Iz življenja v Argentini                                                                  

Revež, kdo bo tebe ljubil?

Star slovenski pregovor trdi da »človek obrača, Bog pa obrne«. To je lepa misel, če poudarjamo njen verski pojem. V politiki pa je lahko izgovor, da krivdo za porazno stanje preložimo na nekoga drugega. Vsekakor, gospod Bog noče, da bi ljudje trpeli revščino in pomanjkanje. In, če bi vsi sledili njegovim naročilom (zapovedim), bi življenje nas vseh bilo boljše in lepše.

Po tem, nekoliko duhovnem uvodu, preidimo na svetne zadeve. Kaj je vlada obračala in kako se je obrnilo? Poglejmo: svetovno nogometno prvenstvo je za nami. Francozi so odnesli pokal, Hrvatje pa slavo. In kaj je ostalo Argentini: razočaranje in kruta realnost. In vendar je bilo predvideno, tako za vlado kot za opozicijo, da bi bilo prvenstvo neke vrste mejnik. Po končanem tekmovanju, na katerem so vsi pričakovali, če ne že pokala vsaj nekaj slave, naj bi se nemudoma začela kampanja za predsedniške volitve prihodnjega leta. Seveda ne uradno, ker to je zakonsko določeno za nekaj mesecev pred glasovanjem. A vse delovanje naj bi bilo usmerjeno v „ustoličenje‟ možnih kandidatov ene in druge strani.

In kaj imamo danes? Vlada (čeprav ne pozabi na volitve in gotovo Macrijevo kandidaturo) se bori z zavoženim gospodarstvom, trpi pod udarci inflacije, trepeta ob vsakem premiku dolarja in se izgublja v računih, kako prihraniti astronomske milijone, da izpolni pogoje, ki jih je stavil Mednarodni denarni sklad (FMI). Ha; to ni Argentinca vredno življenje. Res smo obračali, pa se je le preveč obrnilo …

Jaz višam cene, ti višaš cene … Ne moremo vse krivde valiti na domače podjetnike. A res je, da so tako proizvajalci kot trgovci v teh dolgih desetletjih raznih argentinskih kriz zapadli grdi navadi, da višajo cene „za vsak slučaj‟. To se v normalnih časih morda niti preveč ne pozna, a v kriznih obdobjih lahko postane usodno. Pretekli torek, 17. julija, je uradni statistični inštitut objavil inflacijo za mesec junij. Kot smo pričakovali, je bila grozna: 3,7% v zadnjem mesecu; tako smo dosegli 16% v letošnjem letu in 29,5% v zadnjih dvanajstih mesecih. Vsekakor ne bomo mogli izpolniti enega izmed pogojev, ki ga je stavil FMI. Namreč, da letna inflacija ne bo presegla 27%. Resni strokovnjaki govorijo o 29 in nekateri celo nad 30%. V katerikoli normalni državi bi vlada že zdavnaj padla in gorelo bi na levi in desni. A mi nismo normalna država.

Kako smo prišli v sedanje stanje je težko razložiti. Pomislimo, da je parlament v lanskem novembru izglasoval proračunski zakon, ki je predvideval letno inflacijo v višini 10%. Potem so (ne da bi spremenili zakonsko besedilo) v decembru napovedali, da so se zmotili in bo inflacija skočila na 15%. Sedaj smo to napoved skoraj podvojili. Res je, da smo medtem utrpeli svetovni beg dolarja iz obrobnih držav v bančna središča (hvala, gospod Trump). A tudi vladni računi so bili nerealni, finančna politika brez trdne podlage in vzpostavljanje reda v domačem gospodarstvu precej zmotno.

Vendar ostanimo vsaj še za trenutek pri junijskih številkah inflacije. Med najbolj kritičnimi povišicami je bila ravno prehrana: 5,2%. Ni treba še posebej poudarjati, kako to prizadene prav najnižje plasti prebivalstva. In v rubriki „prehrana‟, je rekord odnesla pšenična moka, ki je poskočila za 25,8%; pa sončnično olje: 11,8%. Vse to v deželi, ki se je včasih imenovala „žitnica sveta‟.

„Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili.‟ Tako je pel v pesmi „Siromak‟ naš goriški slavček Simon Gregorčič. In vendar, v državi, ki pridela toliko, da bi lahko hranila 400 milijonov duš (pravzaprav, teles), je med 40 milijoni prebivalcev skoraj 30% revnih. Številka ni točna, ker čakamo novih statistik po zadnji dolarski krizi. V tem območju revščine je 54% otrok. Kako naj se država mirno razvija v takem stanju. Vsekakor, manjka „srčnih čutil‟, ali bolj strokovno povedano, socialne pravice.

Revščine vsekakor ni kriva sedanja vlada. Priznati moramo, da Macri ne pometa smeti pod preprogo, kot je to delala gospa Cristina. Mislim, da se bralci še spomnijo, da je minister Fernández trdil (ne da bi zardel), da je v Argentini manj revnih kot v Nemčiji. Sedaj vemo, da je po zaslugi kirchneristov naša država druga v latinski Ameriki (za Venezuelo) kar revščine zadeva in šesta na svetu. Ne bomo tukaj razglabljali, koliko je pri tem kriva socialna otopelost, in koliko, da se ljudje raje zadovoljijo z minimalnimi dokladami, kot da bi delali in kaj več zaslužili. To je zadeva sociologov, kar avtor teh vrstic ni.

Seveda, revščina je tukaj in nekaj je treba narediti s „srčnimi čutili‟. Delno je poskrbljeno. Ni jasno, kdo ima zaslugo, a dogovor s FMI predvideva, da so „socialna sredstva nedotakljiva‟; torej, da bodo podpore ostale in se po potrebi povečale. Nekaj takega je odločila te dni guvernerka province Buenos Aires. Maria Eugenia Vidal je iz proračuna namenila dodatnih 318 milijonov za socialni fond predvsem na področju prehrane. Glede tega je v državi poskrbljeno. Prav te dni so strokovnjaki ugotavljali da, kljub skrajni revščini, v Argentini ni zaznati, da bi kdo umrl zaradi lakote.

In vendar, ne moremo mimo sanjskih načrtov. Kot se spodobi je sedaj, po končanem svetovnem prvenstvu, nastopila neke vrste volilna doba. Kaj nam bo ta doba prinesla je danes popona neznanka. Precej jasno pa se že kaže, kateri igralci bodo nastopali na tem „domačem prvenstvu‟.

Na vladni strani dejansko ni skrivnosti. Vprašanja so bistveno glede druge vrste kandidatov. Vsi soglašajo (in vsi so s tem zadovoljni), da bo Macri poskušal doseči drugo predsedniško obdobje, da se bo „Mariú‟ znova potegovala za mesto guvernerke prve argentinske province, medtem ko bo v prestolnici ponovno kandidiral za vodju avtonomnega mesta Rodríguez Larreta.

Bolj zapleteno je v opoziciji. In ko govorimo o opoziciji mislimo predvsem na peronizem. Res je, da je v povojih neka „vélika‟ levičarska povezava. A v sedanji Argentini ni govora, da bi prišla na oblast levica, vsaj ne v svoji klasični ideološki varianti. A kirchnerizem moramo smatrati za levico, čeprav je zavita v peronistično kožo. Govorimo torej o peronizmu. Danes ne kaže, da bi lahko nastopili z enotno listo. Vedno bolj jasno je, da bo gospa Cristina vztrajala s svojo stranko „Unidad ciudadana‟, zmerni (tradicionalni?) peronizem pa bo nastopil v neke vrste povezavi guvernerjev pod oznako „federalni peronizem‟.

Kakšne so vladne sanje? Da bi bili peronisti toliko razbiti, da bi Macri, v okviru te čudne argentinske volilne ustave, zmagal v prvem krogu s 40% glasov. Kajti, če gremo v kak drugi krog (ballotaje, po argentinsko), je najbolj verjetno, da bi zmagala opozicija. Vplivni vodja peronistične senatorske skupine, Miguel Angel Pichetto je te dni zatrdil, da bo „Cristina gotovo kandidirala‟. On je dejansko ideolog federalnega peronizma in s tem skuša škoditi levi varianti gibanja. Enako je izjavil guverner province Salta Urtubey. Vsi se pripravljajo, da jih ne bi čas prehitel.

Vendar, sredi poplave težav in naliva problemov je skoraj greh, da govorimo o volitvah, ki bodo šele oktobra prihodnjega leta. Se vam ne zdi?

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.