Iz življenja v Argentini                                                          

Težka pot skozi puščavo

V Argentini je običajno, da si dogodki sledijo drug drugemu s tako naglico, da jim ne moremo vestno slediti. V teh člankih naj bi podali kratek pregled čez vse »življenje in dogajanje« preteklega tedna. Nemogoče! Niti omeniti se ne da vseh dogodkov, ki so pretresli javnost in pustili sled med narodom. Poleg tega so mnogi kot enodnevne muhe: vzletijo in s svojo prisotnostjo polnijo strani časopisov in ure radijskih in TV poročil, kot da ne bi bilo česa drugega važnega na svetu. Če pa naslednji dan iščete kako novico o tistem dogodku, je možno, da je ne boste našli.

Bo kdaj zaprta? Tak je primer sodnega postopka proti bivši predsednici. Gospa Cristina Fernández de Kirchner je bila obtožena korupcije. Zločin, ki ji ga sodnik pripisuje je: vodja nelegalnega združenja, katerega cilj je bil prisvojiti si državni denar. Razne obtožbe proti njej so na sodišču že vrsto let, že od časa, ko je bila še predsednica. A takrat in še potem so se postopki le počasi premikali. Dokazi so se zbirali, a niso imeli dovolj teže za hitro napredovanje. Ko pa so se pojavili slavni zvezki šoferja (Centeno) enega izmed državnih tajnikov (Baratta), ki je do potankosti opisoval vožnje s torbami dolarjev korupcije (glej članek od 8. avgusta), se je utrgal plaz. Tožilec Stornelli je zbiral dokaze in sodnik Bonadio je usmeril celotno raziskavo. Skesani bivši funkcionarji in podjetniki so tožilcu nudili dovolj gradiva, da je pretekli teden sodnik formalno obtožil gospo Cristino, odločil preventivni zapor in določil kavcijo štiri tisoč milijonov pesov.

Seveda je takoj nastala polemika. Gospa ne bo šla v ječo, ker jo brani parlamentarna imuniteta. Senat sam ji sicer lahko odvzame privilegije, a to se trenutno ne bo zgodilo. Sodnik niti ni poslal zadevne prošnje, ker čaka, da postopek sodbe potrdi tudi zbornica. Vendar je vodja peronističnih senatorjev (Pichetto) že pojasnil, da oni temu nasprotujejo. Saj tudi Saul Menem mirno sedi v senatu, čeprav ima obsodbo sodnika in zbornice. Čeprav zakon odvzema parlamentarnih privilegijev ne zahteva dokončne pravnomočne obsodbe, v dosedanji praksi velja le obsodba Vrhovnega sodišča. To pa se v Argentini vleče toliko časa, da lahko resno dvomimo, da bo Menem kdaj zaprt. Pa gospa Cristina? Mnogi menijo, da tudi ona ne bo nikdar zaprta. Jaz bi rekel takole: bivša predsednica bo zaprta, kadar bo to koristilo peronizmu.

„Doktrina Dady Brieva‟. Pravzaprav je smešno to poimenovanje. A ljudska modrost včasih presega znanstvene teorije. Dady Brieva je komik znane trojke Midachi, ki je bila vredno upoštevana v javnosti. Politično pa se člani trojke razhajajo. Slavni Dady je znan kot ekstremni kirchnerist. V tem svojstvu se je pretekli teden izrazil nekako takole: da želi, da »Macri ostane do konca mandata in da nam gre tako slabo, da ga ljudje nikdar več ne bodo volili«.

To je z enostavnimi besedami izražena ideja bivše predsednice in vseh njenih pristašev. Ne vidijo težave v tem, da narod trpi. Ne briga jih revščina in zapuščenost, kot jih ni brigala, ko so kradli tisoče milijonov dolarjev, namesto da bi jih vlagali v javna dela, zdravstvo, vzgojo … (tako se izraža tudi sodnik Bonadio v svoji resoluciji proti Cristini). Narod naj trpi, vse naj se poruši, da se bomo lahko mi vrnili na oblast. To je njihova doktrina. To želijo in na tem delajo.

