Iz življenja v Argentini                                                          

Ko plešemo na krovu …

Brez skrbi, saj ni tako grozno. A neka sličnost je med slavno ladjo Titanic, ki se je potopila v ledenem morju, s položajem naše uboge Argentine. Dobivamo vtis, kot da se igralci te drame ne zavedajo, kaj se dogaja „spodaj‟ in kaj nas še čaka. Nekateri dogodki zadnjih dni so izzveneli v prazno, v trenutku, ko je tako potrebno sozvočje, harmonija.

Predsednik je potoval v New York na zasedanje glavne skupščine Združenih narodov. To je običajno. Tudi gospa Cristina je tam govorila in ni potrebna posebna analiza, kakšni so bili njeni govori. Macri je tudi govoril. A poleg tega je imelo njegovo potovanje tudi namen, da se sreča s Trumpom in da dokončno uredi vprašanje veleposojila in dogovora z Mednarodnim denarnim skladom FMI.

Sivi dnevi. Vse to je pozitivno. A nekatere podrobnosti in okoliščine niso preveč pozitivne. Kaj neumna je bila njegova izjava, da upa, da se bo vse prebivalstvo „zaljubilo‟ v predsednico FMI (Christine Lagarde). Ker ve (ali bi moral vedeti), da Mednarodni denarni sklad povzroča srbečico velikemu delu prebivalstva, so njegove izjave kaj malo politične. Šel je tudi na slavje ustanove Fundacija Atlantic Council, kjer so mu podelili nagrado Global Citizen Award. A ko je prejel priznanje, je prijel predsednico ustanove (Adrienne Arsht) in z njo zaplesal na odru. Prisotni mogotci (levičarji bi jih označili za „buržuje‟) so nasmejani gledali prizor, a v Buenos Airesu ta ples ni odmeval pozitivno. Tukaj kraljuje revščina, brezposelnost podira rekorde in nejevolja raste. Mnogi se sprašujejo, kaj ima Macri v glavi.

Sicer pa, spomnimo se plesa gospe Cristine na odru majskega trga decembra 2013, medtem, ko je v Tucumanu policija grobo napadala in pretepala prebivalce, ki so protestirali proti tedanji vladi in socialnem položaju. Ali drugič, ko je njen ples sovpadal  z žalovanjem za umrlimi v povodnji. Primerjave niso prijetne, a včasih so potrebne.

V figuro plesa na krovu potapljajoče se ladje spada tudi odstop predsednika Centralne banke, v trenutku, ko poteka ključno pogajanje med vlado in predstavniki FMI. V ta dogovor Macri polaga vse svoje upe. Uporablja ga tudi, da vabi svetovne mogotce, naj investirajo v Argentino. Odstop vodje denarne politike ni ravno najboljše priporočilo, da bi kdo vlagal kapital v to državo.

V isto kategorijo pa spada tudi splošna stavka, ki so jo sindikalne organizacije priredile ravno za čas predsednikovega obiska v ZDA. Uspeh vsake splošne stavke je odvisen od vprašanja, če stavka tudi transport. To pot je stavkal: ni bilo kolektivov, ne vlakov, ne podzemske železnice …. Kdo more v takem stanju od doma? Blokirali so tudi dostope v mesto. Res je socialni položaj obupen, a ravno ta stavka ni (in ne bo) ničesar uredila. Bila je že četrta splošna stavka, ki jo je glavna delavska konfederacija napovedala Macriju. Seveda, številka je še daleč od trinajstih splošnih stavk, ki jih je utrpel Alfonsín.

Najboljša ekipa? Govorili smo o odstopu predsednika Centralne banke. Luis Caputo je vodil denarno ustanovo slabe tri mesece. V tem času je protivrednost dolarja skočila od blizu 29 pesov do sedanjih 39. Vprašanje dolarja je odneslo tudi njegovega predhodnika. Sturzenegger ni mogel ukrotiti ameriške valute. Če že govorimo o argentinskem značaju, je dolar za ministre in predsednike Centralne banke, kot športni uspehi za vodjo nogometne ekipe: če ni uspehov mora oditi. Odkar se je začelo sedanje prvenstvo prve lige, je odstopil že en trener na teden. Pa naj rečejo, da Argentinci ne živijo in dihajo z nogometom!

