Iz življenja v Argentini                                                           

Kaj nam manjka

Pred časom  je bil najljubši izraz visokih vladnih funkcionarjev stavek „najhujše je že mimo‟. Danes si celo najbolj optimistični ne upajo tega javno povedati, čeprav nekje globoko v srcu želijo, da bi bilo tako. A jasno je, da nikdar ne vemo, kaj nam bo usoda še postavila na pot do visokih ciljev, ki si jih nenehno zastavljamo a malokrat dosežemo.

Da se usoda igra z Argentinci ni dvoma. Potem, ko je vladi uspelo, da je parlament potrdil zakon o proračunu, je bilo kar precej govora o „dejstvu‟, da ima vlada letos le še dve točki, ki jo skrbita in ju mora rešiti: srečanje predsednikov skupine G-20 in pa nevarnost decembrskih pocestnih izgredov. December vsako leto grozi s kaosom, ki je ob grozni krizi leta 2001 odplavil predsednika De la Rua. Nihče pa ni niti sanjal, da nas čaka še drugačna kriza: nogometna. Napad huliganov na avtobus, ki je prevažal igralce kluba Boca Juniors na stadion Riverja za finale ameriškega prvenstva, je preprečil odločilno tekmo. Sledeča afera je postala državniško vprašanje, ki je odneslo par funkcionarjev in se še vedno vleče.

Važne in manj važne stvari. Pravzaprav bi ta dogodek za vlado lahko predstavljaj nekak oddih. Medtem, ko se govori o nogometu, se pozabi na revščino, inflacijo, dolar, brezposelnost … Vendar afera postavlja resno vprašanje, česa je vlada sploh zmožna. Če ne more zagotoviti varnosti enega samega avtobusa, kako naj zagotovi varno pot družbe v lepše dni? Dogodek kaže tudi na naivnost funkcionarjev. Ne gre za nekaj skrajno fanatičnih navijačev; gre za prave mafije, povezane z prekupčevanjem mamil, s politiko in (kdo lahko zanika) s policijo. Pričakovati, da bodo mirno gledali, kako jih odrinejo od korita je isto, kot pričakovati, da bo kapital dobrohotno pomagal Argentini do lepših dni. Bodimo stvarni!

Za normalnega Argentinca je nogomet prava strast. Genialni pisatelj Jorge Luis Borges, ki je tudi razglabljal po človeški duši, pa je smatral, da je nogomet bedarija (estupidez). „Nogomet je popularen (je večkrat dejal), ker je bedarija popularna.‟ Nekaj takega je krožilo po mislih marsikaterega državljana, ko so se naslovnice časopisov in televizijska ter radijska poročila polnila z vprašanjem, kdo je kriv dogodku, kaj sedaj, kje in kako bo končno tekma (če sploh bo), medtem ko je dolar postal nemiren (pa ne zaradi nogometa) in je dvajset predsednikov najvažnejših držav na svetu bilo že na pragu države.

Marsikdo trdi, da je argentinski problem v bistvu to, da ne znamo ločiti kaj je važno in kaj ne. Ne znamo zastaviti ciljev in še manj določiti poti in se dogovoriti o načinu, kako priti do njih. Mešanica španske in italijanske krvi, ki se pretaka v veliki večini prebivalcev, opravi svoje. Ni treba našim bralcem tega še posebej razlagati. Pred kratkim je na knjižnem trgu začelo krožiti delo pod naslovom „Lahko bi bili Avstralija‟. Kak politični opazovalec je celo trdil, da ima predsednik Macri skrite sanje, spremeniti Argentino v Avstralijo. Doslej je naša stvarnost bolj podobna mori kot pa tem sanjam, ki nikdar ne bodo postale resnične.

Če bi hoteli biti Avstralija, bi se morali vrniti v začetek devetnajstega stoletja in pustiti, da bi nas Angleži premagali, ko so dvakrat hoteli zavzeti Buenos Aires in si osvojiti deželo. A ne bodimo krivični. Bog je gospodar zgodovine in njemu moramo zaupati. Če bi takrat zmagali Angleži, kam bi lahko pred 70 leti šle slovenske begunske družine, z otroki in starčki, ko so jih zavrnile ZDA, Kanada in - Avstralija? Sprejela jih je Argentina.

               

Oklopljeno mesto, oklopljen december. Prej smo pisali o dveh dogodkih, ki skrbita vlado: srečanje G-20 in vroči december. Za oboje je prišel v poštev glagol „blindar‟, ki ga slovar prevede kot „oklopiti‟. Obdati, obložiti nek predmet s kovinskim povojem, da ga zavarujemo pred napadi in nevarnostmi. Tako imamo oklopni avto, oklopno ladjo in - oklopni december.

Kar zadeva srečanja predsednikov skupine 20, se država pripravlja že celo leto. Ukrepi, ki jih je zastavila, zagotavljajo uspešno izvedbo. Poleg tega, ima vsak predsednik svojo malo vojsko, ki skrbi za njegovo varnost. Vsak je tudi pripeljal svoj oklopni avtomobil in tako bomo lahko videli novo „zver‟, v kateri se vozi Donald Trump. Ozračje pa bo, poleg domačih letal, nadziralo letalstvo ZDA z bazo na letalonosilki, zasidrani sredi Srebrne reke.

A poleg problema varnosti predsednikov, gre tudi za varnost v mestu. Ni mogoč potek tega srečanja brez pouličnih izgredov. Dogajajo se povsod po svetu. Prav hudi so bili lani v Hamburgu. Tudi za to se je vlada pripravila. Skušala je proteste omejiti z dogovori, ki jih je vodil Nobelov nagrajenec Pérez Esquivel. Kaj večjega uspeha ni bilo a vlada upa, da bo vse pod nadzorom. Mesto je oklopljeno.

Kaj pa december? Tudi tega skuša vlada „oklopiti‟. Seveda ne z jeklom, temveč z denarjem. Predsednik je določil dodatni bon za konec leta, namenil večje vsote denarja za dostavo prehrane revnim predelom in skušal ublažiti napeto razmerje po bednih naseljih. Isto in še v večji meri, je storila guvernerka province Buenos Aires. Predmestje rado gori, zato je María Eugenia Vidal namenila dodatne vsote tako za Karitas, kot za evangeličanske ustanove. Ene in druge so edine dobrodelne organizacije, ki jim zaupa, da ne bodo denarja preusmerile v politične namene.

Vsi združeni? Peronizem se bori sam s seboj. Kakor potegne veter, tako se sučejo strankini veljaki in sami ne vedo, kam naj se obrnejo. Nekaj imajo na jasnem: le če bodo združeni, lahko upajo na zmago na prihodnjih volitvah. To je pa presneto težko, saj niti ne vedo, kako se pravzaprav imenujejo.

Zadnjič smo omenili namen bivše predsednice, da si pridobi „vse kar leze ino gre‟ pod zastavo peronizma. A stvar se zapleta. Koncem preteklega tedna so se srečali organizatorji tako imenovanega „federalnega‟ peronizma. Devet guvernerjev, pa še Pichetto in Massa, so na sedežu province Entre Ríos v Buenos Airesu sklenili, da bodo iskali skupen nastop na oktobrskih volitvah. Smatrajo, da je Cristina „preteklost‟, Macri pa „polom‟. Med ti dve skrajnosti se postavijo in računajo, da jim bodo ljudje zaupali in jih izbrali.

Družba „alternative‟ je kar številna. Podporo sta zagotovila vsaj še dva guvernerja in nekaj političnih skupnosti. Računajo tudi na zmerno levico. Trdijo, da so oni edini pravi peronisti, ker ima bivša predsednica drugo stranko, „Unidad ciudadana‟, s katero je nastopila (in bila poražena) na preteklih volitvah. Za ime skupine so si izbrali „Alternativa Federal‟. Začeli so tudi že postopek, da bi prevzeli formalno vodstvo (in denarna sredstva) peronistične stranke (PJ), ki plava v nekem limbu in je pod sodnim nadzorstvom. Na fronti ni miru.

Težava je tudi v tem, da s strani gospe Cristine grozno pritiskajo, da bi šli na volitve „vsi združeni‟, ne da bi koga izključili. A guvernerji so postavili kot pogoj, da se to opravi „brez Cristine‟. Dodatni problem je, da pogajanja v imenu bivše predsednice vodi njen sin, Maximo Kirchner, vodja „mladih Turkov‟ La Cámpore, ki ne uživa simpatij med guvernerji. Se bo gospa odpovedala predsedniški kandidaturi? Tisti, ki jo dobro poznajo, trdijo da ne. Torej, „združeni‟ lahko ostane le beseda v njihovi himni, ki jo bodo še naprej peli - ločeni.