Iz življenja v Argentini                                                          

Ko plešemo na krovu …

Brez skrbi, saj ni tako grozno. A neka sličnost je med slavno ladjo Titanic, ki se je potopila v ledenem morju, s položajem naše uboge Argentine. Dobivamo vtis, kot da se igralci te drame ne zavedajo, kaj se dogaja „spodaj‟ in kaj nas še čaka. Nekateri dogodki zadnjih dni so izzveneli v prazno, v trenutku, ko je tako potrebno sozvočje, harmonija.

Predsednik je potoval v New York na zasedanje glavne skupščine Združenih narodov. To je običajno. Tudi gospa Cristina je tam govorila in ni potrebna posebna analiza, kakšni so bili njeni govori. Macri je tudi govoril. A poleg tega je imelo njegovo potovanje tudi namen, da se sreča s Trumpom in da dokončno uredi vprašanje veleposojila in dogovora z Mednarodnim denarnim skladom FMI.

Sivi dnevi. Vse to je pozitivno. A nekatere podrobnosti in okoliščine niso preveč pozitivne. Kaj neumna je bila njegova izjava, da upa, da se bo vse prebivalstvo „zaljubilo‟ v predsednico FMI (Christine Lagarde). Ker ve (ali bi moral vedeti), da Mednarodni denarni sklad povzroča srbečico velikemu delu prebivalstva, so njegove izjave kaj malo politične. Šel je tudi na slavje ustanove Fundacija Atlantic Council, kjer so mu podelili nagrado Global Citizen Award. A ko je prejel priznanje, je prijel predsednico ustanove (Adrienne Arsht) in z njo zaplesal na odru. Prisotni mogotci (levičarji bi jih označili za „buržuje‟) so nasmejani gledali prizor, a v Buenos Airesu ta ples ni odmeval pozitivno. Tukaj kraljuje revščina, brezposelnost podira rekorde in nejevolja raste. Mnogi se sprašujejo, kaj ima Macri v glavi.

Sicer pa, spomnimo se plesa gospe Cristine na odru majskega trga decembra 2013, medtem, ko je v Tucumanu policija grobo napadala in pretepala prebivalce, ki so protestirali proti tedanji vladi in socialnem položaju. Ali drugič, ko je njen ples sovpadal  z žalovanjem za umrlimi v povodnji. Primerjave niso prijetne, a včasih so potrebne.

V figuro plesa na krovu potapljajoče se ladje spada tudi odstop predsednika Centralne banke, v trenutku, ko poteka ključno pogajanje med vlado in predstavniki FMI. V ta dogovor Macri polaga vse svoje upe. Uporablja ga tudi, da vabi svetovne mogotce, naj investirajo v Argentino. Odstop vodje denarne politike ni ravno najboljše priporočilo, da bi kdo vlagal kapital v to državo.

V isto kategorijo pa spada tudi splošna stavka, ki so jo sindikalne organizacije priredile ravno za čas predsednikovega obiska v ZDA. Uspeh vsake splošne stavke je odvisen od vprašanja, če stavka tudi transport. To pot je stavkal: ni bilo kolektivov, ne vlakov, ne podzemske železnice …. Kdo more v takem stanju od doma? Blokirali so tudi dostope v mesto. Res je socialni položaj obupen, a ravno ta stavka ni (in ne bo) ničesar uredila. Bila je že četrta splošna stavka, ki jo je glavna delavska konfederacija napovedala Macriju. Seveda, številka je še daleč od trinajstih splošnih stavk, ki jih je utrpel Alfonsín.

Najboljša ekipa? Govorili smo o odstopu predsednika Centralne banke. Luis Caputo je vodil denarno ustanovo slabe tri mesece. V tem času je protivrednost dolarja skočila od blizu 29 pesov do sedanjih 39. Vprašanje dolarja je odneslo tudi njegovega predhodnika. Sturzenegger ni mogel ukrotiti ameriške valute. Če že govorimo o argentinskem značaju, je dolar za ministre in predsednike Centralne banke, kot športni uspehi za vodjo nogometne ekipe: če ni uspehov mora oditi. Odkar se je začelo sedanje prvenstvo prve lige, je odstopil že en trener na teden. Pa naj rečejo, da Argentinci ne živijo in dihajo z nogometom!

