Iz življenja v Argentini                                                                  

Razpoka brez dna

Dolgo časa že govorimo in pišemo, da je Argentina razklana dežela, ločena na dva nespravljiva dela. Kar eni zaničujejo, drugi obožujejo; kar eni častijo, drugi preklinjajo. Cilj enih in drugih je uničenje nasprotnika za vsako ceno in ponoven prevzem (ali obstanek na) oblasti.

Ni treba še posebej poudarjati, kako vse to škodi državi in vsemu družbenemu telesu. Sile so zelo enake in ne kaže, de bi eden z lahkoto opravil z drugim. A v te spopade se vlaga toliko energije (potrebne za višje cilje), da je to že samo po sebi prava narodna tragedija. Tisti, ki je na vladi, zavrača vsak predlog ali vsako zahtevo nasprotnika; oni, v opoziciji, kritizira in zaničuje vsak vladni korak, pa tudi če je ta pozitiven in bi lahko prinesel vreden sad za narodov blagor.

Ta dva dela sta Macrijeva vlada in njegovi volivci, pa pristaši gospe Cristine Fernández de Kirchner. Med temi zadnjimi prevladuje geslo: „Čim slabše tem boljše‟. Čim slabše gre vladi, tem boljše je za njih, ne glede, da ob tem trpi narod in se postavlja pod vprašanj velik del argentinske prihodnosti.

Seveda je še en del političnega odra, zgodovinsko bliže kirchnerizmu,  ne preveč daleč od vlade. To je zmerni peronizem, ki noče nič slišati o bivši predsednici, a tudi  kaj malo o sedanjem predsedniku. Hoče zagotoviti veljavo ustanov (gobernabilidad - sposobnost vladanja in dopolnitev ustavne dobe sedanje vlade), a tudi hrepeni po lastni zmagi na volitvah prihodnjega leta. V teh okoliščinah poteka (in bo potekalo) politično življenje sedanje Argentine.

Zopet tisto blaženo zaupanje. Dejansko so vse tri skupine skoraj enako močne. Med volivci imajo podobno podporo. Če bi se dve od njih združili, bi lahko prevzeli vodstvo države in jo mirno vodili po izbrani poti. Težava je, da izbira poti ni enaka. A bistveno je, da drug drugemu ne zaupajo. Bivša predsednica ne zaupa nikomur. Zmerni peronizem ne zaupa Macriju, češ, hoče da so soudeleženi pri naporih in žrtvah, a le v svojo prid in korist svoje stranke. Macri pa ne zaupa peronistom, ker je prepričan, da bodo v najbolj usodnem trenutku prelomili besedo in izpeljali delo v lastno korist. V takem stanju je razumljivo, da je pot težja in dosega ciljev skoraj nemogoča.

Vlada ima pred sabo ogromno preizkušnjo. Kot smo v teh člankih že omenili, mora septembra v parlamentu predložiti osnutek proračuna za leto 2019. Objavila je že, da bomo morali, na podlagi zahtev Mednarodnega denarnega sklada, privarčevati dobrih 300 tisoč milijonov dolarjev. Kako naj to dosežemo, ne da bi celotna struktura zgrmela na tla? V medijih se govori o »škarjah«, ki je tipičen argentinski izraz, kadar je treba odpraviti nepotrebne (ali pa potrebne) stroške. A bistveno bo v tem stanju uporabiti kirurški nož, da izrežemo vse »rakove« tvorbe, a se ne dotaknemo zdravih in bistvenih del telesa. A za potrditev je potrebna večina v parlamentu, ki je vlada nima.

Javno vsi soglašajo, da je to nujno potrebno. A ko začnemo računati, kaj odrezati in kaj pustiti, začne goreti. Oblast je bila jasna: zvezna vlada prevzame odgovornost, da prihrani dve tretjini celotne vsote. A eno tretjino (100 tisoč milijonov dolarjev) morajo prispevati province. Tukaj pa vsi obmolčijo, oziroma, začnejo protestirati, dokazovati, da tega ne zmorejo, da bi to lažje utrpel sosed. Težava niso samo z guvernerji, ki so iz vrst kirchneristov; tudi federalni peronizem se otepa in guvernerji vladne stranke prav tako niso preveč srečni. Najhujša teža varčevanja pa bo padla na prestolno mesto in provinco Buenos Aires, ki morata še dodatno prevzeti stroške subvencij javnih storitev. Te je doslej krila zvezna vlada iz skupnega fonda (izum gospe Cristine), a okorišča le prebivalstvo glavnega mesta in okolice. Prva zahteva vseh ostalih guvernerjev je bila, da se to neha. Vse je še v megli, nič ni jasno, a čas hiti in odločitve se bližajo.

