Iz življenja v Argentini                                                            

Bog nam pomagaj

V teh člankih smo že večkrat zapisali, da so se v vladi grdo zmotili, ko so zagotavljali, da je „najhujše že mimo‟. Potem so sami priznali, da „najhujše še pride‟. In je prišlo; in bo še prihajalo. „Od tu pa do konca leta‟ slišimo sedaj, ko obljubljajo, da bo mir prišel v prvih treh mesecih 2019, potem pa bomo začeli znova rasti in se bo izboljšanje poznalo tudi v žepih, tam med septembrom in oktobrom. A takrat bodo volitve v polnem teku in veliko vprašanje je kdo bo zmagal.

Argentina je dežela nenehnih in ponavljajočih se kriz. Res je, da mnogo vplivajo zunanji dejavniki. A stara bolezen naše države je, da ne znamo upravljati. Nismo vestni gospodarji. To je v krvi in mesu prebivalstva. Smešna prispodoba nam pove, da normalni Argentinec, če ima deset pesov, jih zapravi enajst. Morda ta ljudska modrost nekoliko pretirava; a če gledamo zgodovino, nam to postane jasno. Prav te dni je eden izmed strokovnjakov prišel do zaključka, da je država od zadnjih 117 let, samo 10 let imela dobiček. Deficit pa je bil prisoten v ostalih 107 letih. Kam naj tako pridemo?

Nahajamo se sredi ene najhujših kriz, kar smo jih poznali. A težko jih je primerjati med seboj. Vsaka ima neko posebnost. Preživeli smo leto 2001, ko je zgrmela radikalna vlada (dejansko so ji peronisti pomagali, da je padla), ko smo v enajstih dneh imeli pet predsednikov, in ko je revščina eksplodirala, saj je kar 52% prebivalstva takrat padlo v kategorijo „revnih‟. Položaj je sedaj bistveno drugačen, a ne manj nevaren. Tedaj je bil bančni sistem dejansko uničen. Ljudje niso mogli dobiti vloženega denarja, zlasti pa ne vloženih dolarjev. Danes so banke trdne in finančni sistem nima težav. Težava je, da ves svet beži v dolar. Vsi kupujejo ameriško valuto, prodaja pa jo ena sama ustanova: Centralna banka. Zato je samo v mesecu avgustu cena dolarja poskočila za 34%. Noro!

Vse so postavili na glavo. Da je kapital strahopeten smo že nekajkrat omenili. Da ni zaupanja, tudi. Le tako si lahko razložimo, da je pretekli teden dolar dosegel vrednost 40 argentinskih pesov. Panika se je polastila vlade, ker nobeno gospodarstvo ne prenese mirno takega padca domače valute. Res ta protivrednost pomaga argentinskemu izvozu: država postane kompetitivna na mednarodnem trgu, poljedelci si opomorejo, ker so jim zunanje cene ugodne. A ne smemo pozabiti, da je tukaj vse navezano na dolar: goriva (uvažamo petrolej in plin) rastejo v istem sorazmerju, to pa avtomatično dviga cene vsem pridelkom in izdelkom. Kdo naj ustavi inflacijo?

Se spomnite, da je parlament novembra potrdil proračun, ki je predvideval, da bo letos inflacija dosegla 10% in bomo zrasli za 1,5%? Potem je sredi decembra vlada priznala, da so bili preveč optimisti in bodo cene narasle za 15%. Sedanji računi privatnih strokovnjakov govorijo o 40% inflacije in padcu gospodarstva za 2%. Kakšen bo socialni položaj ob teh številkah si lahko mislimo. Zato je bilo treba nekaj narediti. Pretekli konec tedna je mrzlica zasegla vso vlado. Med soboto in nedeljo so računali, razglabljali, premišljevali, načrtovali in sanjali. V ponedeljek je predsednik nagovoril narod in napovedal nov gospodarski načrt.

Ko se je vlada zatekla pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada (FMI), se je zaobljubila, da bo leta 2019 znižala državni deficit na 1,3 domače bruto proizvodnje in naslednje leto deficit dokončno odpravila. V zameno da nam bo Sklad v obrokih dostavljal obljubljenih 50.000 milijonov dolarjev.