Še ena, ko že govorimo o športu. Pred časom se je predsednik „pobahal‟, da je ministrski zbor „najboljša ekipa zadnjih petdeset let‟. Ekipa se je skrčila, celo mnogo glavnih igralcev je odšlo. Uspehov pa doslej ne vidimo. Ne bom zapisal, da bi bilo treba zamenjati trenerja. A nekaj ni v redu. Nogometna duša normalnega Argentinca čuti, da tako ne bomo dosegli prvenstva. A vrnimo se k Centralni banki. Novi predsednik ustanove je Guido Sandleris, dosedanji ekonomski podminister, zelo na liniji ministra. Tako je Nicolás Dujovne prevzel skoraj absolutno nadzorstvo nad gospodarskim delovanjem.

Kaj pa opozicija? Najprej se moramo vprašati, o kateri opoziciji govorimo. Razen trdnega dela naroda, ki podpira vlado, je vse ostalo „opozicija‟. Sem spadajo politične stranke in njihovo zastopstvo v parlamentu; lahko prištevamo še skupnost peronističnih guvernerjev; tukaj je večina sindikalnih organizacij, peronističnih in zlasti levičarskih; najdemo tudi večino intelektualcev, ki sovražijo 'liberalizem'; sem bi lahko dodali celo nekatere gospodarske skupine, ki se čutijo prizadete, čeprav „Macri vlada za bogate‟, kot strumno trdi levica …

Poglejmo raje „pozicijo‟ političnih strank. Že dolgo časa imajo pogled usmerjen na predsedniške volitve, ki bodo potekale prihodnje leto. Na volitve seveda gleda tudi vlada, sedaj, ko menijo, da je „najhujše že mimo‟. Predsednik ima v tem pogledu posebno srečo. Njegov ugled, njegova priljubljenost zadnje čase stalno upada. A istočasno nobeden od njegovih možnih tekmecev ne raste. Nezadovoljni se nahajajo v nekakšnem limbu, in ne vedo, kam bi se namenili.

Priljubljenost vlade sicer pada, a še vedno je kaka tretjina volivcev, ki bi jo podprla na prihodnjih volitvah. Kakih 28% jih še vedno gori v ljubezni do gospe Cristine. Ti celo, kljub dokazom in pričevanjem, ne verjamejo, da bi ona res zapadla korupciji. Zanje je vse izmišljeno s strani vlade, da bi jo očrnili in onemogočili. Kaka tretjina se nagiba k „federalnemu‟ peronizmu. Ostali pa ne vedo, ne kod ne kam. O kakšni močni levičarski stranki pa sedaj še ni govora.

Zadnje čase pa smo lahko zasledili premike, ki povezujejo zmerno levico in del peronizma. Včasih neka fotografija kaže, kam se razvoj usmerja. Sem spada srečanje, ki so ga uprizorili Margarita Stolbizer, guverner province Santa Fe, socialist Miguel Lifstchitz in uporni radikal Ricardo Alfonsín. Možnost, da bi se ta skupina približala peronizmu, je omenil že Urtubey, guverner province Salta. Nekaj podobnega je izjavil Sergio Massa. Sem se celo prišteva (dvomljivo) vladni parlamentarec Martin Lousteau.

Vse skupaj zveni precej utopično. Razen Urtubeya in Lifstchitza, omenjeni nimajo vrednega volilnega zaledja. Tudi si je težko predstavljati kak enoten politični in vladni projekt ljudi tako različnih ideologij. A tu omenimo dva dejavnika. Prvič, želja po oblasti premaga marsikatero oviro. In drugič, kar moramo imeti vedno pred očmi: „vse je mogoče v tej deželi‟. Prav v tej smeri delujejo omenjeni: zgraditi neko resno alternativo, ki bi presegla polarizacijo med Macrijem in gospo Cristino K.

Do volitev manjka še dobro leto. Tudi še ne vemo, če sploh bodo „primarne volitve‟  (PASO) ali ne. Ne vemo, kateri bodo kandidati. In, bistveno, ne vemo kako se bo razvijal gospodarski in socialni položaj. Spričo dejstva, da priljubljenost, ki uhaja Macriju, ne prehaja na druge politike, v vladi upajo, na povratek tej „lastovk‟. Vedo, da bodo volitve spomladi. Če se medtem ladja ne potopi, zakaj bi obupali?

