Iz življenja v Argentini                                                                  

Razpoka brez dna

Dolgo časa že govorimo in pišemo, da je Argentina razklana dežela, ločena na dva nespravljiva dela. Kar eni zaničujejo, drugi obožujejo; kar eni častijo, drugi preklinjajo. Cilj enih in drugih je uničenje nasprotnika za vsako ceno in ponoven prevzem (ali obstanek na) oblasti.

Ni treba še posebej poudarjati, kako vse to škodi državi in vsemu družbenemu telesu. Sile so zelo enake in ne kaže, de bi eden z lahkoto opravil z drugim. A v te spopade se vlaga toliko energije (potrebne za višje cilje), da je to že samo po sebi prava narodna tragedija. Tisti, ki je na vladi, zavrača vsak predlog ali vsako zahtevo nasprotnika; oni, v opoziciji, kritizira in zaničuje vsak vladni korak, pa tudi če je ta pozitiven in bi lahko prinesel vreden sad za narodov blagor.

Ta dva dela sta Macrijeva vlada in njegovi volivci, pa pristaši gospe Cristine Fernández de Kirchner. Med temi zadnjimi prevladuje geslo: „Čim slabše tem boljše‟. Čim slabše gre vladi, tem boljše je za njih, ne glede, da ob tem trpi narod in se postavlja pod vprašanj velik del argentinske prihodnosti.

Seveda je še en del političnega odra, zgodovinsko bliže kirchnerizmu,  ne preveč daleč od vlade. To je zmerni peronizem, ki noče nič slišati o bivši predsednici, a tudi  kaj malo o sedanjem predsedniku. Hoče zagotoviti veljavo ustanov (gobernabilidad - sposobnost vladanja in dopolnitev ustavne dobe sedanje vlade), a tudi hrepeni po lastni zmagi na volitvah prihodnjega leta. V teh okoliščinah poteka (in bo potekalo) politično življenje sedanje Argentine.

Zopet tisto blaženo zaupanje. Dejansko so vse tri skupine skoraj enako močne. Med volivci imajo podobno podporo. Če bi se dve od njih združili, bi lahko prevzeli vodstvo države in jo mirno vodili po izbrani poti. Težava je, da izbira poti ni enaka. A bistveno je, da drug drugemu ne zaupajo. Bivša predsednica ne zaupa nikomur. Zmerni peronizem ne zaupa Macriju, češ, hoče da so soudeleženi pri naporih in žrtvah, a le v svojo prid in korist svoje stranke. Macri pa ne zaupa peronistom, ker je prepričan, da bodo v najbolj usodnem trenutku prelomili besedo in izpeljali delo v lastno korist. V takem stanju je razumljivo, da je pot težja in dosega ciljev skoraj nemogoča.

Vlada ima pred sabo ogromno preizkušnjo. Kot smo v teh člankih že omenili, mora septembra v parlamentu predložiti osnutek proračuna za leto 2019. Objavila je že, da bomo morali, na podlagi zahtev Mednarodnega denarnega sklada, privarčevati dobrih 300 tisoč milijonov dolarjev. Kako naj to dosežemo, ne da bi celotna struktura zgrmela na tla? V medijih se govori o »škarjah«, ki je tipičen argentinski izraz, kadar je treba odpraviti nepotrebne (ali pa potrebne) stroške. A bistveno bo v tem stanju uporabiti kirurški nož, da izrežemo vse »rakove« tvorbe, a se ne dotaknemo zdravih in bistvenih del telesa. A za potrditev je potrebna večina v parlamentu, ki je vlada nima.

Javno vsi soglašajo, da je to nujno potrebno. A ko začnemo računati, kaj odrezati in kaj pustiti, začne goreti. Oblast je bila jasna: zvezna vlada prevzame odgovornost, da prihrani dve tretjini celotne vsote. A eno tretjino (100 tisoč milijonov dolarjev) morajo prispevati province. Tukaj pa vsi obmolčijo, oziroma, začnejo protestirati, dokazovati, da tega ne zmorejo, da bi to lažje utrpel sosed. Težava niso samo z guvernerji, ki so iz vrst kirchneristov; tudi federalni peronizem se otepa in guvernerji vladne stranke prav tako niso preveč srečni. Najhujša teža varčevanja pa bo padla na prestolno mesto in provinco Buenos Aires, ki morata še dodatno prevzeti stroške subvencij javnih storitev. Te je doslej krila zvezna vlada iz skupnega fonda (izum gospe Cristine), a okorišča le prebivalstvo glavnega mesta in okolice. Prva zahteva vseh ostalih guvernerjev je bila, da se to neha. Vse je še v megli, nič ni jasno, a čas hiti in odločitve se bližajo.

Prazne pohvale. Vendar je treba naprej, ker se težave večajo in čas hiti. Te dni je bilo v Buenos Airesu eno izmed srečanj skupine G-20, dvajset najbolj razvitih držav, ki jo letos (to pot res samo po zaslugi Macrija), vodi Argentina. Če malo pozabimo na domače težave in pogledamo po svetu, lahko vidimo, da so problemi in spopadi povsod. Priče smo neke vrste začetku »svetovne gospodarske vojne«, kjer na čelu stojita ZDA na eni strani in Kitajska na drugi. Tudi Evropa ima težave. Kako preprečiti, da do te katastrofe pride in da bi posledice tega stanja negativno prizadele državo in svet?

Letos bo v naši državi tudi splošno zasedanje te skupine. Prišli bodo svetovni veljaki, s Trumpom na čelu. Tedaj se bosta Macri in Trump znova sestala. Ob tem je zanimivo kakšno važnost svet posveča Argentini. Te dni je bila v Buenos Airesu gospa Cristine Lagarde, voditeljica Mednarodnega denarnega sklada. Vse njene izjave so zvenele v podporo vladi in zaupanju, da bo Argentina izpolnila svojo obljubo FMI in da bo izšla iz težav, v katerih se nahaja. Izrazila je prepričanje, da bo inflacija znatno padla v prihodnjem letu, ki bo pomenilo tudi obnovo gospodarske rasti v državi. Noben vladni funkcionar ne bi mogel podati bolj optimističnih izjav.

Podporo argentinski vladi v njenih gospodarskih in finančnih naporih izražajo tudi drugi svetovni veljaki. Macri je prisrčno sprejet v svetovnih prestolnicah. Kadar pridejo v Argentino slišimo le pohvalne izraze glede države in njenega vodstva, predvsem predsednika. Ko bo glavno zasedanje G-20 bo obzorje priznanja enako. A kljub tej izredni podpori svetovnih veljakov - investicij ni. Vsi se prijazno nasmihajo in predsednika potrepljajo po rami - a nihče ne seže v žep. Kapital ne pozna prijateljev …

Ključno vprašanje. Res ima denar svoja pravila in svetovne okoliščine niso danes naklonjene Argentini. A vendar opazovalci iščejo še druge vzroke, zakaj podjetja (tuja, pa tudi domača) ne investirajo v našo državo. Odgovor, ki ga ponujajo, je zanimiv: ni politične stabilnosti. Doslej  nihče (razen nekaj fanatikov K) ne dvomi, da bo Macri dokončal svoj mandat in celo vroče želi, da bi se to zgodilo. Kaj pa potem? Ko govorimo o politični stabilnosti se sprašujemo tudi, kaj bo, če na volitvah zmaga ena ali druga varianta peronizma. Bi federalni peronizem nadaljeval delo varčevanja in urejanja države, ki ga je (zelo pozno) začel Macri? Kaj bi storila gospa Cristina, če jo usoda znova posadi na prestol predsednice? In, ob tem, glavno vprašanje: se gospa Cristina lahko vrne?

O tem zadnjem vprašanju so te dni tekli potoki črnila (ali pa bytov, če pomislimo, da večina že vse novice bere na zaslonih računalnikov, raznih tablet ali pametnih telefonov). Nekateri o tem govorijo strokovno, neprizadeto. Drugi, mnogi od njih, s strahom v srcu. Tretji z upanjem, v pričakovanju nečesa magičnega.

Kljub različnim pogledom je odgovor precej soglasen. Da; bivša predsednica ima možnost, da se vrne na oblast. A ta možnost je majhna in pot do tega izredno težavna. Temu je vzrok  razkol v peronizmu, kjer mnogi veljaki, predvsem in zveze guvernerjev, nočejo nič slišati o njej. Drugi vzrok pa je, da narod v veliki meri ohranja spomin na »demokratično diktaturo«, ki jo je izvajala do konca svojega mandata, in na poplavo korupcije, o kateri se še danes nenehno pojavljajo nove obtožbe in novi dokazi. V tem položaju lahko narod, ki tako rad pozablja, lahko reši le tako potreben spomin.