Iz življenja v Argentini                                                             

Igrajo se z ognjem

Dolar se že dva meseca obnaša resno; vladi je uspelo, da je parlament potrdil zelo zapleten zakon o državnem proračunu za prihodnje leto; po enem letu iskanja so končno na dnu oceana našli potopljeno podmornico. V vsaki normalni državi bi tak razvoj dogodkov pomenil uspeh in mir za vlado. A, kot vedno trdimo, Argentina ni normalna država.

Proračun in dolar sta res vnesla neke vrste stabilnost v gospodarsko delovanje. Vendar argentinski boni na mednarodnem trgu znova padajo in domače gospodarstvo še ni našlo dna. Na borzi so razlogi za padec zunanje narave: svetovno gospodarstvo tudi ni ustaljeno in najbolj prizadete so nestabilne države, na prvih mestih Argentina. Doma pa se nenehno pojavljajo nove težave. Poglejmo.

Neukrotljiv položaj. Vlada je javne tarife izredno podražila, da bi zmanjšala odtok denarnih sredstev na področje subvencij. Porast dolarja in huda inflacija pa sta to vprašanje znova postavili na prvo mesto. Znatno so se povišali proizvodni stroški tako na področju plina, elektrike, transporta ... Vladi je doslej uspelo prispevke znižati na 30% proizvodne cene (v najhujših mesecih kirchnerizma je subvencija dosegla 90% cene). Sedaj pa, kljub hudim povišicam, v nekaterih primerih podpora znova dosega 60%.

Kaj sedaj? Če bi znova povišali cene javnih storitev, kot bi bilo potrebno, bi to pognalo inflacijo v novo rast. Vlada pa obljublja, da bo iz meseca v mesec manjša. Močan padec inflacije je nujnost, ker smo na pragu volilnega leta in gospodarski ter socialni položaj prebivalstva je dejavnik, ki bistveno vpliva na volilni rezultat. Nove hude podražitve bi spodkopavale vladne možnosti uspeha. Subvencije na sedanji višini pa postavljajo pod vprašaj vladni načrt (in dogovor z Mednarodnim denarnim skladom), da bomo leto 2019 zaključili brez deficita. Dosega tega cilja je vedno težavnejša.

Vladna ekipa si beli glave, a doslej se še ni odločila. Skrbi jo tudi, da nenehno  pada potrošnja. Razne ankete dokazujejo, da so ljudje na robu zmogljivosti, da se veliki predeli prebivalstva komaj preživljajo, medtem ko zaupanje v vlado (in Macrijeva priljubljenost) nenehno pada. To pa veča možnosti, da bi na prihodnjih volitvah zmagala katera izmed variant peronizma. Najhujša blodnja vlade je, da bi zmagala gospa Cristina. To je tudi strah tujih investitorjev, ki z nezaupanjem gledajo prihodnost in, če le morejo, kapital počasi umikajo iz države, oziroma se znebijo argentinskih bonov.

Paradoks je, da se to dogaja, medtem ko nekatera področja kažejo pozitiven razvoj. Zadnjič smo omenili izvoz govedine. Povejmo danes, da je kljub hudi vremenski krizi, lansko leto polje obrodilo svoj sad in v prihodnjih mesecih računajo na dotok 3.000 milijonov dolarjev, zaradi izvoza poljskih pridelkov. Tekoča letina pa napoveduje nov rekord, tako za sojo, kot žito in koruzo. Bo ta obnova poljedelskega področja prišla pravočasno?

Politične težave. Peronizem je nepredvidljiv. Obrača se, kakor vleče veter njihovih koristi. Človek se ne more zanesti na besede, ki jih veljaki izrečejo mirno, ali pa v ognju raznih sporov. Tisti, ki danes prisegajo, da „s Cristino nikoli‟, se lahko že jutri objamejo z bivšo predsednico.

Že decembra, ko je prvič odpadlo poslansko zasedanje v debati pokojninskega zakona, smo lahko videli, kako so se objemali kirchneristi in masisti. Nerazumljivo. Niso bili do smrti skregani? Nekaj podobnega, a v večji meri, bolj prikrito a s težjimi posledicami, se je zgodilo ob koncu preteklega tedna. V parlamentu so volili nove člane Sodnega sveta (Concejo de la Magistratura). Ta ustanova deluje od leta 1998 in je sad ustavne spremembe, ki je bila posledica dogovora med Menemom in Alfonsinom. Nadzira, imenuje in odstavlja sodnike; torej je bistvena za delovanje sodnih ustanov. Ima 13 članov, ki v sorazmerju zastopajo parlament, vlado, sodnike, advokate in znanstvenike.

Kirchnerizem je vedno skušal obvladati Sodni svet, ker bi s tem nadziral še tretjo oblast, saj je imel absolutno pod nadzorstvom izvršno in zakonodajno. Zadevni odlok Ustavnega sodišča je to preprečil. Macriju je uspelo, da ima v Svetu večino, a ne dvotretjinsko, ki je potrebna za imenovanje in obsodbe sodnikov. Te dni so svoje tri predstavnike (za prihodnja štiri leta) volili v poslanski zbornici. Doslej je vladna koalicija imela dva (en macrist, en radikal), peronizem pa enega.

Na zasedanju se je zgodilo nekaj „nepričakovanega‟: združili so se federalni peronizem, Massovi obnovitelji in kirchneristi in preglasovali vlado. Peronisti so torej dobili dva predstavnika; vlada enega. To sicer ni usodno, saj ima vlada še vedno večino, čeprav še bolj oddaljeno od dveh tretjin. A peronizem sedaj zastopa en predstavnik masistov (Graciela Camaño) in eden kirchneristov (camporist Eduardo De Pedro). Znova smo lahko bili priče prizora, ko so „sovražniki‟ prijateljsko slavili zmago. Na nek način je vse izpadlo po znanem Peronovem izreku: „Ko kaže, da se peronisti pretepamo, se dejansko plodimo‟. Je bil ta dogodek napoved prihodnje volilne povezave?

Kriza za vlado pa je v tem, da je odpadel predstavnik radikalov, ki so del vladne koalicije. Ogorčenje radikalne stranke je izredno. Obtožujejo vlado, da je stvar zastavila in vodila površno, neprevidno, nestrokovno. Odpovedali so celo udeležbo na seji vlade. Najbolj pa jih skrbi, ker sumijo, da je vlada za ta dogodek vedela; in celo, da je bila to cena tajnega dogovora, da je peronizem podprl zakon proračuna. Tega sicer javno ne povedo, a jih še bolj jezi. Če je to res, potem se fantje igrajo z ognjem.

Razne koalicije. Vlada je trenutno pozabila na domače politične težave in se osredotočila v organizacijo mednarodnega srečanja G 20.  Najvažnejši svetovni voditelji bodo prispeli v Buenos Aires, da načrtujejo smer svetovnega delovanja. Za Argentino je to čast, a tudi odgovornost. Vrsta atentatov in groženj, ki se je pomnožila zadnje dni, govori o težavah varnosti. A Macri je prepričan o uspehu in se že veseli, da bo med svetovnimi veljaki.

Mednarodno srečanje pa bo hitro minilo in vrnili se bomo v domačnost. Ta pa zadnje čase beleži obnovljena romanja predstavnikov vseh mogočih peronističnih, levičarskih in sorodnih skupin v bunker, kjer gospa Cristina načrtuje strategijo povratka na oblast. Ti obiski potrjujejo namen bivše predsednice, da se predstavi na volitvah na čelu široke fronte, kjer naj sovpadajo „vsi, ki so proti Macriju‟. Gospa pozablja (res pozablja?) na pretekle „žalitve in izdajstva‟. Vsi so dobrodošli. Kaže se umirjeno, prijazno, na nek način posnema Perona, ko se je vrnil iz Španije in izjavil, da je „travojedni lev‟ (león herbívoro).

V vladnih krogih se tega veselijo. To je celo bistveni del njihove strategije. Vse ankete namreč kažejo, da še vedno več kot polovica prebivalstva na noben način ne bi volila bivše predsednice. Torej: če bi se v drugem krogu srečala Macri in Cristina, bi zmagal Macri.

Na nek način vse to zveni kot „račun brez krčmarja‟. Preveč je vprašanj, ki jim še ne najdemo odgovora. Kaj pa, če gospa res uspe in organizira široko koalicijo, a kot kandidata postavi koga drugega? In kaj, če federalnemu peronizmu, ki tudi te dni pripravlja srečanja in povezave, uspe, da njihov kandidat pride v drugi krog? In seveda, kaj, če ohlapni vladni gospodarski načrt ne uspe in nova kriza odplavi Macrijeve sanje drugega mandata? Da, da, fantje se igrajo z ognjem.