Še ena, ko že govorimo o športu. Pred časom se je predsednik „pobahal‟, da je ministrski zbor „najboljša ekipa zadnjih petdeset let‟. Ekipa se je skrčila, celo mnogo glavnih igralcev je odšlo. Uspehov pa doslej ne vidimo. Ne bom zapisal, da bi bilo treba zamenjati trenerja. A nekaj ni v redu. Nogometna duša normalnega Argentinca čuti, da tako ne bomo dosegli prvenstva. A vrnimo se k Centralni banki. Novi predsednik ustanove je Guido Sandleris, dosedanji ekonomski podminister, zelo na liniji ministra. Tako je Nicolás Dujovne prevzel skoraj absolutno nadzorstvo nad gospodarskim delovanjem.

Kaj pa opozicija? Najprej se moramo vprašati, o kateri opoziciji govorimo. Razen trdnega dela naroda, ki podpira vlado, je vse ostalo „opozicija‟. Sem spadajo politične stranke in njihovo zastopstvo v parlamentu; lahko prištevamo še skupnost peronističnih guvernerjev; tukaj je večina sindikalnih organizacij, peronističnih in zlasti levičarskih; najdemo tudi večino intelektualcev, ki sovražijo 'liberalizem'; sem bi lahko dodali celo nekatere gospodarske skupine, ki se čutijo prizadete, čeprav „Macri vlada za bogate‟, kot strumno trdi levica …

Poglejmo raje „pozicijo‟ političnih strank. Že dolgo časa imajo pogled usmerjen na predsedniške volitve, ki bodo potekale prihodnje leto. Na volitve seveda gleda tudi vlada, sedaj, ko menijo, da je „najhujše že mimo‟. Predsednik ima v tem pogledu posebno srečo. Njegov ugled, njegova priljubljenost zadnje čase stalno upada. A istočasno nobeden od njegovih možnih tekmecev ne raste. Nezadovoljni se nahajajo v nekakšnem limbu, in ne vedo, kam bi se namenili.

Priljubljenost vlade sicer pada, a še vedno je kaka tretjina volivcev, ki bi jo podprla na prihodnjih volitvah. Kakih 28% jih še vedno gori v ljubezni do gospe Cristine. Ti celo, kljub dokazom in pričevanjem, ne verjamejo, da bi ona res zapadla korupciji. Zanje je vse izmišljeno s strani vlade, da bi jo očrnili in onemogočili. Kaka tretjina se nagiba k „federalnemu‟ peronizmu. Ostali pa ne vedo, ne kod ne kam. O kakšni močni levičarski stranki pa sedaj še ni govora.

Zadnje čase pa smo lahko zasledili premike, ki povezujejo zmerno levico in del peronizma. Včasih neka fotografija kaže, kam se razvoj usmerja. Sem spada srečanje, ki so ga uprizorili Margarita Stolbizer, guverner province Santa Fe, socialist Miguel Lifstchitz in uporni radikal Ricardo Alfonsín. Možnost, da bi se ta skupina približala peronizmu, je omenil že Urtubey, guverner province Salta. Nekaj podobnega je izjavil Sergio Massa. Sem se celo prišteva (dvomljivo) vladni parlamentarec Martin Lousteau.

Vse skupaj zveni precej utopično. Razen Urtubeya in Lifstchitza, omenjeni nimajo vrednega volilnega zaledja. Tudi si je težko predstavljati kak enoten politični in vladni projekt ljudi tako različnih ideologij. A tu omenimo dva dejavnika. Prvič, želja po oblasti premaga marsikatero oviro. In drugič, kar moramo imeti vedno pred očmi: „vse je mogoče v tej deželi‟. Prav v tej smeri delujejo omenjeni: zgraditi neko resno alternativo, ki bi presegla polarizacijo med Macrijem in gospo Cristino K.

Do volitev manjka še dobro leto. Tudi še ne vemo, če sploh bodo „primarne volitve‟  (PASO) ali ne. Ne vemo, kateri bodo kandidati. In, bistveno, ne vemo kako se bo razvijal gospodarski in socialni položaj. Spričo dejstva, da priljubljenost, ki uhaja Macriju, ne prehaja na druge politike, v vladi upajo, na povratek tej „lastovk‟. Vedo, da bodo volitve spomladi. Če se medtem ladja ne potopi, zakaj bi obupali?