A težava „doktrine‟ ni samo v tem, kaj želijo kirchneristi, marveč tudi, koliko ji zapada ostali peronizem. Čeprav se v tem ponavljamo, povejmo znova, da je peronizem še vedno večina na argentinskem političnem odru. Če na volitvah seštejemo razne odtenke tega gibanja (peronizem ni, in nikdar ni bil „stranka‟), lahko vidimo, da njihovi glasovi vedno predstavljajo večino. Usodno za njih pa je dejstvo, da ne morejo nastopiti združeno: vedno so ločeni. Dandanes v glavnem najdemo po eni strani kirchneriste, po drugi pa tako imenovani federalni, ali resni, ali celo „republikanski‟ peronizem, čeprav nekateri politologi dvomijo, če je peronizem sploh lahko „republikanski‟.

In prav ta resni del, ki ga vodijo predvsem guvernerji, v senatu pa ga predstavlja Pichetto, niha med omenjeno doktrino in republikanskim zadržanjem. Po eni strani tudi želi, da bi se izjalovili vladni napori urejevanja države in gospodarskega in socialnega stanja, ker vedo, da bi to pomenilo hudo nevarnost za njihove želje po zmagi na prihodnjih volitvah. Po drugi strani pa nočejo socialnega kaosa, ki bi bil končno usoden za ljudi, nevaren pa tudi zanje. Zavedajo se, da mora Macri dokončati svoj mandat, ker se mora država enkrat za vselej rešiti te pasti „socialnih udarov‟, ko nobena neperonistična vlada doslej ni mogla zaključiti svojega ustavnega obdobja. Toliko smo že napredovali na tej težki poti skozi puščavo proti obljubljeni deželi.

Že zopet proračun. To pa je snov, ki se zadnje čase nenehno ponavlja. Obenem je tudi neke vrste merilo, koliko je peronizem pripravljen na resno delovanje, koliko pa zapada skušnjavi „doktrine Brieva‟. Če opozicija potrdi zakonski osnutek o proračunu, tako, kot ga je pripravila vlada, izpade kot preveč poslušna in se izpostavi, da jih označijo kot „macriste‟.

Dodatna težava pa je, da med njimi ni neke vodilne osebnosti. Argentinska politika poteka v znaku »kavdižizma«. Od vedno je bilo tako, in se te značilnosti doslej niso mogli rešiti. Ni „kavdiža‟, ni vodje, torej ni ustaljene smeri. Vzporedno teče vprašanje, kdo naj bo njihov predsedniški kandidat na prihodnjih volitvah. Prijaznost do vlade ni najboljše priporočilo. Kruta opozicija pa tudi ne. V tem vzdušju potekajo pogajanja. Eno je jasno: vlada ne bo odstopila od svojega cilja „deficit 0‟, guvernerji pa bodo skušali iztržiti čim več ugodnosti, ker jih, poleg usode predsedovanja države, skrbi njihov lastni položaj vodstva provinc. V tem pogledu pa so bistvena javna dela. Za to pa je potrebno denarja - ki ga ni. Pogajanja bodo torej ostra in nepopustljiva.

Pravzaprav je vprašanje zakona o proračunu neke vrste prevara. Nismo resna država. Skoraj bi lahko rekli, da se zakon potrdi zato, da ga lahko potem kršimo. Za letošnje leto, na primer, zakonsko besedilo predvideva inflacijo 10%; danes stvarno računajo, da se bo sukala med 40 in 45%. Za prihodnje leto govorijo o inflaciji 25%. Gospodarski minister Duhovne pa celo sanja, da se bo dolar obdržal vse leto na 40 pesih. O realni protivrednosti dolarja danes teče polemika, ki ji ni videti koca. Povejmo pa, da je potrditev zakona o proračunu nujno potrebna, da ugodimo željam FMI.

Tukaj pa bi omenili še žalostno novico, da je v avtomobilski nesreči umrl cordobski peronistični veljak José Manuel de la Sota. Trikrat je bil guverner province Cordoba. Odločilen je bil v dobi peronistične obnove. Najbolj zanimivo pa je, da je bil eden od kandidatov za predsednika države, o katerih je razmišljal Duhalde, ko je izbiral svojega naslednika, ki naj bi tekmoval z Menemom. Ni jasno, zakaj je končno zavrgel njega in se odločil za Kirchnerja. Kakšna bi bila naša usoda, če bi bil predsednik De la Sota? Zaradi tiste odločitve se je začela sedanja argentinska politična tragedija.