Iz življenja v Argentini                                                          

Korak za korakom

Razvoj dogodkov mnogokrat preseneča. Pa ne samo nas, navadne državljane, ki skoraj nemočni opazujemo družbene in politične korake. Presenečenje je lahko lastno tudi tistim, ki vodijo tek javnega življenja. To mi je prišlo na misel, ko je ta torek potekalo srečanje guvernerjev s predsednikom. Poročanje o tem srečanju, ki je bilo bistveno važno za nadaljnji razvoj argentinskega gospodarstva, je zasenčil nepričakovan dogodek v osrčju sodne oblasti. Niti v vladi niso vedeli kaj se pripravlja. Petčlansko Vrhovno sodišče si je namreč izvolilo novega predsednika. Ta je Carlos Rosenkrantz.

„Postani prijatelj sodnika …‟ je svetoval že stari Vizcacha v gavčevskem epu Martin Fierro (ki ga je tako mojstrsko prevedel v slovenščino dr. Tine Debeljak). Izraz navaja na ljudsko pojmovanje o važnosti in oblasti, ki ga v tej družbi imajo sodniki. Obratno kot v slovenskem primeru, kjer imamo Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče, v Argentini isto sodno telo opravlja obe funkciji. V zgodovini je odlok Vrhovnega sodišča mnogokrat bistveno spremenil razvoj tudi političnih dogodkov. Ni čudno, torej, da je bila sestava Vrhovnega sodišča vedno skrb in želja vseh vlad. Vse so si želele, da bi jim bil ta sodni organ vsaj prijazen, če že ne poslušen. A to ni bilo vedno lahko. Le zelo močne vlade so dosegle večje ali manjše nadzorstvo nad sodiščem. Člane Vrhovnega sodišča namreč imenuje predsednik, a jih mora potrditi senat s posebno večino dveh tretjin. Po povratku demokracije smo doživeli kar nekaj sprememb.

Alfonsin je nastopal na tem področju zelo demokratično. Menem pa je dejansko povozil sodno avtonomijo. Dosegel je potrditev zakona, ki je povečal število članov s tradicionalnih pet na devet. V času svojega vladanja je postavil rekord, da je v okviru raznih sprememb (nasilni ali prostovoljni odstopi) imenoval kar deset članov. Tako mu je uspelo, da je končno pet članov popolnoma soglašalo z njegovim delovanjem. Te so mediji imenovali „avtomatična večina‟. Nekatere odločbe so bile grobo neustavne.

Duhalde je skušal napraviti red, pa mu ni uspelo. Kirchner je uspel v začetku svojega predsedovanja, ko je bilo njegovo delovanje še pozitivno, da so štirje člani „avtomatične večine‟  odstopili, enega pa je odstavil senat. Končno je parlament leta 2006 potrdil nov zakon, ki je število članov povrnil na klasično peterico.

Tako se piše zgodovina. Izvolitev Rosenkratza je pomenilo konec enajstletnega predsednikovanja, ki ga je poosebljal Ricardo Lorenzetti. On je bil bistveni dejavnik delovanja za dobo države pod vodstvom gospe Cristine Fernández Kirchner. Lahko rečemo, da je Lorenzetti nastopal bolj politično kot strokovno. V tem obdobju je bilo Vrhovno sodišče zadnji branik demokracije, ko je kirchnerizem hotel postati „demokratična diktatura‟. S svojo odločbo o neustavnosti zakona, ki je predvideval spremembe v Sodnem svetu (Consejo de la Magistratura), je preprečil, da bi tedanja vlada prevzela popoln nadzor sodne oblasti. Omenimo, da je gospa Cristina tedaj imela kompletno oblast nad parlamentom. Potrdili so ji vse osnutke, ki jih je poslala v obravnavo, ne da bi „spremenili ene vejice‟, kot je zahteval pokojni Nestor K.

A Lorenzetti je tudi previdno pazil, da je ohranjal politično in družbeno ravnotežje. Če je imel prav ali ne, bodo povedali zgodovinarji. Najbolj polemična je bila gotovo odločba Vrhovnega sodišča v primeru Clarín, ko je sodni organ potrdil ustavnost zakona o medijih. S tem zakonom je vlada skušala uničiti multimedijsko podjetje dnevnika Clarín in si prisvojiti del njegovih objektov. Bilo je v trenutku, ko je na volitvah oktobra 2013 v provinci Buenos Aires zmagal Massa in pokopal sanje o „večni Cristini‟. V vladi je vrelo, govorilo se je o socialnem izbruhu, o možnosti ustavnega udara. Sodna odločba je za predsednico pomenila dovolj zraka, da se je vrnil mir v deželo. A istočasno je odločba zelo previdno omejila možnost posega vlade v medijska podjetja in zagotovila svobodo tiska in obveščanja.

