Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 7a

Kamni spotike

Najprej komentar ob robu, za boljše razumevanje teh člankov. Potem, ko sem zapustil tednik Svobodna Slovenija, sem nenehno prejemal prošnje, naj na kak način nadaljujem s svojimi članki o argentinskem političnem življenju. V odgovor na te prošnje sem začel pisati ta razmišljanja in jih objavljati na blogu. Ker pa večina tistih, ki so si najbolj želeli teh člankov, ni navajena na branje po internetu, smo začeli „tiskati” (fotokopirati) tedenske opise. Tako se že skoraj leti dni razpečavajo po mreži tednika Oznanilo. Ker prihodnje tri tedne Oznanilo ne bo izšlo, pa avtor teh vrstic vseeno ni hotel prekiniti svojih komentarjev. Z alternativnim oštevilčenjem (kot nadaljevanje številke 7) jih bomo objavljali, in članki „Iz življenja …” bodo razpoložljivi na internetu in po prijateljski mreži. Marca se vrnemo v normalni tek.

Tri tedne je namreč v Argentini dolga doba. V tem času se lahko pojavi lučka na koncu rova, ali pa se vse zruši in nam ostanejo le razvaline. Seveda ni ne tako optimistično (lučke še ne vidimo), ne tako pesimistično (zgradba se maje, a še stoji). Dogajanja pa je vedno dovolj, da bi tedensko lahko napisali knjigo, ne le en par listov. V preteklih dneh je nemir pretresel vladne vrste, ko se je dolar, ki je spal „spanje pravičnega” (denar je redkokdaj pravičen), začel prebujati in kar naenkrat prekoračil ceno 40 pesov. To je rekord v zadnjih štirih mesecih. Da je pa mera polna, je poskočilo še deželno tveganje in doseglo 700 točk, kar je odmevalo tudi na domači borzi.

Ko „ne-načrt” poka. Veliko število resni ekonomistov in seveda tudi opozicija trdijo, da vlada dejansko nima resnega gospodarskega načrta. Vse je kratkoročno, vse pripeto z bucikami, kot je tipičen argentinski izraz. Načrta torej ni. Po aprilski dolarski krizi je vlada dosegla nadzor nad finančnim trgom tako, da je neskončno dvignila obresti na posojila v domači valuti. Nikomur se ni splačalo kupovati dolarjev, ki so obnemogli skoraj na robu praga. A s tem se je grozno podražila tudi cena denarja in ne privatniki, ne mala ali srednja podjetja, niso imeli dostopa do kredita. Padla je proizvodnja, kar je za gospodarstvo prava tragedija.

Potem pa je Centralna banka postopoma, a vedno hitreje, začela nižati obresti. Namen je bil, da bi spravili denarni trg v normalno stanje. Nekaj časa je to delovalo; a nenadoma so se pojavile težave. Na primer, analize kažejo nov padec predsednikove priljubljenosti. To pa pomeni isto kot padec zaupanja v stabilnost gospodarskega „načrta”. Pojav je sovpadal z obiskom delegacije Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki je prišel v državo, da preveri, če vlada izpolnjuje podpisani dogovor.

Poleg pregleda računov in pogovorov z raznimi vladnimi  osebnostmi, je to pot delegacija opravila vrsto srečanj s predstavniki opozicije. Zanimivo; vsa opozicija je surovo kritizirala FMI ob vladnem dogovoru, sedaj so pa kar v procesiji šli na pogovore s predstavniki Sklada. Celo bivši kirchneristični minister Axel Kiciloff je pohitel na srečanje in potem razlagal, kako da jim je pojasnil gospodarski položaj Argentine in svoj načrt. Seveda je izrabil priložnost, da je kritiziral vlado in zatrdil, da  je nemogoče plačati zunanji dolg in se je treba o celoti denarnih obveznosti ponovno dogovoriti. Na pogovor z delegacijo pa je šel tudi Roberto Lavagna, baje kandidat peronistične (federalne) Alternative (in morda celo  združenega peronizma). A on ni govoril o sedanjem položaju, temveč o svojem dolgoročnem gospodarskem načrtu z državo.