Iz življenja v Argentini                                                          

Težka pot skozi puščavo

V Argentini je običajno, da si dogodki sledijo drug drugemu s tako naglico, da jim ne moremo vestno slediti. V teh člankih naj bi podali kratek pregled čez vse »življenje in dogajanje« preteklega tedna. Nemogoče! Niti omeniti se ne da vseh dogodkov, ki so pretresli javnost in pustili sled med narodom. Poleg tega so mnogi kot enodnevne muhe: vzletijo in s svojo prisotnostjo polnijo strani časopisov in ure radijskih in TV poročil, kot da ne bi bilo česa drugega važnega na svetu. Če pa naslednji dan iščete kako novico o tistem dogodku, je možno, da je ne boste našli.

Bo kdaj zaprta? Tak je primer sodnega postopka proti bivši predsednici. Gospa Cristina Fernández de Kirchner je bila obtožena korupcije. Zločin, ki ji ga sodnik pripisuje je: vodja nelegalnega združenja, katerega cilj je bil prisvojiti si državni denar. Razne obtožbe proti njej so na sodišču že vrsto let, že od časa, ko je bila še predsednica. A takrat in še potem so se postopki le počasi premikali. Dokazi so se zbirali, a niso imeli dovolj teže za hitro napredovanje. Ko pa so se pojavili slavni zvezki šoferja (Centeno) enega izmed državnih tajnikov (Baratta), ki je do potankosti opisoval vožnje s torbami dolarjev korupcije (glej članek od 8. avgusta), se je utrgal plaz. Tožilec Stornelli je zbiral dokaze in sodnik Bonadio je usmeril celotno raziskavo. Skesani bivši funkcionarji in podjetniki so tožilcu nudili dovolj gradiva, da je pretekli teden sodnik formalno obtožil gospo Cristino, odločil preventivni zapor in določil kavcijo štiri tisoč milijonov pesov.

Seveda je takoj nastala polemika. Gospa ne bo šla v ječo, ker jo brani parlamentarna imuniteta. Senat sam ji sicer lahko odvzame privilegije, a to se trenutno ne bo zgodilo. Sodnik niti ni poslal zadevne prošnje, ker čaka, da postopek sodbe potrdi tudi zbornica. Vendar je vodja peronističnih senatorjev (Pichetto) že pojasnil, da oni temu nasprotujejo. Saj tudi Saul Menem mirno sedi v senatu, čeprav ima obsodbo sodnika in zbornice. Čeprav zakon odvzema parlamentarnih privilegijev ne zahteva dokončne pravnomočne obsodbe, v dosedanji praksi velja le obsodba Vrhovnega sodišča. To pa se v Argentini vleče toliko časa, da lahko resno dvomimo, da bo Menem kdaj zaprt. Pa gospa Cristina? Mnogi menijo, da tudi ona ne bo nikdar zaprta. Jaz bi rekel takole: bivša predsednica bo zaprta, kadar bo to koristilo peronizmu.

„Doktrina Dady Brieva‟. Pravzaprav je smešno to poimenovanje. A ljudska modrost včasih presega znanstvene teorije. Dady Brieva je komik znane trojke Midachi, ki je bila vredno upoštevana v javnosti. Politično pa se člani trojke razhajajo. Slavni Dady je znan kot ekstremni kirchnerist. V tem svojstvu se je pretekli teden izrazil nekako takole: da želi, da »Macri ostane do konca mandata in da nam gre tako slabo, da ga ljudje nikdar več ne bodo volili«.

To je z enostavnimi besedami izražena ideja bivše predsednice in vseh njenih pristašev. Ne vidijo težave v tem, da narod trpi. Ne briga jih revščina in zapuščenost, kot jih ni brigala, ko so kradli tisoče milijonov dolarjev, namesto da bi jih vlagali v javna dela, zdravstvo, vzgojo … (tako se izraža tudi sodnik Bonadio v svoji resoluciji proti Cristini). Narod naj trpi, vse naj se poruši, da se bomo lahko mi vrnili na oblast. To je njihova doktrina. To želijo in na tem delajo.

