Iz življenja v Argentini

Vsi združeni bomo zmagali

Tisti, ki živimo v Argentini, dobro poznamo besedilo peronistične himne. Smisel je bolj slavospev Peronu in njegovi ženi Eviti, kot pa izraz nekega narodnega čutenja ali programskih ciljev. A v samem začetku vsebuje omembo, prav za sedanjo dobo, ko trdi, da bodo peronistični fantje »vsi združeni zmagali«. Torej, če ne bodo združeni, ne bodo zmagali. To je danes dejstvo, ki se ga »fantje« zavedajo, a so v neki pasti, iz katere doslej še niso našli izhoda.

Od leta 1945 se argentinska politika razvija pod zvezdo tega gibanja. Še bolj pa je razvoj pogojen od leta 1983, ko se je država poslovila od vojaških udarov. V teh 35 letih sta dve radikalni vladi vodili državo skupno kakih 10 let, pa nista zaključili svojih ustavnih dob. Res sta bili nesposobni, a udarci, ki so ju strmoglavili, so vedno prišli s strani peronizma. Stavke, socialni nemiri, poulični izgredi, ljudski napadi na veleblagovnice … Krmilo je bilo v rokah radikalov, a na cesti so vladali »fantje«.

Zakaj (ponovno) pišemo o tem? Kar se položaj ponavlja. Pred dnevi sem v dnevniku bral sledečo trditev: »Peronizem je zavohal kri«. Kot zver, ki se pripravlja na napad, je gibanje storilo vrsto korakov, ki kažejo, da se pripravlja na prevzem oblasti. Vendar se je nekaj le spremenilo v teh letih. Resni, zmerni peronisti (ki jih ni malo) se zavedajo, da ne morejo ponovno sprevreči demokratičnega reda. Torej morajo počakati na ustavni rok in se pripraviti na prihodnje volitve. A na tej poti jim manjka tistega bistvenega pogoja za zmago: niso združeni.

Nova doba, stare težave. Položaj države in družbe je težak in zapleten. Sedanja vlada, v teh dveh letih in pol, ni našla poti iz močvirja. Res je nastopila v eni najtežjih okoliščin, kar jih poznamo, a je tudi sama pripomogla, da je ljudska nejevolja prišla na dan. Ob nastopu je kazalo, da je peronizem potisnjen v ozadje. Potem, kljub vsem težavam in napakam, je vladni koaliciji Cambiemos uspela zgodovinska zmaga na dopolnilnih volitvah oktobra lanskega leta. Mnogi (vključno peronisti) so napovedovali, da imamo Macrija za dolgo let (»Hay Macri para rato«). Uspeh je vlado upijanil. Prepričani so bili, da jim je zagotovljena zmaga leta 2019. Govorili so že o kandidatih za leto 2023 ...

Decembra, z afero spremembe pokojnin, predvsem pa maja, ob povišicah cen javnih storitev, se je položaj bistveno spremenil. Priljubljenost vlade je padla v obupno globočino. Pomanjkanje zaupanja v vlado je povzročilo naval na dolarsko valuto, opozicija (ki je zavohala kri), pa se je združila in vladi prizadela hud udarec. V tem obupnem položaju se je Macri spretno izognil prepadu. Izpostavil je sicer priljubljenost, ko je zaprosil za posojilo pri Mednarodnem denarnem skladu (FMI), a s tem je zaustavil naval na dolar. Vložil je svoj veto na zakon, ki je skušal zamrzniti cene javnih storitev na november (dejansko na april!) lanskega leta. Potem pa pripravil gospodarski (in predvsem politični) načrt, da bi ponovno prevzel iniciativo in pridobil nekaj izgubljenega ugleda. Doslej se je stanje umirilo: vihar je prešel.

Zakaj se je v nekaj mesecih položaj tako bistveno spremenil? Najprej povejmo, da je stanje bilo ves čas obupno. Le da so zunanja posojila mazilila rane, ki v tem času niso preveč bolele. A o kakem zdravju ni bilo govora. Organizem države je bil ves čas na bolniški postelji (v intenzivni negi?). Res je bila bolezen podedovana. Dvanajst let kirchnerizma, predvsem pa zadnja štiri leta gospe Cristine, so bila usodna. A treba je priznati, da so v teh dveh letih in pol sedanje vlade zdravniki storili kaj malo, da bi bolnika spravili na noge.