Če predsednik na rajžo gre. Medtem je Macri pohitel na daljno azijsko celino. Obiskal je Indijo in Vietnam. Vzrok potovanja je enostaven: predsednikova ideja je, da se mora Argentina odpreti svetu. In to področje je skoraj edino, na katerem je sedanja vlada uspešna. Poglejmo. Res presenetljivo dobra je bila organizacija zborovanja dvajsetih, ki se je koncem lanskega leta izvedla v Buenos Airesu. Izredno je razumevanje med Argentino in ZDA, posebno med Macrijem in Trumpom. Pozitiven je odziv mednarodnega trga na razne poizkuse argentinskih proizvodnih krogov, da ojačijo izvoz tako v Severno Ameriko, kot v Evropo in Azijo. V tem je bil predsednik jasen, ko je pozval podjetnike, naj se potrudijo da „prodajo argentinsko delo”.

Skoraj obvezna je primerjava delovanja na tem področju med sedanjim predsednikom in gospo Cristino. Kašno je bilo zadržanje tedanjega tajnika za trgovino (Guillermo Moreno) dobro vemo. Dejansko je prepovedal izvoz mesa, da bi s tem zbil cene na domačem trgu. Izid je znan: cene mesa doma niso padle, pač pa je skoraj uničil živinorejo. Mali sosednji Urugvaj in celo revni Paragvaj sta zasedla izpraznjene zunanje trge in imela večji izvoz kot Argentina, tradicionalna „klavnica sveta”. Le soja in njene tedanje rekordne cene so rešile izvoz pred celotnim propadom. Sedaj se je, vsaj na tem področju, vrnil mir, in red, in uspešnost.

Seveda, ena lastovka še ne prinese pomladi. Nekateri uspehi zunanje trgovine še ne prinesejo rešitve argentinskim problemom. Po pravici povedano, smo zamudili tri odločilna leta in sedaj, sredi poti, moramo znova začeti. Okoliščine pa niso sedaj nič manj težke kot leta 2015. Razlika je le, da so takrat ljudje upali in zaupali. Sedaj pa z dvomom v srcu gledajo na razvoj in ne vedo, kam naj se obrnejo.

Se gospa vrača? Govorili smo o vzrokih gospodarskega (in dolarskega) nemira. Gotovo je dodatna razlaga ta, da se mnogi resno bojijo izida predsedniških volitev oktobra in novembra. Da ne bi prišli iz dežja pod kap mnogi razmišljajo o tem, kam naj vložijo svoj kapital, svoje prihranke, za primer, da bi se vrnila prejšnja vlada. Gledajo po raznih „dežnikih”, ki naj jih varujejo v nalivu težav. Saj morda dolar ni najboljši „dežnik”, a normalni Argentinec ima že v krvi zapisano, da se je treba v nevihti zateči pod okrilje ameriške valute. V tem je nevarnost nove dolarske krize.

Je resna možnost, da na prihodnjih volitvah zmaga Cristina Kirchner? Politični opazovalci soglašajo, da je možnost majhna, a nihče je ne izključuje. Večkrat smo že zapisali, da vlada gotovo propade, če peronizem nastopi enotno. To bi bilo skoraj nemogoče, če bi kandidirala bivša predsednica. A vemo, da se peronisti tako hitro skregajo, kot se poravnajo. Prav te dni smo doživeli sicer pričakovan dogovor med federalno Alternativo in kirchneristi. Bilo je v zadevni parlamentarni komisiji, ki je obravnavala predsednikov dekret o prevzemu lastnine, ki je sad korupcije.

V letošnji četrti številki smo pisali o tem. Snov ni drugotnega pomena, ker zadeva središča Macrijevih volivcev. Mnogi od njih zaprepadeni gledajo počasnost pravosodja. Ne morejo verjeti, da se nekdo mirno ozira na krajo in ne soglaša s „popravo krivic‟. Vlada se tega zaveda, zato je pred mesecem predsednik izdal dekret, ki predvideva odvzem vsake lastnine, ki je sad korupcije. Tak dekret, ki ga ustava predvideva, lahko parlament zavrne. V zadevni parlamentarni komisiji so glasovali. Zedinili so se kirchneristi in alternativni peronisti ter glasovali proti dekretu. To mora po rednem postopku potrditi parlament, ki bo začel delovati marca. Zavrnitev dekreta bi predstavlja poraz za vlado, a Macri bi pritegnil marsikateri glas, ki ga je že zapustil.

Ta dogodek ni toliko važen sam po sebi, temveč kot dokaz, da je koncem koncev sprava med peronisti možna. Odvisno je od okoliščin, pa tudi od volje, koliko so pripravljeni odstopiti od lastnih interesov na oltarju skupnega (peronističnega) blagra.

Tone Mizerit