A težava „doktrine‟ ni samo v tem, kaj želijo kirchneristi, marveč tudi, koliko ji zapada ostali peronizem. Čeprav se v tem ponavljamo, povejmo znova, da je peronizem še vedno večina na argentinskem političnem odru. Če na volitvah seštejemo razne odtenke tega gibanja (peronizem ni, in nikdar ni bil „stranka‟), lahko vidimo, da njihovi glasovi vedno predstavljajo večino. Usodno za njih pa je dejstvo, da ne morejo nastopiti združeno: vedno so ločeni. Dandanes v glavnem najdemo po eni strani kirchneriste, po drugi pa tako imenovani federalni, ali resni, ali celo „republikanski‟ peronizem, čeprav nekateri politologi dvomijo, če je peronizem sploh lahko „republikanski‟.

In prav ta resni del, ki ga vodijo predvsem guvernerji, v senatu pa ga predstavlja Pichetto, niha med omenjeno doktrino in republikanskim zadržanjem. Po eni strani tudi želi, da bi se izjalovili vladni napori urejevanja države in gospodarskega in socialnega stanja, ker vedo, da bi to pomenilo hudo nevarnost za njihove želje po zmagi na prihodnjih volitvah. Po drugi strani pa nočejo socialnega kaosa, ki bi bil končno usoden za ljudi, nevaren pa tudi zanje. Zavedajo se, da mora Macri dokončati svoj mandat, ker se mora država enkrat za vselej rešiti te pasti „socialnih udarov‟, ko nobena neperonistična vlada doslej ni mogla zaključiti svojega ustavnega obdobja. Toliko smo že napredovali na tej težki poti skozi puščavo proti obljubljeni deželi.

Že zopet proračun. To pa je snov, ki se zadnje čase nenehno ponavlja. Obenem je tudi neke vrste merilo, koliko je peronizem pripravljen na resno delovanje, koliko pa zapada skušnjavi „doktrine Brieva‟. Če opozicija potrdi zakonski osnutek o proračunu, tako, kot ga je pripravila vlada, izpade kot preveč poslušna in se izpostavi, da jih označijo kot „macriste‟.

Dodatna težava pa je, da med njimi ni neke vodilne osebnosti. Argentinska politika poteka v znaku »kavdižizma«. Od vedno je bilo tako, in se te značilnosti doslej niso mogli rešiti. Ni „kavdiža‟, ni vodje, torej ni ustaljene smeri. Vzporedno teče vprašanje, kdo naj bo njihov predsedniški kandidat na prihodnjih volitvah. Prijaznost do vlade ni najboljše priporočilo. Kruta opozicija pa tudi ne. V tem vzdušju potekajo pogajanja. Eno je jasno: vlada ne bo odstopila od svojega cilja „deficit 0‟, guvernerji pa bodo skušali iztržiti čim več ugodnosti, ker jih, poleg usode predsedovanja države, skrbi njihov lastni položaj vodstva provinc. V tem pogledu pa so bistvena javna dela. Za to pa je potrebno denarja - ki ga ni. Pogajanja bodo torej ostra in nepopustljiva.

Pravzaprav je vprašanje zakona o proračunu neke vrste prevara. Nismo resna država. Skoraj bi lahko rekli, da se zakon potrdi zato, da ga lahko potem kršimo. Za letošnje leto, na primer, zakonsko besedilo predvideva inflacijo 10%; danes stvarno računajo, da se bo sukala med 40 in 45%. Za prihodnje leto govorijo o inflaciji 25%. Gospodarski minister Duhovne pa celo sanja, da se bo dolar obdržal vse leto na 40 pesih. O realni protivrednosti dolarja danes teče polemika, ki ji ni videti koca. Povejmo pa, da je potrditev zakona o proračunu nujno potrebna, da ugodimo željam FMI.

Tukaj pa bi omenili še žalostno novico, da je v avtomobilski nesreči umrl cordobski peronistični veljak José Manuel de la Sota. Trikrat je bil guverner province Cordoba. Odločilen je bil v dobi peronistične obnove. Najbolj zanimivo pa je, da je bil eden od kandidatov za predsednika države, o katerih je razmišljal Duhalde, ko je izbiral svojega naslednika, ki naj bi tekmoval z Menemom. Ni jasno, zakaj je končno zavrgel njega in se odločil za Kirchnerja. Kakšna bi bila naša usoda, če bi bil predsednik De la Sota? Zaradi tiste odločitve se je začela sedanja argentinska politična tragedija.

