrala, da je Macriju zagotovljena ta in še ena doba mirnega vladanja. Peronizem je stvarno računal, da bo imel šele leta 2023 možnost resnega tekmovanja za prevzem oblasti. Le dva meseca za tem se je začela pot navzdol. Tako imenovani pokojninski zakon je bil prvi udarec. Zakon opozicije o zamrznjenju cen javnih storitev je še bolj potlačil vladna upanja. Kriza okoli dolarja je bila višek te ofenzive, ko so se nekateri celo spraševali, če bo predsednik sploh lahko uravnovesil ladjo in jo prihodnjega leta pripeljal v pristanišče ustavne dobe.

Po drugi strani pa v Argentini skoraj ni sprememb. Leta, desetletja nas prizadevajo iste krize. Zmedeni in brez »Mojzesa« tavamo po puščavi in vzdihujemo po obljubljeni deželi, ki da nam je namenjena. Še več: smatramo, da jo zaslužimo, da smo je vredni, čeprav kaj malo storimo, da bi jo dosegli. Tako mineva čas in namesto napredka stalno nazadujemo na raznih področjih: gospodarstvo, proizvodnja, vzgoja … In v tem se je v vseh zadnjih obdobjih kaj malo spremenilo.

Tako se trenutno v politiki nahajamo v nekem vmesnem stanju, na pragu »odmora«, ki bo trajal dokler bo argentinska nogometna reprezentanca napredovala na svetovnem prvenstvu v Rusiji. Seveda, medtem ne bo manjkalo stavk, političnih manevrov in socialnega pritiska. A pozornost družbe bo v Rusiji. Vlada pa bo skušala izkoristiti ta odmor, da se postavi na bolj trde temelje delovanja, ker jo čaka, prav do oktobra prihodnjega leta, težka, težka naloga državo pripeljati do mirnih volitev. Da bi imela resne možnosti za zmago pa je izredno dvomljivo. Vendar še ni izrečena zadnja beseda. Niti predzadnja ne.

Trnjeva pot. Lahko bi rekli, da je delovanje sedanje vlade eden redkih resnih poizkusov, da bi izšli iz tega začaranega kroga, v katerega smo nekoč zdrsnili. Ko je Macri nastopil, je zagorela lučka upanja. Ta je še nekoliko močneje posvetila po lanskem oktobru. Kaj se je torej zgodilo, da danes ponovno brezupno gledamo v prihodnost? Gotovo ima svoj del odgovornosti vlada, ki se je grobo vračunala v svojih načrtih. A veliko krivde imajo tudi posebne okoliščine, ki so na razne načine prizadele Argentino.

Najprej omenimo, da je bila stvarnost kirchneristične dobe prijazna z Argentino. Mednarodne cene poljskih pridelkov, od katerih živi država, so bile na višku. Soja, ki je adut domačega izvoza, je na mednarodnem trgu veljala še enkrat toliko kot danes. Potem pa nam je v teh dveh letih Bog poslal nekatere nadloge. Ni jih bilo deset, kot v Egiptu. Recimo, da jih je bilo pet. Gotovo je bila najhujša suša, ki je grobo prizadela argentinsko poljedelstvo. Izgubo, ki jo je država utrpela, računajo v višini 8.000 milijonov dolarjev. To je usodno za vsako gospodarstvo, predvsem pa za argentinsko, ki je popolnoma odvisno od dolarja.

Pa ne samo to. Vzporedno je rastla cena petroleja. Naša država pa je (prav po zaslugi kirchnerizma), popolnoma odvisna od uvoza. To je pomenilo hudo krvavitev deviz, poleg tega pa dodaten porast cen goriva na notranjem trgu. Vemo pa, da vsaka povišica bencina pomeni skok inflacije.

Poleg tega sta se pojavili dve nadlogi na finančnem področju. Dolar se je močno ojačil na mednarodnem denarnem trgu. In, za nameček, so Združene države zvišale obresti, kar je povzročilo, da je kapital, kot lastovka, zapustil dežele, kjer je začela nastopati finančna zima in poletel v toplejše kraje. Ta je bil eden vzrokov dirke za dolarjem na argentinskem trgu. Seveda, tega ni bila kriva vlada, a posledice so bile res hude. Lahko bi dodali še politično in gospodarsko krizo v Braziliji. Naše gospodarstvo pa je izredno odvisno od brazilskega. Oni so naši največji kupci (in tudi prodajalci). Vsaka sprememba tam, takoj odmeva tukaj.

Škarje in nož. Posojilo Mednarodnega denarnega sklada (FMI) je rešitev, ali le nov udarec za naš obupen položaj? Ta teden smo zvedeli, da je višina posojila kar 50 tisoč milijonov dolarjev. Grozna številka, daleč največja v naši zgodovini. Strokovnjaki menijo, da bo s to podporo Macri lahko brez hujših finančnih pretresov zaključil svojo ustavno dobo. Ponovimo: to bi bilo prvič, da neperonistični predsednik zaključi svoj mandat. Ga bo lahko? Mislim da. A kako se bo usoda iztekla in kakšna bo država po oktobru prihodnjega leta je pa drugo vprašanje.

Kakšne pogoje je postavil FMI, da nam je obljubil ta prepotrebna sredstva? Nobenih, ki jih ne bi narekovala že zdrava pamet. Bistveno: znižati moramo izdatke tako odločno, da bo država v tretjem letu že profitna. To pa pomeni, da bo treba stisniti pas kot še nikoli. V stotisoče milijonov pesov sega številka, ki jo Sklad zahteva, da država že letos zniža izdatke. Še več bo treba prihraniti prihodnje leto. A ni drugega izhoda. Vlada bo ob tem morala žrtvovati zvezdo svojega upravljanja: kirurški nož bo najprej posegel na področje javnih del.

Če se je kje vlada pokazala uspešno, je bilo prav v tem sektorju. Gradilo se je kot še nikoli. Mostovi, tuneli, prehodi, železnice, državne ceste z novim asfaltom … Pa ne samo državna uprava. Vlada je dodaten denar pošiljala provincam, da so krajevne oblasti po lastni pameti in presoji popravljale ceste in gradile šole in bolnišnice. Mnogokrat je bil ta denar cena za potrditev določenih zakonov v parlamentu. Tega bo sedaj v veliki meri konec. Prihodnje leto bo vlada tudi nehala pošiljati provincam dodatna sredstva za poravnavo učiteljskih plač. Ne le centralna vlada, tudi province bodo morale zatisniti pas. Čaka nas dolga doba suhih krav.

Zima prihaja. Ne govorimo le v metaforičnem smislu. Res je, da grozi huda »zima« celotnemu gospodarstvu in seveda vsej družbi. A pred vrati je tudi letni čas, ko nastopijo nizke temperature in je treba skrbeti za ogrevanje. S čim se ogreva normalna družina v velikih središčih po vsej Argentini? Seveda s plinom. A prav dostava plina je ena tistih javnih storitev, ki jih je vlada hudo podražila, ker je znižala (in mora še znižati) subvencijo cenam. Lahko si mislimo, kako to prizadene normalno delavsko družino, ko se očetu plača minimalno poviša, izredno pa rastejo vsi ostali stroški.

Prav zadeva plina prozorno kaže na argentinski problem. Država je tako uspešno črpala plin, da ga je izvažala, predvsem v Čile. Ko je nastopil Nestor Kirchner je (namenoma?) zanemaril to področje. Nehali smo izvažati in začeli drago uvažati. Ogromne ladje so prihajale v pristanišča, kjer so potem tekočino uplinjali in jo drago plačali v dolarjih. To je bilo tudi polje za razmah korupcije. Poleg tega smo razvajeni in uporabljamo izredne količine; mnogo več kot naši sosedje Čilenci ali Urugvajci.

Da ne bo vse tako žalostno, še zgodba, ki dandanes kroži po omrežju. Govori prav o desetih egiptovskih nadlogah. Pravi pa, da je bil Bog kar milostljiv do Egipčanov, ker jim je sicer poslal žabe, komarje, kobilice, temo in smrt, a njim ni poslal kirchnerizma ...

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.