Iz življenja v Argentini                                                             

Težki računi

Včasih se stvari zapletejo v zadnjem trenutku. Ko smo prepričani v uspeh naših namenov in brezskrbno korakamo proti cilju, se nenadoma na poti pokaže - ne kamen, ogromna skala, ki nas zaustavi v napredovanju.

Nekaj takega se je dogodilo z vlado in njeno potrebo, da ji parlament čim prej potrdi zakon o proračunu za prihodnje leto. Le s težavo, in proti pocestnim izgredom in notranjim razprtijam, je Macriju uspelo, da je bil zakon izglasovan v poslanski zbornici. V senatu pa so si predstavljali miren sprehod, brez kakšnih zapletov. V komisiji je bilo besedilo sprejeto brez težav, a zapletlo se je med prehodom v zbornico.

Omenili smo že, da je bilo besedilo dogovorjeno s peronističnimi guvernerji (opozicija), ki so se seveda s sporazumom okoristili. Ves čas kirchneristične vlade so province trpele na pomanjkanju denarnih sredstev. Iz rožnate palače so jih stiskali in si tako zagotovili njihovo poslušnost. Macri nastopa podobno, a bolj diplomatsko: najprej pomaga, potem prosi in se pogaja. Tako se nahajamo v stanju, da večina provinc nima več starih dolgov in posluje urejeno. Pri zadnjih spremembah zaradi odprave podpor transportu in javnim tarifam (elektrika, plin, voda), je bila najbolj prizadeta provinca Buenos Aires, ki jo vodi vladna Maria Eugenia Vidal.

Preveč zahtevni. Večkrat se je v vladnih vrstah že sprožila debata, češ, da je predsednik preveč popustljiv do guvernerjev. Mnogi menijo, da je bila metoda gospe Cristine bolj uspešna. Če se preveč popušča, se nasprotnik razvadi in zahteva vedno več. To je bilo potrjeno sedaj, ko se je besedilo zakona o proračunu pojavilo v senatu. Senat je, mnogo bolj kot poslanska zbornica, izraz federalizma, torej prostor, kjer imajo guvernerji svojo moč. Ko je bilo že vse dogovorjeno, je skupina »manj ubogljivih« naenkrat postavila novo zahtevo: da se povrne sklad soje, to pomeni, naj se pridržki (davek) na izvoz soje (zvezda argentinskega poljedelstva) sorazmerno razdelijo na vse province, ne pa da gredo v zvezno blagajno.

Tu sta važni dve točki. Prva: res si je vlada prilastila celoto teh sredstev, a jih je nadomestila z drugimi prispevki provincam. Druga: vse to je bilo že dogovorjeno in sprejeto. Torej zahteva guvernerjev nima stvarne podlage. A to jih ne zanima in vlada sumi, da je poleg denarnih interesov zadaj tudi političen namen. Ni slučaj, da so zahtevo postavili guvernerji, ki so blizu gospe Cristine in storijo vse, da Macriju ne bi uspelo vzpostaviti red in urediti državo. To pot se je vlada trdno postavila in zanikala možnost dodatnih sredstev. Zakon je bil kljub temu potrjen v komisiji in bo, najbolj verjetno, izglasovan tudi v zbornici prihodnjo sredo. A peronistični senatorji bodo glasovali ločeno.

Je pa ta zahteva pokazala tudi položaj v peronizmu. Javno so se sprli v sami zbornici. Vedno večja je razpoka v samem »federalnem« (resnem?, zmernem?) peronizmu. Razumljivo je, da vlada skuša povečati to razpoko. Peronistični razdor je eden izmed pogojev, da upajo na uspeh na prihodnjih volitvah. A ta razpoka lahko povzroča tudi nevarnost, da se izjalovi strategija mirnega prehoda do konca sedanjega mandata.

Sumljivi premiki. Zadnje čase lahko opazujemo kar nekaj premikov, s pogledom obrnjenim proti volitvam prihodnjega leta. Lahko vidimo, kako se mnogi bližajo gospe Cristini, v upanju, da jim zagotovi vidno mesto na kakšni kandidatni listi. Pojav je razumljiv. Skupnost nekirchnerističnega peronizma je številna, politično močna in ima podporo številnih guvernerjev. A nima pravega, vrednega kandidata. Ni je osebnosti, ki bi pritegnila dovolj simpatije (in glasov) za upanje uspeha. Da bi pa nastopili skupno, je dejansko nemogoče. Večina guvernerjev in voditeljev tega političnega prostora ima na jasnem, da nočejo ničesar skupnega z bivšo predsednico. Kaj pa, če se ona odpove kandidaturi?