Iz življenja v Argentini                                                          

Korak za korakom

Razvoj dogodkov mnogokrat preseneča. Pa ne samo nas, navadne državljane, ki skoraj nemočni opazujemo družbene in politične korake. Presenečenje je lahko lastno tudi tistim, ki vodijo tek javnega življenja. To mi je prišlo na misel, ko je ta torek potekalo srečanje guvernerjev s predsednikom. Poročanje o tem srečanju, ki je bilo bistveno važno za nadaljnji razvoj argentinskega gospodarstva, je zasenčil nepričakovan dogodek v osrčju sodne oblasti. Niti v vladi niso vedeli kaj se pripravlja. Petčlansko Vrhovno sodišče si je namreč izvolilo novega predsednika. Ta je Carlos Rosenkrantz.

„Postani prijatelj sodnika …‟ je svetoval že stari Vizcacha v gavčevskem epu Martin Fierro (ki ga je tako mojstrsko prevedel v slovenščino dr. Tine Debeljak). Izraz navaja na ljudsko pojmovanje o važnosti in oblasti, ki ga v tej družbi imajo sodniki. Obratno kot v slovenskem primeru, kjer imamo Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče, v Argentini isto sodno telo opravlja obe funkciji. V zgodovini je odlok Vrhovnega sodišča mnogokrat bistveno spremenil razvoj tudi političnih dogodkov. Ni čudno, torej, da je bila sestava Vrhovnega sodišča vedno skrb in želja vseh vlad. Vse so si želele, da bi jim bil ta sodni organ vsaj prijazen, če že ne poslušen. A to ni bilo vedno lahko. Le zelo močne vlade so dosegle večje ali manjše nadzorstvo nad sodiščem. Člane Vrhovnega sodišča namreč imenuje predsednik, a jih mora potrditi senat s posebno večino dveh tretjin. Po povratku demokracije smo doživeli kar nekaj sprememb.

Alfonsin je nastopal na tem področju zelo demokratično. Menem pa je dejansko povozil sodno avtonomijo. Dosegel je potrditev zakona, ki je povečal število članov s tradicionalnih pet na devet. V času svojega vladanja je postavil rekord, da je v okviru raznih sprememb (nasilni ali prostovoljni odstopi) imenoval kar deset članov. Tako mu je uspelo, da je končno pet članov popolnoma soglašalo z njegovim delovanjem. Te so mediji imenovali „avtomatična večina‟. Nekatere odločbe so bile grobo neustavne.

Duhalde je skušal napraviti red, pa mu ni uspelo. Kirchner je uspel v začetku svojega predsedovanja, ko je bilo njegovo delovanje še pozitivno, da so štirje člani „avtomatične večine‟  odstopili, enega pa je odstavil senat. Končno je parlament leta 2006 potrdil nov zakon, ki je število članov povrnil na klasično peterico.

Tako se piše zgodovina. Izvolitev Rosenkratza je pomenilo konec enajstletnega predsednikovanja, ki ga je poosebljal Ricardo Lorenzetti. On je bil bistveni dejavnik delovanja za dobo države pod vodstvom gospe Cristine Fernández Kirchner. Lahko rečemo, da je Lorenzetti nastopal bolj politično kot strokovno. V tem obdobju je bilo Vrhovno sodišče zadnji branik demokracije, ko je kirchnerizem hotel postati „demokratična diktatura‟. S svojo odločbo o neustavnosti zakona, ki je predvideval spremembe v Sodnem svetu (Consejo de la Magistratura), je preprečil, da bi tedanja vlada prevzela popoln nadzor sodne oblasti. Omenimo, da je gospa Cristina tedaj imela kompletno oblast nad parlamentom. Potrdili so ji vse osnutke, ki jih je poslala v obravnavo, ne da bi „spremenili ene vejice‟, kot je zahteval pokojni Nestor K.

A Lorenzetti je tudi previdno pazil, da je ohranjal politično in družbeno ravnotežje. Če je imel prav ali ne, bodo povedali zgodovinarji. Najbolj polemična je bila gotovo odločba Vrhovnega sodišča v primeru Clarín, ko je sodni organ potrdil ustavnost zakona o medijih. S tem zakonom je vlada skušala uničiti multimedijsko podjetje dnevnika Clarín in si prisvojiti del njegovih objektov. Bilo je v trenutku, ko je na volitvah oktobra 2013 v provinci Buenos Aires zmagal Massa in pokopal sanje o „večni Cristini‟. V vladi je vrelo, govorilo se je o socialnem izbruhu, o možnosti ustavnega udara. Sodna odločba je za predsednico pomenila dovolj zraka, da se je vrnil mir v deželo. A istočasno je odločba zelo previdno omejila možnost posega vlade v medijska podjetja in zagotovila svobodo tiska in obveščanja.