Usodne zmote. Ostanimo pri zdravnikih. Ko so prevzeli odgovornost za bolnika »družini« niso jasno povedali, kako hudo je njegovo stanje. Napovedovali so skorajšnje izboljšanje (»drugi semester«), in zlasti, da je »najhujše že mimo«. Lahko pa rečemo v njihovo obrambo, da so dejansko sami verjeli, da gre zdravljenje po pravi poti. Kje je bila pomota, predvsem ob tej zadnji krizi? Od začetka je Macri preveč zaupal samemu sebi. Prepričan je bil, da se bo vse polagoma uredilo, če izboljšajo proizvodnjo in naredijo red v državni strukturi. Proizvodnja se ojači le z močnimi investicijami. Teh pa, kljub predsednikovemu prepričanju, ni bilo, vsaj ne v potrebni meri. Tuji kapital je strahopeten. Kdo bo vlagal v dvomljiv proizvodni sistem, če lahko več in bolj varno zasluži visoke na državni finančni loteriji?

Druga: ko je vlada napovedala povišico javnih tarif, so najprej reagirali v sami koaliciji. Cambiemos sestavljajo tri politične skupine: Macrijev PRO, radikali in državljanska koalicija Elise Carrió. A vsa ta leta si je PRO pripisoval vodilno vlogo in zapadel skušnjavi samovlade. Važne ukrepe so določali ministri na svojo roko, ne da bi se o njih posvetovali z zvezniki. Eden najbolj »samovoljnih« je prav Juan José Aranguren, minister za energijo. Nanj so letele kritike iz lastne koalicije; in prav te so zbudile opozicijo. Massa je pripravil osnutek dvomljivega zakona o zamrznjenju cen. Vlada je reagirala prepočasno. Ko je zakon skušala preprečiti, so se peronisti že zavedli, da lahko »združeni zmagajo«. Menili so (zavohali so kri), da je prišel čas, da v parlamentu premagajo vlado. Guvernerji, katere bi zakon tudi prizadel, se niso preveč trudili, da bi prepričali svoje senatorje. Saj so vedeli, da bo Macri vložil svoj veto. Napoved veta je bila tudi usodna napaka. Kdaj se bo vlada naučila politične spretnosti?

Težko verjetna edinost. Stanje v peronizmu je pravi kaos. Nista le dve skupini, ki bi se morali dogovoriti, če hočejo misliti na zmago. Glavni dejavnik razhoda je sicer gospa Cristina. Ta ima svoje oboževalce (predvsem La Cámpora) in svoje nasprotnike (cela vrsta). A ima tudi, med vsemi veljaki, največje število glasov, ki lahko marsikateremu izmed velikih županov predmestja zagotovijo zmago. Med peronističnimi veljaki obstaja prepričanje, da je brez nje težko zmagati, proti njej pa skoraj nemogoče. To ji da moč in veljavo. Kirchneristi bi strmoglavili Macrija, če bi bilo mogoče.

Druga skupina je tako imenovani Federalni peronizem (Pichetto & Cía). Predstavlja guvernerje raznih provinc, ki bi se radi rešili vpliva bivše predsednice, pa ne vedo kako. Večina izmed njih spoštuje ustavo in želi, da bi Macri dopolnil svoj mandat.

Tretjo skupino vodi Sergio Massa. To je njegov Frente Renovador, ki je sicer izgubil veliko prvotne priljubljenosti, a je še vedno bistven za domnevno peronistično zmago. Ne pozabimo da, če seštejemo vse peronistične glasove zadnjih volitev, bi prepričljivo zmagali. Pa še bivši minister in kandidat Florencio Randazzo.

Kam pa naj postavimo stranko (Partido Justicialista)? Tu je še večji kaos. Sodnica Servini je odločila sodno intervencijo (že leta nimajo predpisanih formalnih zborovanj), za vodstvo pa je bil določen polemični sindikalist Luis Barrionuevo. Pritožba proti intervenciji je na sodni zbornici, ki mora v kratkem odločiti kako in kaj. Preveč vprašanj in premalo odgovorov, da bi lahko govorili o »združenih fantih«.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Sledite nam lahko tudi na internetu: www.tonepise.blogspot.com