Vendar je vedno tekla neka polemika okoli osebe dosedanjega predsednika Vrhovnega sodišča. Znane so obtožbe domnevne korupcije, ki jih je od časa do časa na njegovo osebo naslovila gospa Elisa Carrió, „mati‟ sedanje vlade. Koliko so bile te obtožbe utemeljene še danes ni jasno. A njeni napadi so vedno povzročali politično napetost med sodiščem in vlado in motili dobro razmerje, ki sta ga imela Macri in Lorenzetti. Zato je razumljivo veselje gospe Carrió, pa tudi predsednik je zadovoljen.

Carlos Rosenkrantz je drugačnega kova. Je eden najbolj znanih in spoštovanih argentinskih juristov. Diplomiral je na buenosaireški univerzi, podiplomske študije pa nadaljeval v ZDA na univerzi Yale, kjer so študirali ameriški predsedniki, kot  Bush (oče in sin), Bill Clinton, pa tudi Hillary Clinton. Je soroden radikalni stranki in bil rektor privatne univerze San Andrés. Za člana Vrhovnega sodišča ga je predlagal Macri. Je prvi predsednik Vrhovnega sodišča, ki je judovskega rodu.

In proračun? Sodna novost je sicer nekoliko zasenčila pogajanja okoli proračuna. A snov je dovolj važna, da se bomo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih nenehno vračali k njej. Od proračuna je dejansko odvisna usoda argentinskega gospodarstva. Na ta razvoj pazljivo gledajo tako v Mednarodnem denarnem skladu (FMI), kot domači podjetniki in tuji investitorji, medtem, ko dolar nekoliko miruje.

Kot smo omenili, je bilo vprašanje potrditve proračuna že rešeno. A zaradi zadnje krize je morala vlada načrte bistveno spremeniti. Prvotni cilj, da bi državni deficit leta 2019 zmanjšali na 1,3% domače bruto proizvodnje, so morali zamenjati z „deficitom 0‟. To pa pomeni dodatne davke in dodatno varčevanje. Province bodo morale vsaj delno utrpeti ta napor. Nekatere razumejo in so pripravljene na žrtvovanje, druge pa ne. Sem seveda spada politični dejavnik, poleg ekonomskega. Peronizem je zavohal kri; ugotovil je šibkost vlade. Kakšna razlika z lanskim oktobrom, ko je vlada po volilnem uspehu tudi sanjala o »neminljivosti«!

Pogajanja potekajo že dolgo časa. Vodi jih notranji minister Rogelio Frigerio. Težave seveda niso le s predstavniki opozicije. Guvernerka Vidal in vodja prestolnice Larreta sta tudi v težavah. Država hoče na ramena provinc prenesti vse subvencije javnih storitev. Popuste na transport, plin in elektriko naj plačajo province. A nekatere uživajo državno podporo druge pa ne. Bistvena je razlika v cenah med prestolnim mestom in provinco Buenos Aires ter nekaterimi predeli v notranjosti, kjer so cene astronomske. Zato se vsi prizadeti upirajo zmanjšanju državne podpore.

V izrecno finančna vprašanja se torej meša tudi politični dejavnik. Mnogi guvernerji dvomijo med podporo vladi za težak proračun in lastnimi političnimi nameni. Peronizem upa, da se bo leta 12019 vrnil na oblast. A najhujši sovražnik teh sanj ni vlada temveč njihova notranja razprtost. Med kirchneristi, in tistimi, ki gospe Cristine ne morejo niti videti, je nepremostljiv prepad. Zato je guverner province La Pampa izjavil, da so nekateri peronistični guvernerji »bliže Macriju kot Peronu«. A končno so v temelju dosegli soglasje, da je treba zakon o proračunu potrditi. To je prvi korak. Nadaljevalo se bo v parlamentu, ko bodo odločali o posameznih točkah in številkah. Pogajanja niso končana, so se šele začela. Pač, korak za korakom.