Iz življenja v Argentini                                                           

Strategija revščine

Kako čas neznosno hiti, požira pretekle dogodke (skoraj v trenutku jih že pozabimo) in ustvarja nove, ne da bi se tega dobro zavedali. Komaj se še spomnimo, da je 25. oktobra poslanska zbornica obravnavala besedilo proračunskega zakona, medtem ko se je pred kongresno palačo množica protestnikov spopadala z mestno policijo. Prav danes, na dan naše objave, pa isto besedilo preučujejo senatorji. Sedim in pišem, medtem, ko se fantje že zbirajo, da znova pohitijo pred parlament na protestni shod in izgrede.

Vlada predvideva, da bo to pot potek dogodkov nekoliko bolj miren. Prav tako računa, da bodo senatorji, po običajni kilometrski debati, zakon potrdili. To je vse kar potrebuje, ker hoče ohraniti videz, da obvlada položaj, da je sposobna je voditi državo. To je tako opevana »gobernabilidad« (ne najdem točnega izraza v slovenščini). To je tista trdnjava, katero so ves ta čas napadali kirchneristi in levica. Pri Alfonsinu in še bolj pri De la Rui je opoziciji uspelo, da vlada ni bila več sposobna voditi države. Macri je dosegel, da je prebrodil vse predvidene in nepredvidene krize, a »stal in obstal« ob krmilu države in ga ni izpustil iz rok. Nekoliko sposobnosti, nekoliko sreče.

Vendar gospa Cristina in njeni privrženci ne vzamejo tega zgodovinskega dejstva kot končni poraz. Zakaj zgodovinski? Ker kaže, da bo Macri prvi neperonistični predsednik, ki bo zaključil svoj ustavni mandat. Zakaj to zanje ni končni poraz? Ker upajo (nekateri so prepričani), da bodo sedanjega predsednika potolkli na prihodnjih volitvah.

Stvarnost in upanje. Poglejmo nekoliko nazaj. Ali se kateri od bralcev še spomni, kaj smo pred leti pisali v tem zaglavju v našem tedniku? Da je bil tedaj namen gospe Cristine pustiti, da zmaga Macri, in se čez štiri leta zmagovito povrniti na oblast. Njeni mladi oboževalci (La Cámpora) so jo prepričali, da je zmaga mogoča in strateško bolj pozitivna. In šla je v volilni boj.

Poraz leta 2015 pa je, proti njenemu upanju in namenu, sprožil sodne postopke zaradi korupcije. Pokazal je vso gnilobo dvanajstih let njihove vlade in skoraj postavil vprašaj na sam obstoj gibanja. Ko je po dveh letih na dopolnilnih volitvah, kljub številnim zmotam in napakam, zmagal Macri, so gospa, pa tudi združeni peronizem, izgubili upanje, da se v doglednem času vrnejo na oblast.

Pa je prišla dolarska kriza. Vse se je treslo in vlada ni vedela ne kako ne kam. Med peronisti je vstalo geslo: še obstoja 2019. Takrat naj bi se vrnili na oblast, brez katere so izgubljen narod, ki tava po puščavi. Ko se je Macri zatekel pod krilo Mednarodnega denarnega sklada (hvala gospa Christine Lagarde), so se še bolj razveselili, Osovraženi FMI in namen stiskanja pasov je pomenil nov zagon levičarskemu upanju. Res je uvedba nepopularnih ukrepov prizadela ugled vlade. Tako je nastala »strategija revščine« pod geslom »čim slabše, tem boljše«. Upanje gospe je rastlo čim so rastle kriza, revščina in brezposelnost.

Istočasno so se začeli premiki na političnem odru. Marsikateri veljak, ki je še lanskega oktobra poklekal pred oltar pravovernega peronizma in prisegal, da je konec gospe Cristine, sedaj zapušča okope zmernosti in se zbira pod zastavo kirchnerizma. Ta pripravlja ofenzivo z pogledom obrnjenim na mesec oktober 2019. Tako se je, sredi izredno težke stvarnosti, ki jo resnično trpi narod, za ta del politične skupnosti rodilo upanje na zmagovit povratek in (morda?) maščevanje.