Prazne pohvale. Vendar je treba naprej, ker se težave večajo in čas hiti. Te dni je bilo v Buenos Airesu eno izmed srečanj skupine G-20, dvajset najbolj razvitih držav, ki jo letos (to pot res samo po zaslugi Macrija), vodi Argentina. Če malo pozabimo na domače težave in pogledamo po svetu, lahko vidimo, da so problemi in spopadi povsod. Priče smo neke vrste začetku »svetovne gospodarske vojne«, kjer na čelu stojita ZDA na eni strani in Kitajska na drugi. Tudi Evropa ima težave. Kako preprečiti, da do te katastrofe pride in da bi posledice tega stanja negativno prizadele državo in svet?

Letos bo v naši državi tudi splošno zasedanje te skupine. Prišli bodo svetovni veljaki, s Trumpom na čelu. Tedaj se bosta Macri in Trump znova sestala. Ob tem je zanimivo kakšno važnost svet posveča Argentini. Te dni je bila v Buenos Airesu gospa Cristine Lagarde, voditeljica Mednarodnega denarnega sklada. Vse njene izjave so zvenele v podporo vladi in zaupanju, da bo Argentina izpolnila svojo obljubo FMI in da bo izšla iz težav, v katerih se nahaja. Izrazila je prepričanje, da bo inflacija znatno padla v prihodnjem letu, ki bo pomenilo tudi obnovo gospodarske rasti v državi. Noben vladni funkcionar ne bi mogel podati bolj optimističnih izjav.

Podporo argentinski vladi v njenih gospodarskih in finančnih naporih izražajo tudi drugi svetovni veljaki. Macri je prisrčno sprejet v svetovnih prestolnicah. Kadar pridejo v Argentino slišimo le pohvalne izraze glede države in njenega vodstva, predvsem predsednika. Ko bo glavno zasedanje G-20 bo obzorje priznanja enako. A kljub tej izredni podpori svetovnih veljakov - investicij ni. Vsi se prijazno nasmihajo in predsednika potrepljajo po rami - a nihče ne seže v žep. Kapital ne pozna prijateljev …

Ključno vprašanje. Res ima denar svoja pravila in svetovne okoliščine niso danes naklonjene Argentini. A vendar opazovalci iščejo še druge vzroke, zakaj podjetja (tuja, pa tudi domača) ne investirajo v našo državo. Odgovor, ki ga ponujajo, je zanimiv: ni politične stabilnosti. Doslej  nihče (razen nekaj fanatikov K) ne dvomi, da bo Macri dokončal svoj mandat in celo vroče želi, da bi se to zgodilo. Kaj pa potem? Ko govorimo o politični stabilnosti se sprašujemo tudi, kaj bo, če na volitvah zmaga ena ali druga varianta peronizma. Bi federalni peronizem nadaljeval delo varčevanja in urejanja države, ki ga je (zelo pozno) začel Macri? Kaj bi storila gospa Cristina, če jo usoda znova posadi na prestol predsednice? In, ob tem, glavno vprašanje: se gospa Cristina lahko vrne?

O tem zadnjem vprašanju so te dni tekli potoki črnila (ali pa bytov, če pomislimo, da večina že vse novice bere na zaslonih računalnikov, raznih tablet ali pametnih telefonov). Nekateri o tem govorijo strokovno, neprizadeto. Drugi, mnogi od njih, s strahom v srcu. Tretji z upanjem, v pričakovanju nečesa magičnega.

Kljub različnim pogledom je odgovor precej soglasen. Da; bivša predsednica ima možnost, da se vrne na oblast. A ta možnost je majhna in pot do tega izredno težavna. Temu je vzrok  razkol v peronizmu, kjer mnogi veljaki, predvsem in zveze guvernerjev, nočejo nič slišati o njej. Drugi vzrok pa je, da narod v veliki meri ohranja spomin na »demokratično diktaturo«, ki jo je izvajala do konca svojega mandata, in na poplavo korupcije, o kateri se še danes nenehno pojavljajo nove obtožbe in novi dokazi. V tem položaju lahko narod, ki tako rad pozablja, lahko reši le tako potreben spomin.

