Iz življenja v Argentini                                                                      

Kje je izhod?

Stvarnost ima to lastnost, da prej ali slej postane jasna in očividna. Tako je tudi vlada spoznala, da po stari poti ne more naprej. Cilj obnove, o katerem je sanjala, je predaleč, da bi ga lahko dosegli s sedaj razpoložljivimi sredstvi in v predvidenem času. Kako daleč je danes tista doba, ko so v začetku leta 2016 obljubljali, da se bo vse izboljšalo „v drugem semestru‟ in da je najhujše »že za nami«. Danes mirno priznajo, da »najhujše šele prihaja«. In to priznanje jim je razodela stvarnost ali, s tujko povedano, realnost.

Koncem preteklega tedna smo zopet trpeli. Dolar je nevzdržno rastel in presegel protivrednost 30 argentinskih pesov. To je neke vrste »strop«. Preko te vrednosti bi vse postalo preveč nevarno. Ekonomisti in politologi so hitro ugotovili vzrok teh nenehnih vzponov in padcev vladnih posegov: nezaupanje. Dogodki so se razpletali, kot da bi bila vlada brez moči. Marsikdo se je vprašal, da če vladna ekipa ne more obvladati dolarja, kaj sploh more narediti.

Dejstvo je, da je položaj podoben goreči stavbi, ko gasilci (vlada) nimajo dovolj sredstev, in predvsem, ni dovolj vode (dolarjev). Poleg tega so ti gasilci nekoliko neizkušeni ljudje; mnogo teorije a kaj malo prakse glede vprašanja, kaj storiti sredi hudega požara. Morda se celo med sabo kregajo, kaj da je bolje za boj proti ognju. Vsak od prebivalcev stavbe pa hoče rešiti kar se da (in če se more celo okoristiti še bolje), dobiti svojo količino vode, pogasiti v svoji sobi. Nihče pa ne misli na skupni blagor, kako skupaj pogasiti ogenj. In, kar je morda najhujše, nekateri se požara celo veselijo in skušajo zanetiti nove ognje tu in tam.

                                                

Ubogo zaupanje. Omenili smo nezaupanje. Kdo ne zaupa? V koga? In tako smo ponovno slišali čarobno besedo »trg« (mercado). Včasih kar pozabimo, da živimo v tržnem gospodarstvu, kjer je skoraj vse odvisno od ponudbe in povpraševanja. In trg postavlja cene. Če ves svet povprašuje po dolarjih, teh pa nihče ne ponuja, bo cena nevzdržno rastla. In ker nihče noče ničesar izgubiti, vsak hoče svojo lastnino rešiti in, če se da, se še okoristiti (spomnimo se goreče stavbe), lahko vidimo, da je sedanji položaj skrajno težak in nevaren.

Dve leti je prihajalo v državo dovolj dolarjev, da smo upali, da gremo po pravi poti. Poleg posojil, ki jih je prejemala država, je prišlo še ogromno kapitala, ki se je usidral v raznih bonih, ki so dajali bajne obresti. Seveda, vsak, ki je kupil bone, je pričakoval, da bo njegov denar na varnem in mu prinesel najboljši dobiček. A kaj. Nenadoma je nastala panika. Po vsem svetu je kapital bežal iz manj trdih tržnih položajev in iskal bolj varne. Argentina pa je bila še posebej prizadeta, ker je njen položaj manj trden.

Vlada res ni vedela kaj storiti. Prejeli smo poceni posojilo, ki nam ga je namenil Mednarodni denarni sklad (FMI). A pogoji za ta denar so trdi. A ta sredstva prihajalo v obrokih, ki so odvisni od tega, da postopoma izpolnjujemo pogoje. Stiskati moramo pas - konec je razsipanja. Vlada je obljubila vse, kar je FMI zahteval. A ti pogoji so skoraj kruti. Vendar bistvo nezaupanja je v dejstvu, da »trg« ne verjame, da bo vlada izpolnila svoje obljube. Zato kapital beži iz države. Seveda ne bežijo pesi, bežijo dolarji. Zakaj ni zaupanja? Zgodovinsko je dokazano, da Argentina ni najboljši dolžnik. Vedno smo obljubili, a nikdar izpolnili. Kdo naj nam še verjame?

Mož-beseda? Zakaj tudi med narodom ni zaupanja? Ker se je vlada znašla v hudem precepu. Ves čas od nastopa, predvsem pa zadnje mesece, je bilo mnogo vladnih naporov usmerjenih v uspeh na predsedniških volitvah prihodnjega leta. „Macri 2019‟ je bilo sicer geslo, a je bil tudi namen in prepričanje. Temelj tega prepričanja je bil gradualizem: postopoma bomo izšli iz krize. Socialno bomo počasi odpravili revščino in brezposelnost, gospodarsko bo država začela rasti. Javna dela bodo prepričala narod, da delamo pošteno, postopna reaktivacija bo temelj lepše prihodnosti. Običajna pravljica.

So v vladi res verjeli v svojo povest? Niso slišali svarilnih glasov resnih ekonomistov, da to nenehno zadolževanje ni varno niti dolgotrajno? Morda bi se res lahko postopoma izvlekli iz močvirja, a okoliščine so odločile drugače. Zvezde nam niso bile naklonjene. Gospod Trump je dvignil obresti in dolar se je ojačil tudi na mednarodnem trgu. Kapital je, kot lastovke, ko se bliža zima, nastopil pot proti severu. Petrolej se je podražil (mi uvažamo), cena soji je padla (to izvažamo) in huda suša je prizadela  letino. Pridelali smo kar 40% manj soje, kot je bilo predvideno. In kakovost je slabša, ker po pomladni in poletni suši je nastopila mokra jesen. Naj še naštevamo?

V tem, skoraj brezupnem položaju, je predsednik odločil, da bo (morda prvič v zgodovini) izpolnil kar je obljubil. Minister Dujovne je to potrdil v ZDA, Macri je načrt razložil svetu ministrov. Iztrebili bomo raka, pa čeprav bo bolelo. Na kocko bodo postavili geslo „Macri 2019‟, pa čeprav bo to stalo volilni poraz. Ne bodo več obljubljali lepšega „drugega semestra‟, ker bomo stiskali pasove in trpeli na vseh področjih. Morda (in le morda) nam tako uspe, da bomo že prihodnje leto nekoliko bolj uspešni in se bo položaj vsaj malo izboljšal. Res je; če Macri dokaže, da je mož-beseda, se bo morda vrnilo zaupanje in nam uspe najti izhod iz teh nenehnih kriz.

                               

Bomo pametni ali nespametni? Hiša gori. Gasilci se trudijo in naredijo kar pač morejo. Kaj pa prebivalci? Tukaj pride na vrsto politična opozicija, delavski sindikati, socialna gibanja (ki imajo vedno večjo moč, tudi s podporo Cerkve), podjetniki, državljani … Je komu mar država? Sploh vemo, kaj pomeni pojem „skupni blagor‟?

Poglejmo le eno plat problema. Vlada brezupno potrebuje dolarjev. A kar jih dnevno proda in kar jih posamezniki zapravijo v inozemskem turizmu, mesečno uide iz države 2.500 milijonov ameriške valute. V dvajsetih mesecih to predstavlja celotno vsoto posojila FMI. Argentinci pa imajo v tujih bankah in finančnih ustanova po svetu vloženih 250.000 milijonov dolarjev. To je petkrat več kot slavno posojilo FMI. Koliko dolarjev brez praktičnega učinka počiva „v žimnicah‟ (kot bistro pove domači izraz), niti ne vemo? Res je: država je revna a mnogi državljani so bogati. Zakaj naj nam svet pomaga, če imamo sami kar preveč kapitala - po svetu.

Nekaj smo napredovali. Večji del politične srenje, s tem mislimo resni (federalni) peronizem, noče, da bi vlada padla. Beseda »gobernabilidad« (sposobnost vladanja) je upoštevana in zlasti guvernerji vedo, da se ne smemo igrati z našo šibko demokracijo. Sindikati (z izjemo skrajno levičarskih in kirchnerističnih) se sicer upirajo in zahtevajo povišice plač in znižanje brezposelnosti, a tudi ne bodo spodkopavali ustavnih dejavnikov. Socialna gibanja rovarijo in uprizarjajo poulične blokade, a vedo, da so eni redkih, ki jih kriza ne bo odplavila. Celo v dogovoru s FMI je določeno, da »socialni stroški« ne bodo prizadeti ob stiskanju pasov. Podjetniki tarnajo, a tudi upajo, da bomo našli pot iz močvirja. Kot vedno doslej, a še bolj dramatično, je od nas samih odvisno, če bomo pametni in našli izhod iz krize.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónic