Iz življenja v Argentini

Nihče ne zaupa

Lahko bi rekli, da je prvi sunek neurja že mimo. To seveda nikakor ne pomeni, da ima vlada položaj pod kontrolo. Trenutno se je dolar sicer umiril. Nekateri resni strokovnjaki celo napovedujejo, da bo še nekaj časa postopoma drsel navzdol. Ne preveč, ker v sedanjem stanju vladi bolj prija visoka kot nizka protivrednost z ameriško valuto. A, čeprav po tej nevihti čudno zveni, dolar ni edina težava argentinskega gospodarstva niti edina skrb sedanje vlade.

Nahajamo se torej v neke vrste premirju. Vojne še daleč ni konec, a nekoliko si lahko oddahnemo. Kaj torej trenutno vlado najbolj skrbi? Inflacija. Cene divje rastejo in grozijo z novimi skoki, ki lahko zapletejo ves razvoj izboljšanja, ki ga vlada predvideva za prihodnje leto. Res, letošnje leto (menijo) je že izgubljeno. Visoke obresti, ki jih je nastavila sama Centralna banka (nad 40%) v kali zamorijo vsako gospodarsko reaktivacijo. Ne bo novih delavnih mest, ne bo povečane proizvodnje, revščina se ne bo zmanjšala - priljubljenost vlade ne bo zrasla.

V tako negativnih okoliščinah pa mora vlada izvesti še hudo zatiskanje pasu. Vzeti kirurški nož (še bolje mesarskega) in rezati na levo in desno. Državne stroške mora zmanjšati za kakih 200 tisoč milijonov. Vse to seveda postavlja pod vprašanje celotno vladno strategijo kar zadeva predsedniških volitev prihodnjega leta.

Predsednik ni prepričan. Tudi v teh člankih smo povzeli snov, o kateri se mnogo piše in govori v argentinski politiki: dogovor. Da bi mirno in gotovo prišli do cilja bi bilo potrebno, da se vlada in vsaj večji del opozicije zedini glede vprašanja, kateri so tisti skupni cilji in po kateri poti (s kakšnimi sredstvi), naj jih dosežemo. Vztrajno se omenja španski primer „Pacto de la Moncloa‟, ki je državo potegnil in težav in jo postavil na evropsko raven.

Seveda, za vsak dogovor (kot za vsak prepir), sta potrebna dva. Torej, za kakršenkoli dogovor o kakem skupnem gospodarskem ali političnem načrtu je nujno, da soglašata vlada in vsaj nek večji del peronizma. Da bi na kak način sodelovala, ali z dogovorom soglašala bivša predsednic, ki ima še vedno velik del moči (in glasov) je čista utopija. Torej ostaneta vlada in zmerni peronizem. Dejstvo je, da sredi splošnega nezaupanja, tudi predsednik ne zaupa peronizmu. Ni prepričan, da bi lahko dosegel dogovor, ali še bolj jasno, da bi peronisti potem dogovor spoštovali.

Ni težko razumeti: peronizem je razklan. Največjo opozicijsko skupino tvori vrsta manjših skupinic, ki vsaka odloča avtonomno. Na nek način ima predsednik prav, ko trdi, da ni vodij, katerim bi lahko zaupal. Opekel se je že v primeru zakona o povišanju tarif javnih storitev. Dosegel je podporo raznih peronističnih guvernerjev, a njihovi poslanci in (zlasti) senatorji so potem volili za polemični zakon. Guvernerjem ni uspelo (ali niso hoteli?) prepričati teh parlamentarcev, da bi podprli vladno negativno stališče. Macri je moral potem uporabiti svoj veto, da je ustavil pohod opozicije na vladne račune.

Pred vlado je sedaj trd oreh. Septembra mora predložiti v parlamentu osnutek zakona o državnem proračunu za prihodnje leto. V argentinski politiki je to besedilo znano kot „zakon zakonov‟, torej, tista formulacija, na podlagi katere se potem gradijo ostali zakoni gospodarske, finančne in davčne narave.

Treba je prepričati svet. Omenimo enega bistvenih pogojev argentinske sedanjosti: dogovor z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Ta dogovor postavlja trde pogoje, ki bodo hudo prizadeli celotno argentinsko življenje v prihodnjih letih. Predvsem postavlja zahteve glede državnih računov. Torej bo moral zakon o proračunu za leto 2019 upoštevati te zahteve in odpraviti vrsto izdatkov, na katere smo bili doslej navajeni in pomenijo večjo kakovost tudi za naše vsakdanje življenje. To pa seveda pomeni ljudsko nejevoljo, ki se bo v malo več kot letu dni, izrazila na volitvah. Kateri od peronističnih veljakov, ki bo na teh volitvah tudi izpostavil svoj delež oblasti, bo pristal na tak dogovor? In, tudi če formalno pristane, predsednik ne zaupa, da se bo ta dogovor spoštoval v trenutku, ko bodo morali poslanci in senatorji oddati svoj glas.

Macriju bi v primeru, da ne dobi podpore peronizma, ostala enostavna poteza, da z dekretom podaljša veljavnost letošnjega proračuna in ga potem prilagaja vladnim potrebam. Ne bi bilo prvič, da vlada uporablja to „stransko pot‟. Celo gospa Cristina je to storila leta 2010. A poleg peronistov in potem državljanov, je treba prepričati tudi zunanji svet, od katerega smo odvisni glede investicij in posojil. Od investicij smo stalno odvisni, posojila bomo potrebovali še, dokler ne bomo dokončno uredili domačih računov. Kako naj jih prepričamo, če vlada ne doseže soglasja glede proračunskega zakona? Poleg tega, če opozicija ne soglaša in ga ne podpre, se odpre možnost, da dogovora s FMI ne bo spoštovala v primeru, da pride na oblast.

Ta možnost je najbolj nevarna. Res je, da se je Macri osebno in ustanovno zavezal, da bo spoštoval in izvedel pogoje, ki jih je mednarodna ustanova postavila kot pogoj vélikega posojila. Res je, da bo velik del načrta izveden pred prihodnjimi volitvami. A nihče ne more zatrditi, da bo prihodnja vlada, če zmaga katerakoli od peronističnih variant, delo težkega zdravljenja nadaljevala. Kaj lahko se zgodi, da zavrne te pogoje in znova zapade populizmu in nespametnemu zapravljanju, ki je bilo značilno za prejšnjo vlado.

Kaj pa doma? Predsednika skrbi zadržanje peronistov. A tudi v lastnih vrstah ima težave. Ne pozabimo, da vladno koalicijo sestavljajo tri stranke. Najštevilnejša je predsednikova PRO. Potem je še radikalna stranka. In končno Državljanska koalicija pod vodstvom vedno polemične Elise Carrió (Lilita). Soglasje med njimi je v stalnih težavah, čeprav se na zunaj ne vidijo vedno. Radikali so z nekdaj močne stranke dejansko postali privesek sedanje vlade. Nimajo močnega vodstva, nimajo večjega števila glasov, a ohranjajo močno vsedržavno strukturo. Imajo tudi nekaj guvernerjev in njihovo soglasje je odločilno v parlamentu, kjer ohranjajo svojo veljavo.

Radikali niso preveč srečni ob dogovoru s FMI. Tudi glede urejanja državnih računov sprejemajo ukrepe s stisnjenimi zobmi. Zato je sprožilo alarmne zvonce v stranki, ko se je Lilita o njih izrazila precej zaničljivo. Ne pozabimo, da je bila ona politično »rojena« in postala znana med radikali. Šele potem je zapustila stranko in iskala novih, lastnih poti.

Predsedniku pa je ta korak njegove ključne zaveznice skoraj zmešal štrene. Povabil je vse radikalne guvernerje s predsednikom stranke, mendoškim guvernerjem (Alfredo Cornejo) na čelu. Mir se je vrnil v domače vrste, a delo se je šele začelo. Brez zakona o proračunu bo vse delovanje težje. Vsi bodo morali nekoliko popustiti, da bo morda prišlo do soglasja. Ni jasno, kako bo, ker je Macri namenjen, da v celoti izpelje dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. Njegova odločnost (trma?) je znana. Kot običajno, vidimo en sam velik vprašaj nad argentinsko prihodnostjo.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.