Vsi proti Macriju! To je sedaj novo geslo. Izšlo je iz kroga La Cámpore, ki pod vodstvom Máxima Kirchnerja predstavlja pretorijansko stražo bivše predsednice. Pod tem geslom se zbirajo vsi, ki smatrajo sedanjega predsednika kot sovražnika št. 1 »ljudskega področja«.  Zanimivo pa je, da se je to geslo porodilo, ko so se začeli pojavljati prvi znaki pomiritve krize. Dolar je vse zadnje tedne počasi a vztrajno padal, in sedaj nekoliko niha. To je pozitivno, ker je bila rekordna cena neznosna, a tudi prenizek dolar pomeni težave za izvoz številnih gospodarskih področij. Dejstvo je, da je prešla dolarska kriza, ki je vlado postavila na rob obupa. Inflacija res ne pojenja. December je običajno mesec, ko se cene dvigajo. A januar in februar sta vedno mirna in za takrat napovedujejo tudi začetek obnove.

December pa je tradicionalno tudi mesec, ko se socialna napetost poveča. Včasih zaradi težkega položaja, vedno pa, ker k izbruhom družbenih nemirov pomagajo agitatorji. Vlada se zadeva, da je torej treba prebroditi december. To je najboljša razlaga, zakaj je izdala dekret o bonusu 5.000 pesov za vse delavce in uslužbence privatnih podjetij in večji del državnih uradnikov. Izplačilo v dveh obrokih (december in februar) bo pomagalo, da ti meseci potečejo bolj mirno. S tem je Macri tudi dosegel, da je Glavna delavska konfederacija (CGT) opustila namen splošne stavke, ki bi pomenila velik zaplet ob koncu leta. Ta vsota denarja bo tudi pripomogla, da se vsaj nekoliko izboljša potrošnja, ki je zadnje mesece stalno padala in prizadevala tako industrijo kot trgovino.

Kaj pa, če se položaj res počasi izboljša in pridemo do volitev ob stabilnosti in prvih znakih reaktivacije? V tem primeru bi Macri imel obnovljeno upanje na zmago. To je bil vzrok, da se je pričela izvajati strategija »vsi proti Macriju«. Gospa si mora zagotoviti združen nastop vseh možnih strank in skupin, da ohrani upanje povratka. Zato sedaj kadi pipo miru z vsemi nekdanjimi sovražniki. Tam v krogu sedijo sindikalist Moyano in njegova dva sinova; bivši guverner province Buenos Aires Felipe Solá; socialni vodja Fernando Navarro in končno vodja socialnih gibanj Juan Grabois, ki  rohni proti kirchneristični korupciji a veruje, da je ob vsem tem Gospa nedolžna. Ali njegova prisotnost pomeni, da ta čudna fronta uživa blagoslov iz Vatikana?

Kam plujemo? Nekaj nam mora biti jasno: sedanja vlada je storila mnogo res težkih napak. Morala je graditi na pogorišču, ki je ostalo po dolgih dvanajstih letih kirchnerizma. A Macri ni imel pravega načrta, ni izbral prave smeri in (nedoumljivo) še do danes ni narodu razložil, kako blizu smo bili prepadu. Tudi po njegovi krivdi država (družba) plačuje in bo še plačevala hude račune. Ne govorimo tukaj samo o zunanjem dolgu. Grozne vsote najdemo tudi za notranji dolg, ki so ga predstavljali boni LEBAC in ga sedaj najdemo v bonih LELIC. To so kratkoročna posojila bank državi, za katere so obresti neznosne. Trenutno, potem ko Centralna banka počasi niža te obresti, se še vedno sučejo na neverjetni višini 65%. Koliko denarja se tako pretaka v skupine kapitala je nedoumljivo. In ves ta denar plačujemo vsi, a ob tem najbolj trpijo srednji in nižji sloji.

Ni bilo drugega izhoda? Gotovo je bila kakšna bolj mila pot. A vlada je ni našla. Ne pozabimo pa, kaj vse nam je zagodel kirchnerizem in kje bi bili, če ne bi zmagal Macri. In tudi, kaj se je spremenilo in nam daje upanje, da bo nekoč boljše. Le en primer: izvoz mesa. Argentina je bila tradicionalen izvoznik govedine. Argentinsko meso slavi po vsem svetu. Za časa kirchnerizma pa je državni sekretar Moreno prepovedal izvoz, da bi tako zbil ceno na domačen trgu. Izgubili smo tradicionalne trge, cena ni padla in živinoreja je zašla v krizo. Urugvaj in celo Paragvaj sta izvažala več kot mi. Po treh letih si je področje opomoglo. Argentina danes trdno stoji ne petem mestu med svetovnimi izvozniki in področje predstavlja 2.000 milijonov dolarjev, ki ob izvozu dotekajo v našo državo. Morda je, kljub težki in krivični ceni, ki jo mora plačevati vsa družba, smer to pot pravilna.