Iz življenja v Argentini                                                                  

Revež, kdo bo tebe ljubil?

Star slovenski pregovor trdi da »človek obrača, Bog pa obrne«. To je lepa misel, če poudarjamo njen verski pojem. V politiki pa je lahko izgovor, da krivdo za porazno stanje preložimo na nekoga drugega. Vsekakor, gospod Bog noče, da bi ljudje trpeli revščino in pomanjkanje. In, če bi vsi sledili njegovim naročilom (zapovedim), bi življenje nas vseh bilo boljše in lepše.

Po tem, nekoliko duhovnem uvodu, preidimo na svetne zadeve. Kaj je vlada obračala in kako se je obrnilo? Poglejmo: svetovno nogometno prvenstvo je za nami. Francozi so odnesli pokal, Hrvatje pa slavo. In kaj je ostalo Argentini: razočaranje in kruta realnost. In vendar je bilo predvideno, tako za vlado kot za opozicijo, da bi bilo prvenstvo neke vrste mejnik. Po končanem tekmovanju, na katerem so vsi pričakovali, če ne že pokala vsaj nekaj slave, naj bi se nemudoma začela kampanja za predsedniške volitve prihodnjega leta. Seveda ne uradno, ker to je zakonsko določeno za nekaj mesecev pred glasovanjem. A vse delovanje naj bi bilo usmerjeno v „ustoličenje‟ možnih kandidatov ene in druge strani.

In kaj imamo danes? Vlada (čeprav ne pozabi na volitve in gotovo Macrijevo kandidaturo) se bori z zavoženim gospodarstvom, trpi pod udarci inflacije, trepeta ob vsakem premiku dolarja in se izgublja v računih, kako prihraniti astronomske milijone, da izpolni pogoje, ki jih je stavil Mednarodni denarni sklad (FMI). Ha; to ni Argentinca vredno življenje. Res smo obračali, pa se je le preveč obrnilo …

Jaz višam cene, ti višaš cene … Ne moremo vse krivde valiti na domače podjetnike. A res je, da so tako proizvajalci kot trgovci v teh dolgih desetletjih raznih argentinskih kriz zapadli grdi navadi, da višajo cene „za vsak slučaj‟. To se v normalnih časih morda niti preveč ne pozna, a v kriznih obdobjih lahko postane usodno. Pretekli torek, 17. julija, je uradni statistični inštitut objavil inflacijo za mesec junij. Kot smo pričakovali, je bila grozna: 3,7% v zadnjem mesecu; tako smo dosegli 16% v letošnjem letu in 29,5% v zadnjih dvanajstih mesecih. Vsekakor ne bomo mogli izpolniti enega izmed pogojev, ki ga je stavil FMI. Namreč, da letna inflacija ne bo presegla 27%. Resni strokovnjaki govorijo o 29 in nekateri celo nad 30%. V katerikoli normalni državi bi vlada že zdavnaj padla in gorelo bi na levi in desni. A mi nismo normalna država.

Kako smo prišli v sedanje stanje je težko razložiti. Pomislimo, da je parlament v lanskem novembru izglasoval proračunski zakon, ki je predvideval letno inflacijo v višini 10%. Potem so (ne da bi spremenili zakonsko besedilo) v decembru napovedali, da so se zmotili in bo inflacija skočila na 15%. Sedaj smo to napoved skoraj podvojili. Res je, da smo medtem utrpeli svetovni beg dolarja iz obrobnih držav v bančna središča (hvala, gospod Trump). A tudi vladni računi so bili nerealni, finančna politika brez trdne podlage in vzpostavljanje reda v domačem gospodarstvu precej zmotno.

Vendar ostanimo vsaj še za trenutek pri junijskih številkah inflacije. Med najbolj kritičnimi povišicami je bila ravno prehrana: 5,2%. Ni treba še posebej poudarjati, kako to prizadene prav najnižje plasti prebivalstva. In v rubriki „prehrana‟, je rekord odnesla pšenična moka, ki je poskočila za 25,8%; pa sončnično olje: 11,8%. Vse to v deželi, ki se je včasih imenovala „žitnica sveta‟.

„Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili.‟ Tako je pel v pesmi „Siromak‟ naš goriški slavček Simon Gregorčič. In vendar, v državi, ki pridela toliko, da bi lahko hranila 400 milijonov duš (pravzaprav, teles), je med 40 milijoni prebivalcev skoraj 30% revnih. Številka ni točna, ker čakamo novih statistik po zadnji dolarski krizi. V tem območju revščine je 54% otrok. Kako naj se država mirno razvija v takem stanju. Vsekakor, manjka „srčnih čutil‟, ali bolj strokovno povedano, socialne pravice.

Revščine vsekakor ni kriva sedanja vlada. Priznati moramo, da Macri ne pometa smeti pod preprogo, kot je to delala gospa Cristina. Mislim, da se bralci še spomnijo, da je minister Fernández trdil (ne da bi zardel), da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. Sedaj vemo, da je po zaslugi kirchneristov naša država druga v latinski Ameriki (za Venezuelo) kar revščine zadeva in šesta na svetu. Ne bomo tukaj razglabljali, koliko je pri tem kriva socialna otopelost, in koliko, da se ljudje raje zadovoljijo z minimalnimi dokladami, kot da bi delali in kaj več zaslužili. To je zadeva sociologov, kar avtor teh vrstic ni.

Seveda, revščina je tukaj in nekaj je treba narediti s „srčnimi čutili‟. Delno je poskrbljeno. Ni jasno, kdo ima zaslugo, a dogovor s FMI predvideva, da so „socialna sredstva nedotakljiva‟; torej, da bodo podpore ostale in se po potrebi povečale. Nekaj takega je odločila te dni guvernerka province Buenos Aires. Maria Eugenia Vidal je iz proračuna namenila dodatnih 318 milijonov za socialni fond predvsem na področju prehrane. Glede tega je v državi poskrbljeno. Prav te dni so strokovnjaki ugotavljali da, kljub skrajni revščini, v Argentini ni zaznati, da bi kdo umrl zaradi lakote.

In vendar, ne moremo mimo sanjskih načrtov. Kot se spodobi je sedaj, po končanem svetovnem prvenstvu, nastopila neke vrste volilna doba. Kaj nam bo ta doba prinesla je danes popona neznanka. Precej jasno pa se že kaže, kateri igralci bodo nastopali na tem „domačem prvenstvu‟.

Na vladni strani dejansko ni skrivnosti. Vprašanja so bistveno glede druge vrste kandidatov. Vsi soglašajo (in vsi so s tem zadovoljni), da bo Macri poskušal doseči drugo predsedniško obdobje, da se bo „Mariú‟ znova potegovala za mesto guvernerke prve argentinske province, medtem ko bo v prestolnici ponovno kandidiral za vodju avtonomnega mesta Rodríguez Larreta.

Bolj zapleteno je v opoziciji. In ko govorimo o opoziciji mislimo predvsem na peronizem. Res je, da je v povojih neka „vélika‟ levičarska povezava. A v sedanji Argentini ni govora, da bi prišla na oblast levica, vsaj ne v svoji klasični ideološki varianti. A kirchnerizem moramo smatrati za levico, čeprav je zavita v peronistično kožo. Govorimo torej o peronizmu. Danes ne kaže, da bi lahko nastopili z enotno listo. Vedno bolj jasno je, da bo gospa Cristina vztrajala s svojo stranko „Unidad ciudadana‟, zmerni (tradicionalni?) peronizem pa bo nastopil v neke vrste povezavi guvernerjev pod oznako „federalni peronizem‟.

Kakšne so vladne sanje? Da bi bili peronisti toliko razbiti, da bi Macri, v okviru te čudne argentinske volilne ustave, zmagal v prvem krogu s 40% glasov. Kajti, če gremo v kak drugi krog (ballotaje, po argentinsko), je najbolj verjetno, da bi zmagala opozicija. Vplivni vodja peronistične senatorske skupine, Miguel Angel Pichetto je te dni zatrdil, da bo „Cristina gotovo kandidirala‟. On je dejansko ideolog federalnega peronizma in s tem skuša škoditi levi varianti gibanja. Enako je izjavil guverner province Salta Urtubey. Vsi se pripravljajo, da jih ne bi čas prehitel.