Drug izmed številnih pogojev pa je bil, da Centralna banka ne bo (preveč?) posegala na devizni trg; torej, da bo dolar prosto nihal v ceni, kakor bo določil trg. Jasno: gospodje na severu, ki nam posojajo denar, nočejo, da bi ta končal v žepih špekulantov, ki so prihiteli v sanjski pomladi, sedaj pa kot lastovke bežijo, ko se bliža zima. Macrijeva vlada pa želi, da nam predhodno dostavijo obljubljene denarce in da jih Centralna banka lahko uporabi tudi, da zbija ceno dolarja. To pa pomeni postaviti na glavo celoten finančni načrt, v katerega smo se zaobljubili.

Deficit 0. In kaj vlada ponuja v zameno, v upanju, da bo FMI uslišal naše prošnje? Da že leta 2019 država ne bo zapravila več, kot bo kasirala, ali tako opevani »deficit 0«. S tem pa je uradno (in dejansko) konec »gradualizmu«, ali postopnim spremembam, za katere se je odločil Macri ob nastopu, pa se je to izkazalo kot popolna utopija. Konec je sanj, nastopila je realnost.

Kako bomo pa odpravili deficit? Bilo je predvideno, da bomo v letu 2019 prihranili 300 tisoč milijonov pesov državnega proračuna. Da pa ne bo izgube, moramo nekje prihraniti, ali dobiti še enako vsoto. Ni druge poti, kot da razpišemo nove davke. Predsednik je v svojem nagovoru izjavil, da bodo morali razliko prispevati tisti, ki imajo največ, ker tisti, ki imajo najmanj so bili že vsa ta leta prizadeti. In kdo ima več? Tisti, ki izvažajo, in se danes okoriščajo s „superdolarjem«.

Pravzaprav to ne bo davek, ker po argentinski ustavi lahko davke določi samo parlament. To bo „pridržek‟ na izvoz. Za vsak dolar, ki ga bodo izvozniki prejeli, si bo država „pridržala‟ 4 pese (ali 3, v nekaterih primerih). Tako bo nabrala potrebna sredstva, da bomo uravnovesili prejemke in izdatke. Predsednik je to napovedal in gospodarski minister je odletel v Washington, da prepriča gospo Cristino Lagarde in njen odbor,  kako sijajna je ta ideja in da bomo pridni in vestno opravili vse domače naloge. Oni pa naj nam hitro pošljejo denar, ki ga bomo uporabili tudi za to, da Centralna banka umiri devizni trg. Joj, kako zapleteno je vse to, a tako stojijo stvari.

Kaj nas še čaka? Seveda se na domačem trgu dolar ni umiril. Ni padel, kot je računala vlada. Zakaj? Znova ista pesem: ni zaupanja. Strahopetni kapital ni popolnoma prepričan, da bo FMI ugodil vladnim predlogom; ni prepričan, da bo vlada izpeljala načrt »deficita 0«, in zlasti, ni prepričan, da bo opozicija podprla vlado in ji potrdila potrebni proračunski zakon. In končno, ni prepričan, da bo prihodnje leto Macri zmagal na volitvah, s čimer lahko ves načrt pade v vodo in bomo znova začeli peti isto pesem.

Treba bo torej počakati dva tedna, da se gospodje pri FMI odločijo, če uslišijo naše prošnje. Če bo odgovor pozitiven, bo treba opozicijo (zmerni peronizem in guvernerje) prepričati, da potrdijo proračun za prihodnje leto. To je bilo skoraj že zagotovljeno, a pred zadnjim sunkom te nenehne krize. In končno bo treba videti, kako bo deloval nov vladni sistem in kako se razvija socialni položaj.

Vladni sistem. Da pokaže blago voljo in namen varčevanja, je Macri skrčil vlado. Od dosedanjih 23 ministrov jo je omejil na šefa kabineta (Marcos Peña) in deset ministrov. To sicer ne predstavlja odločilnega prihranka. Je le neka simbolična gesta: glejte, tudi mi varčujemo.

Socialni položaj. S tem kriznim sunkom se bo huda revščina le še povečala. Predsednik je napovedal posebne bone za otroške doklade (AUH) septembra in decembra. Poleg tega bodo ojačili hranilni sistem. Vlada se namreč boji običajnih decembrskih nemirov. Te le še podpihujejo prevratne skupine (kirchneristi?), ki netijo izgrede, organizirajo napade na veleblagovnice in (končno) iščejo padec vlade. Do tega je že prišlo v provinci Formoza, z žalostno ceno enega mrtvega. Bog nam pomagaj!