Vendar je vedno tekla neka polemika okoli osebe dosedanjega predsednika Vrhovnega sodišča. Znane so obtožbe domnevne korupcije, ki jih je od časa do časa na njegovo osebo naslovila gospa Elisa Carrió, „mati‟ sedanje vlade. Koliko so bile te obtožbe utemeljene še danes ni jasno. A njeni napadi so vedno povzročali politično napetost med sodiščem in vlado in motili dobro razmerje, ki sta ga imela Macri in Lorenzetti. Zato je razumljivo veselje gospe Carrió, pa tudi predsednik je zadovoljen.

Carlos Rosenkrantz je drugačnega kova. Je eden najbolj znanih in spoštovanih argentinskih juristov. Diplomiral je na buenosaireški univerzi, podiplomske študije pa nadaljeval v ZDA na univerzi Yale, kjer so študirali ameriški predsedniki, kot  Bush (oče in sin), Bill Clinton, pa tudi Hillary Clinton. Je soroden radikalni stranki in bil rektor privatne univerze San Andrés. Za člana Vrhovnega sodišča ga je predlagal Macri. Je prvi predsednik Vrhovnega sodišča, ki je judovskega rodu.

In proračun? Sodna novost je sicer nekoliko zasenčila pogajanja okoli proračuna. A snov je dovolj važna, da se bomo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih nenehno vračali k njej. Od proračuna je dejansko odvisna usoda argentinskega gospodarstva. Na ta razvoj pazljivo gledajo tako v Mednarodnem denarnem skladu (FMI), kot domači podjetniki in tuji investitorji, medtem, ko dolar nekoliko miruje.

Kot smo omenili, je bilo vprašanje potrditve proračuna že rešeno. A zaradi zadnje krize je morala vlada načrte bistveno spremeniti. Prvotni cilj, da bi državni deficit leta 2019 zmanjšali na 1,3% domače bruto proizvodnje, so morali zamenjati z „deficitom 0‟. To pa pomeni dodatne davke in dodatno varčevanje. Province bodo morale vsaj delno utrpeti ta napor. Nekatere razumejo in so pripravljene na žrtvovanje, druge pa ne. Sem seveda spada politični dejavnik, poleg ekonomskega. Peronizem je zavohal kri; ugotovil je šibkost vlade. Kakšna razlika z lanskim oktobrom, ko je vlada po volilnem uspehu tudi sanjala o »neminljivosti«!

Pogajanja potekajo že dolgo časa. Vodi jih notranji minister Rogelio Frigerio. Težave seveda niso le s predstavniki opozicije. Guvernerka Vidal in vodja prestolnice Larreta sta tudi v težavah. Država hoče na ramena provinc prenesti vse subvencije javnih storitev. Popuste na transport, plin in elektriko naj plačajo province. A nekatere uživajo državno podporo druge pa ne. Bistvena je razlika v cenah med prestolnim mestom in provinco Buenos Aires ter nekaterimi predeli v notranjosti, kjer so cene astronomske. Zato se vsi prizadeti upirajo zmanjšanju državne podpore.

V izrecno finančna vprašanja se torej meša tudi politični dejavnik. Mnogi guvernerji dvomijo med podporo vladi za težak proračun in lastnimi političnimi nameni. Peronizem upa, da se bo leta 12019 vrnil na oblast. A najhujši sovražnik teh sanj ni vlada temveč njihova notranja razprtost. Med kirchneristi, in tistimi, ki gospe Cristine ne morejo niti videti, je nepremostljiv prepad. Zato je guverner province La Pampa izjavil, da so nekateri peronistični guvernerji »bliže Macriju kot Peronu«. A končno so v temelju dosegli soglasje, da je treba zakon o proračunu potrditi. To je prvi korak. Nadaljevalo se bo v parlamentu, ko bodo odločali o posameznih točkah in številkah. Pogajanja niso končana, so se šele začela. Pač, korak za korakom.

Iz življenja v Argentini                                                            

Bog nam pomagaj

V teh člankih smo že večkrat zapisali, da so se v vladi grdo zmotili, ko so zagotavljali, da je „najhujše že mimo‟. Potem so sami priznali, da „najhujše še pride‟. In je prišlo; in bo še prihajalo. „Od tu pa do konca leta‟ slišimo sedaj, ko obljubljajo, da bo mir prišel v prvih treh mesecih 2019, potem pa bomo začeli znova rasti in se bo izboljšanje poznalo tudi v žepih, tam med septembrom in oktobrom. A takrat bodo volitve v polnem teku in veliko vprašanje je kdo bo zmagal.

Argentina je dežela nenehnih in ponavljajočih se kriz. Res je, da mnogo vplivajo zunanji dejavniki. A stara bolezen naše države je, da ne znamo upravljati. Nismo vestni gospodarji. To je v krvi in mesu prebivalstva. Smešna prispodoba nam pove, da normalni Argentinec, če ima deset pesov, jih zapravi enajst. Morda ta ljudska modrost nekoliko pretirava; a če gledamo zgodovino, nam to postane jasno. Prav te dni je eden izmed strokovnjakov prišel do zaključka, da je država od zadnjih 117 let, samo 10 let imela dobiček. Deficit pa je bil prisoten v ostalih 107 letih. Kam naj tako pridemo?

Nahajamo se sredi ene najhujših kriz, kar smo jih poznali. A težko jih je primerjati med seboj. Vsaka ima neko posebnost. Preživeli smo leto 2001, ko je zgrmela radikalna vlada (dejansko so ji peronisti pomagali, da je padla), ko smo v enajstih dneh imeli pet predsednikov, in ko je revščina eksplodirala, saj je kar 52% prebivalstva takrat padlo v kategorijo „revnih‟. Položaj je sedaj bistveno drugačen, a ne manj nevaren. Tedaj je bil bančni sistem dejansko uničen. Ljudje niso mogli dobiti vloženega denarja, zlasti pa ne vloženih dolarjev. Danes so banke trdne in finančni sistem nima težav. Težava je, da ves svet beži v dolar. Vsi kupujejo ameriško valuto, prodaja pa jo ena sama ustanova: Centralna banka. Zato je samo v mesecu avgustu cena dolarja poskočila za 34%. Noro!

Vse so postavili na glavo. Da je kapital strahopeten smo že nekajkrat omenili. Da ni zaupanja, tudi. Le tako si lahko razložimo, da je pretekli teden dolar dosegel vrednost 40 argentinskih pesov. Panika se je polastila vlade, ker nobeno gospodarstvo ne prenese mirno takega padca domače valute. Res ta protivrednost pomaga argentinskemu izvozu: država postane kompetitivna na mednarodnem trgu, poljedelci si opomorejo, ker so jim zunanje cene ugodne. A ne smemo pozabiti, da je tukaj vse navezano na dolar: goriva (uvažamo petrolej in plin) rastejo v istem sorazmerju, to pa avtomatično dviga cene vsem pridelkom in izdelkom. Kdo naj ustavi inflacijo?

Se spomnite, da je parlament novembra potrdil proračun, ki je predvideval, da bo letos inflacija dosegla 10% in bomo zrasli za 1,5%? Potem je sredi decembra vlada priznala, da so bili preveč optimisti in bodo cene narasle za 15%. Sedanji računi privatnih strokovnjakov govorijo o 40% inflacije in padcu gospodarstva za 2%. Kakšen bo socialni položaj ob teh številkah si lahko mislimo. Zato je bilo treba nekaj narediti. Pretekli konec tedna je mrzlica zasegla vso vlado. Med soboto in nedeljo so računali, razglabljali, premišljevali, načrtovali in sanjali. V ponedeljek je predsednik nagovoril narod in napovedal nov gospodarski načrt.

Ko se je vlada zatekla pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada (FMI), se je zaobljubila, da bo leta 2019 znižala državni deficit na 1,3 domače bruto proizvodnje in naslednje leto deficit dokončno odpravila. V zameno da nam bo Sklad v obrokih dostavljal obljubljenih 50.000 milijonov dolarjev.