Vendar, sredi poplave težav in naliva problemov je skoraj greh, da govorimo o volitvah, ki bodo šele oktobra prihodnjega leta. Se vam ne zdi?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini

Nihče ne zaupa

Lahko bi rekli, da je prvi sunek neurja že mimo. To seveda nikakor ne pomeni, da ima vlada položaj pod kontrolo. Trenutno se je dolar sicer umiril. Nekateri resni strokovnjaki celo napovedujejo, da bo še nekaj časa postopoma drsel navzdol. Ne preveč, ker v sedanjem stanju vladi bolj prija visoka kot nizka protivrednost z ameriško valuto. A, čeprav po tej nevihti čudno zveni, dolar ni edina težava argentinskega gospodarstva niti edina skrb sedanje vlade.

Nahajamo se torej v neke vrste premirju. Vojne še daleč ni konec, a nekoliko si lahko oddahnemo. Kaj torej trenutno vlado najbolj skrbi? Inflacija. Cene divje rastejo in grozijo z novimi skoki, ki lahko zapletejo ves razvoj izboljšanja, ki ga vlada predvideva za prihodnje leto. Res, letošnje leto (menijo) je že izgubljeno. Visoke obresti, ki jih je nastavila sama Centralna banka (nad 40%) v kali zamorijo vsako gospodarsko reaktivacijo. Ne bo novih delavnih mest, ne bo povečane proizvodnje, revščina se ne bo zmanjšala - priljubljenost vlade ne bo zrasla.

V tako negativnih okoliščinah pa mora vlada izvesti še hudo zatiskanje pasu. Vzeti kirurški nož (še bolje mesarskega) in rezati na levo in desno. Državne stroške mora zmanjšati za kakih 200 tisoč milijonov. Vse to seveda postavlja pod vprašanje celotno vladno strategijo kar zadeva predsedniških volitev prihodnjega leta.

Predsednik ni prepričan. Tudi v teh člankih smo povzeli snov, o kateri se mnogo piše in govori v argentinski politiki: dogovor. Da bi mirno in gotovo prišli do cilja bi bilo potrebno, da se vlada in vsaj večji del opozicije zedini glede vprašanja, kateri so tisti skupni cilji in po kateri poti (s kakšnimi sredstvi), naj jih dosežemo. Vztrajno se omenja španski primer „Pacto de la Moncloa‟, ki je državo potegnil in težav in jo postavil na evropsko raven.

Seveda, za vsak dogovor (kot za vsak prepir), sta potrebna dva. Torej, za kakršenkoli dogovor o kakem skupnem gospodarskem ali političnem načrtu je nujno, da soglašata vlada in vsaj nek večji del peronizma. Da bi na kak način sodelovala, ali z dogovorom soglašala bivša predsednic, ki ima še vedno velik del moči (in glasov) je čista utopija. Torej ostaneta vlada in zmerni peronizem. Dejstvo je, da sredi splošnega nezaupanja, tudi predsednik ne zaupa peronizmu. Ni prepričan, da bi lahko dosegel dogovor, ali še bolj jasno, da bi peronisti potem dogovor spoštovali.

Ni težko razumeti: peronizem je razklan. Največjo opozicijsko skupino tvori vrsta manjših skupinic, ki vsaka odloča avtonomno. Na nek način ima predsednik prav, ko trdi, da ni vodij, katerim bi lahko zaupal. Opekel se je že v primeru zakona o povišanju tarif javnih storitev. Dosegel je podporo raznih peronističnih guvernerjev, a njihovi poslanci in (zlasti) senatorji so potem volili za polemični zakon. Guvernerjem ni uspelo (ali niso hoteli?) prepričati teh parlamentarcev, da bi podprli vladno negativno stališče. Macri je moral potem uporabiti svoj veto, da je ustavil pohod opozicije na vladne račune.

Pred vlado je sedaj trd oreh. Septembra mora predložiti v parlamentu osnutek zakona o državnem proračunu za prihodnje leto. V argentinski politiki je to besedilo znano kot „zakon zakonov‟, torej, tista formulacija, na podlagi katere se potem gradijo ostali zakoni gospodarske, finančne in davčne narave.