Zadnje čase se med političnimi opazovalci mnogo govori o tej možnosti. Čeprav vse kaže, da gospa Cristina želi ponovno kandidirati, je kar nekaj dejavnikov, ki dopuščajo drugačen izid. Poglejmo. Vrsta sodnih postopkov jo vedno bolj obkroža. Dokazi korupcije so tako jasni in močni, in njih število tolikšno, da praktično nima izhoda. Rešuje jo (in jo lahko tudi v prihodnje reši) samo njen parlamentarni privilegij, ki jo varuje aretacije in ječe. To je tudi primer njenega sina. Máximo Kirchner je poslanec, in kot tak nedotakljiv. Kaj pa hči Florencia?

Tukaj se pa zaplete, ker dekle nima politične funkcije in sledečih privilegijev. Bivša predsednica tudi ve, da bi bilo najboljše zdravilo za njene sodne težave, peronistična zmaga na prihodnjih volitvah. Bi bila pripravljena odpovedati se kandidaturi in s tem omogočiti skupni nastop peronizma? Bi dovolila, da se njeni najbolj zvesti pristaši odpovedo vidnejšim mestom na kandidatnih listah, v prid zmernejšim osebam, ki ne bi odbijale sredinskih glasov? To so vprašanja, na katera trenutno še ni odgovora. Vendar mora vlada računati tudi s to možnostjo. Presenečenja v zadnjem trenutku niso priporočljiva.

Kesanje? V neprijetnem položaju se nahaja tudi katoliška Cerkev. Te dni je zasedala škofovska konferenca. Bila je priložnost, da so cerkveni voditelji pregledali dogodke zadnjih tednov in vlogo Cerkve pri njih. Gre predvsem za sindikalno »romanje« k Marijinem svetišču v Lujanu, kjer je krajevni škof v pridigi napadal vladno gospodarsko politiko, po maši pa se prijazno rokoval z Moyanom, ki ima tudi hude sodne težave. Te dni se je msgr. Radrizzani opravičil do tistih, ki »so morda trpeli« zaradi prizorov in govora v Lujanu.

Zadeva ni lahka. Sploh se pri mnogih katoličanih pojavlja vprašanje, kakšno vlogo igra Cerkev (škofje, papež), v sedanjem političnem trenutku. Debata med zasedanjem škofovske konference gotovo ni bila preveč mirna. Uvodna pridiga msgr. Ojeda, predsednika škofovske konference, je bila sicer pomirjujoča, a je tudi izražala dvom nad prihodnostjo. Nekaj je jasno: Cerkev že dolga desetletja nenehno poudarja, da argentinska kriza ni gospodarska, ne politična, temveč moralna. Ne more se torej škof objemati z osebami, ki so dokazano zapadale (in še zapadajo) korupciji, in jih pred ječo rešuje le še pokvarjenost nekaterih sodnikov in počasnost argentinskega sodnega sistema.

Medtem pa vlada uživa mir na deviznem področju. Dolar je popustil v svojem pritisku, a cena je izredna: visoke obresti vsak dan prizadevajo industrijsko proizvodnjo in trgovsko obratovanje. Pasa notranja potrošnja, ker ni denarja. Ljudi moti tudi dejstvo blaznih povišic. Tipičen primer so goriva. Medtem ko cena petroleja pada na mednarodnem trgu in dolar pada na domačem, se cena bencina nenehno dviga. Cena je najvišja v južni Ameriki, plače pa ne.

Ko govorimo o industriji: meseca septembra je proizvodnja padla kar za 11,7% v primerjavi z istim mesecem lanskega leta. Padec skoraj enako prizadeva vsa področja. Posebej pa se pozna v avtomobilski industriji. Prodaja novih avtomobilov je padla kar za 40% in sektor se je že obrnil na vlado s prošnjo pomoči in podpore.

Sedaj čakamo, kakšne številke bo pokazal državni inštitut za statistike glede inflacije meseca oktobra. Vlada ve, da se ne obeta nič prijetnega. A to je le uradna potrditev tega, kar vsi vsak dan čutimo v žepih.