Drug izmed številnih pogojev pa je bil, da Centralna banka ne bo (preveč?) posegala na devizni trg; torej, da bo dolar prosto nihal v ceni, kakor bo določil trg. Jasno: gospodje na severu, ki nam posojajo denar, nočejo, da bi ta končal v žepih špekulantov, ki so prihiteli v sanjski pomladi, sedaj pa kot lastovke bežijo, ko se bliža zima. Macrijeva vlada pa želi, da nam predhodno dostavijo obljubljene denarce in da jih Centralna banka lahko uporabi tudi, da zbija ceno dolarja. To pa pomeni postaviti na glavo celoten finančni načrt, v katerega smo se zaobljubili.

Deficit 0. In kaj vlada ponuja v zameno, v upanju, da bo FMI uslišal naše prošnje? Da že leta 2019 država ne bo zapravila več, kot bo kasirala, ali tako opevani »deficit 0«. S tem pa je uradno (in dejansko) konec »gradualizmu«, ali postopnim spremembam, za katere se je odločil Macri ob nastopu, pa se je to izkazalo kot popolna utopija. Konec je sanj, nastopila je realnost.

Kako bomo pa odpravili deficit? Bilo je predvideno, da bomo v letu 2019 prihranili 300 tisoč milijonov pesov državnega proračuna. Da pa ne bo izgube, moramo nekje prihraniti, ali dobiti še enako vsoto. Ni druge poti, kot da razpišemo nove davke. Predsednik je v svojem nagovoru izjavil, da bodo morali razliko prispevati tisti, ki imajo največ, ker tisti, ki imajo najmanj so bili že vsa ta leta prizadeti. In kdo ima več? Tisti, ki izvažajo, in se danes okoriščajo s „superdolarjem«.

Pravzaprav to ne bo davek, ker po argentinski ustavi lahko davke določi samo parlament. To bo „pridržek‟ na izvoz. Za vsak dolar, ki ga bodo izvozniki prejeli, si bo država „pridržala‟ 4 pese (ali 3, v nekaterih primerih). Tako bo nabrala potrebna sredstva, da bomo uravnovesili prejemke in izdatke. Predsednik je to napovedal in gospodarski minister je odletel v Washington, da prepriča gospo Cristino Lagarde in njen odbor,  kako sijajna je ta ideja in da bomo pridni in vestno opravili vse domače naloge. Oni pa naj nam hitro pošljejo denar, ki ga bomo uporabili tudi za to, da Centralna banka umiri devizni trg. Joj, kako zapleteno je vse to, a tako stojijo stvari.

Kaj nas še čaka? Seveda se na domačem trgu dolar ni umiril. Ni padel, kot je računala vlada. Zakaj? Znova ista pesem: ni zaupanja. Strahopetni kapital ni popolnoma prepričan, da bo FMI ugodil vladnim predlogom; ni prepričan, da bo vlada izpeljala načrt »deficita 0«, in zlasti, ni prepričan, da bo opozicija podprla vlado in ji potrdila potrebni proračunski zakon. In končno, ni prepričan, da bo prihodnje leto Macri zmagal na volitvah, s čimer lahko ves načrt pade v vodo in bomo znova začeli peti isto pesem.

Treba bo torej počakati dva tedna, da se gospodje pri FMI odločijo, če uslišijo naše prošnje. Če bo odgovor pozitiven, bo treba opozicijo (zmerni peronizem in guvernerje) prepričati, da potrdijo proračun za prihodnje leto. To je bilo skoraj že zagotovljeno, a pred zadnjim sunkom te nenehne krize. In končno bo treba videti, kako bo deloval nov vladni sistem in kako se razvija socialni položaj.

Vladni sistem. Da pokaže blago voljo in namen varčevanja, je Macri skrčil vlado. Od dosedanjih 23 ministrov jo je omejil na šefa kabineta (Marcos Peña) in deset ministrov. To sicer ne predstavlja odločilnega prihranka. Je le neka simbolična gesta: glejte, tudi mi varčujemo.

Socialni položaj. S tem kriznim sunkom se bo huda revščina le še povečala. Predsednik je napovedal posebne bone za otroške doklade (AUH) septembra in decembra. Poleg tega bodo ojačili hranilni sistem. Vlada se namreč boji običajnih decembrskih nemirov. Te le še podpihujejo prevratne skupine (kirchneristi?), ki netijo izgrede, organizirajo napade na veleblagovnice in (končno) iščejo padec vlade. Do tega je že prišlo v provinci Formoza, z žalostno ceno enega mrtvega. Bog nam pomagaj!