Treba je prepričati svet. Omenimo enega bistvenih pogojev argentinske sedanjosti: dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Ta dogovor postavlja trde pogoje, ki bodo hudo prizadeli celotno argentinsko življenje v prihodnjih letih. Predvsem postavlja zahteve glede državnih računov. Torej bo moral zakon o proračunu za leto 2019 upoštevati te zahteve in odpraviti vrsto izdatkov, na katere smo bili doslej navajeni in pomenijo večjo kakovost tudi za naše vsakdanje življenje. To pa seveda pomeni ljudsko nejevoljo, ki se bo v malo več kot letu dni, izrazila na volitvah. Kateri od peronističnih veljakov, ki bo na teh volitvah tudi izpostavil svoj delež oblasti, bo pristal na tak dogovor? In, tudi če formalno pristane, predsednik ne zaupa, da se bo ta dogovor spoštoval v trenutku, ko bodo morali poslanci in senatorji oddati svoj glas.

Macriju bi v primeru, da ne dobi podpore peronizma, ostala enostavna poteza, da z dekretom podaljša veljavnost letošnjega proračuna in ga potem prilagaja vladnim potrebam. Ne bi bilo prvič, da vlada uporablja to „stransko pot‟. Celo gospa Cristina je to storila leta 2010. A poleg peronistov in potem državljanov, je treba prepričati tudi zunanji svet, od katerega smo odvisni glede investicij in posojil. Od investicij smo stalno odvisni, posojila bomo potrebovali še, dokler ne bomo dokončno uredili domačih računov. Kako naj jih prepričamo, če vlada ne doseže soglasja glede proračunskega zakona? Poleg tega, če opozicija ne soglaša in ga ne podpre, se odpre možnost, da dogovora s FMI ne bo spoštovala v primeru, da pride na oblast.

Ta možnost je najbolj nevarna. Res je, da se je Macri osebno in ustanovno zavezal, da bo spoštoval in izvedel pogoje, ki jih je mednarodna ustanova postavila kot pogoj vélikega posojila. Res je, da bo velik del načrta izveden pred prihodnjimi volitvami. A nihče ne more zatrditi, da bo prihodnja vlada, če zmaga katerakoli od peronističnih variant, delo težkega zdravljenja nadaljevala. Kaj lahko se zgodi, da zavrne te pogoje in znova zapade populizmu in nespametnemu zapravljanju, ki je bilo značilno za prejšnjo vlado.

Kaj pa doma? Predsednika skrbi zadržanje peronistov. A tudi v lastnih vrstah ima težave. Ne pozabimo, da vladno koalicijo sestavljajo tri stranke. Najštevilnejša je predsednikova PRO. Potem je še radikalna stranka. In končno Državljanska koalicija pod vodstvom vedno polemične Elise Carrió (Lilita). Soglasje med njimi je v stalnih težavah, čeprav se na zunaj ne vidijo vedno. Radikali so z nekdaj močne stranke dejansko postali privesek sedanje vlade. Nimajo močnega vodstva, nimajo večjega števila glasov, a ohranjajo močno vsedržavno strukturo. Imajo tudi nekaj guvernerjev in njihovo soglasje je odločilno v parlamentu, kjer ohranjajo svojo veljavo.

Radikali niso preveč srečni ob dogovoru s FMI. Tudi glede urejanja državnih računov sprejemajo ukrepe s stisnjenimi zobmi. Zato je sprožilo alarmne zvonce v stranki, ko se je Lilita o njih izrazila precej zaničljivo. Ne pozabimo, da je bila ona politično »rojena« in postala znana med radikali. Šele potem je zapustila stranko in iskala novih, lastnih poti.

Predsedniku pa je ta korak njegove ključne zaveznice skoraj zmešal štrene. Povabil je vse radikalne guvernerje s predsednikom stranke, mendoškim guvernerjem (Alfredo Cornejo) na čelu. Mir se je vrnil v domače vrste, a delo se je šele začelo. Brez zakona o proračunu bo vse delovanje težje. Vsi bodo morali nekoliko popustiti, da bo morda prišlo do soglasja. Ni jasno, kako bo, ker je Macri namenjen, da v celoti izpelje dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. Njegova odločnost (trma?) je znana. Kot običajno, vidimo en sam velik vprašaj nad argentinsko prihodnostjo.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini                                                                      

Kje je izhod?

Stvarnost ima to lastnost, da prej ali slej postane jasna in očividna. Tako je tudi vlada spoznala, da po stari poti ne more naprej. Cilj obnove, o katerem je sanjala, je predaleč, da bi ga lahko dosegli s sedaj razpoložljivimi sredstvi in v predvidenem času. Kako daleč je danes tista doba, ko so v začetku leta 2016 obljubljali, da se bo vse izboljšalo „v drugem semestru‟ in da je najhujše »že za nami«. Danes mirno priznajo, da »najhujše šele prihaja«. In to priznanje jim je razodela stvarnost ali, s tujko povedano, realnost.

Koncem preteklega tedna smo zopet trpeli. Dolar je nevzdržno rastel in presegel protivrednost 30 argentinskih pesov. To je neke vrste »strop«. Preko te vrednosti bi vse postalo preveč nevarno. Ekonomisti in politologi so hitro ugotovili vzrok teh nenehnih vzponov in padcev vladnih posegov: nezaupanje. Dogodki so se razpletali, kot da bi bila vlada brez moči. Marsikdo se je vprašal, da če vladna ekipa ne more obvladati dolarja, kaj sploh more narediti.

Dejstvo je, da je položaj podoben goreči stavbi, ko gasilci (vlada) nimajo dovolj sredstev, in predvsem, ni dovolj vode (dolarjev). Poleg tega so ti gasilci nekoliko neizkušeni ljudje; mnogo teorije a kaj malo prakse glede vprašanja, kaj storiti sredi hudega požara. Morda se celo med sabo kregajo, kaj da je bolje za boj proti ognju. Vsak od prebivalcev stavbe pa hoče rešiti kar se da (in če se more celo okoristiti še bolje), dobiti svojo količino vode, pogasiti v svoji sobi. Nihče pa ne misli na skupni blagor, kako skupaj pogasiti ogenj. In, kar je morda najhujše, nekateri se požara celo veselijo in skušajo zanetiti nove ognje tu in tam.

                                                

Ubogo zaupanje. Omenili smo nezaupanje. Kdo ne zaupa? V koga? In tako smo ponovno slišali čarobno besedo »trg« (mercado). Včasih kar pozabimo, da živimo v tržnem gospodarstvu, kjer je skoraj vse odvisno od ponudbe in povpraševanja. In trg postavlja cene. Če ves svet povprašuje po dolarjih, teh pa nihče ne ponuja, bo cena nevzdržno rastla. In ker nihče noče ničesar izgubiti, vsak hoče svojo lastnino rešiti in, če se da, se še okoristiti (spomnimo se goreče stavbe), lahko vidimo, da je sedanji položaj skrajno težak in nevaren.

Dve leti je prihajalo v državo dovolj dolarjev, da smo upali, da gremo po pravi poti. Poleg posojil, ki jih je prejemala država, je prišlo še ogromno kapitala, ki se je usidral v raznih bonih, ki so dajali bajne obresti. Seveda, vsak, ki je kupil bone, je pričakoval, da bo njegov denar na varnem in mu prinesel najboljši dobiček. A kaj. Nenadoma je nastala panika. Po vsem svetu je kapital bežal iz manj trdih tržnih položajev in iskal bolj varne. Argentina pa je bila še posebej prizadeta, ker je njen položaj manj trden.

Vlada res ni vedela kaj storiti. Prejeli smo poceni posojilo, ki nam ga je namenil Mednarodni denarni sklad (FMI). A pogoji za ta denar so trdi. A ta sredstva prihajalo v obrokih, ki so odvisni od tega, da postopoma izpolnjujemo pogoje. Stiskati moramo pas - konec je razsipanja. Vlada je obljubila vse, kar je FMI zahteval. A ti pogoji so skoraj kruti. Vendar bistvo nezaupanja je v dejstvu, da »trg« ne verjame, da bo vlada izpolnila svoje obljube. Zato kapital beži iz države. Seveda ne bežijo pesi, bežijo dolarji. Zakaj ni zaupanja? Zgodovinsko je dokazano, da Argentina ni najboljši dolžnik. Vedno smo obljubili, a nikdar izpolnili. Kdo naj nam še verjame?

Mož-beseda? Zakaj tudi med narodom ni zaupanja? Ker se je vlada znašla v hudem precepu. Ves čas od nastopa, predvsem pa zadnje mesece, je bilo mnogo vladnih naporov usmerjenih v uspeh na predsedniških volitvah prihodnjega leta. „Macri 2019‟ je bilo sicer geslo, a je bil tudi namen in prepričanje. Temelj tega prepričanja je bil gradualizem: postopoma bomo izšli iz krize. Socialno bomo počasi odpravili revščino in brezposelnost, gospodarsko bo država začela rasti. Javna dela bodo prepričala narod, da delamo pošteno, postopna reaktivacija bo temelj lepše prihodnosti. Običajna pravljica.

So v vladi res verjeli v svojo povest? Niso slišali svarilnih glasov resnih ekonomistov, da to nenehno zadolževanje ni varno niti dolgotrajno? Morda bi se res lahko postopoma izvlekli iz močvirja, a okoliščine so odločile drugače. Zvezde nam niso bile naklonjene. Gospod Trump je dvignil obresti in dolar se je ojačil tudi na mednarodnem trgu. Kapital je, kot lastovke, ko se bliža zima, nastopil pot proti severu. Petrolej se je podražil (mi uvažamo), cena soji je padla (to izvažamo) in huda suša je prizadela  letino. Pridelali smo kar 40% manj soje, kot je bilo predvideno. In kakovost je slabša, ker po pomladni in poletni suši je nastopila mokra jesen. Naj še naštevamo?

V tem, skoraj brezupnem položaju, je predsednik odločil, da bo (morda prvič v zgodovini) izpolnil kar je obljubil. Minister Dujovne je to potrdil v ZDA, Macri je načrt razložil svetu ministrov. Iztrebili bomo raka, pa čeprav bo bolelo. Na kocko bodo postavili geslo „Macri 2019‟, pa čeprav bo to stalo volilni poraz. Ne bodo več obljubljali lepšega „drugega semestra‟, ker bomo stiskali pasove in trpeli na vseh področjih. Morda (in le morda) nam tako uspe, da bomo že prihodnje leto nekoliko bolj uspešni in se bo položaj vsaj malo izboljšal. Res je; če Macri dokaže, da je mož-beseda, se bo morda vrnilo zaupanje in nam uspe najti izhod iz teh nenehnih kriz.

                               

Bomo pametni ali nespametni? Hiša gori. Gasilci se trudijo in naredijo kar pač morejo. Kaj pa prebivalci? Tukaj pride na vrsto politična opozicija, delavski sindikati, socialna gibanja (ki imajo vedno večjo moč, tudi s podporo Cerkve), podjetniki, državljani … Je komu mar država? Sploh vemo, kaj pomeni pojem „skupni blagor‟?

Poglejmo le eno plat problema. Vlada brezupno potrebuje dolarjev. A kar jih dnevno proda in kar jih posamezniki zapravijo v inozemskem turizmu, mesečno uide iz države 2.500 milijonov ameriške valute. V dvajsetih mesecih to predstavlja celotno vsoto posojila FMI. Argentinci pa imajo v tujih bankah in finančnih ustanova po svetu vloženih 250.000 milijonov dolarjev. To je petkrat več kot slavno posojilo FMI. Koliko dolarjev brez praktičnega učinka počiva „v žimnicah‟ (kot bistro pove domači izraz), niti ne vemo? Res je: država je revna a mnogi državljani so bogati. Zakaj naj nam svet pomaga, če imamo sami kar preveč kapitala - po svetu.

Nekaj smo napredovali. Večji del politične srenje, s tem mislimo resni (federalni) peronizem, noče, da bi vlada padla. Beseda »gobernabilidad« (sposobnost vladanja) je upoštevana in zlasti guvernerji vedo, da se ne smemo igrati z našo šibko demokracijo. Sindikati (z izjemo skrajno levičarskih in kirchnerističnih) se sicer upirajo in zahtevajo povišice plač in znižanje brezposelnosti, a tudi ne bodo spodkopavali ustavnih dejavnikov. Socialna gibanja rovarijo in uprizarjajo poulične blokade, a vedo, da so eni redkih, ki jih kriza ne bo odplavila. Celo v dogovoru s FMI je določeno, da »socialni stroški« ne bodo prizadeti ob stiskanju pasov. Podjetniki tarnajo, a tudi upajo, da bomo našli pot iz močvirja. Kot vedno doslej, a še bolj dramatično, je od nas samih odvisno, če bomo pametni in našli izhod iz krize.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónic